Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bati
se stopnje avtomatizma pri odzivu s tečnobo in slabovoljnostjo, ki sem ju v
sebe vprogramirala do sedaj. Zavedam se, da zna biti proces odprogramiranja
naporen, da se zna zgoditi, da bom še velikokrat avtomatsko odreagirala v
tečnobi in slabovoljnosti… hkrati pa razumem, da se takrat ko se zavem tega
neprimernega odziva, nima smisla obsojat in se krivit, KER TO NE POMAGA
SPREMENIT VZORCA!!! Prav tako vzorca ne bo pomagal spremeniti strah pred
zakoreninjenostjo vzorca, zato naj kratko malo odjebe. Kadar zaznam ta strah,
mu odločno dam direkcijo: ne pomagaš, ne podpiraš, ne pripomoreš – odjebi.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
preveč osredotočanja na odnose in stvari s katerimi sem nezadovoljna in premalo
osredotočanja na rešitve. Kako to izgleda? Tako, da ko zaznam nek problem, ga
večkrat izpostavim, ponavljam ''utemeljitve'' s katerimi opravičim svoje
zadrževanje pri problemu in vse skupaj prikažem hujše kot je, s čimer zadostim
potrebi po (negativno nabiti) energiji, ki jo konzumiram kot miselno-čustveni
sistem. Problem je, da ta energija nastaja iz in na račun mojega fizičnega
telesa. Ena izmed rešitev pa je ta, da se bolj pogosto osredotočam na rešitve
same. To lahko storim tudi s pomočjo redefiniranja besed. Doslej sem bolj ali
manj redefinirala samo problematične besede, ker sem spregledala pomembnost
redefiniranja besed, ki jih želim živet. Zdaj se zavezujem, da bom redefinirala
besede: strpnost, stabilnost, prijetnost, dobrovoljnost, zadovoljnost, radost /
veselje, rešitev, samo-iskrenost in jih dodala v slovar Živih besed, kar
pomeni, da jih bom opisala kako jih izražam fizično.
Sklep:
Zavedam se, da so nestrpnost, nervoza, tečnoba,
slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo izbira odziva, ki sem se jih doslej
posluževala, ker si nisem bila povsem na jasnem, da se lahko odločim drugače in
s čim naj zamenjam te nepotrebne odzive. V sklopu 11ih blogov sem predelala
zadeve in spisala samo-korekcije. Se spomnim vseh? Nikakor. Jih pa nosim nekje
v sebi. In se zavedam, da večkrat kot jih bom v različnih verzijah napisala in
prebrala, lažje jih bom vpeljala v svoja dejanja. Za vsak slučaj si naredim še
plan B za korekcije. Če se ne spomnim zapisane korekcije, pogledam s katerim
neprimernim odzivom imam opravka in se vprašam kateri bi bil primernejši. Potem
se vprašam kako ta primernejši odziv izrazim skozi fizično. Skozi svoje telo.
Skozi dihanje, hojo, obrazno mimiko, pozicijo / gibanjem nog in rok… In se kar
poženem v fizično izražanje primernejšega odziva. Vztrajam in čez nekaj časa
preverim stanje miselno-čustvenega sistema.
Ključna beseda – VZTRAJNOST. Ni mi potrebno
obstajat v negativni čustveni zasičenosti, lahko sem obstajam kot
samo-zaupanje. Želim obstajat kot samo-zaupanje in samo-iskrenost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar