Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila samo-korekcij,
ki sem jih v preteklosti izpisala v kar lepem številu blogov (skupaj z
nadaljevalnimi blogi pod naslovi Babica, kaj še delaš tu… & Dementne dogodivščine) potem v popolnosti
vnesti v prakso; zaradi česar sem pokasirala ''revenge of the ego'' – reakcije so
prišle nazaj še bolj očitne. Zavedam se, da si z izpisovanjem sicer osvetlim
marsikateri vidik lastnih reakcij na babico / demenco, in si tako razširim
razumevanje svojih izbruhov, kakor tudi njene bolezni, vendar vse to ne
zadošča, če ne prevzamem samo-direkcije v obliki odziva skozi dejanja, ko pride
do ključnih trenutkov. Samo-direkcija pa je v tem odnosu ne glede na
vsebino/detajle vedno ista – babica si ne zapolni kaj je delala minuto nazaj…
česar se ne spomni, ''se ni zgodilo'', jaz pa moram to sprejet, prebavit, pospravit
– četudi je ona trmasta, flegma in osorna. In ker v tem odnosu včasih ni več
nobene možnosti za zdravo-razumsko komunikacijo, mi preostane edino dihanje. In
k temu se zavezujem – k uporabi dihanja ob njeni prisotnosti.
Odpustim si, da NISEM sprejela in si nisem
dopustila skrbi za dementno babico v polnosti prestrukturirati v vajo
potrpežljivosti. Zavedam se, da je to odlična priložnost za potenciranje lastne
potrpežljivosti – kajti če mi uspe v stabilnosti preživljati čas z njo, ki
zahteva / potrebuje zelo konkretno dozo potrpežljivosti in nekoga, ki je
sposoben prebavit skrajno nelogične izjave & izredno močne čustvene
sprožilce ''najosebnejše narave'', potem bom zlahka obvladovala podobne
situacije tudi v večini drugih odnosov. Hkrati vidim, da je to
prestrukturiranje v vajo iz potrpežljivosti najboljše tudi za njo, saj ji s
svojo prizemljenostjo lahko pomagam umiriti / omiliti njen blodnjav
miselno-čustveni sistem, namesto da jo po nepotrebnem še dodatno vznemirjam.
Odpovedujem se torej vlogi žrtve v situaciji ''skrb za dementno babico'' in se
odločam za vlogo praktikantke potrpežljivosti. V to sodi tudi preverjanje
babičine odzivnosti in/ali razumevanja namesto avtomatskega obsojanja. Po
domače – spraševanje namesto očitanja. Pa brez pričakovanj odgovorov seveda…
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila videnje
babice kot bitja s potencialom izven tega telesa / inkarnacije / njenega
sedanjega življenja dojemati in povezovati z besedama težko (predstavljivo) in
abstraktno. Zavedam se, da dokler svoje videnje babice omejujem na to
inkarnacijo, ne morem v njej več videt nobenega potenciala, ampak samo še upad
in preživljanje posledic – zaradi česar jo potem začenjam sodit kot nevredno
(moje) pozornosti… V njenih čevljih? –
želja po smrti, po koncu telesnih bolečin, po koncu neprestanega kaosa in po
koncu izgubljanja sebe (samo-zaupanja). Kaj lahko naredi glede tega? Samo čaka
na ''naraven'' izhod iz tega telesa in čisto popolnoma nič drugega. V času tega
čakanja potrebuje pomoč in pozornost, ki si je sama ni več sposobna dati – to
je dejstvo. In tudi meni lažje dajati pomoč in pozornost, če neham povezavo besed
babica<>potencial gledati skozi filtre ironije, sarkazma in ogorčenja
& prepričanja, da je za vedno zgubljena. Vidim se, kako sem zadrževala to
samo-omejitev in se je oklepala; čas je, da jo spustim in si naglas povem.
Babica oz. bitje, s katerim obstajam v odnosu kot vnukinja ima izven telesa v
katerem se nahaja v tej inkarnaciji potencial, ki se mi bo razkril kasneje v
času. Zaradi tega še ne rabim počutit prikrajšane / ogoljufane… Raje pogledam
bistveno v sebi in videla ga bom tudi v njej. Ne, ne vem kako… vem pa da je
smiselno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar