IZOLACIJA

(Edinka sem.) Naučila sem se preživljat čas sama s sabo, preživljala sem ga tudi z ostalimi: družino, prijatelji, partnerji, sošolci. Ampak do zdaj mi še ni zares uspelo živet s sabo in z drugimi hkrati.

V zadnjem letu ali dveh sem se naučila kako se zaposliti, tako da mi ni nikoli dolgčas. Sami s sabo. In tako, da nisem odvisna od ostalih, da bi mi krajšali čas. Hkrati pa sem se na ta način izolirala od ostalih. Nisem več hotela njihovega vpliva… verjetno sem prav zato obdržala samo eno prijateljico in sedaj že bivšega partnerja. Ki sta seveda vplivala name – glede na to koliko sem jima to sama dopuščala in glede na njuna karakterja. Prijateljica je name vplivala na bolj nežen način, skozi ponavljanje v pogovoru, skozi poslušanje mojih težav. Bivši partner je name vplival bolj grob način, skozi (jezno) prepričljivost.

In zdaj nobenega od njiju ni več tukaj. Z bivšim se ne nameravam več videvat, prijateljica je zaposlena na drugem koncu države in pride v naše kraje le občasno.

Tako sem ostala sama in izolirana od ljudi, razen družine s katero živim v isti hiši. Moja potreba po druženju z ostalimi je minimalna (le občasno se mi še zahoče it med ljudi). To se je začelo stopnjevat odkar sem začela spoznavat Desteni. Zdi se mi čudno, da se mi je sporočilo o enosti in enakovrednosti po principu 'kar je najboljše za vse' dokaj zlahka usedlo, medtem ko ga ostali ljudje okrog mene skoraj odrivajo vstran od sebe.

Ne skrbi me osamljenost, zavedam pa se, da ni dobro, da se tako izoliram od ostalih. Res je, da se tako izognem neposrednim vplivom drugih, ampak potem tudi jaz ne morem neposredno vplivat na ostale. Pa bi rada… rada bi se naučila razložit to, kar sem spoznala sama. Čeprav nočejo slišat, čeprav je pripravljenost na soočenje na različnih nivojih in je treba razlago prilagajat v bistvu vsakemu individualno. In še bi rada – bila v družbi, komunicirala, brez da bi si dopuščala vpliv, ki ni v kontekstu tega, kar je najboljše za vse.

Znotraj Desteni materiala o 'izolaciji' je bilo priporočeno opazovanje besede ‘isolate’, ‘I-so-late’, ‘I’m so late’. Priznam, da sem nekaj časa verjela in delno še vedno verjamem, da je prepozno… za mene, za svet, za mene kot svet. Verjela sem, da je boljše, da se človeštvo uniči, kot da se nadaljuje v tej sebični, destruktivni, zmedeni, od-sebe-zgubljeni smeri kot sem jo videla preden sem našla Desteni rešitve…

Simbolno mi beseda 'izolacija' predstavlja toplo, varno zavetje. Saj – dokler se izoliram od ostalih, ne dopuščam možnosti, da pridem v konflikt z njimi… S tem pa tudi ne dopuščam možnosti soočenja z ostalimi in posledično ne dopuščam debate, ki je nujno potrebna za realizacijo tega kar je najboljše za vse kot enost in enakovrednost. Ups.!.

Ja, saj sem kar konkretno zajebala situacijo / smo kar konkretno zjebali situacijo. Čas za odjebavanje je 3, 4, zdaj!

  

Odpustim si, da sem skozi leta sprejemala in si dopuščala prekinitve večletnih prijateljstev in partnerskih zvez in se tako izolirala od posameznikov, ki sem jih sodila kot preveč sebične, manipulativne in/ali kot neuvidevne pri 'nastavljanju ogledala'. 

Ko opazim, da se oddaljujem od nekoga zaradi lastnih negativnih sodb – se ustavim in diham.

Zavedam se, da vsak v odnosu nosi enakovredno porazdelitev odgovornosti za njegovo funkcioniranje in vzdrževanje. Zavedam se, da sem s tem, ko sem nekoga, ki je bil v odnosu z mano sodila kot sebičnega in manipulativnega hkrati sebe sodila kot nestabilno in podrejeno… da sem s tem, ko sem nekoga, ki je bil v odnosu z mano sodila kot neuvidevnega kadar mi je kazal moje napake/zmote, hkrati sebe sodila kot prešibko, da bi se soočila s svojimi zmotami/napakami.

