Prodajalci na domu + religija + demenca 3

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da sta moja obrazna mimika in resonanca dovolj glasni, da bo drugi točno razumel kar želim sporočit. Zavedam se, da so ti intenzivni občutki energije prisotni v moji notranjosti in da ne morem biti prepričana kako in koliko intenzivno jih drugi zaznavajo. Prav tako ne vidim svoje obrazne mimike, ampak si lahko ustvarim le približno podobo kako izgleda. Zato se v trenutku ko se zavem pričakovanja, da me bo drugi prebral na podlagi mimike in resonance ustavim in zadiham ter se premaknem v sebi, poiščem specifične besede in se v stabilnosti izrazim skozi njih.

Odpustim si, da NISEM  sprejela in si dopustila aplicirati odločnosti brez čustvenih reakcij – zaradi prepričanja, da to ni mogoče, da me drugi enostavno ne bodo jemali resno, če ne bom glasna, dramatična, jezna… Zavedam se, da je to prepričanje nevalidno, ker si do zdaj sploh nisem zares dajala priložnosti izražanja odločnosti brez reagiranja in torej ne morem reči, da ne deluje. Spomnim se učiteljice 6. razreda, ki je stabilno vzdušje v razredu ustvarjala s precej tihim govorjenjem, medtem ko ga drugi učitelji niti s povzdigovanjem glasu nismo dosegli… Zavezujem se, da si bom dala priložnost in čas, da se naučim izražat odločnost na zdrav način – brez pretiranega obremenjevanja fizičnega telesa.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirati z odporom in prezirom na prodajalca, ko je rekel, da mu je župnik dal seznam katoliških družin in mi tiščal nekakšno potrdilo. Zavedam se, da bila v tistem trenutku sprožilec odpora in prezira jeza na družino, ker so me vzgajali v kristjanko in ker sami še vedno vztrajajo v teh religioznih nesmislih. Spoznala sem, da moja jeza ne more spremeniti naše družine v ateistično. Babice – nikoli… ata sicer ni veren, ampak se udeležuje običajev zaradi miru… mamo – mogoče – ampak skozi večletno komunikacijo na to temo. Pa še to dvomim… ker je verovanje v boga pogojeno z mnogimi strahovi. Torej – smo na seznamu katoliških družin – ker se je tako opredelilo več članov družine (po vzoru skupnosti in zavoljo občutka pripadnosti) in moje reakcije tega ne morejo spremeniti / popraviti – zato bom to enostavno sprejela. Bom pa v podobnih situacijah jasno povedala, da ne podpiram nobene religije. Zavedam se, da mi pri tem ni potrebno reagirati s prezirom in odporom na podpornike in promotorje (krščanske) religije, ampak se lahko odzovem s preprostim pogovorom, deljenjem svoje perspektive. V takih trenutkih namesto čustvenega reagiranja raje izkoristim priložnost za spoznavanje delovanja uma in vzorcev vernikov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v misli in  kot misel ''nisem pripravljena poslušat niti ene verske besede nakladanja več'' z izgovorom,  da me je moja lastna familija predolgo silila v krščansko vero. Zavedam se, da sem si to siljenje vzela osebno v smislu družina proti meni – brez da bi upoštevala kontekst zaradi katerega me je družina (ženske) silila v ta nesmisel in ga poskušala razumet. Zavedam se, da niti uporništvo, niti ignoranca, niti blokiranje vernikov ne prinese želenega efekta – spoznanja o bogu kot maski za strahove in neodgovornost, zato bom odslej poskušala drugače. S poslušanjem vernikov, ki se želijo izrazit in delit in z postavljanjem zdravorazumskih vprašanj na povedano.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prodajalcu privoščit improvizacijo nenadnega zaključka poskusa prodaje dementni pobožni babici in s tem hkrati občutek krivde. Zavedam se, da sem bila sama odgovorna za to, da babico pravočasno zaščitim in da je k mojemu poznemu odzivu pripomogel pokvarjen zvonec. Zavedam se, da je škodoželjnost vezana na druge samo maska za samo-prikrivanje lastnega manka (v tem primeru hitra zaščita nesamostojne). Zato v trenutku ko opazim, da obstajam kot škodoželjnost oz. privoščljivost zadiham in pogledam katero šibko točko, kateri mind-fuck si želim skrit pred sabo.

