Dom 2

1. del: http://duskamaglica.blogspot.com/2018/01/dom.html

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bati se odleteti iz rodnega gnezda in si pridobiti nove izkušnje samostojnosti. Vidim, da sem sem se s tem strahom samo sabotirala in si onemogočila zgodnje izkušnje samostojnosti, ki bi omogočile bolj jasne perspektive na dom in posledično hitrejše napredovanje, boljše orientiranje v življenju...

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ta strah skrivati pred sabo in drugimi  za mislimi v stilu 'če ostanem doma, starši ne bodo toliko finančno obremenjeni'.

Ko opazim, da razmišljam o neki spremembi, ampak se hkrati držim na distanci – se ustavim in zadiham. Pogledam ali je za tem distanciranjem strah in ga v primeru pozitivnega odgovora izpišem. Ne dopustim si samo-omejevanja zaradi strahu, raje vadim samo-zaupanje na poti v neznano.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obžalovati, da se nisem prej podala na samostojnejšo pot in tako nisem bolje izkoristila svojih potencialov. Zavedam se, da obžalovanje ne bo spremenilo ničesar na bolje in da če nočem v bodoče obžalovati korakov, ki jih nisem naredila – mi ne preostane drugega kot da jih naredim takrat ko vem, da bi jih bilo dobro; da izkoristim potenciale, ko se ponudi priložnost oz. ko si jo naredim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na prvo mesto dajati druge in na ta način potlačevati lastne strahove ter v sebi nezavedno povečevati notranji nemir. Vidim, da to ni najboljši način pristopa. Zavedam se, da me tudi dajanje sebe na prvo mesto v smislu sebičnosti ne bi pomirilo. Naučiti se moram postavljati prioritete tako, da bo najboljše za vse; če to pomeni, da sem enkrat na vrsti jaz, drugič drugi, tudi prav – ampak ohranjanje ravnovesja v tem odnosu se mi zdi ključno za moj notranji mir.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kriviti bolezen starih staršev češ da me je opeharila priložnosti za hitrejšo samostojnost v nekem drugem domu in posledično še veliko stvari. Zavedam se, da če bi bil moj namen v smeri samostojnosti, osamosvajanja in samo-odgovornosti dovolj močan, bi našla pot ne glede na situacijo – tako v primeru prehoda v drug dom kot v primeru obstanka v primarnem domu.
Zavezujem se, da ne bom več krivila situacij, ki jih ne morem spreminjat za lastno stagnacijo – ker se zavedam, da lahko v vsaki situaciji spreminjam sebe v skladu s tem kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila biti odkrita do bivšega partnerja v smislu da se nimam namena seliti skupaj z njim; zavedala sem se namreč, da bi takšna odkritost povzročila konflikt, ki bi mu zelo verjetno sledil razhod... + da sem to zvezo izkoriščala za izhod iz moje takratne situacije, ki sem jo definirala kot naporno.
Zdaj vidim, da sem manipulirala tako njega kot sebe in sem v bistvu tratila najin čas z odlašanjem soočenja s svojimi strahovi.
Zavezujem se, da bom v primerih ko opazim podoben konflikt vezan na bistvene življenjske spremembe zadevo najprej razčistila pri sebi in se nato pogovorila z drugim – čeprav bo pogovor težak in neprijeten. Bolje tako, kot zanikanje in zapravljanje časa…

Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 5

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da me bo babica oz. kdorkoli drug dojemal kot stabilno, mirno in potrpežljivo tudi takrat, ko vse te načine obstoja fejkam navzven, medtem ko sem v sebi nemirna + … Očitno s tem pristopom ne morem pretentati nobenega otroka in kakor zgleda tudi ne babice. Sicer me to zelo čudi – glede na to kako zelo je večino časa iz sebe… ampak ker mi je njeno dementno dojemanje bolj ali manj vir čudenja, se bom kar re-fokusirala na to, da moje fejkanje nima želenega učinka. Torej ko opazim, da se navzven želim kazat drugačno – boljšo kot sem v notranjosti – se ustavim in naredim nekaj dihov ter se vprašam kako se moram spremeniti, da dejansko/praktično začnem izražat besedo, ki jo v danem trenutku samo fejkam. In prec začnem vadit.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da sem sposobna skriti reagiranje v sebi in da sem se sploh posluževala skrivanja, namesto, da bi svojo pozornost takoj ko se zalotim v reakciji začela preusmerjat v korekcijo. Zavedam se, da sem to počela zaradi tega, ker sem se pred drugimi / pred babico in navsezadnje sama pred sabo želela pokazat boljšo kot sem v resnici, z namenom, da me ne bi obsojali, da bi obdržala kakšne koristi ipd. V odnosu do sebe bi to pomenilo, da se mi še ne bi bilo potrebno soočiti z lastnimi nepraktičnimi vzorci in vlagat truda v zavedanje, ki je potrebno za spreminjanje nepraktičnih navad, pristopov, odziv skozi čustvene reakcije. Ko se zalotim pri skrivanju lastnih reakcij pred drugimi in pred sabo, to odslej pomeni alarm za direktno preusmeritev v samo-direkcijo v skladu s tem kar je najboljše za vse – saj ne vso navlako, ki jo nosim v sebi ne nameravam plastit še več nesnage.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da če me nekdo ne gleda z očmi / če sem izven njegovega vidnega polja – me ne zaznava - v smislu, da ne more vedet kaj se dejansko dogaja v meni… in si zato lahko privoščim majhne notranje reakcije… Zavedam se, da ljudje večkrat kljub temu, da me ne gledajo, zaznavajo moje notranje stanje na nek drug način (''skozi vibracije''). + da je dopuščanje malih notranjih reakcij nesmiselno, saj se seštevajo in/ali potencirajo in slej ali prej lahko iz njih zrastejo veliki problemi z neprijetnimi (fizičnimi) posledicami. Zato se ustavim takoj ko vidim, da se pačim = reagiram navzven ali navznoter v trenutkih, ko me drugi ne gledajo. Zadiham, si odpustim in se preusmerim v fizično.
Če nimam za počet kaj drugega / če morem koga ali kaj čakat, vadim zaznavanje delov svojega telesa s pomočjo srčnega utripa. Preizkušam različne globine – tega se še nisem nikoli prav zares lotila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odreagirat z ogorčenjem + vsemi ostalimi čustvi – potem ko se je babica na moje notranje stanje nepričakovano odzvala z nesramnostjo. Ko opazim, da drsim v ogorčenje + reakcijo, ko se babica / drugi na moje notranjo nestabilnost odzove z nesramnostjo – se ustavim in zadiham. Spomnim se na X, ki se je sposoben pogosto odzvati z nesramnostjo / posmehom / zaničevanjem. Y si njegove reakcije v večini vzame osebno in odreagira nazaj; tako sta ti dve osebi sposobni še kar en čas izmenično poganjat kolo reakcij in vzdrževat konflikt. Medtem ko se jaz na Xovo nesramnost / posmeh / zaničevanje večkrat odzovem z zavedanjem, da mi tega enostavno ni potrebno vzeti osebno – ker je X v reakciji in je ta vzorec njegov problem, ki ga nima smisla posvajat (skozi polarni pol +/ recimo skozi vlogo žrtve).
Toooreeej – če se nekdo name odzove z nesramnostjo, si ne dopustim kar avtomatsko zdrseti v vlogo žrtve, ampak se prec vprašam kako je kaj z mojo ne/stabilnostjo – sem mogoče z lastno nestabilnostjo pripomogla k sicer nedopustni reakciji drugega / babice & zakaj si nesramnost jemljem osebno – je mogoče sicer na neprimeren način podana kakšna boleča resnica o meni, ki se ji želim izognit z obsojanjem drugega kot nesramnega? Nekaj v tej smeri bi skorajda moglo bit, sicer me nesramnost drugega sploh ne bi ganila…