POZORNOST / SAMOODPUŠČANJE + SAMOKOREKCIJSKI NASVETI

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da mojo pozornost usmerjajo drugi in ne jaz sama.

Ko opazim, da dopuščam, da mojo pozornost usmerjajo drugi in ne jaz sama – se ustavim in diham.

Zavedam se, da s tem ko drugim prepuščam usmerjanje svoje pozornosti, hkrati drugim prepuščam tudi svojo (življenjsko) moč in jim dajem možnost, da me vodijo po lastni volji, ki ni nujno najboljša za mene, niti za njih, niti za nikogar.

Namesto prepuščanja usmerjanja svoje pozornosti drugim, mojo pozornost raje usmerjam sama po principu enosti in enakovrednosti – torej tega, kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ločevati se od usmerjanja svoje pozornosti.

Ko opazim, da se ločujem od usmerjanja svoje pozornosti – se ustavim in diham!

Zavedam se, da ima moje dosedanje ločevanje od usmerjanja moje pozornosti nepotrebne/neprijetne posledice; v mojih mislih, besedah, dejanjih in v mojem fizičnem telesu. Zavedam se, da mi v življenju ni potrebno izkušati večino trpljenja in bolečine v obliki posledic, zaradi ločevanja od usmerjanja svoje pozornosti.

Namesto ločevanja od usmerjanja svoje pozornosti raje bivam v enosti z usmerjanjem svoje pozornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da sem svojo pozornost usmerjala tja kamor so jo drugi, zato, da bi se počutila sprejeto.

Kadar opazim, da svojo pozornost usmerjam tja kamor jo usmerjajo drugi z razlogom, da bi se počutila sprejeto – se ustavim in diham.

Zavedam se, da mi ni potrebno usmerjati svoje pozornosti tja kamor jo drugi samo zato, da bi se počutila sprejeto.

Namesto tega se raje sama sprejmem takšno kot sem in sama usmerim svojo pozornost k temu kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da sem svojo pozornost usmerjala k zabavi, televiziji, časopisom, koncertom kot običajen vzorec, ki sem ga posvojila iz svojega okolja.

Ko opazim, da svojo pozornost usmerjam po vzorcih in navadah, ki sem jih posvojila iz svojega okolja – se ustavim in diham.

Zavedam se, da usmerjanje moje pozornosti k zabavi, televiziji, časopisom, koncertom v tem obdobju, ko veliko so-ljudi in živali po nepotrebnem umira ali se bori za preživetje, ni najbolj na mestu.

Namesto usmerjanja svoje pozornosti k zabavi, televiziji, časopisom, koncertom, svojo pozornost raje usmerim k praktičnim rešitvam (promoviranju enakovrednega denarnega sistema in DIP) za odpravo stiske tistih, ki si ne morejo pomagati sami.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila svoje pozornosti bolj usmerjati k denarju. Znotraj tega si odpustim, da nisem sprejela in si nisem dopustila dovolj jasnega zavedanja da količina posedovanja denarja v zdajšnjem sistemu pomeni razliko med smrtjo, preživljanjem in 'življenjem'.

Ko opazim da obstajam kot strah pred usmerjanjem svoje pozornosti na denar – se ustavim in diham!!!

Zavedam se, da količina posedovanega denarja zdaj določa kvaliteto (mojega) življenja kot fizičnega bitja.

Namesto strahu pred usmerjanjem pozornosti k denarju, postopoma raziskujem vse možnosti pridobivanja denarja, s katerimi si lahko podaljšam življenje in izboljšam njegovo kvaliteto ter pripomorem k kvalitetnejšemu življenju vseh ostalih bitij.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da sem z usmerjanjem svoje pozornosti podpirala neenakovrednost / sistem polarnosti med revnimi in bogatimi. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila 'gledati le na svojo rit', oziroma še to ne – ker so za mojo rit (lahko) poskrbeli moji starši…

Ko opazim, da podpiram neenakovrednost v obliki nasprotja revni/bogati in se brigam le zase ter ignoriram druge – se ustavim in diham.

Zavedam se, da je življenje le eno, v različnih oblikah, ki smo si med seboj enakovredne.

Namesto podpiranja neenakovrednosti / sistema polarnosti med revnimi in bogatimi podpiram in promoviram enakovredni denarni sistem in pomagam k njegovi uvedbi. Namesto sebičnosti raje izberem življenje v enosti in enakovrednosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ločevati se od elite / moči / možnosti spreminjanja.

