Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila svojo reakcijo nestrpnosti na alzheimerjevo in demenco opravičevati s tem, da tudi starša reagirata enako. Ko opazim, da opravičujem lastno nestrpnost z nestrpnostjo staršev / drugih v smislu kot da je tak odziv normalen – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vidim da takšno vzajemno širjenje in vpijanje nestrpnosti le-to konkretno potencira in da so posledice uničujoče za vso družino (in hkrati za vsakega posameznika v njej). Zato si v bodoče ne dopuščam opravičevati svoje nestrpnosti z izgovorom da je tak odziv normalen, ker ga izvaja večina…
Ne rabim sledit večini, rabim sledit samo-iskrenosti..
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dojemati sebe kot žrtev zaradi tega, ker sem se znašla v dolgoletni so-skrbi za stara starša, obolelima za neozdravljivima boleznima, ki vedno znova nasprotujeta logiki povprečneža in provocirata ''v živ mozak''. Ko opazim, da se dojemam kot žrtev zaradi so-skrbi za dementno babico – se ustavim in diham. Zavedam se, da ima vsak človek svoje nadloge in da se mnogo mojih znancev in sorodnikov prav tako sooča z dolgoročnimi težkimi in neprijetnimi situacijami. Vsak se lahko odloči, da bo v teh situacijah deloval iz izhodiščne vloge žrtve ali pa iz izhodiščne vloge potenciala. Jaz se odločam, da bom delovala iz izhodiščne vloge potenciala. Kar v konkretnem primeru – skrbi za babico – pomeni, da se bom vedno znova opominjala, da babica potrebuje več časa za kakršenkoli premik in da se to z mojo nestrpnostjo ne more spremenit, torej nestrpnost ni na mestu in si je ne dopustim.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila za svojo nestrpnost v povezavi z babičino demenco uporabljati izgovor, da sta zaradi te situacije nestrpna/nestrpnejša tudi starša; znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila njuno nestrpnost včasih podpirati – da bi upravičila svojo ali pa jo kritizirati – da bi se sama izkazala kot strpnejšo… Ko opazim, da svojo ne-strpnost vezano na babičino demenco opravičujem in/ali primerjam z nestrpnostjo staršev – se ustavim in diham. Zavedam se, da je sicer ta situacija stresna za vse družinske člane, ampak smo vsi posamezniki kljub temu odgovorni za zdravorazumsko odzivanje na njo/stres in nestrpnost to vsekakor ni. Zavezujem se, da ne bom več iskala izgovorov za svojo nestrpnost v povezavi z babičino demenco zunaj sebe, da se ne bom v ne-strpnosti primerjala s staršema, ampak da bom z njo postopoma opravila. Še enkrat bom poslušala intervjuja o demenci in Alzheimerju in zdaj takoj grem poiskat kak forum na to temo.
http://med.over.net/forum5/list.php?289
http://www.viva.si/Bolezni-starostnikov-Geriatrija/796/Demenca
http://www.viva.si/Skupina/%C5%BDivljenje-s-starostnikom/473/Demenca
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=432&Itemid=2
http://vizita.si/forum?cat_id=320
Tako – pripravljeno za branje – morda že jutri.
********************************************************************************************************************
Spodaj prilagam še povezave do izjemnih avdio posnetkov, ki so mi bili v največjo pomoč pri dojemanju in sprejemanju Alzheimerjeve bolezni in demence. Nadvse priporočam!
Ni komentarjev:
Objavite komentar