Za predelat sta mi
ostali ti dve alineji iz prejšnjega bloga:
''- V starcih z bolj
ali še bolj zjebano zdravo pametjo in zjebanimi telesnimi, tudi zaznavnimi procesi
ne vidim več življenja, ampak skupek programov (organske robote) – čeprav si
dopustim, da me ti programi včasih ganejo!?! Fak! Torej jih vidim kot žive
takrat ko razdražijo mene kot določen program – WTF!
- Mh… še to – moje
prepričanje, da so si nebogljeni starostniki (vsi po vrsti) za svoje težave
krivi predvsem sami. In vem, da sem že o tem pisala in se skušala živet v
njihovo kožo… Ne vem ali se me ni prijelo ali nisem zadev razdelala dovolj
globoko, da bi našla primerne zdravorazumske razloge in jih nehala obtoževat…''
Z namenom da se ne bi
preveč ponavljala, sem si najprej ponovno prebrala dva bloga, ki sem jih v
preteklosti spisala v povezavi s staranjem.
Redefiniranje besede 'staranje'.
Strah pred počasnim, bolečim staranjem/umiranjem.
Redefiniranje besede 'staranje'.
Strah pred počasnim, bolečim staranjem/umiranjem.
V tem blogu pa bom
poskušala ugotoviti kaj sem še pozabila – kaj še nimam razčiščeno s sabo. Zakaj
me v odnosu z babico še vedno večkrat zgrabi tesnoba – česa me je dejansko
strah?
Torej.
Ne spomnim se kje
točno sem prebrala, da starostniki pri nekaterih plemenskih ljudstvih uživajo
spoštovanje drugih; ko pa napoči čas za umiranje, se poslovijo in se odpravijo
umret v osamo.
To je to – moja idealizacija
staranja, umiranja in smrti…To pomeni, da so še toliko mentalno in fizično pri
močeh, da lahko opravijo svoje poslednje potovanje v določenem telesu in se kot
telo soočijo s smrtjo.
Medtem ko naši –
civilizirani starostniki umirajo z dolgoletnimi bolečinami, dolgoletnimi
neozdravljivimi boleznimi. Mi pa jim s tabletami umetno podaljšujemo 'življenje' ali bi bilo bolj primerno reči životarjanje? Na
podlagi lažne morale, da nas skrbi za življenje? Na podlagi lastnega strahu
pred smrtjo?
Kaj je to, zakaj človek proda svojo zdravo pamet in sposobnost
obvladovanja lastnega telesa? Je res odgovoren sam? Zakaj me določeni premiki
iz strani prodanih (babic) ganejo – sem tudi sama prodana? Kakšna bi bila če bi
bila na njihovem mestu? Kaj bi naredila če bi bila na mestu svojih staršev in
njihovih bratov in sester? Kaj bom naredila, ko bosta moja starša starca?
Scott Cook artwork
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila idealizirati staranje, umiranje in smrt na
podlagi branja o tem kako se ti procesi odvijajo pri nekaterih plemenih. Zavedam
se, da civiliziran človek nima več stika z naravo, s fizičnim, s svojim lastnim
telesom kot ga imajo plemena, ker je preveč zasičen z UmZS. Moji dedki in
babice so res živeli na podeželju, delali na polju, sobivali z gozdovi… hkrati
pa so doživljali vojne, industrializacijo (kot navidezno lajšanje življenja na
račun okolja) in vso ostalo sranje… Zato torej ne morem pričakovati, da bodo
njihovo staranje, umiranje in smrt potekali 'naravno' – v zavedanju samega sebe
in/kot fizičnega… En dedek je umrl koliko-toliko hitre smrti in zdrave pameti. Drugi
je dolgo časa umiral z alzeheimerjevo boleznijo. Babici bedirata z demenco. Z demenco
kot posledico predaje prevlade UmZS nad zdravim razumom in fizičnim.
Odpustim
si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirati, da je staranje/umiranje
z dolgoletnimi bolečinami in/ali
dolgoletnimi neozdravljivimi boleznimi posledica ignoriranja fizičnega in
hkrati predaja UmZS:
Znotraj tega si odpustim prepričanje, da so moji dedki in babice živeli v zavedanju fizičnega že zaradi tega, ker so opravljali veliko več fizičnega dela, kot ga opravljamo vnuki in ker so se veliko več gibali v naravi… Očitno opravljanje predvsem fizičnega dela in veliko gibanja v naravi ni dovolj, da človek prevzame samodirektivo in se otrese umsko-zavestne navlake, ki se hrani iz fizičnega telesa. Njihov čas / njihova mladost je bila precej drugačna morda samo z mojega omejenega vidika/uvida/časa?
Znotraj tega si odpustim prepričanje, da so moji dedki in babice živeli v zavedanju fizičnega že zaradi tega, ker so opravljali veliko več fizičnega dela, kot ga opravljamo vnuki in ker so se veliko več gibali v naravi… Očitno opravljanje predvsem fizičnega dela in veliko gibanja v naravi ni dovolj, da človek prevzame samodirektivo in se otrese umsko-zavestne navlake, ki se hrani iz fizičnega telesa. Njihov čas / njihova mladost je bila precej drugačna morda samo z mojega omejenega vidika/uvida/časa?
