Ne zapusti me nikdar

(Zgodilo se je, da so pri nas prenavljali električno napeljavo. Tako sem po dolgem času vzela v roke/v oči dve izmed knjig, ki si jih je mama prinesla iz knjižnice. Eno z naslovom Ne zapusti me nikdar. Šla sem jo brat zanalašč – ker nisem marala naslova…)

Obstajali so (bolj ali manj prijazni) domovi za otroke 's posebnim namenom'; eden izmed teh je bil 'eksperimentalni' dom Hailsham. V njem so do svojega šestnajstega leta živeli otroci, ki so le okvirno vedeli kaj jih čaka v življenju. Previdno izbrano količino informacij o tem so jim njihovi varuhi skozi leta vprogramirali v njihovo podzavest. Sicer so jim varuhi v domu govorili, da so posebni, jih zaposlovali z umetnostjo in športom – da ne bi otroci preveč spraševali.

Namenjeni so bili namreč za darovanje organov…

Zunanji svet jih je dojemal kot nekakšno rešitev proti boleznim, a se jih je hkrati bal in je raje vedel čim manj o njih. Varuhi v domu Hailsham so skušali dokazati, da so učenci spočeti iz klonov ljudi izven meja domov prav tako ljudje z dušami; zato so zbirali njihova umetniška dela. A svet ni hotel vedeti…

Pri šestnajstih so hailshaimski mladostniki odšli na druge kraje, kjer so se srečali z učenci iz drugih, bolj neprijaznih domov - gojišč organov. Počasi so postali skrbniki ostalih darovalcev organov in nenazadnje darovalci.

Oseba znotraj zgodbe, ki pripoveduje to zgodbo, se kot skrbnica skupaj z darovalcem – ljubeznijo svojega življenja odpravi k bivši glavni varuhinji, saj sta ta dva slišala za odlog; darovanje se lahko odloži za 3, 4 leta, če se dva zares ljubita. To bi se naj po teoriji zaljubljenega darovalca pokazalo preko njihovih umetniških del, ki jih je glavna varuhinja zbirala za svojo galerijo…

Ko zaljubljenca prispeta v hišo dveh bivših varuhinj, jima ti dve razložita vse. Kot darovalce jih je svet imel / hotel imeti za manjvredne. Nato je nek doktor prišel na idejo, da bi lahko iz učencev – klonov ustvarili otroke s poudarjenimi lastnostmi, ki bi si jih izbrali bodoči posvojitelji. A zunanji svet se je zbal, da bi s takimi poizkusi iz klonov ustvarili večvredne ljudi v primerjavi z normalno spočetimi ljudmi. Zato so onesposobili doktorja in ukinili dom Hailsham, v katerem so skušali dokazati, da so kloni ljudje z dušo.

(Toliko na kratko… knjiga je namreč kar obsežna in če te zgodba pritegne – izvoli. Film z istim naslovom, ki sem ga gledala okrog dva tedna po branju knjige me je zaradi drugačnega kronološkega zaporedja in izpuščanja bogatih podrobnosti iz knjige pustil hladno. Sicer ga ocenjujejo kot dobrega.)

Knjiga me je ganila zaradi dveh situacij.

Prva situacija: Vrednost življenja spočetega na različne načine.

V domu so spočetim s pomočjo klonov govorili o tem, kako so posebni in večvredni napram drugim (spočetim zaradi seksa). Potem, ko so kloniranci začeli spoznavat funkcioniranje zunanjega sveta in iskati obstoj svojega smisla in izvora, pa so se počutili manjvredne (kot smeti).

Tudi zaradi seksa spočeti ljudje niso želeli sprejemati ljudi spočetih s pomočjo klonov kot enakovrednih…

-Tukaj vidim povezavo z resničnim svetom. – Vrednost življenja v različnih obdobjih življenja.

Kot otrokom nam da svet odraslih občutek večvrednosti – zaradi vse pozornosti, ki nam jo posveča. Kot otroku ti je tudi dovoljeno delat napake, ki jih odraslim ni.

Ko odraščamo, se začnemo počutiti manjvredne. Manjvredne napram tistemu otroku, ki smo včasih bili. Sproščenemu otroku, ki se je izražal kot življenje, ki ga ni bilo strah učenja skozi napake. Kot otroku brez filtrov (mask/karakterjev/plasti/slojev) ali z bolj malo filtri, ki mu jih je skozi odraščanje vsiljeval svet okrog njega in ki jih je odraščujoči sprejel za svoje, ker ni vedel kaj naj drugega.

Zakaj odrasli dajejo otrokom občutek večvrednosti skozi pretirano pozornost in popuščanje? Zakaj se otroci skozi 'odraščanje' spremenijo v manjvredne temu kar so v resnici – sproščeno življenje v samoizražanju?

Zakaj se otroci in odrasli ne obravnavamo  enakovredno – kot sproščeno življenje v samoizražanju, v fizični realnosti.?.

Druga situacija: Darovanje organov spočetim zaradi seksa, ki ji pripadajo tudi stvarnikov klonov.

-Tukaj vidim povezavo z resničnim svetom.

Smo bili tudi mi ustvarjeni z namenom darovanja – žrtvovanja? Kaj je tisto kar 'darujemo' svojemu stvarniku; so to naši fizični organi, so to energije v obliki naših misli in čustev? 

Smo se sploh pripravljeni žrtvovati za preživetje našega stvarnika, ker verjamemo da tako pač mora biti?

Ali začenjamo sprejemati in dopuščati obstoj sproščenega življenja, v samoizražanju enakovredno z ostalimi fizičnimi oblikami življenja?

Ne zapusti(mo) SE nikdar…  http://desteni.org/