Po prvih dveh blogih sem opazila, da se lažja premikam mimo prodajalcev verskih knjig na ulici – da v sebi več ne reagiram z poprejšnjo zategnjenostjo, odporom, prezirom. 

V primerih ko se bom ponovno soočala s kombinacijo: prodajalci na domu in/ali religija in/ali demenca, si bom torej najprej vzela trenutek za stabilizacijo s pomočjo dihanja, nakar bom poslušala kaj ima drugi za delit (za začetek vsaj kakšno minuto, dve) in nato postavljala zdravorazumska vprašanja. Če po okrog petih minutah preko telefona ali desetih minutah v živo vidim, da sogovornik ni pripravljen poslušat, bom pogovor zaključila. 

Ne-učinkovitost besed

Tekom samo-raziskovanja vse bolj ugotavljam, da je način na katerega podam določeno govorjeno vsebino vsaj tako pomemben kot vsebina sama. Sprva sem mislila, da je bistvenega pomena intonacija. Večkrat sem se namreč zalotila kako reagiram na besede drugih – predvsem bližnjih (družinskih članov, sodelavcev, partnerjev) – ampak ne toliko zaradi ''neugodne'' vsebine temveč predvsem zaradi specifične intonacije, ki je v meni prebudila določene spomine in s tem reakcije.

Kadar drugi pri meni nekaj kritizira in vem, da govori zdravorazumsko - da bi ''morala'' določen vzorec pri sebi popravit, je bistvenega pomena na kak način mi bo to povedal. Če bo povedal odločno in direktno, vendar stabilno, bom že zaradi samega načina njegovega izražanja bolj motivirana, da se dejansko premaknem v tej smeri. Če se bo drl name v jezi  ali če mi bo očital v obsojanju in/ali pomilovanju se zna zelo hitro zgodit, da bom zaradi načina njegovega govora vsebino označila za ne-validno – ne glede na to če je smiselna. ''Ker človek, ki mi govori kako bi morala ravnati, medtem ko sam ni sposoben govoriti v stabilnosti pač ni vreden mojega upoštevanja'' bo moj izgovor.

Ali sem že sposobna videt preko tega.?. Ali že obstajam kot motivacija, neodvisna od vzpodbude drugih?

Kakorkoli – predvidevam, da tudi drugi funkcionirajo podobno in da ''ne morejo'' upoštevat/ponotranjit mojih zdravorazumskih usmeritev v obliki govorjenih sporočil, kadar jih izrečem v reakciji – ker njihov umsko-zavestni sistem iz navade reagira z odporom.

Kaj se zgodi, če spremenim intonacijo – bodo moje besede zaradi tega bolj slišane?
Zgleda, da tudi  sprememba intonacije ni dovolj, ker intonacija služi bolj kot pokazatelj ne/stabilnosti. Kadar se torej slišim govorit z nestabilno intonacijo (glasno / hitro / posmehljivo / ubogljivo...) lahko spremenim intonacijo in morda s tem začasno stabiliziram situacijo… ampak a ni to bolj fasada / navidezna stabilnost kot dejanska stabilnost? Pomaga k stabilizaciji ali pomeni potlačitev?

Recimo da spremenim intonacijo na bolj umirjeno, ker se zavedam, da če bom glasno-očitajoča, bo fokus drugega tako zelo usmerjen na moj način govorjenja, da ne bo slišal vsebine sporočila, ki mu jo želim prenest. Za trenutek se bom poistovetila z besedo umirjenost in se naravnala na njo, vendar če bo v meni še vedno tlelo obsojanje drugega, ki ga bom skušala potlačiti in prikriti – nisem naredila ničesar…
Mislim, da je tu tista točka kjer se mi / nam največkrat zatakne… Češ – saj pa sem poskušala, potegnila sem se nazaj – kaj je še sploh drugega za naredit… - dvignem roke.

Ampak zdaj vem, da nisem dala vsega od sebe, da nisem naredila vse kar bi lahko. Pred kratkim sem poslušala zanimiv intervju iz spletne trgovine Eqafe, ki ga nadvse priporočam: What lives in your words. Govori o besedi, ki jih izkušamo in kako se te beseda razlikujejo od te, ki jo dejansko živimo.  

Beseda, ki jo izkušamo, se za trenutek pojavi v naših mislih, zavedamo se, da bi morali obstajati v njej in kot ta beseda (npr. stabilnost), če bi želeli, da so naše besede slišane in učinkovite. Ampak že v naslednjem trenutku dopustimo, da nas misli odnesejo drugam in pozabimo stati/biti kot ta beseda… zaradi česar naše sporočilo ponovno ni dovolj verodostojno, da bi bilo učinkovito sprejeto s strani prejemnika.

Beseda, ki jo dejansko živimo, pa je tista, ki daje našemu sporočilu verodostojnost, ki drugega skozi  vzgled prepriča, da nas posluša. In to je ''skrivnost'' načina, ki omogoča da drugi razume in hkrati lažje upošteva naše sporočilo.

Če hočem biti učinkovita v svoji komunikaciji z drugimi moram torej postati živa beseda – živeta na nivoju bitja in na fizičnem nivoju; da beseda ne prihaja le iz mojih ustih, ampak je izražena skozi vsak premik mojega telesa.

Lahko npr. drugemu govorim naj neha reagirat in naj se stabilizira, ampak če ne bom stabilna sama, bo drugi to občutil tudi preko nebesednega dela komunikacije in ''me ne bo slišal''. Če pa obstajam kot beseda stabilnost skozi svoje gibanje / premikanje + dihanje + skozi svojo intonacijo, lahko drugemu rečem naj neha reagirat in naj se stabilizira in me bo dejansko slišal-razumel.

Torej se moram vprašat: Kako natančno na fizičnem nivoju skozi svoje telo izrazim stabilnost?

Kako hodim, kadar hodim stabilno?

Kaj iz fizičnega sveta mi simbolizira stabilnost?

Kako diham kadar diham v stabilnosti?

Kakšno intonacijo uporabljam kadar sem stabilna?

Kaj počnem z rokami / nogami kadar izražam stabilnost?

Odgovore začnem izražat in postajam stabilnost in s tem z lastnim vzgledom pokažem drugemu kako praktično postane stabilen in ne obstajam več samo kot kratkotrajna izkušnja določene besede, kot ''prazna beseda''.

Ne-učinkovita komunikacija

Preden se začnemo z nekom pogovarjati, si pogosto zamislimo kako bo potekal pogovor. Vendar ko dejansko začnemo komunicirat s to osebo, izustimo samo okrog 10% tega kar smo nameravali povedati. Nekako pričakujemo, da naš sogovornik že ve in razume kar vemo in razumemo mi sami o določeni točki pogovora. Ampak temu je redko tako in zato pride do nesporazumov in občutkov nerazumljenosti. Da bi se temu izognili, moramo biti pri pogovoru z drugo osebo specifični in dosledni.

Povzeto po Sunette

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila več pozornosti namenjat notranjemu govoru v svojih mislih kot dejanskemu pogovoru z osebo s katero sem se v danem trenutku nahajala v fizični realnosti.

Odpustim si, da sem večkrat sprejela in si dopustila od sogovornika pričakovati, da bo vedel in razumel kar že vem in razumem sama.

