20.7.13
Jutranja doza:
Dementni babici rečem naj si preveri, če ima mokro plenico
(planične spodnje hlače), če potrebuje drugo. Pravi, da je ne potrebuje…
Zaupanje ni na mestu, moje ponavljanje zaradi njene nerazumne trme je postalo
rutina. Vprašanje je samo moja intenzivnost reakcije v obliki jeze zaradi
banalnosti ponavljanja…
Skušam najt pravo mero med ukazovalnostjo in milostjo pri
intonaciji, da bi dobila odgovor ki ga potrebujem in da je pri tem ne bi preveč
razburila. Še enkrat ji rečem naj si potipa. Odgovori mi, da nima plenice.
Vprašam jo kam jo je dala. Vem, da se ne bo spomnila, pa jo še kar vedno znova
sprašujem in ji dopovedujem, da ne more skrivat umazanih/puščat umazanih plenic
v hiši, ker smrdijo. Jebem ji – ni efekta – vse sproti pozabi – smrad pa ostaja…
Iskanje plenice…
Jebem ji boga – po tihem – v svoji glavi – postelja pomočena, plenica, skoraj čista pod odejo. Pokličem jo v spalnico in ji pokažem in umirjeno razložim kaj je naredila. Butasto gleda, nič ji ni jasno. Zakaj ji sploh razlagam? V pričakovanju, da se to ne bo več zgodilo? Zato, da energijo razočaranja podelim z njo, ki jo obtožujem, da je vir tega razočaranja? Prenehat moram z obtoževanjem… samosabotaža mi ni potrebna.
Jebem ji boga – po tihem – v svoji glavi – postelja pomočena, plenica, skoraj čista pod odejo. Pokličem jo v spalnico in ji pokažem in umirjeno razložim kaj je naredila. Butasto gleda, nič ji ni jasno. Zakaj ji sploh razlagam? V pričakovanju, da se to ne bo več zgodilo? Zato, da energijo razočaranja podelim z njo, ki jo obtožujem, da je vir tega razočaranja? Prenehat moram z obtoževanjem… samosabotaža mi ni potrebna.
Nastavim in pokažem ji oblačila
in ji povem kako naj se obleče. V kuhinjo grem skrit svojo kavo, da mi je ne bi
popila. V njeno spalnico grem preobleč posteljo, zamenjat plastificirane
podlage in prevleko za jogi. V kuhinji slišim piskanje električne plošče.
Pravim ji, naj se umakne vstran. Ni ji jasno, da se ne sme naslanjat tam gor
kjer so narisani gumbi in da ne sme na njih puščat predmetov. (Ploščo smo
zamenjali s plinskim štedilnikom ravno zaradi nje – da ne bi več zažigala posod
in hrane, da bi zmanjšali možnost, da povzroči požar. Zdaj se več krat zgodi,
da gre stikat kaj kuham, se nasloni na gumbe in mi nevede ugasne grelno
ploščo…) Ker se piskanje nadaljuje, grem uredit zadevo v kuhinjo. Še kar je v
zgornjem delu pižame in že je klobaso. Pošljem jo v dnevno, da se obleče do
konca medtem ko ji pripravim zajtrk s kavo.
Odpiranje vseh kuhinjskih predalov.
Redni ritual. Nekaj išče. Če jo vprašaš kaj – ne
ve…
Odgrinjanje in zagrinjanje kuhinjska
zavese – reden ritual.
Ogledala sem si dokumentarec… in zraven tudi
jokala… pa se pošteno zmasirala z masažno rokavico. Cirkulacija rulez…
Mimogrede – komaj čakam, da jo damo v dom – preveč
je že nervoze v hiši. Upam, da ne bomo odlašali tako dolgo kot smo pri dedku z
Alzheimerjevo boleznijo… Moram si najt zaposlitev, da bomo lahko vsi trije
skupaj financirali dom za njo in še naš dom.
+ 31.8.13 (Z distance parih dni berem zgornji
zapisek in…)
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
babico obtoževati, da je vir mojega najhujšega razočaranja.
Ko opazim, da babico obtožujem za razočaranje, ki
ga doživljam znotraj sebe – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da imam VEDNO na izbiro
ali se bom na babičina dejanja in besede odzvala z reakcijami jeze, razočaranja
in podobnimi čustvenimi nesmisli ali bom situacijo predihala in ukrepala brez
reakcij in zdravorazumsko.
Zavezujem se, da se ne bom večzavestno
ločevala od lastnega razočaranja na ta način, da bi ga projicirala na
babico/druge, ampak se bom z njim sproti soočala, si ga odpuščala in ga
odstranjevala iz svojega življenja.
Zavezujem se, da se ne bom več