Računalnik z internetom dojemam kot zelo praktično orodje
tako za uporabo pri delu / službi, kot za uporabo v prostem času. Priznam, da
si zelo težko predstavljam svoje funkcioniranje v tem sistemu brez njega.
In potem pridejo vmesna obdobja, ko računalnik ne funkcionira
tako ''kot bi moral''. Kar pomeni, da mora na popravilo. Kar pomeni, da je
treba shranit vse uporabne in pomembne podatke. Kar pomeni, da je te podatke
potrebno uredit. Kar pomeni, da jih lahko pomotoma izgubim. Kar pomeni, da
lahko vešč popravljalec brska po mojih (izbrisanih) podatkih.
Najbolj pa me jezi to, da sem si od začetka dosledno urejala
mapo v katero si shranjujem vse za poučevanje likovne vzgoje, potem pa sem si
dopustila nedoslednost zaradi katere imam sedaj za razvozlat konkreten zmrdek.
Naslednji dan po zapisanem zgornjem odstavku sem imela namen
narediti pisno samoodpuščanje… potem sem se odločila, da se bom raje direktno
lotila dela. Okvirno sem sortirala vse dadoteke in mape. Hkrati nepričakovano odpravila
težavo s počasnim in prekinjajočim obratovanjem računalnika. Kar nekaj eksperimentiranja,
malo informacij iz spomina / preteklih izkušenj in je šlo.
Vidim, da so bili vsi moji strahovi in čustva tesnobe s
katerimi sem si povzročala bolečine v predelu solarnega pleksusa nepotreebni /
odvečni.
Zavedam se, da je tudi veselje ob opravljenem delu in ob
rešenih težavah neprimerno, ker nimam garancije, da bo trajno… večje veselje
kot si dopuščam, večje razočaranje me čaka v primeru, da se stanje povrne v
prejšnje ali poslabša.
Hkrati z urejanjem in programiranjem računalnika sem urejala
in preprogramirala tudi sebe… v smeri samozaupanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar