Kaj je s to užaljenostjo?? Zakaj nastopa kot eden izmed sprožilcev tesnobe v meni? 9

Samoodpuščanje nastalo na podlagi objave iz 21.2.13, natančneje na podlagi tega članka.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila tesnobo, kadar se nisem obnašala skladno z nekaterimi pričakovanji drugih, zaradi česar so postali užaljeni.

Ko opazim tesnobo ki nastopa kot posledica užaljenosti drugih zaradi tega ker se moje obnašanje ne sklada z njihovimi pričakovanji – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da ne morem vedno ravnati v skladu s pričakovanji drugih z namenom, da jih ne bi užalila-razočarala, ker s tem sabotiram sebe (in druge) kot življenje.

Namesto da skrbim, da se ne bi obnašala skladno s pričakovanji drugih in jih tako užalila ter sebi povzročila tesnobo, si dopustim razočarat druge kot UmZS brez da bi ob tem sebi dopustila tesnobo. Drugim poskušam razložit – v primeru če so pripravljeni sodelovat… če ne – pa se naj sami znajdejo s svojo užaljenostjo.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirat, da je užaljenost fleksibilno-dogovorljiv sistem: ''Da bi bila žalitev res žalitev; ni dovolj, da oseba sama čuti užaljenost, temveč morajo tudi drugi meniti, da je bilo to obnašanje v resnici žalitev.''

Ko opazim užaljenost kot fleksibilno-dogovorljiv sistem – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da lahko premikam meje užaljenosti in da lahko to pokažem tudi drugim ter na tak način sabotiram UmZS in podprem kar je najboljše za vse življenje.

Namesto da užaljenost sprejemam kot čustvo do katerega ima posameznik avtomatsko pravico, raje postopoma premikam meje užaljenosti pri sebi in pri drugih proti izbrisu tega nepotrebnega čustva (poudarek na postoma, kadar gre za hitro/pogosto užaljene ljudi…).

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila opravičiti se kadar sem naknadno v samoiskrenosti opazila, da sem nekoga užalila.

Ko opazim, da me je strah opravičiti se kadar naknadno v samoiskrenosti opazim, da sem soodgovorna za užaljenost drugega – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da tako ščitim svoj sistem ponosa, da v bistvu nočem užaliti svojega ponosa hahahahaha in raje pustim, da ostane užaljen ponos drugega, sama pa namesto tega skasiram 'samo' tesnobo.

Namesto da se izogibam opravičilu kadar naknadno v samoiskrenosti opazim, da sem soodgovorna za užaljenost drugega, si dam jebeno možnost za opravičilo in tako preprečim lastno tesnobo.
Z dihanjem pred samim odzivom pa si preprečim grobe reakcije z izhodiščne točke UmZS in s tem tudi možnost, da druge 'nenamerno' užalim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bati se oseb, ki so hitro užaljene, ki si izmišljajo tuj prezir, ki prezirajo same sebe, ki imajo kompleks nižje vrednosti; posebej kadar mi je takšna oseba v sorodu.

Kadar opazim strah pred osebami z manjvrednostnim kompleksom in vsemi priponkami – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da se jih bojim zaradi občutka, da jim ne morem pomagat spregledat, da oddajajo svojo moč UmZS. Zavedam se, da znotraj teh besed skriva tudi moj lasten strah da utegnem bit manjvredna od UmZS; svojega/njihovega.

Namesto da obstajam v strahu pred manjvrednostnim kompleksom, ki je v bistvu zelo obsežen del UmZS – če že ne kar sistem sam, raje obstajam enakovredno z manjvrednostnim kompleksim  / UmZS in ga tako postopoma odstranjujem od znotraj.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirati, da se doživljanje užaljenosti začne oblikovati v otroštvu in da zaradi tega včasih nisem sposobna dojeti užaljenosti drugih ter da se tudi drugi ne zavedajo razvoja vzorca svoje užaljenosti.

Ko opazim, da preveč pritiskam nase in na druge in želim na vso silo razumet njihovo užaljenost – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da pojasnil za užaljenost ne morem izsilit. Zavedam se, da si tudi s to željo po takojšnjem pojasnilu o užaljenosti pridelujem tesnobo.

Namesto da hočem vzorec užaljenosti razumeti na silo, raje sebi in drugim dam čas za spoznavanje vzorca; pri čemer z občutkom potiskam zadevo proti razpletu.

    +