Duška, kje ti šteka? - Blokade (iz preteklosti) v odnosu z babico…

Tukaj imamo dementno babico za katero je treba skrbet, ker ni več sposobna skrbet sama zase. Samo po sebi nič spornega… ona je veliko skrbela zame kot za otroka, torej je fer, da zdaj tudi jaz skrbim za njo.

Ampak… moja glava… misli v njej…dva osnovna sklopa misli s katerimi blokiram potencial odnosa z babico (in posledično vsemi ostalimi):

- S svojim alkoholizmom si pošteno prispevala k svoji demenci in k trpinčenju sebe in nas, ki živimo z tabo! Očitanje, obtoževanje (pripisovanje krivde), zamera, zadrževanje preteklosti…

- V starcih z bolj ali še bolj zjebano zdravo pametjo in zjebanimi telesnimi, tudi zaznavnimi procesi ne vidim več življenja, ampak skupek programov (organske robote) – čeprav si dopustim, da me ti programi včasih ganejo!?! Fak! Torej jih vidim kot žive takrat ko razdražijo mene kot določen program – WTF!

- Mh… še to – moje prepričanje, da so si nebogljeni starostniki (vsi po vrsti) za svoje težave krivi predvsem sami. In vem, da sem že o tem pisala in se skušala živet v njihovo kožo… Ne vem ali se me ni prijelo ali nisem zadev razdelala dovolj globoko, da bi našla primerne zdravorazumske razloge in jih nehala obtoževat…

Pa gremo lepo po vrsti… (ker drugače nikamor ne pridemo)…

'S svojim alkoholizmom si pošteno prispevala k svoji demenci in k trpinčenju sebe in nas, ki živimo z tabo!…'

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje/predvidevanje, da je babica s svojim alkoholizmom pošteno prispevala k svoji demenci in s tem k trpinčenju sebe in nas, ki živimo z njo.

Do neke mere je njen alkoholizem res potenciral vso zadevo…  ampaaak - mnogo ljudi, ki niso alkoholiki ravno tako zbolijo za demenco; eden izmed njih je bil dedek – babičin mož, ki je zbolel za alzheimerjevo boleznijo (ogabna vrsta demence).

Ne dovolim si več špekulirati, da če si babica ne bi dopustila zapasti v alkoholizem, ne bi bila dementna in bi lahko skupaj 'srečno živeli do konca svojih dni' / bi bilo naše sobivanje dosti bolj sproščeno in prijetno.

Dejstvo je, da je dementna. Dejstvo je, da niti jaz niti strokovnjaki ne poznamo celote razlogov… zato ni smiselno, da za njeno demenco krivim skoraj izključno njen alkoholizem.

Pa pustimo demenco na strani in preidimo na bistvo – s svojim alkoholizmom je babica vsekakor poskrbela za trpinčenje sebe in nas; vsak alkoholik ogroža sebe, svoje bližnje in daje slab zgled drugim…

Lahko rečem, da je alkoholizem nesprejemljiv? Vem da je tako, nimam še pa razčiščeno zakaj točno. Tema za drugo serijo objav.

Kako in zakaj je babica postala alkoholičarka tudi ne vem in verjetno ne bom zvedela drugega kot 'vedno je rada pila' in mogoče še 'imela je težko življenje'.

Ampak tu je – babica alkoholičarka.
Spomnim se časa ko je intervalno pozabljala posodo na plinu, dokler se ta ni prežgala, hrana zoglenela – izpostavljala nas je morebitnemu požaru. Smradu, strahu. Uničevala je material, ki smo ga mogli drugi počistiti za njo. Spomnim se kako se je iz obupa pijana znašala nad dedkom Alzeimerjem. Spomnim se njenih nočnih sprehodov po hiši – pod vplivom alkohola in uspavalnih tablet, v svetli spalni srajci, bleda v obraz in s praznim pogledom. Bila je kot duh - strah me je bilo – tega kar je postala. Spomnim se njenih pijanskih padcev in poškodb. Predvsem poškodb glave…………………. To je ta preteklost zaradi katere to dementno starko, ki me je nekoč ko še ni bila takšna pomagala vzgajati, držim na distanci. Poskrbim da dobi tablete, hrano, pijačo, da je primerno oblečena, da ni sama doma – ampak je ne objemam in se je ne dotikam razen ko ji pomagam vstat. Ne sočustvujem ob njenih bolečinah in se je ne trudim spravljat v dobro voljo. Četudi bi sočustvovala, bolečine ne bi izginile in če tudi bi jo spravljala v dobro voljo, ta ne bi trajala.

'…Očitanje, obtoževanje (pripisovanje krivde), zamera, zadrževanje preteklosti.'

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babici očitati, jo obtoževati, jo kriviti, kuhati zamero do nje zaradi njenih preteklih dejanj povezanih z alkoholizmom in posledic s katerimi smo živeli in živimo.

Ko opazim, da babici očitam, jo obtožujem, jo krivim, kuham zamero do nje – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da na ta način škodujem obema; njej zato, ker je vse skupaj potlačila/pozabila – zaradi česar ne razume moje perspektive, čuti samo moj odpor do nje – ki ga ne razume in se ji zdi krivičen. Zavedam se, da škodujem tudi sebi, ker z očitanjem, obsojanjem in zamero proizvajam energijo za svoj UmZS in se oklepam preteklosti, namesto da bi jo pustila za sabo in živela potencial vsakega danega trenutka v fizičnem.

Namesto da se oklepam preteklosti in zaradi tega babici očitam, jo obtožujem, jo krivim, kuham zamero do nje, raje pomagam babici brez te nepotrebne čustvene nesnage. 

Objave glede ostalih sklopov sledijo v nadaljnjem...