Namesto, da sodim ljudi s katerimi sem v odnosih in s tem hkrati sebe, svoje odnose gradim na podlagi samoiskrene, zdravorazumske komunikacije po principu kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila izolirati se od ljudi -razen od dveh izbranih posameznikov-, ker nisem hotela, da vplivajo name.

Ko opazim, da se izoliram od ljudi z namenom, da bi preprečila njihovo vplivanje nase – se ustavim in diham.

Zavedam se, da se z življenjem v izolaciji omejujem in po nepotrebnem ločujem od drugih kot sebe.

Namesto, da skušam preprečit, da drugi name vplivajo s vprogramiranimi nesmisli na ta način, da se jih izogibam, se raje družim z njimi in svojo zavezo k življenju s temelji v fizični realnosti izražam znotraj druženja/odnosov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da če preživljam skoraj ves svoj čas s samo dvema posameznikoma to pomeni manjši vpliv drugih name.

Ko opazim, da svoj čas preživljam z minimalnim številom ljudi / vedno z enimi in istimi osebami – se ustavim in diham.

Zavedam se, da drugi resda niso imeli velikega vpliva name – ker sem z njimi podružila le občasno, sta pa zato ta dva izbranca imela toliko večjega… Zavedam se, da sem s tem ko sem se omejila na druženje z dvema izbrancema omejila tudi deljenje raznolikosti in večslojnosti praktičnih stališč/vidikov in si tako zaokvirila meje svojega dojemanja.

Namesto da se omejujem na preživljanje časa z vedno istimi izbranci, si dopustim druženje z vsemi s katerimi delim fizične poti in si dopustim biti vplivana le od tistih, ki se ravnajo po zdravi pameti in dojemajo enost in enakovrednost življenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vpliv ostalih zaradi načina njihovega pristopa, ki se mi je v nekem trenutku zdel primeren; včasih sem si dopustila vpliv, ker me je prijateljica nagovorila z neko vztrajno nežnostjo/razumevanjem, drugič sem si dopustila vpliv, ker sem verjela, da potrebujem prav prepričljiv/odločen partnerjev način komunikacije.

Kadar opazim, da se prepuščam vplivu drugih zaradi načina na katerega !preko čustev! komunicirajo z mano in pri tem pozabljam na zdravo pamet – se ustavim in diham. [Sprostitev pritiska na območju grla.]

Namesto, da podlegam vplivu drugih zaradi načina komunikacije, za katerega mislim oz. čutim, da ga v določenem trenutku potrebujem, se raje vprašam o smiselnosti vsebine njihovega govora. Opazujem različne načine/pristope ljudi v komunikaciji, ampak jih ne jemljem osebno in si jih 'ne ženem k srcu' lol.

Odpustim si , da sem sprejela in si dovolila verjeti, da imajo drugi name vpliv, namesto da bi spoznala in razumela, da sama dopuščam/določam vse lastne spremembe/odzive na 'zunanje' okoliščine.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila lastno izolacijo sodit kot bolj ali manj pozitivno.

Ko opazim, da lastno izolacijo sodim kot pozitivno – se ustavim in diham.

Zavedam se, da obstajam v fizični realnosti in da je 'moje' življenje soodvisno od dinamike življenj 'vseh ostalih'. Glede na to je lahko (moja) izolacija le iluzija v (mojih) mislih. (V bistvu so misli že same po sebi izolacija (in s tem oblika vsaj delne iluzije)  – kadar jih ne delimo z ostalimi…)

Svoje izolacije ne sodim kot pozitivne, ker se zaradi vidnih posledic v fizični realnosti zavedam, da je ločevanje nesmiselno in stoji kot nasprotje enosti in enakovrednosti življenja.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dovolila spoznati, da se z izogibanjem drugih izogibam prevzemanju popolne samoodgovornosti do vodenja same sebe v smeri, ki je najboljša za vse.

Kadar opazim, da se z izogibanjem drugim izogibam prevzemanju popolne samoodgovornsti – se ustavim in diham.

Zavedam se, da je komunikacija in usklajevanje z drugimi del moje odgovornosti.

Namesto izogibanja samoodgovornosti skozi izogibanje drugim, raje z drugimi komuniciram in se usklajujem, pri tem pa vedno uporabljam zdravo pamet in se/nas usmerjam k temu, kar je najboljše za vse v fizični realnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila to sodbo o pozitivnosti svoje izolacije še dodatno stopnjevati tekom predelave Desteni materiala, ki govori o tem, da smo ljudje programirani organski roboti.

Ko opazim, da lastno izolacijo sodim kot pozitivno oz. sodbo stopnjujem - se ustavim in diham.

Zavedam se, da sem sodbo o lastni izolaciji stopnjevala kot vedno bolj pozitivno zaradi tega, ker se zavedam dejstva, da smo ljudje programirani organski roboti in spreminjam svoje programe, medtem, ko še večina ljudi ni pripravljena realizirat tega dejstva in se soočit s sabo. Zdaj se zavedam, da sem se na ta način vrednotila kot večvredno in s tem hkrati druge kot manjvredne.

Namesto, da sebe vrednotim kot večvredno v primerjavi z ostalimi na podlagi svojega znanja o naši programiranosti, se raje dojemam kot bitje enakovredno vsem drugim. Namesto, da poveličujem svoje znanje v primerjavi z znanjem drugih, raje stojim kot zgled skozi dejanja za 'druge'.

Odpustim si, da sem sprejela in dopustila dejstvo, ''da se mi je sporočilo o enosti in enakovrednosti življenja po principu 'kar je najboljše za vse' dokaj zlahka usedlo, medtem ko ga drugi ljudje okrog mene skoraj odrivajo vstran od sebe'' soditi kot čudno oz. nenavadno.

Ko opazim, da nesprejemanje enosti in enakovrednosti življenja s strani drugih sodim kot čudno/nenavadno – se ustavim in diham.

Zavedam se, da nimamo vsi enakih pogojev, da bi lahko istočasno videli/razumeli/realizirali enost in enakovrednost vsega življenja in smiselnost usmerjanja posameznikovega življenja po principu tega kar je najboljše za vse.

Namesto da sodim dejstvo da ljudje še ne sprejemajo enosti in enakovrednosti življenja, oziroma ljudi same, se raje z ljudmi pogovarjam o tej temi, da vidim 'ki jim šteka' lol. S pomočjo pogovora jih usmerjam k razmišljanju o enosti in enakovrednosti življenja, s pomočjo svojih dejanj jim dokazujem enost in enakovrednost življenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo, da bi imela vpliv na druge in da bi se rada naučila razložit ljudem na vseh stopnjah videnja/razumevanja/realiziranja o enosti in enakovrednosti življenja.

Ko opazim, da obstajam kot želja o vplivu in kot želja o komunikaciji primerni vsem stopnjam – se ustavim in diham.

Zavedam se, da obstajanje v želji pomeni projiciranje v prihodnost.

Namesto, da obstajam kot želja skozi projekcijo v prihodnost, raje obstajam tukaj, v vsakem dihu kot proces realizacije želje. Na druge vplivam s pomočjo zdravorazumske debate, ki jo prilagodim posameznikovemu dojemanju. Pri tem drugih in s tem hkrati sebe ne sodim v smislu večvrednosti/manjvrednosti, ampak debatiram kot enakovrednost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo, da bi bila rada v družbi, komunicirala, brez da bi si dopuščala vpliv, ki ni v kontekstu tega, kar je najboljše za vse.

Ko opazim, da obstajam kot želja po druženju z drugimi brez vpijanja vplivov, ki niso najboljši za vse – se ustavim in diham.

Zavedam se, da obstajanje v želji pomeni projiciranje v prihodnost…

Namesto, da si želim druženja z drugimi brez vpijanja vplivov, ki niso najboljši za vse, ga enostavno prakticiram.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da je prepozno za mene, za svet, za mene kot svet. Znotraj tega si odpustim, da sem si dopustila verjeti, da je boljše, da se človeštvo uniči, kot da se nadaljuje v tej sebični, destruktivni, zmedeni, od-sebe-izgubljeni smeri.

Ko opazim, da si dopuščam verjeti, da sem/smo prepozni, da bi našli življenje – se ustavim in diham.

Zavedam se, da so rešitve, ki so najboljše za vse življenje zdaj tukaj, vsem na voljo.

Namesto, da se izgubljam projekciji v prihodnost kot 'smo že prepozni, da bi se prerodili', raje delim rešitve, ki so najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila besedo izolacija definirati in povezovati s toplim varnim zavetjem in s stanjem brez konfliktov.

Ko opazim, da besedo izolacija definiram in povezujem s toplim varnim zavetjem in s stanjem brez konfliktov – se ustavim in diham.

Zavedam se, da so ljudje izolirani tudi v precej drugačnih razmerah kot je toplo varno zavetje. Zavedam se, da človek izoliran od drugih ljudi še vedno obstaja v konfliktu s seboj 'kot drugimi'.

Namesto, da omejujem pomen besede izolacija, besedo sprejemam v vsej njenih pomenih. 

 

Svetko zelena - korekcije/predlogi DIP buddya

Olivno zelena - dodatki z moje strani po korekciji/predlogih