Kultura, kulturna identiteta – od besedne skice do študije v delih : 2

Tekom raziskovanja Desteni pa sem do besede kultura ne namenoma postopoma razvijala negativen odnos. Odkar sem začela delati na delovnem mestu, ki je pogojeno z delovanjem v kulturi, se ta negativizem še povečuje. Predvsem zaradi ''nekulturnih'' odnosov med ljudmi, ki želijo svoj kos premajhne(?) kulturne pogače… Ali je sebičnost tudi domena kulture?

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila do besede kultura postopoma razvijati negativen odnos in ga stopnjevati; predvsem zaradi kulturnikov / umetnikov, ki:

- se želijo reprezentirati kot izrazito posebni,

- uporabljajo tako zapleteno terminologijo, da si moram njihove zapise večkrat prebrati, če želim vsaj približno dojeti kaj želijo povedati,

- trošijo denar za ustvarjanje iluzij / osebnih mehurčkov, ki jih delijo z le nekaj somišljeniki.

Znotraj tega si odpustim, da sem te kulturnike / umetnike sodila kot sebične in po nepotrebnem zakomplicirane ter do njih posledično gojila prezir.

Zavedam se, da s sojenjem kulture kot negativne in nekaterih kulturnikov / umetnikov kot sebičnih in po nepotrebnem zakompliciranih ne spreminjam ničesar na bolje, pač pa tudi sama sodelujem v sebičnosti in po ne potrebnem kompliciram. Vedno se lahko odločim, da ne bom sodelovala – da ne bom obiskovala kulturnih prireditev, ker se v večini primerov sprašujem kje je smisel njihovega obstoja… Kadar pa se odločim prisostvovat na kakšni prireditvi pri kateri opazim naštete lastnosti ljudi / objektov, pa se odpovem padanju v  zgražanje, prezir / zdolgočasenost ter se raje prediham skozi in se umaknem kolikor hitro lahko.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustil obešati se na izrazoslovje in vedno znova sodelovati v ''ironičnem'' karakterju skozi besede v smislu ''Tako zelo kulturni ljudje, pa takšni nekulturni odnosi…''. Možno, da se kulturniki ne obnašajo nič kaj manj nekulturno [beri sebično] kot ljudje na kateremkoli drugem področju, ampak ker so mi ''priročni'' raje kažem s prstom na njih, kot da bi se ukvarjala s svojo ne/sebičnostjo oz. ne/kulturnostjo… Ko se zasačim v takšnem početju – obsojanju ljudi kot sebičnih in njihovih odnosov / obnašanj kot nekulturnih – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi ter se osredotočim na svoje obnašanje in ga usmerim tako, da postane najboljše za vse in zgledno za druge.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila uvidet, da je sebičnost tako domena kulture v ožjem pomenu besede - kulturnih prireditev, kakor tudi kulture v najširšem pomenu besede. Sebičnost je vseprisotna. Kakor upam da tudi zdrav razum. Če se bo na kulturnem področju razraščal bolj počasi / hitreje kot na katerem drugem, bo pokazal čas. Ne rabim se držat kulturnega področja; če vidim večji potencial razširjanja zdravega razuma na kakšnem drugem področju, se preusmerim tja. Ni toliko pomembno kje sem, ampak je bolj pomembno kako sem. Kjerkoli sem, imam možnost delovat v skupno dobro – torej jo izkoristim.