Odpustim si, da sem
sprejela in si dopustila soditi in kritizirati podaljševanje
življenja/životarjenja starostnikov (predvsem naših dveh babic) s tabletami. Prepričana
sem, da uporaba takšne količine tablet in umetno vzdrževanje življenja/životarjenja
ni to kar je najboljše za vse; niti za babici, niti za nas bližnje… Ampak -
zabredli smo do sem in zdaj nosimo posledice. In nimam alternativne rešitve.
Razen ideje o tem, da bi 'naši' babici dokončno nehali dajati vsa zdravila in
ji pustili odit. Ampak to se seveda ne bo zgodilo. Ker ostaja vprašanje kako
dolgo bi umirala z odtegnitvijo vseh zdravil hkrati v intenzivnih bolečinah… še
vedno mislim, da bi bilo takšno umiranje bolj smiselno od nadaljnjega životarjenja
v vsakodnevnih bolečinah. Hkrati se zavedam, da bi se moja mama – hčerka babice
s katero živimo počutila krivo. Zato ji bomo še naprej omogočali životarjenje
in jo spremljali in ji pomagali do s tableti podaljšanega konca…
Moj ata je bolj kot
ne antitabletnik. Moja mama ima poln predal tablet. Jaz jih nočem. Zelo redko –par
krat na leto si pomagam z njimi – če ne gre z rastlinami in kopelmi.
Odpustim si, da sem
sprejela in si dopustila mamo obsojati, da se oklepa svoje mame in da je njena
skrb za babičino življenje bolj kot ne krinka za strah pred (lastno) smrtjo.
Ne glede na to koliko
resnice je dejansko v tem, moje obsojanje mame ne bo ničesar spremenilo, zato
je nesmiselno. Smiseln so edino pogovori z mamo o tej temi – brez vsiljevanja mojega
prepričanja – se pravi brez nervozne intonacije z moje strani…
Mh... – to za kar
človek prodaja svojo zdravo pamet in sposobnost obvladovanja lastnega telesa je
energija. Pozitivna ali negativna energija s katero se hrani UmZS. To je
informacija, ki jo nenehno dobivam od zunaj in od znotraj. Pri sebi vidim kako
s popuščanjem nadvlade UmZS / sprejetim in dopuščenim energijskim vzorcem bolim
svoje telo s tesnobo in od tu naprej. Hkrati se zavedam, da če ne bi bila na to
opozorjena od zunaj in če mi ne bi drugi razložili, da obstajajo rešitve in mi
pokazali kako jih prakticirati – bi se verjetno vdala kot se vdajajo drugi. Resda
sem rešitve iskala, ampak na nek način jih iščemo vsi. Prepričana sem, da so
jih tudi babice in dedki. Dejstvo je, da ne morem vedeti ali so iskali in
poslušali dovolj… da ne morem vedeti ali imam jaz 'to srečo', da poskušam vstat
znotraj sebe kot življenje/fizično in se upret lastni vdaji energiji.
Ne vem če bi bila kaj
drugačna od babic in pokojnih dedkov, če bi bila v njihovi koži… in zavedam se,
da je bilo dovolj obsojanja z moje strani od zunaj – saj to ničesar ne premakne
v smeri, ki bi izboljšala naše odnose; konkretno moj odnos z babicama.
Z babicama za kateri
trdim, da ne vidim več smisla njunega obstoja… hkrati pa me določeni premiki iz
strani babic, ki sta se vdali UmZS še vedno ganejo. Obstajata – in mi zrcalita moje
lastne strahove in lastne delčke vdaje; predvsem pa mi nazorno kažeta posledice
vdaje, ki bodo doletele tudi mene, če si bom vdajo dopuščala. Verjetno ju prav zaradi
tega nekako odrivam od sebe… da se ne bi 'nalezla vdaje'. Prepoooznooo. Lahko sem
z njima odprta do konca – medtem ko odpravljam lastno vdajo in se usmerjam v
vstajo znotraj sebe.
'Kaj bi naredila če bi bila na mestu svojih staršev in njihovih bratov
in sester? Kaj bom naredila, ko bosta moja starša starca?'
To bi delala kar delajo moji starši – podpirajo svoje starše kakor
najboljše zmorejo, vejo in znajo. Dodala bi še samoodpuščanje. Dodala bom še
samoodpuščanje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah, da se bosta moja
starša starala/umirala v isti ali pa še hujši bedi (bolečine/bolezni) kakor so
njuni starši in da bosta potrebna podobne pomoči kot so jo moji stari starši. Znotraj
tega si odpustim strah pred tem, da jima bom morala nameniti veliko svojega
časa, potrpežljivosti, fizične podpore na račun lastnega zdravja. Ja – saj se
utegne zgoditi… če bom vlagala svojo pozornost v ta strah še toliko prej in še
toliko bolj zanesljivo. Zato si ne dopuščam strahu pred načinom
staranja/umiranja svojih staršev – kakršna koli že bosta. Vem, česa konkretno
me je strah pri mami – objava za novo temo.
Jebemsi, babica – bom probala bit malo bolj čuječa do tebe – čeprav ti ne
boš do mene ker niti do sebe več nisi…
Ni komentarjev:
Objavite komentar