sobota, 11. april 2015

Prazniki

Prazniki. Zdijo se mi smešni. Ker je okrog njih nabranih toliko čustev. Po eni strani veselja – kadar je zaradi praznika dela prost dan in se lahko združujemo in družimo po drugi strani zaradi obremenitev in obveznosti, ki si jih naložimo v imenu spoštovanja običajev in tradicije.

Bedno se mi zdi, da –kot država!- še vedno praznujemo krščanske praznike: veliko noč, velikonočni ponedeljek, binkošti, dan reformacije, Marijino vnebovzetje, božič.
Razumem, da so bili ti prazniki aktualni v preteklosti; navsezadnje je cela Slovenija posuta s cerkvami. Ampak hej… . število vernikov v Sloveniji je v roku dvajsetih let upadlo za okrog 30% + država in verske skupnosti bi naj bile ločene, ampak še vedno podpiramo izjemo.
Zakaj jih še vedno praznujemo in kako jih praznujemo?

Vzemimo velikonočne praznike in božič. Kar vidim vsako leto znova je prenažiranje s hrano in/ali alkoholom. Nakupovanje daril zaradi občutka pripadnosti, navidezne normalnosti. Obiskovanje sorodnikov zaradi navade oz. zaradi občutka spodobnosti. Ljudi, ki na te dni delajo gnečo v cerkvah, drugače pa jih ni blizu. Vernike, ki svojo odgovornost in z njo svojo moč predajajo v roke nefizičnih bitij, ki jih definirajo kot večvredne napran ljudem.
Nič od naštetega ni praktično / zdravorazumsko in ničesar od naštetega ne potrebujemo. Kar se mene tiče, lahko te praznike črtamo.

Imamo: dan upora proti okupatorju, dan Primoža Trubarja, dan državnosti, združitev Prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, vrnitev Primorske k matični domovini, dan Rudolfa Maistra, dan samostojnosti in enotnosti. ''Slooo-veee-niii-jaaa!'' Nikoli nisem razumela kje je poanta ščitenja državnih mej. Zakaj bi nekdo bil ponosen samo zato ker je Slovenec? Ali državljan katerekoli druge države? Ne morem se znebit občutka, da v teh dneh praznujemo lastno omejevanje…

Praznujemo Novo leto. K prenažiranju s hrano in alkoholom dodamo še metanje denarja vstran z ognjemeti.

Prešernov dan je obletnica njegove smrti! Če je res nekaj pomenil – zakaj potem ne praznujemo njegovega rojstva?

Dan spomina na mrtve. A res rabimo en dan v letu, v katerem se vsi grupno fokusirajo na mrtve? Ne bi bilo bolj smiselno, da bi se vsi vsak dan osredotočali na žive, na življenje? Že Dan polnega izkoriščanja življenja bi bil bolj na mestu.

Praznik dela – preživet. Zaradi števila nezaposlenih. Zaradi preobremenjenosti zaposlenih.
Še kar nismo naredili nujno potrebnega premika v glavah in v sistemu. Imamo stroje, ki so prevzeli mnogo opravil, ki smo jih včasih opravljali ljudje sami. Delajo bolj hitro, bolj natančno – zato je nesmiselno, da bi se jim odpovedali. Posledično nikoli več ne bo na voljo toliko delovnih mest kot jih je bilo včasih. Zakaj torej ne pustimo strojem, da delajo namesto nas in si enakovredno razporedimo preostalo delo, ki ga stroji ne morejo naredit, ostali čas pa preživljamo v spoznavanju sebe, v izboljševanju odnosov, v uživanju v samo-izražanju?




Nisem proti praznovanju…
Praznovati oz. proslavljati po SSKJ pomeni z določenim dejanjem, prireditvijo izražati veselje, spoštovanje ob pomembnem dogodku ali ob spominu nanj.
Sem za vsakodnevno praznovanje življenja v enosti in enakovrednosti.
In to izključuje medsebojno ločevanje/omejevanje ljudi glede na religijo ali državljanstvo.

Lahko bi se rodili v katerikoli drugi konec sveta. V katerokoli drugo državo, v katerokoli drugo religijo. Bi v tem primeru praznovali tamkajšnje praznike z isto vnemo kot praznujete zdajšnje/tukajšnje?

Morda zdaj bolje razumete zakaj se mi zdijo naši trenutni prazniki nepotrebni. Iz moje perspektive nastopajo kot motnja, kot preusmerjanje pozornosti iz skupnega neizkoriščenega potenciala - vsakodnevno praznovanje življenja v enosti in enakovrednosti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar