Kaj ti je dolgcajt? : naslednja scena z dementno babico 3

IZHODIŠČNI BLOG

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico večkrat v jezi spraševat zakaj mi laže – ko jo nekaj vprašam in mi odgovori z neresnico preverljivo že v naslednjem trenutku (npr: si se počesala? ). Itak da je čist blesava situacija, ki človeka oz. mene zlahka dvigne… predvsem zaradi tega, ker obstajam prepričanju, da to počne namerno – preprosto ker se ji ne da. Je namerno ali ne, je razlog to, da ni slišala, da se ji ne da ali da ne zmore – dejansko nimam tega vpogleda in ga zaradi njene togosti ne morem niti pridobit.

Lahko pa spremenim svoj odziv. Vidim da gre spet za karakter komandirčka – neupoštevanega – zaradi česar je ranjen ''njegov'' ponos. Saj ni kaj… Ko mi bo naslednjič odgovorila z neresnico, jo lahko spustim mimo ali pa jo ponovno usmerim v opravljanje dejavnosti za katero je rekla, da jo je že dokončala - če se mi res zdi potrebno. In tako brcnem komandirčka v sebi v rit.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babičin nepraktičen način odlaganja bergel pri kuhinjski mizi sodit kot butast, se mu vsak dan znova čudit in pričakovat, da ji bo že enkrat potegnilo. Ne potegne ji… enostavno si več ne zna logično poenostavit te poteze.
Doslej sem jo v tem času, ko je ona odlagala bergle čakala s stolom, da jo potisnem k mizi… in sem tako imela široko odprte možnosti za nabiranje notranjih mindfuckov. Zato bom jutri preizkusila proces v katerem jo usmerim do mize, ji vzamem bergle in jih odložim in jo šele nato posedem.
Ni nujno da bo delovalo, je pa za poskusit.

Ja… zadnjič ko sem jo čakala s stolom je – namesto, da bi se usedla - začela grabit po hrani na drugi strani mize, danes ko sem jo čakala s stolom, pa se je želela usmerit kar k pultu, ker je videla hrano tam…
Včasih ni računice – ne glede na to katere vse popravke upoštevam kadar jo usmerjam –- bo našla nov možen zaplet… Za razliko od zadnjič, ko sem jo nadrla, sem ji tokrat lepo razložila, da se mora najprej usest in potem dobi vse servirano na mizo.

Pa žalostno / banalno je, da čakaš človeka s stolom, da ga posedeš – dan za dnem -- pa tega ni sposoben dojet / opazit. Zaradi česar imaš občutek, da te zajebava al najbrž mu ni 5% jasno…

Kako bi si lahko naredila to ponavljanje zabavno? Mogoče se lahko igrava restavracijo… gospa naj vam pridržim stol… dovolite mi, da vam vzamem berge… izvolite usesti – hrano vam bomo postregli vsak trenutek… bi morda zraven želeli še kavico? Lol

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babičino občutljivost na moj povzdignjen ton, ter njeno posledično vznemirjenost in nesodelovanje definirati kot slabo / neugodno / negativno. Zavedam se, da sem to počela iz sebične točke želje, da bi se babica vsaj ob mojem povzdignjenem tonu začela odzivati gladko in bi jaz za njeno usmerjanje porabila čim manj časa. Ampak dejstvo je, da v trenutkih ko sem sama nemirna, ''se mi mudi'' in v reakciji nestrpnosti povzdignem svoj glas, babica to moje vzdušje prekopira in ga potencira (včasih kot nasprotje; npr. užaljenost / trma). Vidim, da definiranje njene občutljivosti in verižnih posledic kot negativnih ničesar ne spremeni na bolje, zato si to njeno obnašanje raje vzamem kot vadbišče visoke stopnje strpnosti in stabilnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misliti, da mi ne bo uspelo razvozlati odnosa z babico preden bo minil njen čas – ker se mi vedno znova pojavljajo novi odtenki istih reakcij in ni nikoli konca / miru / obojestranskega zadovoljstva. Ampak včasih vendarle obstajava v obojestranskem miru. In če potegnem črto, nanjo tekom dneva/dni vseeno reagiram vedno manj. Bolj ali manj ostajajo problem moji intenzivni izbruhi na dneve ko sem že od prej razdražena…
Tako da rešilni način tudi v tem primeru ostaja sprotno samoodpuščanje mindfuckov.
In pa morda črtanje pričakovanja, da moram idelano sfurat ta odnos preden babica umre – da se bom lahko počutila sposobno in ponosno nase. Fuck it – ni mi treba v celoti razumet demence in njenih specifikacij pri babici, ne rabim imet vsega naštudiranega v nulo, da se bom cenila. V redu je. V redu sem. V redu je če nimam vsega v najinem odnosu pod kontrolo, čeprav jaz prevzemam direkcijo za obe. V redu je, če ne razvozlam tega odnosa preden umre. Bom pa nadaljnje lekcije predelovala s kom drugim. In diham in si dovolim definirat se kot sposobno za handlat bako.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila samo-obsojanje v smislu nesposobnosti, ker vedno znova dopustim, da se mi  reakcije naberejo do te mere, da potem nekontrolirano izbruhnem. Mogoče bi si pa morala delati statistiko, da vidim v kakšnih intervalih dejansko prekipim in ali se gostijo ali redčijo. Ideja se mi zdi tako dobra, da sem si kar takoj priskrbela koledar v ta namen.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila iz babičinih besed ''kaj ti je dolgcajt?'' izrečeno z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom naplest celo zgodbo in interpretacijo kaj vse bi naj pomenile.

Znotraj tega si odpustim, da sem na lastne interpretacije dodajala vedno več negativnega naboja in iskala potrditve za upravičenost tega početja.
Zdaj jasno vidim, kako babica ni imela skoraj nič veze s tem konfliktom – ker se je odvijal predvsem v moji notranjosti, kjer sem prepustila direkcijo lastnemu čustveno-miselnemu sistemu, ki sem ga kasneje projicirala na njo, jo krivila za lastno počutje in iz notranjega konflikta preklapljala na konflikt z njo. Dejansko nimam pojma kaj je bilo za njeno izjavo – kakšen je bil povod za njo. 

+ želja po tem, da bi se ji čimbolj na hitro pomagala uredit, je sebična. Ker jo v tej želji terjam in ji ne dam časa, ki ga potrebuje da ji je relativno udobno. Posledično postane vznemirjena in slabo sodeluje. Zato bom v bodoče to željo takoj predihala in jo opustila. 

Dementne dogodivščine 8

27.7.13

Kosilo je kuhano, babico vprašam – smo kaj lačni. S specifično grimaso odkima in pravi ne. Čez kakšno minuto ji na krožnik nadevam njeno priljubljeno jed. Je v redu ali vzamem kaj vstran? – jo vprašam. Sem lačna – mi odgovori. Če pa si mi pred minuto rekla drugače – kako naj vem…
Ko poje, sledi repete…

Kako bo komunicirala in sodelovala z drugimi / z mano, če še s sabo kot s svojim telesom ne?

Pravim ji, da se bova danes stuširali, vprašam jo, če si bo umila lase. Pravi da ne, ker si jih je včeraj. Povem ji, da jo je moja mama umila preden je šla na morje in da se od takrat ni umivala in naj si ne izmišljuje.

Zakaj si izmišljuje? Zakaj laže? Da ji ne bi bilo treba? Ker noče pomoči? Where's the fucking problem, grand-dude?

To je še ena izmed tistih njenih lastnosti zaradi katerih se vprašaš zakaj je še sploh tu…

Ob kosilu je prvi dan vprašala kje sta onadva (starša), potem je menda 2 nezaporedna dni vprašala po mami, danes pa samo po ateju. Ne kužim sistema… random shit al kaj?

Zvečer ji rečem naj se preobleče, ji dam navodilo naj si pusti plenico gor in počakam, da se začne preoblačit. Potem grem dalje po opravkih. Ko zaklenem hišna vrata grem še zadnjič danes preverit. Nima plenice in pravi da je ne rabi. Jaz pa pravim, da zjutraj ne bom preoblačila postelje in naj kar vstane iz nje, da se bo preoblekla. Poiščem plenico, ki jo je oblekla po današnjem tuširanju in čakam zraven nje. Motnja – muha. V roku minute odstranim ''motnjo'' in čakam, da vidim če se še spomni kaj dela. Začne se oblačit nazaj – v pižamo – brez plenice. Naglas pojamram – pa kaj res more bit skoz nekdo zraven tebe… Tako bo čez minuto pozabila, da sem se sploh pritoževala, ali…

Mimogrede – tuširanje je potekalo brez zapletov. Bil je trenutek oklevanja, češ, da se ne bo slekla pred mano… Pa sem ji povedala, da tako ali tako morem bit zraven, da slučajno ne pade – glede na to kako se ji moti. Premogla je celo toliko moči, da ni rabila vmes niti enkrat sest. Stuširala sem jo kar sredi kopalnice oz. pri sifonu – ker je stopanje in sedanje v bano ter vstajanje in izstopanje iz mokre bane prehud napor za njo… In za drugo zraven, ki more čakat, da si babica nabere moči, da je ne rabi sama dvigovat in stabilizirat njenega telesa, da ji ne spodrsne…

Zame je nato sledilo tedensko čiščenje kopalnice oz. pritličja na mesto mame, za babico pa je sledil glavobol. Klasika po tuširanju celotnega telesa vključno z umivanjem las. Ja, tak napor ji predstavlja umivanje…

+ 6.8.13

Vpraša me – ktera ura je te zaj prav, tota al ona (v kuhinji ali v dnevni). Odgovorim ji z vprašanjem – zakaj jo pa rabiš? Ja rada sem, da je ura prav – je odločna. Vztrajam pri vprašanju – zakaj jo pa rabiš? Nejevoljno nekaj zamomlja nazaj.

Ful čustvenega naboja je v njenih besedah. In tudi sama občutim očiten pritisk v glavi… Dvigne me – jeza – ker nima prav nobenega razloga za uporabo ure, pa se dela kot da ga ima. Meni bi namreč ogromno pomenilo, da ne bi rabila vsak dan večkrat gledat na uro, da ne bi bila pod pritiskom/omejitvijo časa in da bi lahko svoje zadeve opravljala sproščeno.

Odstranila bom to zaostajajočo uro iz njene dnevne – ne da se mi je več ponastavljat samo zaradi njene ''dekorativne vrednosti''.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po takšnem obstoju v katerem ne bi rabila gledat na uro, v katerem ne bi bila omejena s časom. (Uf sem, začela zehat zraven… kar baje pomeni, da se hočem izognit soočenju s to temo.)

Ko opazim, da obstajam kot želja po brezurju/brezčasju – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da je čas takoj za krajem osnova matrice v kateri se nahajamo in da se to še lep ČAS ne bo spremenilo… Zavedam se, da so ure osnovna platforma po kateri se načrtuje dogajanje/premikanje v fizični realnosti. Zavedam se tudi, da jemanje babičine nepotrebe po vedenju koliko je ura izven celotnega konteksta njenega stanja ni na mestu…
Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala svoje pritožbe v povezavi s časom, s tokom časa, z urami. In da si ne bom dopustila jeze na babico zaradi tega, ker v svojem preživljanju ne potrebuje ure in ker se tega niti ne zaveda… saj se zavedam, da vsako svojo uro preživi v bolečinah ali pa vsaj v zmedi…