Odpustim si, da sem večkrat sprejela in si dopustila pričakovati, da mi bodo drugi brali misli, namesto da bi jasno izrazila kar sem želela sporočiti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila druge kriviti, da me ne razumejo tudi takrat ko sama nisem bila specifična in dosledna v pogovoru z drugimi.

Odpustim si, da pogosto nisem sprejela in si nisem dopustila resnično poslušat kar imajo drugi za povedat ampak sem vklopila notranji govor v smislu: doooolgčas / to že tako vem / tako ali tako vem kaj boš rekel.

Odpustim si, da pogosto nisem sprejela in si nisem dopustila nameniti pozornosti celotni izjavi drugega, ampak sem ''prežala'' na to kar sem želela slišati in nato v nadaljnjem pogovoru izpostavljati le ta del(ček).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila delati sklepe in jih izraziti še preden se je drug izrazil do konca, namesto da bi ga pozorno poslušala in se odzvala ko bi slišala celoto, ki jo drugi želi izraziti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poslušati notranji govor medtem ko sem dajala vtis da poslušam svojega sogovornika.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skozi notranji govor kritizirati, obsojati in kriviti svojega sogovornika, namesto da bi našla primeren način in pogum da na glas izrazim kar se mi pri njem zdi konfliktno in posamezno točko predebatiram z njim.

Ko opazim, da se izražam površno in obsojam druge da me ne poslušajo in/ali razumejo – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da je dosti lažje kriviti drugega kot prevzeti odgovornost za svoj način komunikacije, za izboljšanje njene učinkovitosti.

Zavezujem se, da si bom dala priložnost izboljšati lastno komunikacijo; da se bom v tistih trenutkih ko začutim fizično napetost in/kot zahrbtno pripravljenost lastnega ega na nove ''nedolžna jaz'' prezentacije prizemljila in si nehala lagat.

Ko opazim da dajem notranjemu govoru prednost pred sogovornikom – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da ta princip prakticiram že zelo dolgo, čeprav sem se že ogromno krat prepričala da ne funkcionira – povzroča nemire in konflikte znotraj mene kakor tudi konflikte med mano in mojim sogovornikom.

Zavezujem se, da si bom dala priložnost poslušat sogovornika v njegovi celovitosti brez notranjega čvekanja – motenja lastne pozornosti. Za začetek si bom vsak teden izbrala enega sogovornika in vadila z njim.

*

V ponedeljek začnem z babico (ko bova ravno sami). Zavedam se, da zaradi babičine demence ne morem pričakovati očitnega izboljšanja tega odnosa, da pa je vsekakor boljše, da preizkusim resnično poslušanje babice kakor da ga ne.  Zavedam se, da to ne sme vplivati na motivacijo za poskuse poslušanja drugih. Pa da slišim kaj mi imajo ljudje dejansko za povedati in utišam svojo predstavo o tem kaj mi govorijo…   

Ko opazim, da navznoter kritiziram, obsojam, krivim svojega sogovornika – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da skozi takšen notranji govor kopičim napetost v sebi in v odnosih z drugimi. Veliko izmed skritih misliti ne upam na glas izreči sogovorniku, ker se zavedam, da so neutemeljene svinjarije s pomočjo katerih se delam navidezno boljšo od svojega sogovornika…

Zavezujem se, da bom zmanjšala obseg kritiziranja in obsojanja drugih v svoji glavi in da bom ta čas raje porabljala za iskanje primernega načina za postavljanje bolj problematičnih vprašanj drugim s katerimi bom pomirila svoje notranje konflikte.

Preveri, uporabi, podpri (se):

- univerzalni temeljni dohodek (UTD)   

- enakovredni denarni sistem  

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednost

Kemična komunikacija?!

Nikoli nisem podvomila v to, da rastline komunicirajo.

Z ljudmi in živalmi preko oblike, barve, vonja, prostora v katerem se nahajajo in še česa.

Niti nisem preveč dvomila v tezo, da rastline komunicirajo tudi med seboj. Sicer nisem imela pojma kako naj bi komunikacija med rastlinami sploh potekala, ampak se mi je kljub temu nekako zdelo logično, da tako ali drugače 'čvekajo' med sabo. Na neki višji, ljudem nezaznavni ravni, frekvenci morda.?.

 ***

Moji pretekli blogi na temo komunikacija + rastlina:

KOMUNIKACIJA - V OKVIRIH (1/5)

KOMUNIKACIJA – ČLOVEK : RASTLINA (4/5)

KOMUNIKACIJA - SKLEP (5/5)

***

Na kar sem si pred kratkim ogledala dokumentarec z naslovom ''O čem govorijo rastline''.

Bila sem konkretno presenečena nad povedanim, pokazanim in predvsem ''prevedenim'' v človeščino.

Rastline nimajo možnosti govora in premikanja, imajo pa na voljo komunikacijo s pomočjo svojega fizičnega telesa z vsemi njegovimi kemičnimi procesi.

Bi lahko to pomenilo, da se rastline bolj zavedajo lastnega fizičnega telesa in procesov v njem kot se ga ljudje? Kaj pa ljudje sploh vemo o delovanju lastnega telesa? Prav dosti ne – glede na vse sorte bolezni, ki jih gostimo… Ali tudi ljudje podzavestno in nezavedno komuniciramo med sabo in z drugima vrstama s pomočjo s pomočjo sproščanja in omejevanja specifičnih kemičnih snovi lastnega telesa? Kakšno vlogo imajo pri tem na primer hormoni?

Tale dokumentarec mi je odprl kup novih vprašanj, za katerimi se skriva želja po razumevanju lastnega telesa, po učinkoviti komunikaciji z njim…
Če poznaš kak dokumentarec na to temo, se priporočam.

Do takrat pa s tabo delim tale odkritja o rastlinah:

''However, new research, published in the journal Trends in Plant Science, has revealed that plants not only respond to sound, but they also communicate to each other by making "clicking" sounds.
Using powerful loudspeakers, researchers at The University of Western Australia were able to hear clicking sounds coming from the roots of corn saplings.
Researchers at Bristol University also found that when they suspended the young roots in water and played a continuous noise at 220Hz, a similar frequency to the plant clicks, they found that the plants grew towards the source of the sound.
"Everyone knows that plants react to light, and scientists also know that plants use volatile chemicals to communicate with each other, for instance, when danger - such as a herbivore - approaches," Dr. Gagliano said in a university news release.
"I was working one day in my herb garden and started to wonder if maybe plants were also sensitive to sounds - why not? - so I decided as a scientist to find out."
While it has been long known that plants grow towards light, previous research from Exeter University found cabbage plants emitted methyl jasmonate gas when their surfaces are cut or pierced to warn its neighbors of danger such as caterpillars or garden shears.
Researchers from the earlier study also found that the when the volatile gas was emitted, the nearly cabbage plants appeared to receive the urgent message that and protected themselves by producing toxic chemicals on their leaves to fend off predators like caterpillars.
However, new research, published in the journal Trends in Plant Science, has revealed that plants not only respond to sound, but they also communicate to each other by making "clicking" sounds.
Scientists suspect that sound and vibration may play an essential role in the survival of plants by giving them information about the environment around them.
Researchers said sounds waves are easily transmissible through soil, and could be used to pick up threats like drought from their neighbors further away.
Gagliano said that the latest findings shows that the role of sound in plants has yet to be fully explored, "leaving serious gaps our current understanding of the sensory and communicatory complexity of these organisms".
In addition to other forms of sensory response, "it is very likely that some form of sensitivity to sound and vibrations also plays an important role in the life of plants," she added''

Vir: http://www.medicaldaily.com/articles/10247/20120611/plants-communication-survival.htm#qVVPCmxkAtOvkCGm.99

Preveri, uporabi, podpri (se):

- univerzalni temeljni dohodek (UTD)   

- enakovredni denarni sistem  

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednosti