Tisti občutek ko ne veš ali te dementna starka ignorira ali
se ti dela norca ali je tako zelo lena, mogoče trmasta… ker enostavno ne vidiš
druge razlage da ti ne odgovori, potem ko si ji postavil vprašanje meter vstran
od nje – jasno in na glas in si jo ves čas gledal v obraz kakor tudi ona
tebe……………………….
Še naprej se gledava; ona mene z istim bolj ali manj mučnim
izrazom na obrazu, jaz njo z pričakovanjem odgovora. Še kar je tiho – nič mi ni
jasno – ponovim vprašanje. Kar nekako tečno mi odgovori – 'saj sem ti pa te
pokimala'.
 |
'z istim bolj ali manj mučnim izrazom na obrazu'
Ja faaaaaaaaaaaak. Ne me zajebavat… Povem ji, da mi ni
pokimala – ker če bi mi, je ne bi še enkrat vprašala. WTF -- Mi je pokimala v mislih in je mislila,
da mi je pokimala v realnosti? Njena obrazna mimika in nagib glave sta ostala enaka… A je že res toliko oddaljena od fizične sebe, da več ne ve kaj dela? A je
prepričana, da je njena miselna vzporednost bolj resnična kot je fizična realnost?
To bi pojasnilo marsikaj… Na primer da pozabi, da jo zebe – četudi jo zebe več
ur, se ne obleče. Da pozabi pit vodo, četudi je žejna.
Pozablja sebe kot fizično – pozablja sebe kot življenje.
Beda.
Ko ji prinesem in ogrnem jopico me začudeno-veselo vpraša –
'Kako si pa vedla, da me zebe?'. – 'Ker te vsak dan zebe – pa se vseeno ne
oblečeš…'
Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila
realizirat, da bom morala poskrbet tudi za najosnovnejše fizične potrebe babice
(zebe me, žejna sem, tišči me na vodo…), ki jih sicer ne morem zaznavat namesto
nje – ker nisem v njenem telesu, lahko jih pa predvidim zaradi ponavljanja
njenih nesmiselnih vzorcev.
Lahko z njo ravnam tako kot bi želela, da drugi ravnajo z
mano, če bi bila v njeni koži… Bit zraven nje in 'gledat' to pozabo je kruto.
Je bit v njeni koži kot pozaba manj kruto?
Vem, da na nek način blokiram potencial svojega odnosa z
babico v sedanjosti in svojo sproščenost… - Ni se mi še uspelo otrest
razmišljanja, da je sama s svojim alkoholizmom pošteno prispevala k svoji
demenci in k trpinčenju sebe in nas, ki živimo z njo. – Ampak to je že tema za
drugo objavo – 'Duška, kje ti šteka?'
Ni komentarjev:
Objavite komentar