Propadanje in podobno sranje

Danes zjutraj sem imela obveznost. Kar je pomenilo, da bom šele po prihodu domov preverila če ima babica oblečeno plenico in vse ostalo tako kot je treba. Oblačila ima vsako jutro nastavljena na kavču; poskušam biti tam ko se zbudi, da jo vodim pri oblačenju in da se kasneje ne rabi popravljat. Fizično je že konkretno šibka in preoblačenje za njo pomeni napor. + dementna do te mere, da se ne spomni dogodkov izpred petih minut.

Preden sem stopila iz hiše, sem hotela na hitro preverit če je že pokonci in jo po potrebi na hitro usmerit. Vidim, da je že budna. Preverim wc – včeraj se je to izkazalo za potrebno. Včeraj zjutraj je ni bilo 15 minut iz wcja, tako da mi je postalo jasno, da je nekaj narobe. Pomočila je wc in sebe. Wc je prazen, bolj ali manj čist… ali te sledi, ki vodijo nazaj po hodniku…

Odprem kopalnico. Sedi na tleh – v luži v kateri ji je spodrsnilo ko si je hotela sprat drek, ki ga ima zdaj razmazanega po nogah. Povsem nemočna in nebogljena. Z nekako nedolžnim izrazom in pogledom. Pa tega ne mislim v ironičnem smislu.

Vedela sem, da je podelana zaradi sledi dreka, ki se ji je očitno prijel na copate. Nisem pa pričakovala takega krutega prizora.

Sestrična me je enkrat vprašala, če bi babici lahko brisala rit če bo enkrat tako daleč. V bistvu ni vprašanje če boš ali ne boš. Enostavno ti ne preostane drugega kot da to narediš.

Pravzaprav sploh nisem dramatizirala, se jezila, drla ali karkoli podobnega, dokler nisem opazila da si je slekla plenico. Precej hitro me je preblisnilo, da še nobeno kričanje in moledovanje naj si ne slači plenice do zdaj nikoli ni zaleglo.

Pomagala sem ji v banjo, jo pustila tam in šla najprej počistit tla od wcja do spalnice. Da se ne bi raznašalo in da bi bila tla suha, ko bo ponovno stopala po njih – da ji ne spodrsne. Potem sem pobrisala tisto lužo pri umivalniku. Potem sem ji pomagala, da se je umila. Problem je bil v tem, ker je bila tako nemočna, da je komaj stala. Ni mi preostalo drugega, kot da sperem drek iz nje. Šla sem si po rokavice in to tudi naredila.

Fizično je še bilo koliko toliko znosno. Ni preveč smrdelo; če je, sem dihala skozi usta. In imela sem še dovolj moči, da sem jo dvignila iz bane. Psihično? Totalna jeba. Umsko zavestni sistem ima v takih primerih res lepo nastavljeno pozicijo da ti pomaga zjebat samega sebe.

Sem mislila, da sem opravila z univerzalnim samojebnim vprašanjem ''zakaj jaz?'', ampak lej ga – tu je. Mislila sem, da bo par napsihiranih let z dedkom, ki je imel alzheimerjevo največja preizkušnja za nadaljnjih par deset let. Zdaj se pa moram ukvarjat s tem drekom. Preživet dva totalno zjebana starca v hiši – živet z njima in namesto njih – in si tega ne jemat osebno? No, nisem še tako daleč. Še imam občutek, da se neka zloba igra z mano in se reži ko me jebe. Po drugi strani vem, da nisem edina v taki situaciji in da tako razmišljanje ne bo spremenilo dejstva, da je treba obrisat drek in scalnico, ko stari uide… ali ko si sleče plenico.

In potem je tu zadaj vedno tisto vprašanje – kdo je kriv. Kdo je dejansko kriv? Kak se je lahko babica tak hudo zjebala, da je pristala v lastnem dreku – dobesedno in v prenesenem pomenu. In kaj sem zajebala jaz, da morem dajat skozi to krutost? Mislit namesto drugega in/ali mu fizično pomagat obvladovat njegovo lastno telo. Koji kurac!

Pa seveda zakaj taki ljudje preprosto ne umrejo. Ne bom pozabila branja o plemenih, ki so starejše sicer spoštovali, ampak ko so ti opešali, so se opravili v samoto umret. Mi pa našo babico vzdržujemo na teh prekletih tako imenovanih zdravilih. Trpi iz dneva v dan in mi z njo. In ko gledam to dolgoročno vsakodnevno propadanje in bedo, se sprašujem v čem je njun smisel, s kakim namenom obstajata. Pa je vse smrtno tiho. Razen mojega umsko-zavestnega sistema, ki mi pravi, da sem žrtev, da je to krivično, da se nekdo zajebava z mano, da vse skupaj nima smisla. No – zgroženost in ogorčenje – ne pomagata – spizdita vstran!

Tole pisanje je moja smoterapija. Mogla sem dat to ven iz sebe. In kljub neprijetni vsebini delim. Mogoče se pa najde kdo, ki je v podobni situaciji in mi pove kako se on sam prebija skozi njo. Jebat ga – nisem ena izmed tistih, ki bo iz navade ali pa zaradi ustrežljivosti lagala ''vredu sem'' ko me kdo vpraša ''kako si?'', ''kak gre''. Jebeno sem! Vam povem vsem. Ker je to prvi korak nazaj/naprej k moji stabilnosti. In diham.