Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 5

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da me bo babica oz. kdorkoli drug dojemal kot stabilno, mirno in potrpežljivo tudi takrat, ko vse te načine obstoja fejkam navzven, medtem ko sem v sebi nemirna + … Očitno s tem pristopom ne morem pretentati nobenega otroka in kakor zgleda tudi ne babice. Sicer me to zelo čudi – glede na to kako zelo je večino časa iz sebe… ampak ker mi je njeno dementno dojemanje bolj ali manj vir čudenja, se bom kar re-fokusirala na to, da moje fejkanje nima želenega učinka. Torej ko opazim, da se navzven želim kazat drugačno – boljšo kot sem v notranjosti – se ustavim in naredim nekaj dihov ter se vprašam kako se moram spremeniti, da dejansko/praktično začnem izražat besedo, ki jo v danem trenutku samo fejkam. In prec začnem vadit.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da sem sposobna skriti reagiranje v sebi in da sem se sploh posluževala skrivanja, namesto, da bi svojo pozornost takoj ko se zalotim v reakciji začela preusmerjat v korekcijo. Zavedam se, da sem to počela zaradi tega, ker sem se pred drugimi / pred babico in navsezadnje sama pred sabo želela pokazat boljšo kot sem v resnici, z namenom, da me ne bi obsojali, da bi obdržala kakšne koristi ipd. V odnosu do sebe bi to pomenilo, da se mi še ne bi bilo potrebno soočiti z lastnimi nepraktičnimi vzorci in vlagat truda v zavedanje, ki je potrebno za spreminjanje nepraktičnih navad, pristopov, odziv skozi čustvene reakcije. Ko se zalotim pri skrivanju lastnih reakcij pred drugimi in pred sabo, to odslej pomeni alarm za direktno preusmeritev v samo-direkcijo v skladu s tem kar je najboljše za vse – saj ne vso navlako, ki jo nosim v sebi ne nameravam plastit še več nesnage.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da če me nekdo ne gleda z očmi / če sem izven njegovega vidnega polja – me ne zaznava - v smislu, da ne more vedet kaj se dejansko dogaja v meni… in si zato lahko privoščim majhne notranje reakcije… Zavedam se, da ljudje večkrat kljub temu, da me ne gledajo, zaznavajo moje notranje stanje na nek drug način (''skozi vibracije''). + da je dopuščanje malih notranjih reakcij nesmiselno, saj se seštevajo in/ali potencirajo in slej ali prej lahko iz njih zrastejo veliki problemi z neprijetnimi (fizičnimi) posledicami. Zato se ustavim takoj ko vidim, da se pačim = reagiram navzven ali navznoter v trenutkih, ko me drugi ne gledajo. Zadiham, si odpustim in se preusmerim v fizično.
Če nimam za počet kaj drugega / če morem koga ali kaj čakat, vadim zaznavanje delov svojega telesa s pomočjo srčnega utripa. Preizkušam različne globine – tega se še nisem nikoli prav zares lotila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odreagirat z ogorčenjem + vsemi ostalimi čustvi – potem ko se je babica na moje notranje stanje nepričakovano odzvala z nesramnostjo. Ko opazim, da drsim v ogorčenje + reakcijo, ko se babica / drugi na moje notranjo nestabilnost odzove z nesramnostjo – se ustavim in zadiham. Spomnim se na X, ki se je sposoben pogosto odzvati z nesramnostjo / posmehom / zaničevanjem. Y si njegove reakcije v večini vzame osebno in odreagira nazaj; tako sta ti dve osebi sposobni še kar en čas izmenično poganjat kolo reakcij in vzdrževat konflikt. Medtem ko se jaz na Xovo nesramnost / posmeh / zaničevanje večkrat odzovem z zavedanjem, da mi tega enostavno ni potrebno vzeti osebno – ker je X v reakciji in je ta vzorec njegov problem, ki ga nima smisla posvajat (skozi polarni pol +/ recimo skozi vlogo žrtve).
Toooreeej – če se nekdo name odzove z nesramnostjo, si ne dopustim kar avtomatsko zdrseti v vlogo žrtve, ampak se prec vprašam kako je kaj z mojo ne/stabilnostjo – sem mogoče z lastno nestabilnostjo pripomogla k sicer nedopustni reakciji drugega / babice & zakaj si nesramnost jemljem osebno – je mogoče sicer na neprimeren način podana kakšna boleča resnica o meni, ki se ji želim izognit z obsojanjem drugega kot nesramnega? Nekaj v tej smeri bi skorajda moglo bit, sicer me nesramnost drugega sploh ne bi ganila…