Mozolji, stiskanje, praskanje, ranice, brazgotine / samoodpuščanje zadnjih priponk za enkrat in po možnosti za vedno…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila 'intelektualno vozljanje' v primeru stiskanja in praskanja in na splošno.

Ko opazim, da v mislih vozljam / kompliciram / se zapletam z namenom najti dovolj prepričljiv izgovor zase / za svoja nesmiselna dejanja in svoje nepraktične vzorce –kot je na primer stiskanje in praskanje - – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da z 'intelektualnim vozljanjem' zapravljam svoj čas z obstojem v sebičnem UZS; v tistem trenutku ko vozljam in čas, ki ga bom kasneje porabila za odvozlavanje / razpletanje svojih misli (ki bi ga lahko sicer porabila za bolj bistvene premike v smislu tega kar je najboljše za vse). Zavedam se, da sem svoje stiskanje in praskanje zavozljala / prepletla z ogromno drugimi širokimi pojmi na katere reagiram; ki jih bom sicer mogla tako ali tako vse predelat skozi samoopuščanje, ampak zaradi tega prepleta je odstranitev vzorca stiskanja in praskanja trajnejša…
Namesto da svoje misli oblikujem v zapleteno-prepletenih strukturah, jih raje oblikujem čim bolj preprosto in jasno – ker si na ta način omogočim bistveno lažje odstranjevanje nepraktičnih vzorcev in si hkrati olajšam komunikacijo z drugimi.
[Povod za to SO je naveličanost zaradi širine SO na zgornjo temo, ki jo tokrat obravnavam že v 6. delu… Zato si priporočam, da se v bodoče ne zapletam po nepotrebnem.!.] 

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila popolnoma realizirati, da so samopoškodbe ne glede na obliko odraz zavračanja fizičnega življenja.

Ko opazim, da samopoškodbe preimenujem in/ali za njih iščem izgovore v obliki intelektualizacije – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da so samopoškodbe nesprejemljive, prav tako pa njihovo zanikanje s pomočjo preimenovanja in/ali intelektualnih razlag v obliki izgovorov.

Namesto, da samopoškodbe (kot je na primer stiskanje in praskanje) preimenujem in/ali jih razlagam z in-tele-k-tu-al-ni-mi (ahahaha) izgovori, se z njimi raje soočim in jih čim prej odpravim – saj se zavedam, da z njimi ne podpiram sebe kot fizičnega bitja. S samopoškodbami kot zgledom ne podpiram niti sebe, niti drugih, niti fizičnega, tako da – neham!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila samopoškodbe –kot je stiskanje in praskanje-  ker sem verjela, da je življenje tisti kup umazanije / površina tega kupa / UZS z mislimi in čustvi, ki se je nabral nad življenjem samim / življenjem kot fizičnim izrazom.

Ko opazim, da zanikam življenje kot fizični izraz z uporabo samopoškodb – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da fizično samo po sebi ni usmerjeno v samopoškodbe, ampak v svoj obstoj. Zavedam se, da je to kar škoduje fizičnemu sebični UZS, ki je prepleten s fizičnim.

Namesto da škodujem sebi kot fizičnemu, raje iz njega previdno odstranjujem zajedalski UZS.

MOJ ODNOS DO NASPROTNEGA SPOLA

Svoj neenakovreden odnos do drugih oseb ženskega spola sem že precej predelala s pomočjo izpisovanja in  samoodpuščanja. Najbolj aktualna mi je bila predelava konkurence med puncami/ženskami in ne/upoštevanje cene, ki jo plačujemo v zameno za predstavitev sebe kot vizualne podobe. Vizualne podobe / ideje o tej podobi, ki smo jo sprejele/sprejeli kot dobro/zaželjeno/primerno/sexy, ne da bi se pri tem kaj dosti ozirale na (samo)zlorabo sebe in drugih kot fizičnih bitij z enakovrednimi fizičnimi potrebami.
Glede na to, da smo vsi že od rojstva programirani (preko pogledov/navad) s strani družbe, ki zlorablja fizično na račun sebičnih misli in čustev, me čaka še veliko predelave lastnega odnosa do ženskega spola, trenutno pa se mi pojavljajo večji dvomi o mojem odnosu do nasprotnega spola.

Vprašanja o mojem odnosu do nasprotnega spola so se mi začela ponovno odpirat, ko sem z namenom da shujšam začela sama obiskovat fitnes, kjer prevladujejo fantje/moški. Opazila sem poplavo reakcij znotraj sebe in se začela spraševati zakaj se ne dojemam enakovredno z bitji nasprotnega spola. Zakaj nekatere fante/moške sodim kot večvredne od sebe, zakaj druge sodim kot manjvredne od sebe, zakaj nekatere fante/moške sodim kot večvredne/manjvredne v primerjavi z drugimi…

Precej obširna tema – ampak nujna za predelat, ker zavzema konkreten del mojega vsakdanjega življenja…

***

Ko sem bila še otrok, mi ni bilo pomembno ali je bitje s katerim imam stik moški ali ženska. Pomemben je bil odnos s tem bitjem sam po sebi. Potem pa so mi začeli –tako kot vsakemu otroku rojenemu v ta svet- skozi besede in predvsem z zgledom vgrajevat informacije o tem kaj pomeni bit moški in kaj ženska.

Prvi moški v mojem življenju je bil moj ata. Mama mi je povedala, da se ob mojem rojstvu ni počutil dovolj zrelega za vlogo očeta. 7 let je preživel drugje, po mene je prihajal samo za vikende. Baje – ne spomnim se. In za enkrat še nisem zbrala poguma, da bi ga povprašala o tem.

Otrok bi naj ravno v prvih sedmih letih bil najbolj sprejemljiv za informacije in programiranje iz okolja; večkrat lahko slišimo frazo, da 'otroci vpijajo kot spužve'. Kaj sem se torej v tem času naučila o nasprotnem spolu? Ne spomnim se, ne zavedam se še. Predvidevam, da nekaj o nezanesljivosti moških, o njihovi prisotnosti in odsotnosti, ki sta neodvisni od mojih želja.

Drugi moški / nadomestni prvi moški je bil moj dedek, s katerim smo živeli skupaj do njegovega konca. Ena izmed njegovih prevladujočih karateristik je bila ta, da si je pustil streč. Kaj sem se torej v prvih sedmih letih naučila od o nasprotnem spolu na podlagi odnosov domačih v zvezi z dedkom? Da se moškim streže. Da ženske moškim strežemo.

Po drugi strani sta znala bit oba tudi skrbna in sta se ukvarjala z mano in z mojo vzgojo. Dedek me je na primer učil pisanja in računanja, ata je na primer igral na kitaro in smo peli, najverjetneje me je učil tudi risat.

Kakorkoli že… na podlagi teh dveh osrednjih moških figur v mojem življenju in na podlagi družbeno sprejetih vzorcev sem se naučila, da so moški večvredni od žensk in da smo ženske namenjene predvsem njihovi podpori – vsaj takrat, ko se par/družina predstavlja navzven/drugim. Za štirimi stenami ni bilo vedno tako…

V osnovni šoli so bili fantje v manjšini in tako sem se naučila, da se je potrebno za pozornost fantov, ki so mi všeč borit. Smešno se mi zdi, da smo bile vse sošolke 'zaljubljene/zagledane' v dva sošolca. Ostali niso bili preveč aktualni – vsaj uradno ne.

Med osnovno in srednjo šolo – prvi poljub od fanta. Ki je vedel kako laskat puncam. Bila sem samo ena izmed njegovih tarč. Ampak to sem prebavila v zameno za izkušnjo poljuba in občutka 'magnetne' privlačnosti. Naučila sem se, da lahko s pomočjo fantov izkušam nore poljube in dotike. Tudi okolica mi je sporočala, da je to tako zelo kuuuul…

V osnovni in predvsem v srednji šoli (kjer so bili sošolci spet v manjšini) sem se naučila, da se za pozornost všečnih fantov borimo s pomočjo svojega videza.

Tekom srednje šole – prve izkušnje s seksom. Naučila sem se, da starejši fantje niso nujno bolj stabilni od mene. In predvsem to, da nisem sposobna samo seksat s sexy tipom brez čustev in občutkov – glede tega sem dobila pošteno lekcijo.

