Kaj je s to užaljenostjo?? Zakaj nastopa kot eden izmed sprožilcev tesnobe v meni? 10

Samoodpuščanje nastalo na podlagi objave iz 21.2.13 , natančneje na podlagi tega članka.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirati, da zavračanje otrokovih/posameznikovih želja še ne pomeni zavračanje njega samega in da neizpolnjevanje otrokovih/posameznikovih  želja še ne pomeni, da ga starši/drugi nimajo radi.

Ko opazim da sama ali drugi enačimo sebe z zavrnjenimi željami – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da z enačenjem sebe z zavrnjenimi željami / drugega z zavrnjenimi željami podpiram program užaljenosti in s tem ločevanje od življenja.

Namesto da se enačim s svojimi od drugih zavrnjenimi željami, raje predebatiram zavrnitev moje želje ali si jo pogledam v samoiskrenosti. Namesto da želje drugih grobo zavrnem, jim raje obrazložim zakaj zavračam neko konkretno željo. Tako se izognem užaljenosti in tesnobi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirat s tesnobo kadar je X postala užaljena in je začela burno dramatizirati v primeru ko ji nisem določene želje izpolnila (takoj).

Ko opazim da začenja X z dramatiziranjem in užaljenostjo, ker ji ne nameravam (takoj) izpolniti določene želje  – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da nisem dolžna izpolnjevati vseh želja X po vrsti in takoj, da pa je fino da X razložim zakaj ji ne nameravam izpolnit želje (takoj) in tako preprečim njeno užaljenost ali pa vsaj svojo tesnobo.

Namesto da s svojo tesnobo podpiram užaljenost X kadar zavrnem njene želje, raje samoiskreno pogledam zakaj sem jih zavrnila in ji to obrazložim še preden začne dramatizirat.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na posmehovanje/prezir/žalitve drugih odgovarjati s fizičnim odrivom.

Ko opazim, da se nameravam na posmehovanje/prezir/žalitve drugih odzvati s fizičnim odrivom / jim prizadeti fizično bolečino – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da se na ta način vrednotim kot manjvredno od UmZS drugega.

Namesto da na posmehovanje/prezir/žalitve drugih odgovarjam s fizičnim odrivom, drugega raje vprašam zakaj se mi posmehuje / me žali / me prezira.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na besedno nasilje odgovarjati z besednim nasiljem.

Ko opazim, da nameravam na besedno nasilje odgovarjati z besednim nasiljem – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da z revanširanjem na isti način zadevo samo poslabšujem, podaljšujem, zategujem odnos (počnem drugemu tisto, česar nočem da bi drugi počel meni).

Namesto da na besedno nasilje odgovarjam z besednim nasiljem, raje drugemu jasno povem, da ne bom sodelovala v besednem žaljenju/preziranju/poniževanju in da ga z njegove strani tudi ne mislim prenašat.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da me bo okolica sprejemala enako kot me je družina, če bom 'pridna' in 'dobra'.

Ko opazim, da od širše okolice / javnosti pričakujem enake vzorce sprejemanja kot sem se jih priučila v družini – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da se je vsak posameznik priučil bolj ali manj drugačnih vzorcev ne/sprejemanja drugih in da ima vsak posameznik bolj ali manj različne definicije o pridnosti in dobroti.

Namesto da od okolice pričakujem, da me sprejme kot me je sprejema družina, se raje sprejmem sama v svojem spreminjanju in samoiskrenosti – neodvisno od zunanjih dejavnikov (družine/družbe).