Grozljivka se ponavlja – biti namesto drugega

Biti namesto drugega / biti na mestu drugega – oziroma v njegovi neposredni bližini.

Kaj to pomeni smo spoznali, ko smo okrog dve leti doma imeli dedka z alzheimerjevo boleznijo. Zmešana glava in nemirno telo – pogubna kombinacija. Na takega starca paziš podobno kot na otroka, ki se uči hodit. S tem, da so njegovi padci padci z večje višine in s tem, da je fizično težji… pa z vso lastno spremljajočo čustveno nesnago s katero se uničuješ…

Babica. Koordinacija ji je zadnjih par let vedno bolj pešala, vedno bolj pogosto se ji je motilo. Rekla sem ji, naj odnese svojo umazano plenico v smeti v garaži. Pet stopnic z ograjo narejeno za njo. Padla je. Bolelo jo je. Iz dneva v dan bolj. Čez nekaj dni je ponovno padla. Danes zjutraj me je mama klicala naj jo pridem pomagat pobrat. V spalnici je padla iz postelje. Sedela je na tleh med posteljo in omaro – premražena in prestrašena. Koliko časa? – kdo bi vedel… Poskrbeli smo za njo. Čez dan je nekako šlo. Mama jo je peljala k zdravniku na slikanje. In še je bila z njo. Potem pa ji je naredila televizijo v spodnjem nadstropju in šla v zgornjega.

Šla sem v spodnje nadstropje v katerem živi babica in v katerem imamo kuhinjo, da si naredim večerjo. Vidim babico na hodniku in jo preusmerim nazaj v njeno dnevno sobo. Roga se mi, da ne rabi moje pomoči – kljub temu, da se naslonjena na steno ne more premaknit – ker ji noge ne zdržijo napora. (Jebenti trmo in zavlačevanje, stara; ne da se mi zgubljat časa za taka nesmiselna pogajanja – greva!) Pospremim je do dnevne. Ji povem naj ne hodi sama naokrog, ker se ji moti. Vprašam jo po kaj je šla – ali kaj potrebuje. Si lačna, si žejna? Prinesem ji kozarec vode. Odpravim se v svojo sobo v upanju, da ne bo imela moči za nadaljnjo rogoviljenje po hiši. Ker vem, da bo v roku petih minut pozabila vse kar sem ji povedala in kar se je pravkar zgodilo. Demenca rulz.!.

Čez par minut sedim v sobi za računalnikom. Zaslišim TISTI specifičen zvok – tog zvok nečesa kar je padlo. Sprožilec jeze, obupa, razočaranja, nervoze, TESNOBE, napetih odnosov med vsemi sobivajočimi, neprijetnih spominov – sprožilec definicije za grozno. Babica leži na hodniku na tleh in stoka v bolečinah.

Ati ji z nestrpno intonacijo dopoveduje, naj nas pokliče če kaj rabi, jaz mu zajedljivo odgovarjam naj neha – ker bo čez pet minut pozabila vse kar ji pravi. Razen občutka osornosti – to ji nekje ostane… Mami nervozno povem, da če ne želimo da bo padala, bo moral bit nekdo skoz zraven nje.

Dementna glava in nemirno telo brez občutka o lastni nemoči – pogubna kombinacija.

  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odpor do takšne vrste skrbi za babico/drugega, pri kateri moram biti nenehno v neposredni bližini umsko in fizično prizadetega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah in odpor do misli, da bomo še enkrat doživljali podobno bedno situacijo kot smo jo v primeru dedka; predvsem nervozo in nestrpnost v medsebojnih odnosih med nami – skrbečimi.

ODPUSTIM SI, DA SEM SPREJELA IN SI DOPUSTILA PREPRIČANJE, DA SE OBDOBJA V KATEREM PO NEKAJ UR SKUPAJ BREZ PREDAHA SKRBIŠ ZA FIZIČNO POŠKODOVANEGA DEMENTNEGA ČLOVEKA S SLO PO GIBANJU NE DA PREŽIVLJAT BREZ ČUSTVENE NESNAGE S KATERO SE UNIČUJEŠ.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da za dementno in fizično poškodovano babico s slo po gibanju nisem sposobna skrbeti po nekaj ur skupaj brez predaha - brez čustvenih izbruhov, za katere se zavedam da so uničujoči za moje lastno telo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila v strahu poslušati zvoke okrog sebe in v svoji glavi…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila specifične zvoke strahu v spremljavi podobe padle babice v svojih mislih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojat babico – češ da je takrat ko je nesla plenico v smeti blodila v svojih mislih, se prepuščala strahu/sramu, ni usmerjala svoje pozornosti v fizično gibanje in je zato padla. Dejstvo – nimam vpogleda v (vse) dejanske razloge za njen padec…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na podobo prestrašene in prezeble babice odreagirati z odporom in s priponko odveč.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila domišljati, da je skrb za babico odvečna/ironična zaradi prepričanja, da se bodo podobne scene s padci ponavljale kakor hitro si bo skrbeči drznil vzeti predah (čeprav morda samo za opravljanje male potrebe) in bomo s svojo skrbjo hkrati samo podaljševali njene in naše muke.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skrb za fizično poškodovano in mentalno bolno babico povezovati in definirati z njeno in našo muko in trpljenjem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zgražanje ko sem zagledala babico 'hoditi' po hodniku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati babico zaradi njenih sprehodov, čeprav se zavedam da je dementna in da je njena presoja glede lastnih fizičnih sposobnosti močno okrnjena.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babičino roganje vzeti osebno. Vem, da je to popoln nesmisel in da imam vedno na voljo možnost, da svojo pozornost preusmerim v dih, tako sprostim napetost in šele nato babico s primerno odločno-umirjeno intonacijo usmerjam naprej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila notranji govor: 'Jebenti trmo in zavlačevanje, stara; ne da se mi zgubljat časa za taka nesmiselna pogajanja – greva!' Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila jezo, nestrpnost, nestabilnost v obliki nervoze in občutka da zapravljam čas.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da če občasno poskrbim za babičine fizične potrebe – ne bo povzročala nepotrebnih težav. Dejstvo – sanja se mi ne o njenih potrebah, katere ji narekuje njen UmZS.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila upanje, da babica ne bo imela dovolj fizične moči za sprehod – ker bi to pomenilo, da tudi pasti ne bi mogla več… Zavedam se, da je upanje program, ki ga dobimo v neločljivem paketu z razočaranjem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da bi babico privezali, da se ne bi mogla poškodovati in da ne bi rabili biti vedno v njeni bližini.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da je zvok padca v meni sprožil plaz jeze, obupa, razočaranja, nervoze, TESNOBE, spomin o napetih odnosih med vsemi sobivajočimi in ostale neprijetne spomine ter aktiviral besedo 'grozno' in njeno simboliko. Če se bodo zvoki padcev ponavljali, si bom najprej vzela par sekund časa zase – da se stabiliziram, saj se zavedam da tako bolj učinkovito pomagam padli babici kot v stanju čustvene napetosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabiti zajedljivo intonacijo, ker se mi je atijev pristop k situaciji zdel nesmiseln.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da so tako in drugače bolni starci hinavski ko pozabljajo vso skrb in čas, ki jim ga namenimo hkrati pa si –nekam- zapomnijo naše trenutke nestabilnosti, ki se izrazijo v psihično ali fizično nekoliko bolj grobem pristopu.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila gnus ob misli, da bom morda po par ur dnevno obtičala z babico, ki mi bo nenehno bolj ali manj dobesedno ponavljala ena in ista vprašanja in mi govorila ene in iste stvari. (Demenca rulez.!.)
To je to čemur pravim 'biti namesto drugega / biti na mestu drugega – oziroma v njegovi neposredni bližini'… obstajati za drugega – nesamostojnega in se odpovedat – sigurno svojemu egotu ampak ali ne tudi samoizražanju? Mogoče pa niti ne… Kako enostavno je to napisat…

'Dementna glava in nemirno telo brez občutka o lastni nemoči – pogubna kombinacija.'

Dobesedno.

K čemu se zavezujem? Da bom fizično naredila kar bo v danem trenutku potrebno brez sočustvovanja – ker sočustvovanje ne bo ničesar spremenilo? Ker niti smiljenje niti obsojanje ne bo ničesar spremenilo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da bi bila sposobna pomagat babici; da bi bila sposobna preprečit/odpravit njeno bolečino – ker mi povzroča strah – da se nekoč utegnem sama znajt v podobni situaciji.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da se nekoč utegnem sama znajti v podobni situaciji kot je sedaj babica.

Ja – zavezujem se k zavestnemu dihanju. Zavezujem se, da bom s pomočjo dihanja obvladovala čustva, ki jih bom zaznala. Zavezujem se, da bom čustva in strahove sproti in po možnosti naglas odpravljala s samoodpuščanjem.

Dovolj sem stabilna in dovolj si zaupam, da se lahko soočim z babičino bedo na poti v smrt in z babičino smrtjo. Z reakcijami drugih na njeno bedo in smrt? – V zavedanju diha in pomočjo sprotnega samoopuščanja mi bo lažje. Tako ali tako je vse skupaj neizogibno. Lahko se premikam kot stabilnost, lahko se premikam kot strah. Strah kot energija boli in zato se bom sproti soočala z njim in ga izločila iz sebe. Življenje ne potrebuje strahu.