Tekom faksa sem imela prvo resnejšo (več kot leto trajajočo) zvezo. Fanta sem par krat videla v mestu – izstopal je s svojim videzom in igrivim načinom gibanja. Na podlagi tega sem se prepričala, da je to pravi partner za mene. Imel je tudi 'veliko srce'. Zabaval nas je (mene in najino družbo) s svojo zmedenostjo in optimizmom. Ampak njegova starša nista imela stabilne zveze in vzgoje. Nabiralo se je malenkosti, ki jih ni opazil in upošteval. Ko sem se naveličala vloge 'mame', sem razdrla zvezo.

Zadnjemu fantu sem se najprej izmikala, ker ni ustrezal mojim omejenim kriterijem glede zunanjosti. Ampak kemija med nama je bila dovolj močna, da sem tekom časa popustila. Spomnim se, da mi je bil na začetku všeč njegov optimizem, ki ga proti koncu več nisem opazila. Mogoče zaradi tega, ker se je spremenil on ali pa zaradi tega, ker sem se jaz. Všeč mi je bila njegova prepričljivost. Nisem prav vedela kaj naj si začnem sama s sabo, on pa je bil tako prikladno prepričljiv, da sem se mu zlahka pustila usmerjat. Ta (4-letna) zveza je bila kljub vzponom in padcem dokaj stabilna in bi verjetno vsaj še nekaj let ostala v njej – če ne bi našla nekaj bolj prepričljivega.

Desteni. Skupina ljudi iz celega sveta preko katerih sem dobila odgovore na ključna vprašanja, ki sem si jih postavljala v življenju in na katere mi ni znal odgovoriti nihče drug. Moje perspektive so se spremenile in s tem se je zamajala tudi zveza z zadnjim fantom. Po eni strani jaz nisem izbrala pravega pristopa predstavitve Desteni tazadnjemu fantu, po drugi strani on ni bil pripravljen sprejet meni tako pomembnih spoznanj. Zveza je postajala vedno bolj nestabilna in zato sem jo razdrla.

***

Zdaj sem samska. Z višjimi kriteriji za potencialnega partnerja kot kadarkoli. Pa tudi sprejemam se bolj kot sem se kadarkoli (od konca otroštvanaprej). Vem, da lahko funkcioniram sama, vem da lahko funkcioniram v zvezi. Sprejmem samo še enakovredno, sporazumno zvezo, v kateri bova oba sodelujoča lažje spoznavala vsak sebe in se preoblikovala v smeri tega kar je najboljše za vse življenje. Ne sprejmem več intimne zveze nastale na podlagi videza/kemije-čustev/p-osebnosti. Takšne zveze že vseskozi opazujem v svoji okolici  in jih doživljam – zato vem, da ne funkcionirajo. In da ne funkcionirajo zveze, ki delujejo v smeri 'ti in jaz proti svetu'. Mogoče funkcionirajo samo navidezno

Svoj odnos do nasprotnega spola sem takšnega kot je gradila skoraj 30 let. V naslednjih objavah začenjam s samoodpuščanjem na svoj odnos do nasprotnega spola, da bom lahko vzpostavljala enakovredne odnose in sporazumne zveze z moškimi, ki bodo dejansko funkcionirali/funkcionirale..

Obsedeno čustveno stanje

Izhajam iz prepira, katerega vsebine ne bom pojasnjevala, ker ni bistvena. To je jasno že po tem, da bi v spodnje odstavke lahko vstavila najrazličnejše vsebine. Zanima me potek prepira kot potek stopnjevanja čustvenega + miselnega stanja  v katerem sem sodelovala. Da realiziram kako v podobnih situacijah v bodoče preprečit nepotreben prepir kot čustveno obsesijo.

…

Že med prepirom sem bila razdvojena na obsedenko z jezo in na opazovalko. Prevlada med tema dvema deloma se je izmenjevala. Na trenutke sem popolnoma popustila kontrolo čustvom, vmes sem se izmenično zavedla nesmisla in bede čustvene obsedenosti – svojega kričečega načina govora, gest in mimike… in sem samo gledala… WTF delam!?! Ampak naslednji trenutek me je spet potegnilo nazaj v energijo jeze. Verjetno je izpadlo prav smešno, ko sem v enem trenutku še kričala, v naslednjem pa sem zaključila govor z umirjenim glasom. Kot da bi ves čas igrala, kot da bi igrala vlogo psihopatke.?.

X sem očitala, da pozna rešitev / ve kaj mora naredit, da bo odpravila določen ponavljajoč se vzrok svoje jeze, pa tega ne naredi – torej se ji paše vdajat jezi. Ampak to sem ji očitala v moji  ponavljajoči se reakciji jeze na njeno jezo  – delala sem ravno prav to, česar sem jo obtoževala; po principu dvojna merila – ena zame, druga zate. Ja – tu sem zgrešila.

Iz te celotne čustvene drame se je dalo potegnit vsaj nekaj smiselnega – medsebojno sva si očitali česar druga pri drugi ne vidiva. In obe sva imeli prav govorili resnico. Ona ni videla/realizirala/razumela vseh delov moje situacije, jaz nisem videla/realizirala/razumela vseh delov njene situacije – ker ni doživljala tega kar sem jaz in jaz ne tega kar je ona. In ker se o nekaterih delih nisva niti pogovarjali.

---

Zaradi konflikta, ki sva ga spremenili v prepir, sva realizirali, da ne poznava ozadja dejanj, ki si jih druga drugi očitava… Kako tak konflikt predelat skozi komunikacijo brez prepira nastalega na podlagi čustev?

Ta prepir je bil še en primer pri katerem sem videla, da usmerjanje drugega z besedami ne zaleže – če niso podprta z lastnimi dejanji.

Vseeno pa traja, da svoja dejanja iz nepraktičnih navad spremenim v smiselne premike in do takrat ne morem biti kar tiho. Zato se takrat, ko vidim, da pri reševanju konflikta preko komunikacije prehajam v čustveno stanje obvezno takoj umaknem in svoj umik jasno razložim – začasno morem vstran, ker v takem stanju tega in tega čustva nisem sposobna umirjene komunikacije. Pred nadaljevanjem pogovora poskrbim, da se z dihanjem resnično umirim in pogledam kaj je bilo tisto, kar mi je dejansko sprožilo čustveno reakcijo.

Po tem kar sem napisala, mi postaja jasno, da čustveno reakcijo sprožijo naši nasveti drugim ki jih ne živimo mi sami. Prazne besede na mesto vzgleda skozi dejanja. Kadar se zavedamo, da to počnemo, lahko reakcijo preprečimo. Kadar se ne zavedamo lastne neiskrenosti oz svojih dvojnih meril – pa nam to pokažejo naše lastne reakcije.

''Srčkano.'' V bistvu zelo uporabno.

Za predelavo skozi samoodpuščanje in samokorekcijsko prakso. 

Mozolji, stiskanje, praskanje, ranice, brazgotine / samoodpuščanje 5

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stiskanje in praskanje povezovati in definirati z olajšanjem.

Ko opazim, da stiskanje in praskanje povezujem in definiram z olajšanjem – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je stiskanje in praskanje lahko olajšanje le za umsko zavestni sitem, za moje fizično telo pa pomeni poškodbe. Zavedam se, da je občutek spravljanja umazanije iz sebe s pomočjo nasilnega stiskanja in praskanja samoprevara / iluzija / nekaj kar obstaja samo na simbolni ravni – ker z nasilnim praskanjem in stiskanjem ne čistim umazanije (kot nepraktičnih vzorcev)  niti iz sebe, niti z sebe, ampak jo kvečjemu ustvarjam.

Namesto da nasilno stiskanje in praskanje povezujem in definiram z olajšanjem, za olajšanje raje izberem izpisovanje samoodpuščanja.***

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stiskanje in praskanje povezovati in definirati z vrsto komunikacije.

Ko opazim, da stiskanje in praskanje povezujem in definiram z vrsto komunikacije – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da povezovanje in definiranje stiskanja in praskanja z vrsto komunikacije ni smiselno v primeru, ko obstaja kot izgovor, da sebe ne izrazimo preko primernejšega načina komunikacije (a vedno obstaja kot izgovor?).

Namesto povezovanja in definiranja  stiskanja in praskanja z vrsto komunikacije, raje izberem bolj učinkovite in konstruktivne načine komunikacije, npr.:  govorjena ali pisana beseda / likovno delo / performens…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stiskanje in praskanje povezovati in definirati z vrsto komunikacije 2. …

Ko opazim, da stiskanje in praskanje povezujem in definiram z vrsto komunikacije – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je stiskanje in praskanje prej izogibanje komunikaciji –ali s samim sabo ali z drugimi- kot pa vrsta komunikacije.

Namesto da stiskanje in praskanje povezujem in definiram z vrsto komunikacije kot izgovor, da vendarle komuniciram .!.  se raje poslužim splošno sprejetih in razumljivih vrst komunikacije (npr.:  govorjena ali pisana beseda / likovno delo / performens… ).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stiskanje in praskanje razlagati kot posledico 'občutka nemoči in nesmiselnosti lastnega obstoja s koreninami v podzavestnem in nezavednem…'.

Ko opazim, da si praskanje in stiskanje razlagam kot posledico občutka nemoči in nesmiselnosti  lastnega obstoja – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je občutek nemoči iluzija, ker imam moč in glas enega posameznika. Zavedam se, da moj obstoj ni nesmiseln, ker če bi bil moj obstoj nesmiseln – enostavno ne bi obstajala.

Namesto da si stiskanje in praskanje razlagam kot posledico 'občutka nemoči in nesmiselnosti lastnega obstoja s koreninami v podzavestnem in nezavednem…', raje podrobneje raziskujem od kod izvira občutek nemoči in od kod ideja o nesmiselnosti mojega obstoja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stiskanje in praskanje razlagati kot 'Manifestirano posledico našega sprejemanja in dopuščanja gnilega sistema v katerem živimo. Pokazatelj zajebanosti.'

Ko opazim, da si praskanje in stiskanje razlagam kot 'Manifestirano posledico našega sprejemanja in dopuščanja gnilega sistema v katerem živimo. Pokazatelj zajebanosti.' – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je moja razlaga stiskanja in praskanja kot manifestirane posledice sprejemanja  gnilega sistema / pokazatelja zajebanosti bolj kot ne še en izgovor, da se ne mi ne bi bilo potrebno popolnoma soočiti s svojim stiskanjem in praskanjem ter prevzeti samoodgovornosti za ta uničujoč vzorec.

Namesto, da si svoje stiskanje in praskanje razlagam kot 'Manifestirano posledico našega sprejemanja in dopuščanja gnilega sistema v katerem živimo. Pokazatelj zajebanosti.', raje opustim to razlago kot vzrok in kot izgovor za moje praskanje in stiskanje. 

Mozolji, stiskanje, praskanje, ranice, brazgotine / samoodpuščanje 4

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila čustvo krivde zaradi tega, ker sem se 'nasilno' stiskala in praskala toliko let; še posebej pa po tem, ko sem začela skozi samoodpuščanje predelovati stiskaje in praskanje.

Ko opazim, da se počutim krivo in krivdo sprejemam kot normalno – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da obstajanje v občutku krivde ne bo odpravilo mojega stiskanja in praskanja in je torej nesmiselno, da se mučim s krivdo. Zavedam se, da preteklosti ne morem spremenit, torej je nesmiselno, da se obremenjujem z njo in se počutim krivo za svoja pretekla dejanja vezana na stiskanje in praskanje. Zavedam se, da je dolgoletno navado mogoče spremeniti v trenutku, ampak da te discipline zaenkrat še ne premorem, zato si bom dopustila nekaj časa.

Namesto da se uničujem s krivdo zaradi ponavljanja lastnega stiskanja in praskanja kljub vsemu kar sem ozavestila v zadnjem času na to temo, si raje vzamem čas, ki ga potrebujem za izbris te navade. Da pa se odpravljanje navade ne bi preveč zavleklo, vsak petek naredim avtoportret – fotografijo obraza in potem tedensko in mesečno preverjam napredek. Če mi po mesecu dni ne bo uspelo narediti fotografije brez novih prask, pa preidem na dnevno fotografiranje in soočanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stiskanje in praskanje povezovati in definirati s svojo podobo (v ogledalu) – z nohti na obrazu poškodovanem na parih mestih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stiskanje in praskanje vzdrževati in nadgrajevati tako dolgo, da se je le-to spremenilo v navado, ki je iz zavednega potonila v podzavestno in nezavedno in jo je posledično toliko težje odpraviti (kot če bi ostala samo na zavedni ravni).

Ko opazim, da nek nepraktičen vzorec –kot je na primer stiskanje in praskanje- iz zavednega potlačujem v podzavestno in nezavedno – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je vzorec za katerega mi je takoj /še jasno, da je nepraktičen –kot je na primer stiskanje in praskanje- najbolje odpraviti takoj pri priči, sicer se zna ukoreniniti in ga je kasneje težje odpraviti.

Namesto da opažen nesmiseln vzorec tlačim v podzavest  - češ, saj se bom z njim ukvarjala kasneje, raje prevzamem kontrolo nad njim takoj in ga čim prej in z manj napora odpravim. Namesto, da zavlačujem z odpravljanjem vzorca stiskanja in praskanja, si raje ne dopuščam 'izjem'.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila s stiskanjem in praskanjem potlačevat lastne konfliktne misli in čustva in se zaposlovat na ta način – da se ne bi rabila ukvarjat z nesoglasji v svojem notranjem in zunanjem svetu.

Ko opazim, da se zaposlujem s stiskanjem in praskanjem zato, da se mi ne bi bilo potrebno soočiti s svojimi čustvi, občutki in mislimi kot konflikti v notranjem in zunanjem svetu – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da na ta način delam dvojno škodo.

Namesto da stiskanje in praskanje uporabljam kot zaposlitev s katero se zamotim pred soočanjem s konflikti, se raje s konflikti soočam brez preusmerjanja svoje pozornosti k stiskanju in praskanju in tako rešujem 2 zadevi hkrati.   

Mozolji, stiskanje, praskanje, ranice, brazgotine / samoodpuščanje 3

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila popolnoma realizirati, da se moja borba z mozolji ne more zaključit dokler jih prenašam/razmnožujem s praskanjem.

Ko opazim notranji konflikt zaradi aktivnosti v smeri preprečevanja mozoljev in hkrati dopuščanja 'minimalnega' praskanja – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da z nasprotujočimi si dejanji ne morem doseči želenega učinka v smeri čim prejšnje odstranitve nesmiselnega vzorca praskanja, ker se nasprotujoča si dejanja izničijo oz. podaljšujejo realizacijo želene spremembe.

Namesto da si dopuščam minimalno praskanje, se raje opominjam da tudi pri minimalnem praskanju ostajajo posledice, s katerimi si preprečujem želeno spremembo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila izgovor za praskanje, češ da je to 'izražanje mojega nestrinjanja s sistemom v katerem živimo'.

Ko opazim, da izražam svoje nestrinjanje s sistemom v katerem živimo na nesmiseln način – s samopoškodbami  / praskanjem – se ustavim in diham!
Vidim/realiziram/razumem, da se po eni strani ne strinjam s sistemom, ki zlorablja fizično življenje, hkrati pa svoje nestrinjanje preko praskanja izražam ravno na način s katerim se ne strinjam--------------- z zlorabo fizičnega v obliki svoje kože…

Namesto da obstajam kot konflikt in uporabljam dvojna merila –ena zase in druga za druge-, raje uporabljam enotna merila za vse (življenje). To merilo je to, kar je najboljše za vse fizično življenje – enakovredno!!!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da je moja poškodovana koža zadosti jasno sporočilo drugim in svetu. Znotraj tega si odpustim, da si nisem dopustila sprejeti  samoodgovornosti, da svoje nestrinjanje s sistemom, ki zlorablja izrazim na jasen/nazoren/razumljiv način.

Ko opazim, da se zanašam na svojo poškodovano kožo kot razumljivo sporočilo o nestrinjanju s sistemom zlorabe in da ne sprejemam samoodgovornosti da bi dejansko oddajala jasno/nazorno/razumljivo sporočilo – se ustavim in diham!

Vidim/realiziram/razumem, da je bila moja interpretacija poškodovane kože kot jasnega/nazornega/razumljivega sporočila o nestrinjanju s sistemom, namenjenega drugim zgrešena, ker sem za njen izvor izbrala izgovor in sem bila tako neiskrena do sebe. Zavedam se, da so drugi od mene sicer dobili sporočilo, da je nekaj narobe, ampak v tem (izgovoru) ni bilo nobene jasnosti…

Namesto neiskrenosti do sebe in uporabe izgovora 'na podlagi moje poškodovane kože bi drugi morali razumeti moje nestrinjanje s sistemom zlorabe', raje samoiskreno, preko/jasne nazorne/razumljive komunikacije razlagam svoje nestrinjanje  s sistemom zlorabe življenja kot izraza fizičnega!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila krivit sistem 'ki me tlači' za svoje praskanje in se na ta način ločevati od njega.

Ko opazim, da za svoje praskanje krivim sistem kot ločenega od sebe – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da sem sama del tega (lokalnega/državnega/svetovnega) sistema zlorabe/tlačenja preko sodelovanja v energiji misli in čustev (znotraj UZS).

Namesto da za svoje praskanje krivim sistem kot ločenega od sebe, se raje soočim s sabo kot UZS in se usmerim s pomočjo zdrave pameti v smeri tega, kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sodit se skozi oči drugih z mislijo: ''Drugi verjetno vidijo samo bitje, ki ga praskanje še vedno obvladuje…''

Ko opazim, da se sodim skozi oči drugih – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da na ta način projiciram svoje lastne sodbe na druge in si ustvarjam iluzijo resničnosti.

Namesto, da se sodim skozi oči drugih kot bitje, ki ga praskanje še vedno obvladuje, se raje neham sodit in neham sodit druge.

A je res, da je svet PAČ takšen kot je in da smo ljudje PAČ takšni kot smo?

Ni res! Vsi čutimo posledice po-s-led-ice tega, ker smo sprejemali odnose takšne kot smo jih in vsi si želimo sprememb na boljše. Sprememb, ki bodo najboljše za vse nas – enakovredno!

Dokler vztrajamo pri tem, da smo takšni kakršni PAČ smo, teh sprememb ne bomo dočakali… ker se nič ne zgodi PAČ / samo od sebe, ampak smo mi tisti, ki dogajamo/ustvarjamo/spreminjamo x.

Imam zelo močne reakcije na besedo PAČ – pri drugih… Sama je zavedno v pogovoru več ne uporabljam zaradi simbolike, ki mi jo prestavlja. To je simbolika sprejemanja in dopuščanja brez spraševanja o dejanski smiselnosti. Katere posledice se kažejo v obliki ponavljanja neprijetnih situacij in stopnjevanja neprijetnih situacij.

Definicija besede -PAČ– v slovarju slovenskega knjižnega jezika

pač prisl. (a) nav. ekspr.

1. izraža zadržanost, precejšnjo verjetnost: kozarček bi se zdajle pač prilegel; najbolj pametno bi pač bilo vrniti se / njegov prvi in pač tudi zadnji poskus je spodletel; potrt je, pač zato, ker nima službe; tega pač sam ne verjameš najbrž / kriv je, to se pač ne da tajiti; ljudstvo je pač vredno boljše usode gotovo, vsekakor // navadno na začetku stavka krepi povedano: pač bi bil nespameten, če bi ga poslušal; pač res je, kar pravi pregovor / sovražen nam ni, to pač ne

Prevod besede –PAČ- v slovensko-angleškem slovarju
pač yes; certainly; of course; indeed; surely;  menda ni prišel včeraj? - O, pač, je (prišel)! he didn't come yesterday, I suppose? - Oh, yes, he did!; tega ~ ne more napraviti he can hardly do that

Beseda pač je lahko začetni zlog besede PAČenje. Poznamo ta izraz, vsi približno vemo kaj pomeni… Če pogledamo v slovar, dobimo še širšo perspektivo o PAČenju…

Beseda PAČ in beseda SEVEDA sta v slovensko-angleškem slovarju prevedeni z več istimi izrazi. Podobni sta si.

Izražata neko prepričanje, ne pa tudi nujno smiselnosti in stabilnosti ozadja tega prepričanja. Ljudje ju uporabljajo z namenom prepričevanja drugih. Kakšni so razlogi zato, da želi en človek drugega prepričati, da je PAČ tako kot pravi / da SEVEDA ne more biti drugače? Se mogoče prepričevalec zaveda svojih dvomov o izrečenem, svoje površnosti besed, svojega besedičenja o tem kako bi naj bilo in kaj je prav, ki ga ne podpira s svojimi dejanji in uporabi besedo PAČ/SEVEDA z namenom da bi te svoje dvome / površnost / prazno besedičenje prekril?

''''Seveda ne. Ali pač?''''…

Mozolji, stiskanje, praskanje, ranice, brazgotine / samoodpuščanje 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ignorirat poškodovano kožo, ki sem si jo po nepotrebnem poškodovala sama in z jezo in odporom reagirat na mamo/druge, ki so mi reflektirali moj uničujoč vzorec stiskanja in praskanja.

Ko opazim, da ignoriram poškodovano kožo kot posledico neobvladovanja lastnega uma in reagiram z jezo in odporom kadar me nekdo na to spomni – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem,  da ignoriranje samopoškodb kože in reagiranje z jezo in odporom na mamo/druge, ki mi kažejo kaj počnem ni smiselno, ker ne podpira (mene kot) fizičnega izraza.

Namesto ignoriranja samopoškodb kože in reagiranja na ljudi, ki me na to opominjajo, raje vadim 'pusti svoj obraz na miru!'. Če ta nasvet dobim od mame/drugih, ne reagiram v smislu 'brigaj se za sebe, imaš pri sebi dovolj za počistit', ampak ga sprejmem kot zdravorazumski nasvet/usmeritev/priporočilo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nadaljevati s stiskanjem in praskanjem po tem, ko mi je za nekaj časa uspelo obdržati samokontrolo (po zaključku maturantskega plesa).

Ko opazim, da določen čas obvladujem stiskanje in praskanje, nato pa ponovno začenjam z oživljanjem starega nepraktičnega vzorca – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da si z oživljanjem starih nepraktičnih vzorcev, ki sem jih nekaj časa že uspela obvladovat ustvarjam nepotrebne časovne zanke in si otežujem odpravo teh nesmiselnih vzorcev.

Namesto da se zapletam v časovno zanko vzorca stiskanja in praskanja, raje pritisnem nase in vztrajam pri samokontroli, saj se zavedam, da dlje ko bom vztrajala, šibkejši bo postajal energetski vzorec stiskanja in praskanja, ki bo na koncu popolnoma odpravljen.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poškodovano kožo soditi kot grdo.

Ko opazim, da poškodovano kožo sodim kot grdo – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da sojenje poškodovane kože kot grde in nepoškodovane kože kot lepe ni v smeri tega kar je najboljše za vse življenje.

Namesto, da ne/poškodovano kožo sodim znotraj polarnosti lepo/grdo, se raje vprašam v čem je smisel poškodovanja lastne kože in kaj me v posameznem trenutku usmerja v to dejanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat kozmetična sredstva za reševanje  posledic stiskanja in praskanja.

Ko opazim, da uporabljam kozmetična sredstva za reševanje posledic stiskanja in praskanja – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem,  da je samo odpravljanje posledic hkrati tudi vzdrževanje vzroka…

Namesto da zapravljam čas samo z odpravljanjem posledic, raje koristim dan čas za odpravljanje vzrokov stiskanja in praskanja!

PREDfitnes – reševanje kompleksov s samoodpuščanjem

Odločila sem se, da želim shujšati in si pridobiti nekaj kondicije – zdaj, dokler sem še med brezposelnimi in imam več časa in s tem posledično več volje. Shujšala bi rada zato, da si ne bom rabila kupovat nove garderobe in zaradi lažjega gibanja. Za fitnes pa sem se odločila, ker mi je zunaj premrzlo in ker je (lahkoJ) glede na efekt hujšanja še kar poceni varianta.

Do včeraj sem hodila na fitnes v zadnji uri obratovanja, tako da sem bila skoraj sama in posledično sproščena. Včeraj pa sem imela prevoz v zgodnejših urah in sem prispela na fitnes v času ko je bil kar precej zaseden.

V sobi ob vhodu sem čakala na lastnika, iz fitnesa se je slišalo veliko glasov, v meni pa so se začeli zbujat strahovi in tesnoba - tisti neprijeten občutek stiskanja v trebuhu. Ker se zavedam, da je to popolnoma nepotrebno, sem si pogledala kaj me muči – od kod ti strahovi. In sem kar tam pri recepciji na hitro in na glas naredila samoodpuščanje: na občutek manjvrednosti zaradi svoje podobe in 'odvečnih kilogramov', na strah pred preživljanjem časa v družbi samih nepoznanih fantov in moških, na strah pred telovadbo in izgledom med telovadbo v bližini nepoznanih oseb nasprotnega spola…

Prav smešno je, ko se zaveš, da si želiš spremembe in startaš od tam kjer pač si, ampak te je nekako sram… mogoče ker si 'prezaobljen' mogoče ker imaš 'tako malo kondicije' – ampak saj ravno zato si se odločil začet!  

Do zdaj sem na fitnes gledala kot na kraj, kjer se zbirajo ljudje, ki si želijo nabildat predvsem svoj ego… izpilit svojo vizualno podobo z namenom konkuriranja na trgu seksa. Predsodkov teh me je bilo najbolj strah – tistih njihovih predsodkov o meni, ki sem si jih sama ustvarila v svoji glavi… Ampak ti predsodki so obstajali samo v mojih mislih. V resnici pa sploh ne vem, če se je fantom/moškim dalo ukvarjat s sojenjem mene ali so se raje ukvarjali sami s sabo, s svojim izgledom in z medsebojnim pogovorom…

In v fitnesu niso bili samo 'bilderji ega', ampak tudi nekaj punc (mogoče tudi kakšna bilderka ega) – s katerimi sem brez problema navezala stik in začela komunikacijo – ne glede na njihov izgled…, športniki, pa kakšen ata ki ohranja telo fleksibilno, kaka punca, ki prav tako želi shujšat.

Preden sem vstopila v sam fitnes, sem se v garderobi srečala z dvema dekletoma, prijateljicama. Eno 'malo bolj obilnejšo', ki je govorila o tem kako ji je bolj prijetno v delno ločenem prostoru, kjer lahko vadi sama / v družbi prijateljice in njeno 'povprečno' prijateljico, ki je sproščeno povedala, da ji je ljubše v skupnem prostoru, kjer se lahko ob telovadbi druži in pogovarja…

Še pred vstopom v fitnes sem bila opremljena s samoodpuščanjem in s perspektivami dveh prijateljic. Brez te 'opreme' bi se bila plašno zavlekla v delno ločen prostor in se najverjetneje v mislih precej ukvarjala s tem kaj si drugi mislijo o meni. Tako pa sem se lahko odpravila vadit v skupni prostor, v družbo samih fantov/moških, na mojo najljubšo napravo za hujšanje.

Kjer je volja, je pot – pravijo… voljo pa se da povečat s samoodpuščanjem in s komuniciranjem / medsebojnim deljenjem. Vsak je sam odgovoren za vzdrževanje svoje volje in s svojimi odločitvami  glede vzdrževanja / potlačevanja svoje volje (do življenja) daje vzgled vsem ostalim okrog sebe.

Mozolji, stiskanje, praskanje, ranice, brazgotine / samoodpuščanje 1

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila mozoljev sprejeti kot relativno običajnega pojava v prehodu v puberteto in jih pustiti na miru.

Ko opazim, da dregam v nezrele mozolje – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da sem svoje pubertetniško nesprejemanje mozoljev 'nadgradila' v nepraktično navado praskanja in posledično razmnoževanja mozoljev.

Namesto da mozolje praskam in jih posledično prenašam na druge dele kože, jih raje pustim na miru in jih tako ne razširjam!

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila celjenja ran 'po naravni poti', ampak sem jih konstantno praskala.

Ko opazim željo po praskanju kraste ali ko opazim, da praskam krasto – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da zna telo samo poskrbeti za celjenje in obnovo. Zavedam se, da je praskanje krast domena umsko-zavestnega sistema.

Namesto da praskam kraste in posledično povečujem brazgotine, raje pustim, da se mi kraste zacelijo same.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila realizirati, da bodo kot posledice praskanja mozoljev in ranic na moji koži, predvsem obrazu ostale NEPOTREBNE brazgotine.

Ko opazim, da ignoriram brazgotine kot posledico praskanja – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da brazgotine na koži / obrazu niso potrebne. Zavedam se, da (mi) kažejo lastno nestabilnost in neobvladovanje sebe kot umsko-zavestnega sistema.

Namesto da ignoriram brazgotine na svoji koži / obrazu, jih raje vzamem kot opozorilo pred nadaljno vdajo UZS.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila preusmerjat pozornosti iz manjšega ali večjega stresa s pomočjo praskanja.

Ko opazim željo po praskanju ali praskanje – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da mi preusmerjanje na praskanje ne bo pomagalo predelati zavednega/podzavestnega/nezavednega stresa, pač pa bo nastopalo kvečjemu kod njegov izraz.

Namesto da s praskanjem preusmerjam pozornost iz stresa, željo po praskanju / praskanje raje vzamem kot pokazatelj stresa, ki ga sproti predelam s samoodpuščanjem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nadaljevati s praskanjem/mrcvarjenjem mozolja, ki se mi večkrat pojavlja  na specifičnem mestu na obrazu – kljub temu, da sem prej že nekajkrat dojela nesmisel takšnega početja.   

Ko opazim, da se sredi nesmiselnega/destruktivnega početja praskanja/mrcvarjenja zalotim in kljub temu nadaljujem – se TAKOJ ustavim in diham!!!

Vidim/realiziram/razumem, da takšno odlašanje nima smisla, saj zaradi njega po nepotrebnem  izgubljam samozaupanje. Zavedam se, da se mozolj na specifičnem mestu ponavlja zaradi nekega vzroka.

Namesto da v trenutku ko se zavem, da sem sredi praskanja/mrcvarjenja - nadaljujem, se pri priči ustavim in po možnosti pogledam kaj bi lahko bil vzrok in. Namesto da se sekiram, ker se mi na vedno istem mestu pojavlja mozolj, raje raziščem kaj bi lahko bil vzrok…

ŽELJO PO KRAMPANJU / PRASKANJU UPORABIM KOT 'KLIK', KI MI NAKAZUJE DA MOJ UMZ NEKAJ NAKLEPA J

MOZOLJI, STISKANJE, PRASKANJE, RANICE, BRAZGOTINE

V začetku pubertete sem se tako kot večina spoznala z mozolji, ki so me spremljali skozi celo puberteto. Za razliko od ostalih sovrstnikov pa jaz svojih mozoljev nisem mogla pustiti na miru. Nisem mogla počakat, da bi dozoreli, jih takrat iztisnit in pustit, da se v miru posušijo.

Podobno je bilo z ranami – ne spomnim se kdaj mi je kakšna rana odpadla sama od sebe… vse sem spraskala tekom samega celjenja in to dejanje redno ponavljala.

Zaradi tega nenehnega stiskanja in praskanja sem mozolje prenašala še na druge, zdrave dele kože, za ranami pa so ostajale brazgotine.

Pred kratkim se mi ponovno začel delat mozolj na bradi – ne istem mestu kot že tolikokrat prej. Odločila sem se, da ga tokrat pustim na miru in da ga ne bom mrcvarila – enostavno zato, ker po mrcvarjenju izgleda še hujše. V nekem trenutku sem se zavedala, da stojim pred ogledalom in obsedeno stiskam še nezrel mozolj… bilo je po običajnem pogovoru z mamo – vsebine se sploh več ne spomnim – vem samo, da sem tekom pogovora občutila manjši stres. Stresek – in že spet sem 'krampala' po svojem obrazu.

Verjetno je dokaj običajno, da se kot najstnik ne moreš sprijaznit z mozolji in jih zato iztiskaš/praskaš, ampak slej ali prej ti postane jasno, da ni vredno masakra, ki ostane kot posledica. Meni še do zdaj ni postalo jasno… Mama me je skozi opozarjala na moje praskanje, še zdaj me – ampak njene besede niso nikoli zalegle; v meni so zbudile samo jezo in odpor.

Enkrat mi je uspelo za daljši čas obdržat kontrolo nad praskanjem… Bilo je v času pred maturantskim plesom. Enostavno nisem želela fotografij iz tega pomembnega dogodka s poškodovano kožo, ker sem jo dojemala kot grdo.

Po plesu sem nadaljevala s staro navado… Mozolje sem od začetka srečanja z njimi skušala obvladati z raznimi kozmetičnimi pripomočki (toniki, kremami), a mi to ni uspevalo. Kako bi mi, ko pa sem jih prenašala s praskanjem… Nekaj let sem imela obred bolj ali manj učinkovitega prikrivanja praskanja. Ranice sem si mazala z medicinskim alkoholom, ker so se tako prej zacelile. Vmes pa s kremo? Ne vem več natančno, ker sem to opustila.

S časoma sem se 'sprijaznila' s svojim praskanjem obraza in sem ga preimenovala v 'izražanje mojega nestrinjanja s sistemom v katerem živimo'. Ampak to je (bila) moja interpretacija poškodb lastne kože predvsem na obrazu. Drugi verjetno vidijo samo bitje, ki ga praskanje še vedno obvladuje…

Danes sem iskala novo temo za blog. Bila sem brez idej, oziroma nisem našla 'prave' teme. Pa sem se vprašala ali je res vse tako super, da nimam ničesar za razčistit pri sebi. V ogledalu sem zagledala svojo podobo – z nohti na obrazu, ki sem ga ponovno poškodovala na parih mestih…

Ti 'rdeči fleki' niso potrebni. So stvar navade, ki je postala del podzavestnega, verjetno še nezavednega. In dovolj jih imam. S poškodbami svojega obraza ne koristim sebi, z njimi ne rešujem ničesar. Mogoče mi pomagajo potlačit lastne konfliktne misli in čustva, mogoče me samo zaposlijo, da se na rabim ukvarjat z nesoglasji v svojem notranjem in zunanjem svetu.

Stiskanje in praskanje mi predstavlja neko vrsto olajšanja, čeprav hkrati delujeta tudi v obratni smeri. Smešno… Kot da bi na silo hotela spravit neko umazanijo iz sebe, pa tega ne počnem na učinkovit način.

V zadnjem času sem večkrat dobila asociacijo na drugo, ekstremnejšo vrsto samopoškodb s katero sem bila soočena ko sem delala v osnovni šoli – rezanje. Ki je prav tako samouničujoč način poskusa komunikacije. S samim sabo ali z drugimi? Verjetno se prej nagiba v smer izogibanja komunikaciji – s samim sabo in z drugimi. In je posledica občutka nemoči in nesmiselnosti lastnega obstoja s koreninami v podzavestnem in nezavednem… Manifestirana posledica našega sprejemanja in dopuščanja gnilega sistema v katerem živimo. Pokazatelj zajebanosti. Samopoškodbe kot odraz zavračanja življenja. Življenja, ki ga zaradi vseh plasti umazanije, ki jo je človeštvo skozi čas navleklo na kup ne vidimo več takšnega kot je v resnici – izraz fizičnega. Mislimo, da je življenje tisti kup umazanije / površina tega kupa, ki se je nabral nad življenjem samim.

U jebemsi, do kam sem se nepričakovano razpisala… Še en dokaz, da se z izpisovanjem da postopoma prebit do vzrokov, do izvora. Samoodpuščanje nepraktičnih miselnih in čustvenih vzorcev + samokorekcijski nasveti + samozaveze sledijo v naslednjih objavah.

Za konec samo tale SelfForgivenes:

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila samopoškodbe v obliki praskanja.

Ko opazim željo po praskanju / da se praskam – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da so samopoškodbe posledica sprejetih uničujočih vzorcev in navad.

Namesto da se praskam, raje vadim zavedanje v vsakem trenutku diha, tu v fizični realnosti in tako sodelujem v smeri kreiranja fizične realnosti, ki je najboljša za vse! Lastne sprejete uničujoče vzorce, ki imajo za posledico praskanje, bom s pomočjo samoodpuščanja temeljito raziskala v naslednjih dneh.

Menstruacija / samoodpuščanje 3

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel: ''Zakaj moram vsak mesec par dni prenašat menstruacijo, če ne nameravam imeti otrok?''. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila misel:'' Zakaj je ne morem dat kakšni ženski, ki bi rada zanosila, pa ne more…''

Ko opazim, da razmišljam o stvareh, ki v fizični realnosti niso izvedljive – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da bom z menstruacijo živela vse tja do mene in da ne bo čudežno izginila samo zaradi tega, ker jaz ne nameravam imeti otrok. Zavedam se, da je razmišljanje o tem, da bi jo podarila kakšni drugi ženski brezplodno, ker je izvedljivo samo v miselni realnosti / domišljiji, ne prenese pa resničnosti fizičnega sveta.

Namesto, da svoj čas zapravljam s fantaziranjem o menstruacijskih čudežih (smeh) raje raziščem kaj še lahko postorim, da se bom počutila udobno v svojem telesu med menstruacijo in tudi sicer.

Kar se tiče menstrualne skodelice, sem ji odrezala pecelj – kolikor je le šlo – tako, da me več ne moti s pritiskanjem na tkivo in draženjem sramnih ustnic. Zdaj, ko ni več motenj, jo izvzamem – spraznim, očistim z vodo  in ponovno vstavim le zjutraj in zvečer. Na 'manevriranje' s posodico sem se že tudi navadila. Nič več se mi ne zdi težko + v primerjavi z vložki in tamponi je dosti bolj življenjska…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila podočnjake, večjo utrujenost, povečano občutljivost in razdražljivost pred in med menstruacijo jemati kot samoumevne.

Ko opazim, da podočnjake, večjo utrujenost, povečano občutljivost in razdražljivost pred in med menstruacijo jemljem kot samoumevne – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da doživljanje in potek menstruacije ter 'stranski učinki menstruacije' niso samoumevni. (Moja menstruacija se je na primer sčasoma iz teden dni trajajoče in boleče skrajšala in postala skoraj popolnoma neboleča.)

Namesto, da podočnjake, večjo utrujenost, povečano občutljivost in razdražljivost pred in med menstruacijo jemljem kot samoumevne, raje preizkušam kaj od naštetega je samo miselna realnost in kaj od tega se da v fizični realnosti postopoma zmanjšat ali po možnosti popolnoma odpravit.

Menstruacija / samoodpuščanje 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljati manj nazorne besede in besedne zveze za menstruacijo kot so na primer  'tisti dnevi v mesecu', 'teta s Krvavca', 'perilo'…

Ko opazim, da uporabljam manj nazorne besede in besedne zveze namesto da bi uporabljala čim bolj direktne in konkretne besede – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da manj nazorne besede uporabljajo manjši krogi ljudi in so zato lahko nekomu nejasne, nerazumljive.

Namesto da pod krinko sramežljivosti / finosti uporabljam manj nazorne besede, raje uporabljam čim bolj nazorne besede, ki ljudi ne puščajo v dvomih in spraševanju. Menstruacija = menstruacija.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vprogramirat idejo prevzeto od ljudi in medijev, da žensko telo v času PMS (pred menstrualnega sindroma) in v času menstruacije potrebuje večjo količino sladkorja (predvsem v obliki čokolade) in večjo količino mastne hrane.

Ko opazim, da nasedam uveljavljeni ideji o tem, da žensko telo v času PMS in menstruacije potrebuje večji vnos sladkorja in maščob – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je sladkor v (obliki sladkarij) za telo v vsakem primeru škodljiv in da nastopa kot podpora umsko zavestnemu sistemu. V primeru menstruacije tako z (dodatnim) vnosom sladkorja hranimo idejo o krvaveči ženski kot žrtvi, 'ki ima zato večjo pravico, da se potolaži s sladkorjem'. Zavedam se, da mastna hrana ne podpira fizičnega telesa, ampak prej umsko zavestni sistem in v telesu povzroča različne nepotrebne bolezni. V primeru menstruacije enako kot sladkor podpira vlogo krvaveče ženske kot žrtve.

Namesto da v času PMS in menstruacije uživam več sladkorja in mastne hrane z izgovorom, da si v tem času to lahko privoščim, 'ker bolj trpim', poskušam vnos sladkorja in mastne hrane čim bolj omejit (takisto v času, ko nimam mesečne krvavitve).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila doživljati grozo, strah, tesnobo kadar nisem dobila menstruacije ob predvidenem času – zaradi nezaupanja kontracepciji ali zaradi neuporabe kontracepcijskih sredstev pri seksu.

Ko opazim, da doživljam grozo, strah, tesnobo ker menstruacije ne dobim ob predvidenem času/dnevu – se ustavim diham.

Vidim/realiziram/razumem, da me kondomi / kontracepcijske tabletke do sedaj niso pustili na cedilu. Zavedam se, da je seks brez učinkovite zaščite proti nosečnosti za mene neodgovorno dejanje, lahko z zelo dolgoročnimi posledicami.  Zavedam se, da je predviden čas začetka menstruacije relativen in lahko variira.

Namesto doživljanja groze, strahu in tesnobe  kadar menstruacija ne nastopi ob predvidenem času, raje preventivno poskrbim za najbolj primerno zaščito pred nosečnostjo .  Če je nimam na voljo, pa se seksa raje vzdržim - ker ne zamenjam nekaj minutk užitka v zameno za nosečnost!!! Redno in dolgoročno si beležim svoj menstruacijski cikel, da lahko bolj natančno preučim variacije in predvidim začetek in potek  menstruacije.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila paniko, kadar je obstajala verjetnost, da sem zanosila.

Ko opazim, da zaradi verjetnosti, da sem zanosila paničarim – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da delovanje v paniki vsako situacijo lahko samo poslabša in po nepotrebnem podaljša trpljenje (posledic). Zavedam se, da lahko preventivno usmerjam sama sebe tako, da verjetnost zanositve skoraj 100% zmanjšam.

Namesto, da paničarim ko se pojavi verjetnost nosečnosti pri meni, raje preventivno poskrbim, da se ta verjetnost ne pojavi. Če se verjetnost nosečnosti kljub vsem preventivnim ukrepom vseeno pojavi, ne sodelujem v paniki, ampak učinkovito diham, dokler verjetnost ni ovržena ali potrjena (in takisto naprej).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred uporabo higiensko-zaščitnih sredstev med menstruacijo zaradi pomanjkljivosti produktov  in zaradi škodljivih sestavin, ki naj bi jih ti produkti vsebovali.

Ko opazim strah pred uporabo higiensko-zaščitnih sredstev med menstruacijo – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da imajo vsi produkti namenjeni uporabi med menstruacijo kakšno pomanjkljivost / stranske učinke, vseeno pa omogočajo higiensko zaščito (ki je na primer v mladosti moje babice sploh ni bilo na voljo). Zavedam se, da so teorije o dodajanju škodljivih snovi v vložke in tampone relativne, mogoče nastopajo kot posledica pohlepa za profitom (raje kupujte naravno in dražje).

Ta strah sem v bistvu že izničila – redno sem začela uporabljat menstrualno skodelico. V kolikor pa bom priložnostno uporabila kakšen vložek ali tampon, pa mi tudi ne bo hudega…

Ponovno dodajam relevantno povezavo Marilyn Monroe: The Human Design - Menstruation

Menstruacija / samoodpuščanje 1

Za lažje razumevanje te objave, si lahko najprej preberete prejšnjo:
Bloody hell aka menstruacija

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila informacije o menstruaciji, ki sem jih dobila od ljudi in medijev sprejemati kot brezpogojno resnične.

Ko opazim, da informacije o menstruaciji sprejete od drugih jemljem kot samoumevno resnične – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da še v babičini mladosti sploh ni bilo poskrbljeno za dekleta, ki so dobila menstruacijo. Zavedam se, da imamo dandanes na voljo različne zaščite pred krvavitvijo, da že nekaj malega vemo o menstruaciji… o njenem pravem vzroku, o njenem nastanku in o njeni ne/potrebnosti pa nimamo pojma.

Namesto da slepo verjamem informacijam o menstruaciji s strani ljudi in medijev, te informacije jemljem z rezervo. Že sprejete vzorce o menstruaciji si bom v nadaljevanju odpustila – pa da vidimo če bo efekt na mene kot telo takojšen ali procsen…

MenstRuACIJA

   InfoRmACIJA  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila posvojiti mnenje, da je menstruacija nekaj neprijetnega, bolečega, skoraj strašnega, da prej ona obvladuje tebe kot ti njo in da sem si na podlagi teh sprejetih idej soustvarila izkušnjo lastne menstruacije.

Ko opazim, da sprejemam splošno uveljavljene nepraktične ideje in si na podlagi njih sokreiram lastno izkušnjo v svojem telesu in kot telo – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da ljudje skoraj ves čas obstajamo kot zavest v mislih in se na ta priučen/vprogramiran način ločujemo od zavedanja lastnega fizičnega telesa.

Zato do sedaj sprejetih idej (o meni kot) o fizičnem telesu in o do sedaj sprejetih idej o menstruaciji in izkušnji menstruacije nikoli ne jemljem za samoumevne, ampak se raje učim komunikacije s svojim telesom / s svojimi rodili in komunikacije kot telo /  kot rodila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila spati, da se ne bi zavedala menstrualnih bolečin.

Ko opazim, da se bolečinam izogibam s spanjem – se ustavim in diham.

Zdaj vidim/realiziram/razumem, da telo preko bolečin v specifičnih predelih telesa komunicira z mano kot z umom in mi želi nekaj sporočit.

Namesto da ignoriram bolečine v specifičnih predelih telesa, preverim funkcijo tega dela telesa in 'sestavno nihanje' - structural resonance ter na podlagi tega dvojega opravim samoodpuščanje.

KoMUNIkaCIJA.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila po maminem vzoru in po vzoru žensk v sorodstvu jemati protibolečinske tablete (posebej Ibuprofen) z namenom utišanja telesnih bolečin.

Ko opazim željo po protibolečinskih tabletah z namenom utišanja bolečin – se ustavim in diham.

Zdaj vidim/realiziram/razumem, da so bolečine način komunikacije, ki ga telo uporablja zaradi zatiranja/ignoriranja s strani uma.

Namesto da telesne bolečine skušam ignorirat s pomočjo spanca in jih zatret s pomočjo tablet, alkohola ali drugih substanc, bolečine raje sprejmem kot sporočilo, ki ga raziščem s pomočjo samoodpuščanja!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da normalna/povprečna menstruacija traja teden dni in da je na začetku zelo močna in boleča.

Ko opazim, da sprejemam določena prepričanja o menstruaciji kot normalna/povprečna – se ustavim in diham.

 Zdaj vidim/realiziram/razumem, da lahko določeni dejavniki vplivajo na dolžino in jakost ter doživljanje ne/boleče menstruacije. Zavedam se, da normalna/povprečna menstruacija ne obstaja, da je ne-normalna/ne-povprečna menstruacija samo besedna zveza, ki podpira ločevanje telesa od zdravega razuma….

Namesto, da se kot telo in zdrav razum omejujem s splošno sprejetim ne-normalnim/ne-povprečnim, sem raje odprta in se ne definiram oziroma se po potrebi zaradi komunikacije z drugimi definiram na novo – v skladu s tem, kar je najboljše za vse življenje.

BLOODY HELL aka menstruacija

Ne spomnim se natančno kdaj sem dobila prvo menstruacijo; verjetno pri 12ih, 13ih. Spomnim se, da sem prvih nekaj let imela dokaj bolečo menstruacijo. Da sem prvi dan menstruacije ali dva najraje prespala – ker se takrat nisem zavedala bolečin. Da sem zaradi bolečin jemala Ibuprofen po maminem vzoru. Da je bil moj najbolš prjatu 'v tistih dnevih v mesecu' termafor. Da je moja menstruacija bila takrat zelo močna in je trajala cel teden. Da sem takrat uporabljala vložke – tiste tadebele in da mi v njih ni bilo udobno, ker se mi je koža zaradi vlažnosti rada vnela in me je srbela.

Situacija se je izboljšala, ko sem (če me spomin ne vara) hkrati začela uporabljat kontracepcijske tabletke in obiskovat jogo. Spomnim se krutih bolečin po prvem obisku joge na področju rodil, ki so bile tako močne, da sem takrat rekla, da ne grem nikoli več na jogo! Pa sem šla. Menstruacija se mi skrčila na vsega skupaj 4 dni, postala je dosti šibkejša in bolečine so skorajda popolnoma izginile.

Kar me je spomnilo na prihod 'tete s Krvavca' je bila povečana potreba po čokoladi in mastni hrani. Posledično? bolj mastna koža.

Spomnim se strahov, tesnobe, groze ob neučakanem pričakovanju menstruacije v izjemnih primerih, ko sem seksala brez zaščite. Pa tudi v primerih, ko sem seksala z zaščito, pa menstruacije ni bilo točno na predviden dan. Spomnim se panične uporabe več nosečniških testov, ker samo enemu nisem zaupala.  

Uporaba tamponov – večkrat neprijetno vstavljanje – zaradi suhosti nožnice in neprijetno izstavljanje – zaradi pritiska. Izsušenosti nožnice zaradi uporabe tamponov. Informacij o tem kako vložke in tampone klorirajo in jim dodajajo sredstva, ki ženskam preprečujejo zanositve ali povzročajo poškodbe na zarodkih…

 Spraševanje o tem zakaj moram vsak mesec par dni prenašat menstruacijo, če ne nameravam imeti otrok. Zakaj je ne morem dat kakšni ženski, ki bi rada zanosila, pa ne more…

Nabava menstrualne skodelice iz silikona. Nič več vnetij kože / izsušene nožnice, prihranek denarja, zmanjšanje odpadkov. Težko se je navadit na njo – vstavljanje in izstavljanje je prava umetnost. Deluje na principu vakuma.

Spomin na babičin odgovor – kako je v njeni mladosti izgledalo ko je ženska dobila menstruacijo in kako so vzdrževale higieno.

Spomin na sestričnine obupne glavobole (in ostale bolečine) ob menstruaciji ter jemanje velike količine tablet – katerekoli so že bile pri roki.

Opustitev kontracepcijskih tabletk. Podaljšanje menstruacije za dan in ponovne zmerne bolečine v prvem dnevu.

Podočnjaki, večja utrujenost, občutljivost, razdražljivost – še vedno. In povečano prdenje kakšne 3 dni pred začetkom menstruacije J.

Izpisala sem svoj osnovni miselni konstrukt menstruacije. Samoodpuščanje sledi v naslednji objavi. Pa še to - najbolj zanimivo čtivo o menstruaciji, ki sem ga zasledila do zdaj:

Marilyn Monroe: The Human Design - Menstruation

DENARne zadeve

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila popolnoma realizirat, da je trenutno gonilo sveta in človeških 'življenj' denar.

Ko opazim, da na kakršenkoli način ignoriram trenutno vlogo denarja v svetu in pomen denarja v povezavi z mojim 'življenjem'/preživetjem – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je moje 'življenje'/preživetje odvisno od denarja, ki si ga priskrbim sama ali mi ga priskrbijo moji starši. Zavedam se, da si morajo moji starši zagotoviti denar za svoje 'življenje'/preživetje, torej sem jim jaz s svojo finančno nesamostojnostjo dodatno, nepotrebno breme.

Namesto, da se zanašam na to, da me bodo finančno preskrbeli drugi, vztrajno iščem službo tudi izven svoje poklicne orientacije!!!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila finančno preskrbljenost znotraj svoje družine jemati kot samoumevno.

Ko opazim, da finančno preskrbljenost znotraj družine jemljem kot samoumevno – se ustavim in diham.

Zavedam se, da lahko moja starša kadarkoli ostaneta brez službe in da ni nujno, da jima bo sistem zagotovil zadostno pokojnino.

Namesto, da se zanašam na finančno preskrbljenost/podporo svojih staršev, delam na lastni finančni samostojnosti in si iščem službo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pričakovati finančno podporo s strani mojih staršev, ker sta se onadva odločila za mene in ker sta imela (in delno še imata) boljše pogoje za služenje denarja kot jaz.

Ko opazim pričakovanje, da me bosta starša še naprej finančno podpirala – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da so starši odgovorni za finančno preskrbljenost svojih otrok, ki pa se slej ali prenese na potomce same. Zavedam se, da me starša finančno podpirata že 30 let; zadnja leta sicer ne več  na tak način, da bi mi denar dajala tudi direktno, ampak na ta način, da mi omogočata bivanje v njuni hiši, uporabo avtomobila za osnovne potrebe… Sicer v zameno za delo v hiši in okrog nje, ampak še vedno bolj udobno kot npr. delo v šoli.

Namesto, da še naprej pričakujem finančno podporo v s strani staršev zato, ker sta me spravila na ta svet in zato, ker zasedata delovna mesta, prevzemam samoodgovornost za svoje finančno stabilnost z aktivnim in iznajdljivim iskanjem službe!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pričakovati finančno podporo s strani mojih staršev,

ker nisem prepričana ali se mi splača hodit v službo za malo denarja in ogromno zlorabe in ali ni bolje, da delam doma (gospodinjim in skrbim za babico ).

Ko opazim, da pričakujem finančno podporo s strani svojih staršev zaradi zjebanega sistema v katerega sta me prinesla – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da sta bila sama rojena v isti sitem z nekoliko boljšimi pogoji za finančno samostojnost in nista bila sposobna predvideti, da se bodo pogoji za mojo (in delno za njuno) finančno samostojnost tako zaostrili.

Namesto da iščem izgovore, da se mi ne bi bilo potrebno finančno osamosvojiti znotraj krutega sistema, raje raziskujem kako rešiti ta problem skozi lastne aktivnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skrbeti zato, da svojih staršev ne bi stala preveč z namenom, da bi lahko čim bolj dolgo uživala njuno finančno podporo.

Kadar opazim lastno skrb za vzdrževanje mene kot čim manjše finančne obremenitve za svoja starša z namenom, da bi še naprej uživala njuno finančno podporo – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da sem kljub srbi zato, da bi bila čim manjši strošek za svoja starša še vedno njun strošek.

Namesto da svoje življenje pogojujem s financami svojih staršev, raje samoodgovorno poskrbim za stabilizacijo svojega finančnega stanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mnenje, da si s služenjem denarja v zdajšnjem sistemu človek lahko prisluži le za preživetje in da si z izčrpavajočim služenjem denarja ne more privoščiti še kaj drugega, hkrati pa zapravlja tudi čas za samoizražanje.  Znotraj tega si odpustim, da sem si tako prepričanje izoblikovala na podlagi opazovanja svojih sovrstnikov/drugih in debate z njimi.

Ko opazim da se izgubljam v prepričanju, da je služenje denarja izčrpavajoče in da ne omogoča drugega kot preživetje, hkrati pa zaradi tega izgubljamo čas za samoizražanje – se ustavim in diham. Ko opazim, da takšno prepričanje vzdržujem in nadgrajujem na podlagi opazovanja sovrstnikov/drugih in na podlagi pogovora s sovrstniki/drugimi – se ustavim in diham!

Vidim/realiziram/razumem, da si nekateri ljudje s prisluženim denarjem vseeno lahko privoščijo še kaj več kot le preživetje, vendar pa zaradi navajenosti na to kar smo si lahko privoščili v preteklosti, tega ne doživljamo več tako intenzivno. Zavedam se, da se človek kot fizično bitje s fizičnimi potrebami lahko samoizraža tudi v bolj utesnjenih pogojih in da je njegovo samoizražanje v bistvu rešitev za spremembo 'iz utesnjenosti k sproščenosti'.

Namesto da se ukvarjam z razmišljanjem kako izčrpavajoče je služenje denarja v zdajšnjem sistemu in kako človeka prikrajša za samiozražanje  ter v svoji okolici iščem potrdila za to, raje po svojih najboljših močeh združujem služenje denarja in samoizražanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zanašati se na to, da bo mojo/našo situacijo rešil enakovredni denarni sistem in da sem pri tem ignorirala dejstvo, da bom pred tem še 10-20 let primorana svojo finančno stabilnost reševati sama.

Ko opazim, da ignoriram dejstvo, da bo do uveljavitve enakovrednega denarnega sistema, ki bo rešil naše nepotrebne finančne skrbi preteklo še desetletje ali dve – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je enakovredni denarni sistem praktična rešitev, ki je dejansko najboljša za vse, ampak da bom morala pred njegovo uvedbo služit denar znotraj trenutnega gnilega kapitalističnega sistema.

Namesto da ignoriram trenutni kapitalistični sistem služenja denarja, raje delujem znotraj njega in ga pomagam spreminjati od znotraj.

SEZNAM RALEVANTNIH VIDEO POSNETKOV O DENARJU IN EKONOMIJI

http://www.youtube.com/playlist?list=PLZF0bdIZnRniATU0qv_rCnOUHQ02ci9Fg

SEZNAM RALEVANTNIH VIDEO POSNETKOV, KI POJASNJUJE REŠITVI UNIVERZALNI TEMELJNI DOHODEK IN ENAKOVREDNI DENARNI SISTEM TER RAZLIKE MED NJIMA

http://www.youtube.com/playlist?list=PL0B233DCFAF5AB492