LJUBEZEN

Moje asociacije na to besedo so:

-partnerska ljubezen,

-starševska ljubezen,

-ljubezen do družine,

-ljubezen do domovine,

-ljubezen do dela / hobija,

-ljubezen do živali,

-ljubezen do življenja.

(Vse te besedne zveze se mi zdijo prazne. Ker nam kapitalističen sistem v katerem živimo v nobenem primeru ne omogoča brezpogojne ljubezni. A je ljubezen sploh še ljubezen, če je pogojena?)

Partnerska ljubezen / ljubezen do osebe s katerem si v intimnem odnosu.

Besede ''ljubim te'' so mi vedno šle izjemno težko iz jezika… ker se mi je vedno zdelo, da jih ne bom povedala na dovolj prepričljiv način. Kajti ljubiti osebo za mene pomeni poznati jo, razumeti jo, spremljati / sprejemati jo v njenem procesu spreminjanja, podpirati osebo tudi s svojim nestrinjanjem, ko vidiš, da gre v (samo)destruktivno smer…

Ljubiti partnerja za mene pomeni obojestransko vzpostavitev konstruktivne komunikacije in seksa, v katerem enakovredno uživata oba partnerja.

Gledam, pa ne vidim enega takšnega odnosa. Saj ga niti ne morem videt… še posamezniki ne znamo vzpostaviti iskrenega odnosa sami s sabo in s svojim telesom; to pa je predpogoj za vzpostavitev ''ljubečega odnosa'' med dvema osebama.

Nehala sem uporabljati besedno zvezo ''Ljubim te!''. To so za mene samo še abstraktne besede, ki te –če si dovoliš- začasno prestavijo v nek relativno prijeten energetski občutek… ki se slej ali prej izteče in se posledično transformira v bolj ali manj neprijeten energetski občutek. Potem pa ''nehaš ljubiti''. Potem se odločiš, da ne ljubiš več partnerja zaradi tega in tega razloga / zaradi tega, ker se je spremenil / zaradi tega ker več ne podpira vzorcev, ki si jih navajen…

V bistvu pa so dejanja dolgoročne vzajemne podpore med partnerjema na osnovi samoiskrenosti dovolj glasna, da preglasijo vsak še tako spontan ''Ljubim te!''.

  

Starševska ljubezen

A so nas starši vzgajali v brezpogojni ljubezni in dolgotrajno podpirali naše samoizražanje? Nikoli. Resda niso znali, ker jih nihče ni naučil kako podpirati otrokov izraz. Četudi so si ga želeli in mogoče celo znali podpreti, si ga niso upali – preveč jih je bilo strah, da bi bil otrok zaradi življenjske samoizraznosti nesprejemljiv za sistem / družbo.

Zato so raje poskrbeli za ''svoj obstoj'' preko tega, da so na otroke prenesli svoje vzorce. S pomočjo nagrajevanja in kazni. Ne eno, ne drugo za mene ne pomeni dejanja ljubezni, ampak dejanje pogojevanja.

Če narediš to in to, te ljubim, moj otrok / če tega in tega ne naredi, te ne ljubim  več. Pogosto pogojujejo starši. In pri tem večkrat sami ravnajo drugače kot z besedami otroka prepričujejo da je prav.

Ko pa je vendar dejstvo, da nobena, še tako poudarjena starševska beseda ni glasnejša od najbolj tihega vzgleda, ki ga otrok pridobi s posnemanjem dejanj svojih staršev.

Ljubezen do družine

Naša družba je spredalčkana v manjše enote, imenovane družine. Družina bi naj okvirno delovala kot celota v mislih, besedah in dejanjih, njeni člani bi se naj medsebojno podpirali, varovali svoje družinsko ime in premoženje in en drugega imenovali moj…  Nekako tako bi lahko verjetno opredelili ljubezen do družine.

Ampak znotraj tega se skriva lastninjenje članov svoje družine, potuha družinskim članom z namenom ohranjanja dobrega glasu ''o naši zdravi družini'', konkurenca med različnimi družinami, sprejemanje nepraktičnih kompromisov, razne oblike materialne in čustvene odvisnosti…

To poveličevanje družinskih članov kot večvrednih ljudi v primerjavi z ostalimi ljudmi mi ne diši. Ni mi všeč razmišljanje v smeri ''starša sta mi podarila življenje in me preživljala, zato sem jima jaz kot njun otrok dolžna vračati nazaj''. Smrdi po obvezi, ki ni nujno najboljša za otroka, niti ne za starše.

Nam ne bi bilo veliko lažje / lepše / boljše, ko bi bil vsak starš starš vsakemu otroku in ko bi bil vsak otrok otrok vsakega starša? S tem bi preprečili prisvajanje drugih oseb in konkurenčnost med mojimi in tvojimi.

Ljubezen do domovine

Nikoli je nisem razumela. Nikoli nisem razumela zakaj je svet razmejen na navidezne meje znotraj katerih veljajo drugačni zakoni. Zakaj lahko državljani ene države živijo dokaj svobodno v primerjavi z državljani druge države, kjer so ljudje podrejeni grotesknim pravilom; ko pa vendar nimaš možnosti izbire države v katero se boš rodil.

Nikoli nisem razumela zakaj je državo treba braniti z življenji posameznikov – ko pa so posamezniki tisti, ki tvorijo državo. Država ubija del sebe, da lahko preživi!? Če bi se odpovedala svojemu obstoju, oziroma če bi se razširila na svet brez meja, pa ne bi bilo potrebno žrtvovati nobenega človeškega življenja… Ne bi bilo več potrebno umirati ''našim'' državljanov in ne bi bilo potrebno jemanje življenj ''tujim'' državljanom. Ne vidim smisla v delitvi sveta na države in definitivno v tem ne vidim niti kapljice ljubezni!

Ljubezen do dela / hobija

Lepe besede… ki jih mogoče dejansko živi kak odstotek prebivalstva. Kakorkoli – za sebe ne morem reči, da je moje delo moj hobi in da ga ljubim. Tega ne opazim niti v svoji okolici, razen izjemoma.

Ni važno katera služba je v igri, skoraj nikoli ne slišim človeka reči, da je zadovoljen s svojo službo. V našem kapitalističnem sistemu nimamo niti pogojev za to. Ali je preslabo plačilo ali so preslabi odnosi s sodelavci in/ali nadrejenimi / podrejenimi ali pa kar oboje.

Posledično nas je strah, ker ne vemo, če bomo imeli dovolj denarja za preživetje, strah nas je iskrenosti v odnosih z drugimi, ker se bojimo, da zaradi tega ne bomo sprejeti in bomo posledično spet ob denar, ki nam omogoča preživetje…

Uveljavitev enakovrednega denarnega sistema bi pregnala strah pred plačilno nezmožnostjo, ''skupno'' samoodpuščanje pa bi uredilo medsebojne odnose. Če bi bilo izhodišče vsakega dela ''kar je najboljše za vse'', svojega dela ne bi bilo več težko ljubiti.

Ljubezen do živali

Ljudje si izbiramo hišne ljubljenčke. Glavna razlika med medčloveškimi in med človeško-živalskimi odnosi je, da živali ne govorijo. Tako tudi ne morejo ugovarjati. Dajejo pa občutek da lahko poslušajo. Dajejo nam občutek, da za nekoga skrbimo in ga negujemo in da je ta živalski nekdo za to hvaležen – v primerjavi s človeškim nekom, ki za našo skrb ni vedno hvaležen, zadovoljen, zna biti izbirčen in poln kapric.

Ljubezen izkazujemo izbranim živalim, medtem ko so nam druge odvečne / nagnusne / primerne le za hrano / nevredne ljubezni / nam povzročajo strah…

A ni prav vsaka žival kot oblika življenja vredna spoznavanja in raziskovanja možne komunikacije preko fizičnega?

Ljubezen do življenja

Še pred kratkim sem lahko trdila, da ne vidim smisla v (svojem) človeškem življenju zaradi sistema v / po katerem živimo. Lahko sem se sprijaznila z mislijo, da po smrti fizičnega telesa ne ostane nič od človeka in tega nisem smatrala kot negativnega. Nas ljudi sem dojemala kot sebične uničevalce – zakaj bi torej bilo kaj tragičnega, če se naš obstoj neha?

Tako sem razmišljala, dokler nisem naletela na praktični, zdravorazumski rešitvi za življenje na našem planetu. Enakovredni denarni sistem in samoodpuščanje, ki nam bosta omogočili uživanje življenja in svobodo izražanja ne glede na obliko življenja v kateri bivamo. Za razliko od zdajšnjega prebijanja / preživljanja skozi življenje.

Vse to, kar mi imenujemo ljubezen (vrste ljubezni) v bistvu sploh ni ljubezen, ker temelji na sebičnih izhodiščih.

Sebičnost / ego se da odstraniti s pomočjo samoiskrenosti, samoodpuščanja nepraktičnih miselnih in čustvenih vzorcev in sprememb v naših lastnih akcijah / dejanjih.

Ljubezen je samo ena – enakovrednost / podpora vseh oblik življenja.




An interview with the Design of Love through the Interdimensional Portal (2007)