Kultura, kulturna identiteta – od besedne skice do študije v delih : 3

In ko sem v zadnjem letu večkrat slišala izraz 'kulturna identiteta', me je skoraj vedno rahlo posilil smeh. Čeprav nisem imela pravega razumevanja definicije te besedne zveze, se mi je vseeno zdelo smešno-žalostno, da bi se posameznik identificiral/definiral z določeno kulturo in se na ta način – s poveličevanjem tradicije – omejeval. Vsaj malo sliči na ločevanje ljudi z religijami… 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi ljudi, ki uporabljajo besedno zvezo ''kulturna identiteta'' in se ob tem obvezno držijo strašno resno +/ dostojanstveno +/ pomembno +/ ponosno -- kot smešne in nepristne+/izumetničene +/ zamaskirane. Zavedam se, da sem s sojenjem delno maskirala sram zaradi nepoznavanja definicij oz. ozadja te besedne zveze, delno pa strah pred ljudmi, ki so se v takšni meri poravnali s kulturo +/ umetnostjo, da ne vidijo več širše slike. Ko opazim, da reagiram na omenjano besedno zvezo in ali človeka, ki jo uporablja, se stabiliziram z nekaj dihi in ga vprašam po njegovi definiciji te besedne zveze.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi kdo drug meni zastavil vprašanje kaj dojemam pod pojmom kulturna identiteta in da mu ne bi znala odgovoriti ter bi se tako osmešila. Zavedam se, da se pod tem strahom skriva želja po vključenosti, po sprejemanju in po potrjevanju s strani drugih, po stroki sorodnih oseb. Če se znajdem v takšni situaciji, bom osebi iskreno povedala, da je definicija besede kultura strašno široka in da se mi zdi identificiranje z določeno kulturo samo-omejevanje. Dopustila si bom povedati, da ne cenim tradicije tako kot ostali – tudi tistim, ki jo nadvse cenijo. Dopustila si bom povedati, da ljudje doslej nismo ustvarili nič tako pomembnega, da bi me dolgoročno ganilo / privlačilo / zanimalo in da ne koristimo večine svojih potencialov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ljudi ki cenijo in poveličujejo tradicijo / običaje soditi kot neumne +/ nazadnjaške +/ oklepajoče se preteklosti; medtem ko sedanjost potrebuje vso našo pozornost. Zavedam se, da s sojenjem ljudi teh ne bom odvrnila od posvečanja njihove pozornosti tradiciji k obstoječim problemom. Zato v trenutku ko opazim, da obstajam kot obsojanje naredim nekaj dihov in se preusmerim v iskanje idej kako človeško pozornost v konkretni situaciji preusmerit sem-zdaj, kjer je dejansko potrebna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ljudi, ki se identificirajo z določeno kulturo +/ religijo soditi kot sebične in odgovorne za povzročanje konfliktov. Zavedam se, da so z odločitvijo separacije skozi kulturo +/ religijo dejansko odgovorni za povzročanje konfliktov, takisto pa jih povzročam tudi sama – kadar si dovolim sojenje (teh ljudi). Namesto da jih obsojam, z njimi raje delim svojo perspektivo iz izhodiščne točke stabilnosti. Za zgubit nimam kaj – razen svojega ega, naučim se pa lahko marsičesa – predvsem razumevanja okoliščin zaradi katerih se ljudje odločajo za distanciranje od drugih, ki jih sami definirajo kot drugačne.