Predaja v tem kontekstu pomeni da nekdo počne nekaj
brez zdravega razuma (z zmanjšanim zavedanjem fizičnega), da je kontrolo nad
sabo začasno ali dolgoročno prepustil umsko-zavestnemu sistemu zaradi česar je
nestabilen in mu ni smiselno zaupati.
Paradoksalno ali pa tudi ne me takšna oseba zlahka razdraži. Zaradi tega, ker
težko razumem kako lahko tako spusti vajeti iz rok. V želji, da bi ji pomagala
ji predlagam rešitev –- ampak človek takrat, ko je v energiji čustev težje
sliši –- preprosto zato, ker ima polno glavo lastnih misli… Jaz se premalokrat
opomnim na to in ponavljam že povedano brez pravega efekta. Z željo da bi
pomagala –- za katero se skriva želja po kontroli drugega –- da se ne bi
uničeval še naprej –- ker vem, da mi bo potem težje z njim.
In to dejstvo, da nimam kontrole nad drugimi kadar
si škodujejo in da drugim ne morem pomagat, če niso sami pripravljeni sprejeti
pomoči, me razdraži. S tem, ko zapadem v razdraženost, pa že škodujem sebi,
izgubljam kontrolo nad sabo in dajem moč umsko-zavestnemu sistemu, namesto
zdravi pameti. Postajam ista kot tisti drugi, ki sem mu želela pomagati…
Kar pomeni, da sem dopustila, da me je njegovo razpoloženje posrkalo vase v bolj
ali manj podobni ali nasprotni verziji. Namesto da bi ostala stabilna s pomočjo
dihanja. To je včasih največ kar lahko narediš –- poslušaš drugega in ostajaš
stabilen – da drugi vidi, da je možno… da se začne spraševat zakaj ne reagiraš
na njegove reakcije.
Primer babica
Babica je dementna in sproti v roku parih minut
pozabi skorajda vse z redkimi izjemami. Pri njej deluje logika –česar se ne
spomnim, tega nisem naredila-. Naj gre za konzumiranje hrane in pijače (občutek
za sitost in žejo je pri njej skrhan), naj gre za zaklepanje vrat (ko pozabi da
smo doma), naj gre za pobiranje nezrelih pridelkov preden so zreli oz. več kot
jih lahko porabimo, naj gre za trmo glede plenic in oblačenja.
Kadar jo vprašaš zakaj je naredila določeno
nespametno stvar, trdi da je ni. Četudi ji razložiš zakaj in kako ni variante,
da jo je naredil kdo drug. Odzove se z odločnim zanikanjem, z vso nemo in trmo…
včasih s prezirom, drugič z jezo ali pa kar z vsem skupaj. In v takih trenutkih
človeku z lahkoto nenadoma nabije pritisk. Ona pozabi – vse svoje prejšnje
nespametne akcije – in seveda tudi to, da jih je pozabila… Mi pa jih ne
pozabimo. Naloži se ti število istih ponavljanj in večkrat v jezi odreagiraš
kar podzavestno.
Tako včasih reagiram v jezi in nadaljujem s tem da
jezo stresem na babico, drugič odreagiram z jezo in se nato ustavim in ji z
umirjeno intonacijo povem zaradi katerega njenega dejanja sem se razjezila, v
nekaterih primerih mi uspe v sebi samo na hitro pojamrat 'ne že spet' in preprosto
po(s)pravim za njo brez vprašanj in obtoževanja.
Potem so tu še situacije, ko se zaradi babičinih
nespametnih akcij razjezita starša. Takrat želim pomagat njima –- ampak kot že
zapisano –- na silo ne gre –- tako kvečjemu še sama padem v to nesmiselno
razpoloženje.
Primer sorodnica 1
Predvidevajo, da je imela infarkt in da bi jo
lahko doletela tudi smrt, če ne bi pravočasno poklicali rešilca. Vzrok –
predvsem stres. Pravijo, da se lahko situacija ponovi, če ne bo spremenila
svojih navad in se umirila.
Moja reakcija je bila takšna, da sem brez besed,
samo z zvokom izrazila ironijo v prepričanju, da se ne bo spremenila. Ko sem se
je zavedla, sem se vprašala kaj dela to prepričanje v meni, čemu služi. Ničemur
konstruktivnemu. Nesmiselno je – prav tako kot pričakovanje da se bo spremenila
ali kot skrb zakaj se ne spremeni.
Nimam kontrole nad ne-spreminjanjem sorodnice. Lahko
poskusim z besedami, brez pričakovanj da jih bo slišala. Lahko pa v njeni
bližini samo diham v stabilnosti.
Primer sorodnik 1
Poln samega sebe, precej glasen, dokaj tekmovalen…
je ostal priklenjen na dom in se težko premika, potrebuje pomoč drugih. Ne smili
se mi –- ravno obratno – privoščim mu, da je ostal 'sam s sabo' v prepričanju,
da bo dojel da je njegovo trpljenje posledica njegovega značaja. Kaj dela to
prepričanje v meni? Moja privoščljivost mu zagotovo ne bo pomagala dojeti kako
je prišlo do takšnih posledic.
Nimam kontrole nad njegovim dojemanjem. Njegova
prepričanja so tako zasidrana v njem, da stežka posluša predloge drugih. V njegovi
bližini lahko le diham v stabilnosti.
Primer sorodnica 2
Zaskrbljena zaradi konkretnega izpuščaja na koži –
me sprašuje kaj naj naredi. Brez pomislekov ji predlagam naj obišče zdravnika. Noče
k zdravniku z izgovorom da je predaleč in da bi si mogla vzet čas. Spet
zaskrbljeno vpraša kaj naj naredi. Še par krat ji med njenim izgovarjanjem
odločno ponovim naj gre k zdravniku in jo spomnim, da jo pravočasna diagnoza
lahko reši skrbi, pravočasno zdravljenje pa še česa hujšega.
V svojim mislih jo obsojam jo kot neumno, naivno
in neodgovorno. Kaj delam s tem? Pomagam ji ne. Kaj sem naredila s tem, ko sem
ji ponavljala svoj predlog? Mogoče to, da ga ni vzela resno? Naslednjič povem
in diham. Ne reagiram na izgovore in se ne ponavljam. Ustavim obsojanje. Ne morem
kontrolirat njene odločitve…
Primer sorodnica 3
Duševno motena čemerna starka z zajedljivo
intonacijo in vsebino besed. Ne pozna me več in bulji vame.
Obsojam jo, ker se je tako zapustila in zagrenila
življenje vsem okrog sebe. Ne znam z njo. Kadar se zapletem v komunikacijo z
njo, mi jo pogosto uspe sprovocirat ali razjezit.
Postala mi je tuja in zdi se mi, da hočem s
provociranjem iz nje izbezgat nazaj vsaj minimalni občutek domačnosti?
Kakorkoli – moje obsojanje in provociranje ne pomaga
ne njej ne meni. Kadar vidim tako očitno prevlado umsko-zavestnega sistema – mi
ne preostane drugega kot dihanje in zavedanje da nobene njene poteze nima
smisla jemati osebno. Dopustim si soočenje s tem UmZS brez reakcij. Diham.
Dejstvo je, da ne morem vsilit zdravo-razumskega
prebliska drugemu in ga tako ustavit pred (samo)uničujočo reakcijo – ker nasilnost
/ kontrola v obliki nadvlade že sama po sebi ni zdravorazumsko dejanje… Lahko
pa ostanem tu in diham v stabilnosti, namesto da bi se prepustila reakcijam –
lahko kontroliram sebe in tako stojim kot vzgled (četudi sebi).
