nedelja, 24. februar 2013

Kaj je s to užaljenostjo?? Zakaj nastopa kot eden izmed sprožilcev tesnobe v meni? 5


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila od drugih pričakovati, da me upoštevajo in biti užaljena kadar me niso upoštevali tako kot sem pričakovala.
Ko opazim, da od drugih pričakujem upoštevanje in da sem užaljena kadar od drugih nisem upoštevana tako kot pričakujem – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da mi drugi ne morejo brati misli in da niso vedno sposobni razbrati tega kar želim sporočit z določeno vsebino in intonacijo.
Namesto da od drugih pričakujem upoštevanje in sem užalim kadar ga ne dobim, se raje upoštevam sama s tem, da dajem prednost fizičnemu pred UmZS. Kadar si želim, da bi me drugi upoštevali, se jasno izrazim…

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirati, da je užaljenost vezana na prizadeto čast, prizadet ugled, prizadet ponos, nevljudnost, nespoštljivost, direktnost.
Ko opazim, da je pri meni ali pri drugem nastopila užaljenost vezana na prizadeto čast, prizadet ugled, prizadet ponos, nevljudnost, nespoštljivost, direktnost – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da so ugled, čast, ponos, spoštljivost, vljudnost miselni konstrukti, ki smo jih sprejeli in si jih dopustili, dokler niso postali avtomatski odziv. Zavedam se nesmiselnosti obstoja znotraj teh konstruktov, zato se po potrebi opomnim kam se dejansko nagibam. Če se užali nekdo drug, pa ga vprašam naj mi razloži zakaj točno je užaljen.
Namesto da se bojim užaljenosti z vsemi njenimi razsežnostmi, užaljenemu raje pokažem da sem opazila njegovo užaljenost in ga pozovem, naj mi jo razloži kaj konkretno ga je prizadelo  ter prispevam svojo perspektivo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ljudi, ki se hitro užalijo soditi kot manjvredne od sebe.
Ko opazim, da ljudi, ki se hitro užalijo sodim kot manjvredne od sebe – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da z obsojanjem ne pomagam spremeniti dejstva, da se nekdo hitro užali, ampak kvečjemu pripomorem k še hitrejši užaljenosti.
Namesto da ljudi, ki se hitro užalijo sodim kot manjvredne, jih poskušam razumet, čeprav jim dam vedeti da užaljenost ni potrebna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odpravo svoje tesnobe kot reakcijo na mamino užaljenost videti kot 'misijo nemogoče' in da si nisem dopustila zadeve izpisati prej.
Ko opazim, da v mislih/besedah/dejanjih dvomim v to, da sem spodobna odpravit tesnobo kot reakcijo na mamino užaljenost – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da je dvom v odpravo tega vzorca zapravljanje časa – ker je jasno, da podpira samo UmZS.
Namesto da dvomim v svojo sposobnost odprave vzorca tesnobe kot reakcije na mamino užaljenost, svoj čas in pozornost raje namenjam opuščanju tega vzorca s pomočjo dihanja in ustavljanja strahov in energijske navlake.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kriviti sebe za mamino užaljenost.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kriviti mamo za mamino užaljenost.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila pri vsakem primeru mamine užaljenosti posebej samoiskreno pogledat ali sem soodgovorna ali je to posledica mamine (pre)občutljivosti.
Ko opazim, da v primeru mamine užaljenosti drsim v reakcijo tesnobe zaradi tega ker ne vem če sem soodgovorna ali če mama izigrava mojo pozornost – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da moram spraševanje o soodgovornosti za mamino užaljenost reševati sproti – po možnosti tekom užaljenosti ali pa še isti dan… saj bom le tako prišla do ključnih podrobnosti, ki jih potrebujem za prekinitev vzorca.
Namesto da se izogibam predelavi posameznega primera moje tesnobe kot reakcije na mamino užaljenost, se raje sproti soočam z morebitnim izzivanjem mamine užaljenosti. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar