Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 2

Izhodiščna objava

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot naveličanost in nestrpnost, ker babici kljub vsakodnevni rutini ni jasno kako naj se obnaša (kako si sledijo koraki) glede higiene in prehranjevanja in ji moram tako vsak dan znova razlagat iste najpreprostejše korakce.
Zavedam se, da je to kar je za mene vsakodnevna, neproduktivna, dolgočasna rutina za njo povsem nov, ''še nikoli'' doživet trenutek – ker se ne spomni – ne prejšnjega dne, ne prejšnjega meseca, ne prejšnjega leta… Za njo rutina več ne obstaja. Jaz pa sem na drugem koncu tega ekstrema. Ona se ni sposobna prilagodit, jaz pa se lahko. Kadar se ne, reagiram in s tem obe spravim v slabo voljo + škodujem svojemu telesu + zmanjšujem babičino voljnost sodelovanja.

Ko opazim naveličanost in nestrpnost ker ''vsakodnevna rutina'' ne teče gladko – se ustavim in naredim nekaj dihov. Odločim se za odziv z igrivostjo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babici privoščit zaplet (bergle v jopico), ker ni hotela poslušati mojih navodil. Zavedam se, da se babici moja navodila zdijo odvečna in nepotrebna, saj se ne zaveda več svojih ne-sposobnosti. Ko se torej zalotim, da ji privoščim kak spodrsljaj zato, ker me ni pripravljena poslušat in se ravnat po mojih navodilih – se ustavim in naredim nekaj dihov. Spomnim se, da je že nezavedanje svojih nesposobnosti konkretna beda, ki je ne bi privoščila nikomur. Mogoče bi pomagalo, da si v takšnih trenutkih dam ukaz ''v njenih čevljih''; kar bi pomenilo, da se ne ustavim pri ''babica je trmasta / žleht'', ampak skušam predvidet kako ona dojema moja navodila. Po potrebi jih dopolnim.

MOJE OBSOJANJE NE BO SPREMENILO BABIČINEGA STANJA

MOJE OBSOJANJE NE BO SPREMENILO BABIČINEGA STANJA

MOJE OBSOJANJE NE BO SPREMENILO BABIČINEGA STANJA

MOJE OBSOJANJE NE BO SPREMENILO BABIČINEGA STANJA

MOJE OBSOJANJE NE BO SPREMENILO BABIČINEGA STANJA

OBSOJANJE JE ODLAŠANJE

OBSOJANJE JE ODLAŠANJE

OBSOJANJE JE ODLAŠANJE

OBSOJANJE JE ODLAŠANJE

OBSOJANJE JE ODLAŠANJE

OBSOJANJE JE ODLAŠANJE

OBSOJANJE JE ODLAŠANJE

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila besede ''nena lapli sco'' vzet osebno. V takih trenutkih bi bilo praktično preizkusit odziv ''hello mind'' – da kar takoj poimenujem to s čimer se soočam in tako prekinem iskanje ''primerne'' reakcije.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v karakterju komandirja. Zavedam se, da se da potrebno direkcijo sporočevati tudi na drugačen način. Sama zelo cenim, če mi drug razloži zakaj moram skozi posamezne korake nekega procesa.
Babici lahko rečem, naj stopi pred umivalnik in ji razložim, da bo tako lažje dosegla vse kar potrebuje. Lahko ji rečem naj odloži berglo in ji pojasnim, da bo potrebovala obe roki. Pri tem ne rabim stat v bližini vsa naveličana in zdolgočasena in nestrpna, ampak lahko vadim dihanje in stabilnost ter si izbiram način intonacije s katero bom povedala posamezen stavek. Pri tem seveda pazim da ne pretiravam, ker to pomeni motnjo pozornosti pri babici.

Hvaležna sem si, da si nisem dopustila avtomatskega obstoja v žalosti, ampak da sem si žalost dovolila izkušati samo tako dolgo, da sem videla kaj se skriva za njo, kje je njen vzrok.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila za žalostjo skrivat občutek ponižanosti kot reakcijo na babičine besede ''nena lapli sco''. Hkrati sem si hvaležna, da si nisem dopustila nadaljnjega obstoja v ponižanosti – ko sem jo zaznala in da sem si takoj postavila vprašanje: ''kateri del mene se je počutil ponižan?''.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v karakterju komandirja in si s tem odpreti možnosti za reakcijo ponižanja v primerih ko komandirjeva avtoriteta ni upoštevana. Zavedam se, da babice in drugih ne morem prisilit, da bi karkoli storili – tudi kadar je moja direkcija smiselna in potrebna. Vidim, da mi primanjkuje učinkovitosti v načinu kako pripravit babico in druge, da upoštevajo mojo direkcijo, kadar je to potrebno. Dojela sem, da lahko to popravim s potrpežljivostjo in na ta način, da se vživim v kožo drugega ter razložim kaj dogaja meni. Potrebno je samo še prakticiranje dojetega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat v želji, da bi usmerjanje babice teklo kolikor je pač možno hitro in gladko in da sem z nestrpnostjo reagirala na napake, upočasnitve, motnje. Zavedam se, da je za usmerjanje potrebno vedno več časa in da so se koraki usmerjanja začeli spreminjat v korakce, da so napake, upočasnitve, motnje vse bolj pogoste. In zavedam se, da se bo vse našteto samo še stopnjevalo, da bom za njeno oskrbo potrebovala vedno več časa. Ki ga lahko preživim v naveličanosti in nestrpnosti – kot sem to počela do zdaj ali pa v stabilnosti in potrpežljivosti. Focn pa diham. In se pre-poravnam na konstruktivnost.

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 9

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skozi trenutke nestrpnosti in pritoževanja postopoma graditi ''en tak čemeren karakter'' oz. natančneje rečeno čemerno osebnost, ki pri meni prevladuje – vsaj v družinskem / sorodstvenem krogu. Vidim, da sama ne maram prisotnosti te osebnosti pri drugih in da je drugim (in delno meni) odveč/nadležno, kadar zapadem v njo in delujem skozi njo sama. Zavedam se, da sem jo gradila skozi trenutke in da jo lahko odstranim s pomočjo trenutkov v katerih se odločim, da se ji ne bom podrejala/prepuščala. Zato se v trenutku, ko opazim, da obstajam v nestrpnosti ali se pritožujem ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Spomnim se, da brišem nestrpnost iz sebe postopoma in da vsak trenutek stabilnosti šteje pri spreminjanju navade v zdravorazumsko. Če je reakcija močna in je ne morem zaustavit zlahka, prisluhnem lastnim izgovorim, jih zapišem in jih predelam skozi samo-korekcijski postopek (kot to počnem tukaj).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da z obstojem v čemernosti nekaj pridobivam. Zdaj razumem, da je bilo vse kar sem pridobivala negativno nabita energija za obstoj mojega miselno-čustvenega sistema, kar pravzaprav pomeni, da nisem ničesar pridobivala, ampak sem izgubljala. - Voljo, odprtost, naravnanost na rešitve & na potenciale in tako naprej. Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da mi bo čemernost nekako koristila – se ustavim in se stabiliziram s pomočjo dihanja. Spomnim se, da mi čemernost mogoče v danem trenutku pomaga doseči neko točko, ki jo moj miselno-čustveni sistem egoistično definira kot pozitivno, ampak da se ta poteza potem pridruži drugim podobnim; skupaj s katerimi bi na dolgi rok samo ojačala čemeren karakter…. Ki pa prispeva k samo-destrukciji. Torej se v takšnem trenutku osredotočim na samo čemernost – samo toliko, da se spomnim njenega nesmisla in jo ustavim v zavedanju, da z njo ničesar ne pridobivam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila navaditi se obstoja v čemernosti. Zavedam se, da sem to navado gradila skozi mnoga leta – približno tako kot se gradi kapnik - kapljo po kapljo, sem jaz plastila trenutke obstoja v čemernosti, ki se je nalagala, večala, postajala vedno bolj avtomatiziran odziv na rezne situacije in se je spremenila v navado. Znotraj tega si odpustim tudi prepričanje, da bom morala čemernost – ki jo šele zdaj jasno vidim kot oviro (ki sem si jo postavila sama) odpravljati postopoma / ''brusiti'' in da si NISEM dopustila verjeti v to, da lahko ''kapnik čemernosti'' preprosto razbijem. Zavedam se, kako pomembno je, da si s spreminjanjem svojega načina razmišljanja odprem možnosti za hitrejše okrevanje, preoblikovanje, odstranjevanje te navade čemernosti. Ni se mi potrebno samo-kaznovati s pretirano postopnostjo odstranjevanja te nepotrebne navade, ker sem se kaznovala že z njenim pridobivanjem…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila karakter čemernosti povezati s karakterjem šaljivca z namenom, da bi čemernost lažje opravičila in jo nadaljevala. Še dobro se spomnim kako sem začela v krogu družine kvasit šale v grumpy (godrnjavem) načinu. Bile so precej zabavne z veliko črnega humorja in so prepričljivo preusmerjale pozornost iz problema – moje rastoče čemernosti. Ta zadeva deluje kar nekaj let… Opazovala sem jo še pri enem drugem osebku. Delno se zelo dobro zavedaš kaj delaš… Postopoma zadeve stopnjuješ / intenziviraš  – da ohranijo isti učinek razvedrila, čeprav veš, da boš slej ali prej prestopil mejo, da domači tega ''izmakljivega humorja'' več ne bodo tolerirali in da bo poknilo. Meni je poknilo v drugo smer – postala sem resno čemerna – čemerno resna. Vsaj v družinskem krogu. Posebej v prisotnosti mame. -- Ko opazim, da čemernost branim s plastjo resnosti (posebej v prisotnosti mame) -- se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Vidim, da je tudi resnost samo blokada s katero prikrivam svojo ranljivost in s tem živost… Ne dopustim si več uporabljati resnosti kot ščita pred soočenjem s svojo čemernostjo – ne glede na to ali si jo predočim sama ali to storijo drugi (mama).   

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 6

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi dejstvo, da smo po dedku z alzheimerjevo dobili še dementno babico kot še posebej krivično in s tem opravičevati svojo nestrpnost. Zavedam se, da v današnjih časih veliko ljudi doživlja konkretno zajebane situacije, ki jih lahko posamezniki uporabljamo kot izgovor za obstoj v vlogi žrtve – si jih jemljemo osebno in se tožimo kako se nam godi krivica. Lahko pa sprejmemo spoznanje, da te zajebane situacije (bolezni, onesnaženje, vojne, lakote itd.) obstajajo zaradi načina na katerega smo si dopustili obstajat kot človeštvo skozi mnoge generacije. Da obstajajo kot posledice naših (človeških) sebičnih odločitev skozi čas. Soočam se s posledicami, ki sem jih kot bitje skozi ogromno količino časa pomagala soustvariti. Pa četudi ne – soočala sem se s posledicami v obliki alzheimerjeve in se na njih odzivala s konkretno nestrpnostjo – kar mi ni prineslo ničesar dobrega. Sedaj se soočam s posledicami v obliki demence, ki ne bojo šle nikamor… vse kar lahko gre, je moja nestrpnost… zato jo bom pošiljala vstran, dokler ne bo več prišla nazaj.

Po zadnjem tedenskem dopisovanju z buddyem – kot sestavnim delom Desteni I Process bom to vejo nestrpnosti vezano posebej na babico + demenco v tem izpisovanju tukaj in hkrati v zasebnem blogu še nekoliko bolj razširila in dodala samo-odpuščanja ter samo-korekcije, ki niso neposredno vezana na istoimenski izvorni blog… ampak se ujemajo tematsko.

Buddyu se tudi tukaj zahvaljujem za njegove perspektive, ki so mi pomagale pogledati situacijo iz mnogih zornih kotov , iz katerih se sama - zaradi ujetosti v čustvene energije - nisem spomnila pogledat.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot negativno nastrojen notranji govor v povezavi z babico. Ko opazim, da mi po glavi rojijo negativno nastrojene misli v babičini prisotnosti oz. v povezavi z njo – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vidim, da sem te ''zanemarljivo'' majhne negativno nabite misli podcenjevala in jih skozi čas akumulirala do takšne mere, da se zdaj kažejo v pošteno avtomatiziranih izbruhih naveličanosti, nestrpnosti in jeze. Avtomatiziranih do te mere, da večkrat sama sebe presenetim s svojim bednim obnašanjem; se gledam in čudim kaj delam, pa se kar ''ne morem'' ustavit. Zato se zavezujem, da bom vsakič ko se zavem, da si vrtim negativno nabit notranji govor vezan na babico – NE GLEDE NA TO KAKŠNA MALENKOST SE MI ZDI V TISTEM TRENUTKU – takoj prenehala in pogledala na konkretno situacijo / konkreten notranji govor iz samo-iskrene perspektive. Zadnji teden sem takšne misli že zaustavljala, ampak jih nisem tudi reflektirala… in imam občutek kot da so zaradi tega samo začasno poniknile in čakajo na novo priložnost. Odslej torej prakticiram zaustavljanje in si zraven še argumentiram zakaj posamezna negativno nabita misel ni validna.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si NISEM dopustila v polnosti dojeti, da sem ves čas skrbi za babico bolj ali manj obstajala v notranjem konfliktu med tem kar želim in med tem kar moram; znotraj tega si odpustim, da sem vedno bolj razmišljala o tem kako ne želim skrbet za njo in sem posledično vedno bolj reagirala. Dejstvo je, da nekdo mora poskrbet za njo. Živim v isti hiši kot ona in če nisem v službi, je smiselno, da za njo poskrbim jaz. Ko ne bom živela v isti hiši z njo, pa se bo situacija rešila drugače… Do takrat nima smisla, da si ga blodim o tem kako in zakaj tega ne želim počet… ta čas raje porabim za to, da naumim kako lahko najbolj efektivno poskrbim za njo – tako da bo najlažje za obe. Morda obstaja kakšna knjiga na to temo. Grem preverit. 

Odkljukano – knjiga ''Živeti z demenco doma : za svojce in družabnike oseb z demenco'' rezervirana.

(Med iskanjem knjižničnega gradiva sem nekje mimogrede prebrala: ''Najboljša samo-pomoč je razumevanje.'' Se strinjam, zato ga tudi iščem.)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skrbet za babico iz izhodiščnih točk pozitivnih in negativnih čustev; ker ji vračam skrb, ki mi jo je ona dajala v otroštvu, se počutim dobro + ker skrb za njo zahteva enormno količino strpnosti, upočasnjevanja, samo-korekcije, neprijetnih vonjav – mi je naporno in se počutim slabo. Ko pazim, da se pri skrbi za babico zapletam v pozitivna ali negativna čustva – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem (po potrebi skozi usta). Zavedam se, da je skrb za njo potrebna in da sem sama trenutno najbolj na mestu, da jo prevzamem. Razumem, da se to dejstvo ne bo spremenilo neglede na to, če pri skrbi za njo občutim pozitivna ali negativna čustva. Torej se jim odpovedujem in se raje fokusiram na fizični aspekt skrbi za dementno babico; iščem boljše načine premikanja, komuniciranja, ki bodo bolj sprejemljivi za obe. 

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 5

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na Alzheimerjevo bolezen pri pokojnem dedku neprestano reagirati z nestrpnostjo zaradi občutka, da me skrb za dedka omejuje, zaradi občutka da zamujam svoje življenje zaradi nekoga brez vsakršne prihodnosti - da sem prisiljena (smo prisiljeni) živeti namesto njega. Ko opazim, da ponovno reagiram v nestrpnosti na babičino demenco se ustavim in se stabiliziram. Vidim, da imam dve možnosti. Ali ostanem doma in pomagam skrbeti za njo ali pa se odselim. Moja odločitev je, da imam po okrog petnajstih letih so-skrbi za stare starše dovolj in da se bom odselila od doma. Tako se vsakič ko postanem nestrpna zaradi babičinega zjebanega psiho-fizičnega stanja spomnim na to odločitev in med tem ko čakam babico, da se premakne, planiram kako bom odločitev izpeljala – namesto da se utapljam v nestrpnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila svojo reakcijo nestrpnosti na alzheimerjevo in demenco opravičevati s tem, da tudi starša reagirata enako. Ko opazim, da opravičujem lastno nestrpnost z nestrpnostjo staršev / drugih v smislu kot da je tak odziv normalen – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vidim da takšno vzajemno širjenje in vpijanje nestrpnosti le-to konkretno potencira in da so posledice uničujoče za vso družino (in hkrati za vsakega posameznika v njej). Zato si v bodoče ne dopuščam opravičevati svoje nestrpnosti z izgovorom da je tak odziv normalen, ker ga izvaja večina…
Ne rabim sledit večini, rabim sledit samo-iskrenosti..

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dojemati sebe kot žrtev zaradi tega, ker sem se znašla v dolgoletni so-skrbi za stara starša, obolelima za neozdravljivima boleznima, ki vedno znova nasprotujeta logiki povprečneža in provocirata ''v živ mozak''. Ko opazim, da se dojemam kot žrtev zaradi so-skrbi za dementno babico – se ustavim in diham. Zavedam se, da ima vsak človek svoje nadloge in da se mnogo mojih znancev in sorodnikov prav tako sooča z dolgoročnimi težkimi in neprijetnimi situacijami. Vsak se lahko odloči, da bo v teh situacijah deloval iz izhodiščne vloge žrtve ali pa iz izhodiščne vloge potenciala. Jaz se odločam, da bom delovala iz izhodiščne vloge potenciala. Kar v konkretnem primeru – skrbi za babico – pomeni, da se bom vedno znova opominjala, da babica potrebuje več časa za kakršenkoli premik in da se to z mojo nestrpnostjo ne more spremenit, torej nestrpnost ni na mestu in si je ne dopustim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila za svojo nestrpnost v povezavi z babičino demenco uporabljati izgovor, da sta zaradi te situacije nestrpna/nestrpnejša tudi starša; znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila njuno nestrpnost včasih podpirati – da bi upravičila svojo ali pa jo kritizirati – da bi se sama izkazala kot strpnejšo… Ko opazim, da svojo ne-strpnost vezano na babičino demenco opravičujem in/ali primerjam z nestrpnostjo staršev – se ustavim in diham. Zavedam se, da je sicer ta situacija stresna za vse družinske člane, ampak smo vsi posamezniki kljub temu odgovorni za zdravorazumsko odzivanje na njo/stres in nestrpnost to vsekakor ni. Zavezujem se, da ne bom več iskala izgovorov za svojo nestrpnost v povezavi z babičino demenco zunaj sebe, da se ne bom v ne-strpnosti primerjala s staršema, ampak da bom z njo postopoma opravila. Še enkrat bom poslušala intervjuja o demenci in Alzheimerju in zdaj takoj grem poiskat kak forum na to temo.

http://med.over.net/forum5/list.php?289
http://www.viva.si/Bolezni-starostnikov-Geriatrija/796/Demenca
http://www.viva.si/Skupina/%C5%BDivljenje-s-starostnikom/473/Demenca
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=432&Itemid=2
http://vizita.si/forum?cat_id=320

Tako – pripravljeno za branje – morda že jutri.


********************************************************************************************************************

Spodaj prilagam še povezave do izjemnih avdio posnetkov, ki so mi bili v največjo pomoč pri dojemanju in sprejemanju Alzheimerjeve bolezni in demence. Nadvse priporočam!

Alzheimer's - Part 1 - Psychological & Physical Disorders

Alzheimer's - Psychological & Physical Disorders - Part 2

Alzheimer's - Part 3 - Psychological & Physical Disorders

Alzheimer's - Part 4 - Psychological & Physical Disorders

Alzheimer's - Fear of Alzheimer's - Psychological & Physical Disorders

Alzheimer's - The Big Question - Psychological & Physical Disorders

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo v službi in kot opravičilo za obstoj v teh stanjih uporabljati stres. Zavedam se, da mi na stres v službi ni potrebno reagirati s sledenjem negativnim čustvom – čeprav sem vso življenje poslušala, da je to normalno. Vidim, da sem si vsaj polovico stresa ustvarjala sama s tem ko sem sprejela našteta čustva kot normalna in jih z obstojem v njih skozi določeno količino časa stopnjevala. Ko opazim, da obstajam v stresu in kot stres ter posledično padam v različna negativna čustvena stanja – se ustavim in globoko zadiham. Najprej preverim kakšen je nivo dramatiziranja – je stres posledica mnoštva opravil ali ustvarjam / vzdržujem / napihujem napetost z namenom zbiranja energije za UmZS. Če vidim, da delam slona iz muhe – se pri priči ustavim, si vzamem minuto za sprehod / naredim par poskokov in se stabiliziram nazaj v fizično ter nadaljujem s fokusiranim delom. Če vidim, da je stres nastopil kot posledica obilice dela, se sprediham in se tako stabiliziram nazaj v fizično. Postavim si prioritetni seznam opravil in si določim približno količino časa potrebno za posamezno opravilo. Po potrebi vprašam za perspektive nadrejenih in sodelavcev, prav tako jim dam vedeti, da so moje kapacitete začasno zapolnjene.        

                         

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo na Slo Desteni chatih – zaradi pričakovanj, da bomo ta čas izkoriščali po naših najboljših močeh - za medsebojno podporo, za deljenje izključno praktičnih perspektiv in rešitev, za odpiranje ''bolečih'' vprašanj z občutkom, za konkretno učinkovito čiščenje UmZS in ga ne zapravljali za čvekanje, za medsebojno reagiranje, za ponavljanje vedno istih blodenj, za postavljanje z dosežki, za jamranje…
Zavedam se, da so pričakovanja do drugih moja blodnja in ne njihova.
Vidim, da ne rabim čakat, da bodo drugi prevzeli pobudo in usmerili pogovor v konstruktivno smer, ampak lahko to kadarkoli storim sama.
Razumem, da ni smiselno, da navezen molčim kadar se v meni nabira jeza zaradi občutka, da izgubljam čas s poslušanjem neumnosti.

Spoznala sem, da tudi sama ne izpolnjujem svojih pričakovanj – ki bi bila sicer v primeru realizacije v korist vseh udeležencev chata, da sama sebe raje sabotiram z mislijo ''nimam za povedat nič pametnega'' kot da bi se potrudila in poiskala kakšno primerno temo ali vprašanja. Vidim, da projiciram jezo in nestrpnost na druge, medtem ko sem jezna nase, ker ne ukrepam in usmerjam pogovorov tako, da bi bili bolj učinkoviti.
Zavezujem se, da bom pričela z opuščanjem pričakovanj glede stabilnosti na chatih in da bom poiskala načine da to lastnost skozi sebe izrazim tekom pogovorov. Očitno je nujno že tekom tedna razmišljat o temah in problematikah, ki bi jih lahko obravnavali na pogovorih namesto, da se večkrat čakamo če bo ravno komu kaj padlo na pamet. Torej si bom sproti ali pa najkasneje v soboto zabeležila vsaj eno temo o kateri bi rada debatirala na chatu – če ne bo imel kdo drug večje nuje. Tudi ne bom več dopuščala nabiranja jeze v sebi ko opazim, da drugi govoričijo, ampak bom zadihala in delila svoje opažanje s primernim stabilnim glasom. 

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 1

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nestrpnost in nervoza v preteklosti in v pojačani intenzivnosti v zadnjem času. Vidim, da sama ne maram družbe nestrpnih in nervoznih ljudi. Zavedam se, da s takšnim vzdušjem škodujem tudi sebi, ker na ta način zatiram svoje potenciale. Ko opazim, da obstajam v nestrpnosti in nervozi – se stabiliziram z nekaj vdihi in se spomnim na besede potencial, rešitev, fokus ter pogledam na kaj so v danem trenutku vezane in jih začnem živet.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nestrpnost in nervozo še posebej sproščeno izražati doma, z izgovorom, da so za njiju v večji meri tako ali tako krivi domači – ker so me tega naučili, ker so me kot takšno sprejeli in ker starša nista na drugačen način poskrbela za bolna stara starša, ki sta bila glavni sprožilec nestrpnosti in nervoze tudi pri starših. Zavedam se, da so domači definitivno prispevali k oblikovanju mojega nestrpno-nervoznega karakterja, kakor tudi, da ne bodo prispevali k njegovi odpravi – ker ne vedo kako –- sicer bi to zagotovo poizkusili, lol. Vidim, da so me včasih takšno sprejeli z namenom, da bi tudi jaz njih sprejela kot takšne in da me včasih niso sprejeli in so mi želeli vzbuditi občutek krivde – kar pa seveda tudi ni pomagalo, ker je na koncu koncev isto energijsko sranje kot sta nervoza in nestrpnost. Sama vem, da ju lahko s pomočjo dihanja in samo-odpuščanja izbrišem iz svoje platforme in sem si  že večkrat dokazala kako se hkrati ''faking čudežno'' spremeni tudi odziv drugega, ko se sama namesto z nervozo in z nestrpnostjo odločim odzvat iz stabilnosti. Malo prej sem se spraševala kako naj pospešim + potenciram svoje potovanje k življenju in tu imam jasen odgovor. Poslušam, diham, se stabiliziram in se šele nato odzovem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti nestrpna in nervozna na cesti – tekom vožnje in posledično ogrožati sebe in druge udeležence v prometu. Zavedam se, da sem si že vprogramirala dve super navadi – da grem na pot pravočasno in da si ta čas krajšam s poslušanjem zanimivih + življenjsko pomembnih intervjujev – torej imam dva konkretna razloga manj za nestrpnost in nervozo v avtu. Tudi ostale razloge si bom morala dati sama – ne glede na navade iz preteklosti. Pa naj bo naslednja korekcija predpisna hitrost vožnje, ki jo bom pozorno prakticirala v naslednjem tednu. Ne… v naslednjih 21ih dneh. Vneseno v koledar :)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da nisem dovolj strpna za vožnjo po predpisani hitrosti in si to prepričanje opravičevati z izgovori: uživam v hitri vožnji, večina vozi hitreje od predpisane hitrosti, tako sem navajena, vozit po omejitvah je nesmiselno in skrajno težko glede na moje pretekle poizkuse.
Zavedam se, da je izgovor ''uživam v hitri vožnji'' delno prevzeta komercialna navlaka, delno morda dejansko uživam – ampak ta užitek ni vreden denarja in krivde, ki ju utegnem plačat, ker sem si ga drznila privoščit. – Zato diham in umirjam svojo vožnjo vedno znova – dokler mi stabilna, omejitvam primerna vožnja ne preide v navado.

Zavedam se, da je izgovor ''večina vozi hitreje od predpisane hitrosti'' zelo privlačen za umsko-zavestni sistem v smislu – če večina ne sprejema te odgovornosti oz. vožnje po omejeni hitrosti ne dojema kot relevantne in potrebne – zakaj bi bila jaz izjema… In dinamika premikanja s kačo avtomobilov te z lahkoto avtomatsko potegne s sabo… Ampak v primeru, da me ustavi policija ali v primeru, da sem udeležena v prometni nesreči, ta izgovor ne bo zadostoval. – Zato diham in umirjam svojo vožnjo vedno znova – dokler mi stabilna vožnja ne preide v navado.

Zavedam se, da je izgovor ''tako sem navajena'' ne-relevanten. Navade so programirane in če niso smiselne, jih je potrebno preprogramirat tako da bodo. Zato diham in umirjam svojo vožnjo vedno znova – dokler mi stabilna vožnja ne preide v navado.

Zavedam se, da je izgovor ''vozit po omejitvah je nesmiselno in skrajno težko glede na moje pretekle poizkuse'' samo-omejevanje kar se tiče nujno potrebnega upočasnjevanja – tako pri vožnji z avtom, kakor sočasno tudi pri miselnem divjanju. Tu bi bilo smiselno preusmerit fokus iz ''zelo težko se mi je fizično pripravit do tega, da se upočasnim pri vožnji'' v ''toliko in toliko časa mi je tokrat uspelo vzdrževati primerno hitrost; naslednjič mi bo še dlje!''.

In ker se zavedam, da bo moj umsko-zavestni sistem poskušal vse izpisano skupaj s korekcijami čimprej zatreti, si bom jutri tale sklop posnela na avtomobilski MP3 predvajalnik – ki mi ga bo posnetek avtomatsko predvajal vsakič ob vstopu v avto – še preden mi bo začel predvajat naslednji posnetek / Eqafe intervju iz telefona.

NESTRPNOST, NERVOZA, TEČNOBA, SLABOVOLJNOST, ČEMERNOST, NEZADOVOLJSTVO…

Zadnje čase pri sebi opažam precejšen porast nestrpnosti in nervoze. Nisem prepričana ali sem se skozi ta dva vzorca izražala že ves čas izražala bolj intenzivno, pa tega nisem opazila ali sem to intenzivnost v zadnjih mesecih dejansko občutno povečala…

Dogaja se mi na vseh področjih – doma, na cesti – v avtu, v službi, na chatih… (razen pri čakanju v ambulantah sem se uspela sprogramirat na stabilnost). Zavedam se, da je nestrpnost-nervoza povezana z odporom do dolgoročnosti – s pozabljanjem, da se cilje se dosega z akumuliranjem, postopnostjo, vztrajnostjo, dolgoročno in nenasilno. 

Enaki pojačan vzorec opažam pri starših in se mi zdi tako puhel… ampak nesmisle drugih je lažje videt kot svoje ane…

Ko sem na tedenskem Slovenskem Desteni chatu omenila, da opažam porast nestrpnosti pri sebi in izrazila dvom o tem ali sem jaz postala toliko bolj nestrpna ali je ta vzorec prišel bolj do izraza zaradi kompresije časa oz. nastavitve stvarstva na bolj direktno in hitrejše soočanje posameznika z lastnimi vzorci, mi je kolegica rekla, da je moje obnašanje verjetno kar skupek obojega… in mi postavila zanimivo vprašanje: kdaj si začela opažat nestrpnost pri sebi – je to dolgoročni vzorec ali se je pojavil v zadnjem času?

Nestrpnost sem pri sebi začela opažat v puberteti. A je sploh kak najstnik strpen... ko se sooča s tem, da starši niso tako idealni kot si je domišljal v otroštvu in posledično doživi razočaranje ter začne iskati pripadnost in vzore drugje + je hkrati vržen v poplavo hormonov in fizičnih sprememb??
Ko sem bila sama v tem obdobju, je začel dedek, s katerim smo živeli pod isto streho bolehati za Alzeimerjevo boleznijo. Takrat še nisem imela nobenega razumevanja te bolezni in sem se nanjo naučila reagirat z nestrpnostjo – zaradi občutka, da me skrb za dedka omejuje, zaradi občutka da zamujam svoje življenje zaradi nekoga brez vsakršne prihodnosti - da sem prisiljena (smo prisiljeni) živeti namesto njega. Pa zaradi tega, ker so tudi ostali domači reagirali na tak način. Vsa ta navlaka se je po dedkovi smrti nadaljevala z babičino demenco, kjer sem spet dobivala občutek, da se žrtvujem za drugega in sem si skozi trenutke nestrpnosti in pritoževanja postopoma gradila en tak čemeren karakter…

Prav navadila sem se odzivat na tak način – kot da bi s tem nekaj pridobivala. In sem ga še nekako povezala s karakterjem šaljivca, da sem imela dodatna opravičila za njegovo uporabo. Danes pa mi je bilo omenjano, da bi bilo fino, če opravim s svojo tečnobo in slabo-voljnostjo, ker jo baje širim v skupini. Sledil je obrambni backchat – ne širim ju samo jaz, ker smo v teh pogojih, pod tem stresom vsi tečni in slabe volje. Ampak samo-iskreno – jaz te lastnosti najbolj očitno izražam… in se zavedam, da z njimi neugodno vplivam na druge… in me to zadnji čas vedno bolj moti pri sebi. So pa moji odzivi v tej smeri precej avtomatizirani sem opazila danes, ko sem se odločila bit bolj pozorna na njih.

Preveč se fokusiram na to s čimer sem nezadovoljna in premalo na rešitve… Fino sem se zakvačkala – ni kaj… Sama ne maram družbe nestrpnih, nervoznih, tečnih, slabovoljnih, čemernih, nezadovoljnih ljudi… sebi pa vseeno dopuščam krepit te nepotrebne lastnosti. Malo po malo me odnaša. Ampak lahko se ustavim in se malo po malo ali pa veliko po veliko na novo sestavim v strpno, stabilno, ''prijetno'', dobrovoljno, zadovoljno in samo-iskreno bitje. Zagotovo je to bolj smiselno kot jamranje, nestrpnost in ostale naštete blodnje. Čas za spremembo fokusa…

Korekcija sledi v naslednjih blogih…