Ko opazim, da se ločujem od elite / moči / možnosti spreminjanja – se ustavim in diham!!!

Zavedam se, da se na ta način čisto po nepotrebnem omejujem in hkrati z nezaupanjem v sebe škodujem tudi vsem ostalim.

Namesto ločevanja od elite / moči / možnosti spreminjanja - zaradi strahu pred odgovornostjo - raje postopoma prevzemam več odgovornosti in vedno bolj živim kot elita, kot moč, kot sposobnost spreminjanja po principu kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila samo-zlorabo, ker nisem bila prepričana kam naj usmerim svojo pozornost.

Ko opazim, da si dopuščam samo-zlorabo, ker nisem prepričana kam naj usmerim svojo pozornost – se ustavim in diham.

Zavdam se, da lahko svojo pozornost v vsakem trenutku usmerim sem – k sebi, k dihu, k realnosti.

In naredim kar je potrebno narediti v fizični realnosti v določenem trenutku/obdobju.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila svojo pozornost usmerjat k temu kar so mi narekovali starši, šola, vrstniki, mediji.

Ko opazim, da svojo pozornost usmerjam k temu, kar mi narekujejo starši, šola, vrstniki, mediji – se ustavim in diham.

Zavedam se, da usmerjanje moje pozornosti po narekovanju drugih ni nujno skladno s tem, kar je najboljše za vse.

Zato preverim, če je moja pozornost po narekovanju staršev, šole, vrstnikov, medijev usmerjena v to kar je najboljše za vse. Če ni, preusmerim svojo pozornost in po možnosti tudi pozornost staršev, šole, vrstnikov, medijev k temu KAR JE NAJBOLJŠE ZA VSE.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila svoje pozornosti usmerjat k sebi v vsakem trenutku, v vsakem dihu.

Ko opazim, da si ne dopuščam svoje pozornosti usmerjati k sebi v vsakem trenutku, v vsakem dihu – se ustavim in diham!

Zavedam se, da je to največ kar lahko naredim iz posameznega trenutka/diha.

Zato raziščem razloge kaj me zadržuje k usmerjanju svoje pozornosti v vsakem trenutku/dihu nazaj k sebi kot življenju!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila svojo pozornost usmerjati k dobremu/pozitivnemu in se izogibati slabemu/negativnemu.

Ko opazim, da svojo pozornost usmerjam k 'dobremu/pozitivnemu' in ignoriram 'slabo/negativno' – se ustavim in diham!!!

Zavedam se, da so polarnosti dobro/pozitivno in slabo/negativno produkt osebnih/sebičnih miselnih zank/definicij, ki se od  človeka do človeka in skozi čas tudi pri posamezniku razlikujejo – torej niso trajno obstojne in zaradi tega ne morejo biti resnične.

Namesto usmerjanja svoje pozornosti k začasnim definicijam v smislu dobro/pozitivno/slabo/negativno, svojo pozornost raje usmerjam v trajno fizično realnost in v dejanja, ki vzpodbujajo sobivanje v enosti in enakovrednosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila iskati pozornost od drugih ljudi, namesto da bi bila pozorna do sebe kot fizičnega izraza.

Ko opazim, da iščem pozornost v besedah in dejanjih drugih – se ustavim in diham.

Zavedam se, da si s tem ko iščem pozornost zunaj sebe, dopuščam razočaranje v primeru ko pozornosti od drugih ne dobim in le kratkotrajno potešenost, ko mi drugi dajo pozornost.

Namesto iskanja pozornosti zunaj sebe raje obstajam v pozornosti do sebe.

DOMIŠLJIJA / POSTOPEK ZA PONOVNO OPREDELITEV BESEDE (REDEFINIRANJE BESEDE)

1. Zbiranje informacij o besedi

Vzpostavitev moje točke opredelitve – kako sem živela to besedo do zdaj?

Domišljija mi je bila vedno zanimivo orodje za preživljanje časa. Vendar pa sem jo večinoma uporabljala v svojih mislih: v sanjarjenju, pri vizualizaciji možnih variacij dogodkov, pri (zavestnem) sanjanju… in le v manjšini za kreiranje praktičnih rešitev v fizični realnosti. (Samoodpuščanje v prejšnji objavi 'Domišljija / samoodpuščanje + samokorekcijski nasveti'.)

Definicija iz slovarja – pogledam besedo v slovarju in izpišem definicijo/definicije, ki sem jo/jih našla.

domišljija -e ž (i)

1. prosto kombiniranje misli in predstav: v domišljiji si slikati lepoto tujih dežel; bujna, nebrzdana, ustvarjalna, živa domišljija // sposobnost za tako kombiniranje: otrok ima domišljijo; razburkati, vzdramiti domišljijo; vse to je le plod njegove domišljije

2. predstava, ki ni osnovana na resničnosti: to ni resnica, to je samo tvoja domišljija; ekspr. gubi se v praznih domišljijah; tujina je kmalu razblinila njegovo mladostno domišljijo

Zven besede – izgovorim besedo na glas in pogledam katere zvoke lahko slišim znotraj besede. Igram se z izgovorjavo besede na različne načine in jo razdelim na manjše delčke.

Dom, miš, lija, ja.

2. Raziskava zbranih informacij o besedi

Ali opredelitev znotraj različnih vidikov, ki sem jih zbrala kot informacije o besedi nosi kontrastni naboj (je 'dobra'/'pozitivna' ali 'slaba'/'negativna')?

To lahko določim z opazovanjem:

-svoje osebne izkušnje s to besedo,

-lastne razlage besede kot 'dobre'/'pozitivne'ali 'slabe'/'negativne',

-asociacij, ki sem jih dobila na besedo (in energetskih nabojev na te asociacije),

-svojega počutja (se počutim boljše ali slabše) ob uporabi/doživljanju besede.

Domišljijo sem v preteklosti sodila kot zelo pozitivno lastnost/orodje – z vidika ega / umsko-zavestnega sistema.

Zelo pozitivno sem jo sodila zaradi tega, ker sem si z njo v mislih krajšala svoj čas, kadar si v preteklosti 'nisem imela kaj boljšega za počet' in/ali nisem imela na razpolago fizičnih materialov in orodij za prenos iz misli v realnost.

V slovarju najdemo tako izrazito pozitivno uporabo besede 'domišljija' kot zaželjeno lastnost, kakor tudi izrazito negativno uporabo besede kot izgubljanje v iluziji/neresničnosti. Ponuja velik razpon interpretacije med pozitivnim in negativnim nabojem – vendarle je domišljija (smeh)…

Asociacije, ki sem jih dobila na besedo 'domišljija':

-domišljavost – kot lastnost nekoga, da se ima za več kot je skozi svoja dejanja – vrednotim negativno,

-dom – kot prostor v katerem se lahko sproščeno izražam - vrednotim pozitivno,

-miš – se mi zdi zanimiva kot izraz/oblika življenja - vrednotim pozitivno,

-lija – kot vzdevek učiteljice in kolegice  - vrednotim pozitivno,

-ja – kot pritrdilno obliko – verjetno nezavedno vrednotim pozitivno.

Ob uporabi/doživljanju besede 'domišljija' se počutim slabše, kadar obstaja le v mojih mislih/besedah in boljše, kadar jo izrazim skozi svoja dejanja in vključuje praktično-uporabno vrednost.  

3. Nova definicija

Kreativno pisanje

Domišljija = ustvarjanje/pre-oblikovanje v mislih.

Domišljija = igranje v mislih, izražanje skozi misli.

Pisanje nove definicije

Ob pisanju nove definicije sem pozorna na naslednje točke:

-Fizični življenjski izraz

-Princip enakosti in enakovrednosti

-Sistematične besede, ki temeljijo na polarnosti (kontrastnosti)

-Dodeljevanje pozitivnega energetskega naboja

-Dodeljevanje omejene definicije besedi

Domišljija = ustvarjanje, preoblikovanje, igranje in izražanje v mislih, ki dobi svoj smisel šele takrat, ko se preko dejanj prenese v fizično realnost kot praktično-ustvarjalna/uporabna rešitev, v nasprotnem primeru pa obstaja le kot tratenje časa.

4. Preverjanje opredelitve nove definicije

-Ali je v novi opredelitvi/definiciji, ki sem jo dodelila besedi pozitiven/negativen energetski naboj?

Glede na to, da sem v starih definicijah besede našla možne interpretacije od izrazito pozitivnega energetskega naboja do izrazito negativnega energetskega naboja, je ta nova definicija besede 'domišljija' iz mojega vidika nevtralna.

-Lahko stojim za to opredelitvijo/definicijo besede večno?

Ja.

-Ali nova opredelitev/definicija besede predstavlja to, kar ta beseda pomeni?

Ja.

DOMIŠLJIJA / SAMOODPUŠČANJE + SAMOKOREKCIJSKI NASVETI

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi domišljijo kot zelo pozitivno.

Ko opazim, da sodim domišljijo kot pozitivno – se ustavim in diham.

Zavedam se, da so sodbe v polarnosti pozitivno/negativno nesmiselne in samo-omejujoče. Zavedam se, da domišljija brez nadaljne akcije/realizacije ni smiselna.

Namesto sojenja domišljije/nečesa v polarnosti pozitivno/negativno, se raje vprašam ali domišljija / to kar obravnavam dejansko pripomore k enosti in enakovrednosti kot k temu kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sodelovanje v domišljiji, brez da bi se vprašala od kod sploh izvira.

Ko opazim, da obstajam kot domišljija brez zavedanja o svojem izvoru – se ustavim in diham.

Zavedam se, da obstajam v svetu plasti, ki tvorijo plašč iluzije. Zavedam se, da so stvari drugačne kot so videti na prvi pogled / na površju. Zavedam se, da se za domišljijo skrivajo podplasti grajene iz strahu in želje po pobegu iz realnosti.

Namesto da samo obstajam kot domišljija, se vprašam kakšni so razlogi, da obstajam kot domišljija, kakšen namen in smisel skrivam za tem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ločevati se skozi lastno domišljijo v svojih mislih od sebe kot od fizičnega.

Ko opazim, da obstajam v mislih v obliki domišljije in pri tem ignoriram fizično realnost tukaj – se ustavim in diham.

Zavedam se, da je obstoj v mislih v obliki samozadostne domišljije nesmiseln in da se bo najkasneje s smrtjo mojega fizičnega telesa končal in izbrisal – zakaj bi torej sploh trošila čas za samozadostno domišljijo?

Namesto samozadostne domišljije raje uporabljam domišljijo kot orodje za praktično reševanje problemov v fizični realnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sanjarjenje o (intimnih) odnosih in o stvareh, ki bi jih rada imela.

Ko opazim, da obstajam kot sanjarjenje – se ustavim in diham.

Zavedam se, da mi sanjarjenje ne bo prineslo ničesar drugega kot izgube časa.

Namesto sanjarjenja se usmerim in se skozi fizično akcijo dejansko premaknem k temu kar si želim spremeniti; vzpostaviti praktične (intimne) odnose v (svoji) realnosti in se opremiti s stvarmi potrebnimi za delovanje po principu 'kar je najboljše za vse'.

Odpustim si, da sem za kratek čas (dokler nisem našla Desteni) sprejela in si dopustila zanimanje za in sodelovanje v zakonu privlačnosti kot 'najmočnejšem zakonu v vesolju'.

Ko opazim, da v mislih delujem po zakonu privlačnosti – se ustavim in diham.

Zavedam se, da je zakon privlačnosti 'privilegij' tistih, ki že imamo pokrite osnovne življenjske potrebe za preživetje. Zavedam se, da je zakon privlačnosti v domeni miselno-čustvenega sveta in da se pogosto ne ozira na fizično realnost. Zavedam se, da z ustvarjanjem privlačnosti in pozitivnosti hkrati kreiramo tudi polarnost v obliki odpora in negativnosti.

Namesto obstoja po zakonu privlačnosti se raje premikam s pomočjo principa enosti in enakovrednosti in tako ne puščam nikogar za seboj in se ne ločujem od ničesar v mojem domu – fizični realnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vplivat na ostale do te mere, da so zakon privlačnosti posvojili in skozi njega našli svojo 'srečo' ter pri tem postali polni samih sebe – kot ego.

Ko opazim obžalovanje zaradi posledic, h katerim je doprineslo tudi moje deljenje zakona privlačnosti – se ustavim in diham.

Zavedam se, da sem zakon privlačnosti delila skladno s svojim razumevanjem življenja v določenem obdobju/trenutku in da je to stvar preteklosti, ki je ne morem spremeniti.

Namesto obžalovanja svojih dejanj v preteklosti ljudem razložim, da sem se začela zavedati principa enosti in enakovrednosti, ki je bolj praktičen, ker vključuje sebe kot vse, kot eno, kot enakovredno in ne podpira sebičnosti in ignorance, kot to počne zakon privlačnosti. Po potrebi razložim še, da je zakon privlačnosti sebične narave, ker pravi, da mora vsak poskrbet za svojo rit in ignorantne narave zato, ker namerno spregleduje 'slabo' in 'negativno' v tem svetu in tako ne pripomore k spremembam, ki bi bile najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila domišljijo definirati in povezovati s svobodno izbiro.

Ko opazim, da domišljijo definiram in povezujem s svobodno izbiro – se ustavim in diham.

Zavedam se, da je moja svobodna izbira le v tem ali bom sodelovala kot vse, kot eno, kot enakovredno – kot življenje ki sem, ali pa bom ta dejstva ignorirala in se uničevala s sebičnostjo. Zavedam se, da je samozadostna domišljija domena ignorance in uničevalne sebičnosti.

Namesto da na domišljijo gledam kot na svobodno izbiro, raje preverim če ima domišljija kakšno uporabno vrednost, ki jo lahko prenesem v fizično realnost, sicer jo takoj opustim.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila domišljati kako bi bilo fino če bi imela na pretek denarja in ljubezni, zaradi česar bi se počutila močno!

Ko opazim, da svojo moč v domišljiji in sicer definiram/pogojujem z zunanjimi stvarmi (kot je npr. denar) in pojmi (kot je npr. ljubezen drugih) – se ustavim in diham.

Zavedam se, da mi samo moja domišljija ne more priskrbeti niti denarja, niti ljubezni, niti moči.

Namesto tavanja v domišljiji si denar prislužim, si dam ljubezen skozi pozornost do sebe in krepim svojo moč s pomočjo samo-iskrenosti, samo-odpuščanja in samo-korekcijske prakse.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vizualizacijo 'lepega & dobrega' in uporabo manter.

Ko opazim, da obstajam kot vizualizacija 'lepega & dobrega' in uporabljam mante – se ustavim in diham.

Zavedam se, da s svojo pozornostjo sicer so-kreiram (svoj) svet, ampak da je to pozornost boljše usmerit v dejanja kot v misli.

Namesto kreiranja 'lepega & dobrega' in uporabe manter v mislih se raje osredotočam na ozaveščanje ljudi o enakovrednem denarnem sistemu, ki bo pomagal so-kreirat kar je najboljše ne le za mene, ampak za vse. Namesto uporabe manter v svojih mislih raje izberem samo-odpuščanje in  ga delim z drugimi, da se lahko tako sami izognejo nepotrebnim samo-omejitvam ali pa jih vsaj omilijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zlorabljati domišljijo za krepitev energije (pozitivnega/negativnega) vznemirjenja.

Kadar opazim, da obstajam kot domišljija z namenom krepitve energije vznemirjanja – se ustavim in diham!

Zavedam se, da se z domišljijo kot energijo vznemirjenja omejujem, spodbujam svoje čustvene reakcije in se tako ločujem od sebe kot fizičnega bitja tukaj.

Namesto uporabljanja domišljije z namenom krepitve energije (pozitivnega/negativnega) vznemirjanja svojo domišljijo preusmerim v praktične in smiselne rešitve, izvedljive v fizični realnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti v magijo, čudeže, posebnost.

Ko opazim, da se v mislih okupiram z magijo, čudeži, posebnostjo – se ustavim in diham.

Zavedam se, da so magija, čudeži in posebnost iluzija ustvarjena s pomočjo misli.

Namesto okupacije z mislimi o magiji, čudežih in posebnosti raje preverim kaj je potrebno narediti v fizični realnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljati domišljijo za lastno zabavo.

Ko opazim, da uporabljam domišljijo z namenom zab(uš)avanja – se ustavim in diham.

Zavedam se, da se mi ni potrebno zabavat skozi domišljijo v lastnih mislih.

Namesto tega se raje zabavam in uživam kot fizično bitje v fizičnem svetu, v interakciji z ostalimi oblikami življenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ceniti domišljijo ker se ukvarjam z likovno umetnostjo, ki ceni domišljijo in iz nje tudi črpa svoj 'navdih'.

Kadar opazim, da cenim domišljijo v vlogi likovnice – se ustavim in diham.

Zavedam se, da ja cenjenje domišljije program, ki ga vase sprejema in podpira večina (likovnih) umetnikov.

Namesto cenjenja domišljije zaradi domišljije same se vprašam o praktično-uporabni vrednosti domišljije / domišljijskega 'umetniškega' izdelka.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ceniti abstraktnost kot likovni izraz.

Ko opazim, da cenim abstraktnost kot likovni izraz (ki ne upodablja, ampak samo oblikuje) zaradi tega, ker sem si dopustila vprogramirati idejo, da je abstraktnost nekaj večvrednega – se ustavim in diham.

Zavedam se, da nam abstraktna likovna dela zrcalijo naše specifične asociacije (misli in čustva), ne pomagajo pa nam pri predelavi le teh.

Namesto da cenim abstraktnost (likovnega izraza) samo po sebi, jo raje uporabljam kot orodje za ozaveščanje notranjega govora, ki ga je potrebno procesirati skozi samoodpuščanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ceniti prepričljive pripovedovalce zgodb in zaradi tega posvojiti domišljijske zgodbe kot (možno) realnost.

Ko opazim, da cenim prepričljivost in domišljijo pripovedovalcev zgodb – se ustavim in diham.

Zavedam se, da s cenjenjem prepričljivosti in domišljije pripovedovalcev zgodb kot večvrednih hodim po tanki liniji med domišljijo in realnostjo in včasih sprejmem kaj kot resnično/življenjsko brez da bi opazila zmoto.

Namesto cenjenja prepričljivih pripovedovalcev zgodb raje cenim ljudi z praktično-delujočimi rešitvami za realni svet.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila navduševati se nad pravljicami in ostalimi knjigami in jih programirati v sebe kot možne / delno realne, kot želje izhajajoče iz vsebine posamezne knjige.

Ko opazim, da se navdušujem nad vsebino nekega medija in jo na pol zavedno srkam v sebe kot možno / delno realno, kot željo – se ustavim in diham.

Zavedam se, da je navdušenost pokazatelj 'spontane' pripravljenosti na lastno pre-programiranje.

Namesto takojšnjega sprejemanja lastne 'spontane' navdušenosti pogledam vzroke za navdušenost in jih 'presejem' skozi samo-odpuščanje.

Primer uporabe domišljije (z namenom krepitve vizualne nazornosti sporočila),

ki skozi besedilo in sliko vključuje tudi realen fizični svet.

Življenje z ljudmi z demenco in alzheimerjevo boleznijo

Pišem o starih starših; o pokojnem dedku, ki je živel v isti hiši z nami in o babici, ki še živi z nami.

Dedek je svoja zadnja leta preživotaril v objemu alzheimerjeve bolezni. Kaj je to pomenilo za njega, nimam pojma – ker ni bil sposoben razumske komunikacije, delim kaj sem videla sama.

-V določenem stadiju ni več prepoznaval domačih obrazov. Zrl je v prazno, skozi mene, ne glede na to koliko sem hotela ujeti njegov pogled, ki bi mi dal vedeti, da gledam odzivno življenje. Enkrat me je pogledal naravnost v oči, se na široko nasmehnil in me vprašal: ''Čigav pa si ti, pubec?''. ''Sosedov'', sem mu odgovorila.

-Slišala sem ga, da se pogovarja. Šla sem pogledat kaj se dogaja. V sedečem položaju je z rokama vlačil svojo nogo in se glasno jezil na njo.

-Ko je bilo treba it na malo potrebo, se je odpravil proti wcju in uriniral na hodniku pred njim. Ali kje drugje. Nam je ostalo čiščenje urina.

-Kljub temu, da ga je zdrava pamet zapustila, je bil telesno še toliko sposoben, da je stopicljal po hiši. In nikakor ni imel miru, ni hotel ležati. Tako smo si okrog dve leti preostali štirje bivajoči v hiši neprestano podajali štafeto nadzora – da si ne bi kaj naredil glede na to da mu je pešala motorika in da ne bi uničil kaj drugega.

V tistem času je bila naša hiša polna živčnosti, prepiranja, nemoči, nerazumevanja, vsi odnosi so bili napeti. Nato smo ga dali v dom. Doživljala sem približno še dve leti vsaj tedenskega obiskovanja, katerega smisel mi je še danes neznan.

Babica. Dementna. Pozablja. Vedno bolj pozablja življenje.

-Ne pretiravam in ne govorim na pamet, ko trdim, da je sposobna v petih minutah tri krat postavit isto vprašanje na isti način – ker je pozabila, da je malo prej že vprašala. Mi trije, ki živimo z njo, bomo diplomirali iz ponavljanja. Navajamo se, še vedno, čeprav se njena demenca stopnjuje že okrog pet let. Težko je razumet, da moraš nekomu neprestano ponavljat vedno ene in iste stvari… hitro utegneš postati nervozen, pa tudi jezen, ker dobiš občutek, da se norčuje in izziva tvojo potrpežljivost.

-Pozablja odgovore/dogovore in pozablja stvari, ki so nujno potrebne za ohranjanje zdravja…

-Zjutraj ji nastavim zajtrk in ji dam štiri različna zdravila. Pozabi, da je že jedla, pozabi kdaj imamo kosilo in kar je kdaj in kar se ji zahoče. Zdravila smo ji začeli nastavljat in skrivat zaradi tega, ker se ne spomni če in kdaj jih je vzela; kadar nismo bili pozorni na to, je vzela vseh osem zdravil za zjutraj in za zvečer skupaj…

-Pozabi pit. Ne razumem – ne čuti žeje ali kako?

-Pozabi, da jo zebe. In si na primer ne obuva nogavic, zaradi česar ji še pogosteje uhaja voda. Pri tem pa ne želi nosit spodnjega perila z vložki, ker ji niso udobni.

-Pozablja kje je pustila zobe – ki si jih jemlje iz ust, ker ji niso udobni. In tako je iskanje zob postalo naš vsakdanji obred pred kosilom.

Ni mi prijetno in ne zdi se mi fer, da moram(o) živeti še namesto drugega. Podobno je, kot bi imel ob sebi nesamostojnega otroka. S to razliko, da si se za otroka odločil in da se otrok uči v svojem videnju/realiziranju/razumevanju. Zraven starostnikov z Alzheimerjem in demenco pa doživljaš samo še upadanje; počasno in boleče poslavljanje od življenja. Daruješ nekaj svojega življenja zato, da se lahko njihovo koliko toliko dostojanstveno zaključuje in navsezadnje zaključi.

Zakaj 'pri hudiču' sploh obstajajo bolezenska stanja kot sta alzheimerjeva bolezen in demenca – sem se zadnjih par let jezila in zgražala v nemoči in brez odgovorov.

Preko Desteni sem spoznala, da se takšna in drugačna bolezenska stanja manifestirajo kot posledica neiskrenosti do samega sebe in kot posledica ločevanja sebe od drugih oblik življenja. Torej je njihova edina vloga, da nas opozarjajo na to, da je proces samoiskrenosti nujno potreben, da izbrišemo bedo in životarjenje iz svojih notranjih (miselno-čustvenih) svetov iz našega zunanjega (fizičnega) sveta in začnemo končno živeti v enosti in enakovrednosti.

Ne izogibaj se več življenju, pomagaj sebi in hkrati svetu na poti do življenja. Ta trenutek lahko začneš tukaj: http://desteniiprocess.com/

http://eqafe.com/p/life-review-my-life-with-alzheimer-s

Oh, kakšna nevljudnost!!!

VLJUDNOST znotraj:

- sistema dizajna spoštovanja,

- sistema dizajna zaupanja in sprejemanja,

- sistema dizajna resnice,

- sistema dizajna iskrenosti .

        

Kot otroka so me učili vljudnosti in vljudnost mi je bila všeč  (z njo se je dalo marsikaj doseči). Kot otroku mi ni bilo težko biti vljudna do domačih in ostalih. Kot najstnica sem bila še vedno vljudna do ostalih, vse težje pa do domačih. Zdaj, v tem trenutku se mi zdi vljudnost prisiljena, zlagana in imam odpor do nje.

Vljudnost – v ljudi – zakaj bi imela odpor do vživljanja v ljudi?

-Vljudnost gre nekako z roko v roki s spoštovanjem, zaupanjem in sprejemanjem. Zelo malo jih je, ki jih spoštujem, zares zaupam ne nikomur – še sebi ne v popolni gotovosti in ne zdi se mi smiselno, da bi kogarkoli sprejela točno takšnega kot je…

''Sem nevljudna, ko govorim iskreno resnico?''

-Zdi se mi, da vljudnost v večini primerov ne gre skupaj z iskrenostjo in resnico! Naj bom vljudna ali naj bom iskrena in povem resnico? Naj zadostim sebi ali drugim? Kakorkoli že naredim, nekoga izključim (ali sebe ali druge) in to nima smisla!

Kako sploh definiram/definiramo vljudnost?

-kot fraze: prosim, hvala, pozdravi, kako si, spoštovani, na zdravje…,

-kot iskreno podajanje komplimentov, redko kritik,

-kot način: dajanje pozornosti med sprejemanjem in kot nazornost&potrpežljivost med oddajanjem.

Osebno mi je vljudnost zelo aktualna in nemir zbujajoča tema – predvsem kar se tiče domačih (ljudi s katerimi živim v isti hiši) in starostnikov (posebej mojih prednikov). Naša stališča okrog vljudnosti namreč postajajo vse manj skladna…

[Za prebavo 'notranjega' konflikta zahtevana samoiskrenost…]

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prevzeti vzorec sistema vljudnosti od svojih prednikov. Znotraj tega si odpustim, da mi je postal vzorec sistema vljudnosti všeč, ker sem lahko z vljudnostjo marsikaj dosegla.

Kadar opazim, da obstajam kot avtomatiziran sistem vljudnosti – se ustavim in diham.

Zavedam se, da lahko za sistemom vljudnosti skrivam lasten interes / željo po manipulaciji drugih z namenom pridobitve pozornosti / določene energije / materialne koristi. Zavedam se, da lahko za sistemom vljudnosti skrivam strah pred zavrnitvijo / nesprejetostjo.

Zavezujem se, da se bom poglobila v razloge za lastno ne-vljudnost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila uporabljati vljudnost za manipulacijo drugih...

Ko se zavem, da uporabljam vljudnost z namenom manipuliranja drugih – se ustavim in diham.

Zavedam se, da skozi manipulacijo ostalih ne sprejemam kot enakovrednih sebi, ampak jih postavljam v vlogo manjvrednega medtem, ko postavljam sebe v vlogo večvrednega (čeprav pri manipulaciji z vljudnostjo na prvi pogled zgleda ravno obratno…) – s tem pa škodujem obema v tem odnosu/situaciji.

Kadar uporabljam vljudnost, se vprašam s kakšnim namenom to počnem.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila uporabljati vljudnost za pridobitev pozornosti...

Kadar opazim, da uporabljam vljudnost z namenom pridobitve pozornosti – se ustavim in diham.

Zavedam se, da mi ni potrebno biti vljudna samo zato, da bi si pridobila pozornost drugih.

Namesto tega sem pozorna sama do sebe – kot fizičnega telesa in kot umsko-zavestnega sistema.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila hoteti/želeti si dobiti poznornost od drugih, namesto da bi si jo dala sama...

Kadar opazim, da hočem/želim pridobiti pozornost od drugih, namesto da bi bila pozorna sama do/na sebe – se ustavim in diham.

Zavedam se, da z željo pridobitve pozornosti od drugih drugim dajem moč nad sabo in obstajam v odvisnosti od drugih.

Namesto iskanja pozornosti v/pri drugih si pozornost dam sama in s tem hkrati stojim kot vzgled 'neodvisnosti' za druge.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da me je strah zavrnitve...

Ko opazim, da obstajam kot strah pred zavrnitvijo – se ustavim in diham.

Zavedam se, da s strahom pred zavrnitvijo sabotiram sebe kot izraz življenja.

Namesto strahu pred zavrnitvijo s strani drugih sprejemam sama sebe kot trenutno/spreminjajočo se zavedanje na poti do življenja.  

Odpustim si, da sem v zadnjem času sprejela in si dopustila vljudnost soditi kot prisiljeno in zlagano.

Kadar opazim, da sodim vljudnost kot negativno - se ustavim in diham.

Zavedam se, da sem vljudnost sodila kot negativno / prisiljeno / zlagano zaradi tega, ker sem jo definirala z 'zvestobo sistemu in njegovim pravilom' in z 'moralo'. Zavedam se, da sistemska pravila in morala nista vedno smiselna in najboljša za vse življenje.

Namesto sojenja vljudnosti (pri sebi in pri ostalih), bom v bodoče uporabljala samoiskrenost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vljudnost povezovati in definirati s spoštovanjem, zaupanjem in sprejemanjem.

Kadar opazim, da besedo vljudnost povezujem in definiram z besedami spoštovanje, zaupanje in sprejemanje – se ustavim in diham.

Zavedam se, da so definicije vseh štirih besed: vljudnost, spoštovanje, zaupanje in sprejemanje kot sem jih prevzela od družbe neiskrene/zmotne/varljive.

Namesto uporabe definicij besed vljudnost, spoštovanje, zaupanje in sprejemanje kot sem jih prevzela od družbe, bom raje uporabljala definicije teh besed, ki bazirajo na samoiskrenosti in tem kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljati in živeti besede v smislu ''Sem nevljudna, ko govorim iskreno resnico?''

Ko opazim, da obstajam kot zmeda v navidezni izbiri med 'vljudnostjo' in 'iskreno resnico' – se ustavim in diham.

Zavedam se, da mi ni potrebno izbirati med 'vljudnostjo' kot jo definira družba in med 'iskreno resnico' kot jo definiram sama (mojo resnico).

Namesto 'vljudnosti' in 'iskrene resnice' se odločim za samoiskrenost, za to kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pripisovati nevljudnosti negativen /slab pomen...

Ko opazim, da sodim nevljudnost kot slabo/negativno – se ustavim in diham.

Zavedam se, da so sodbe v polarnosti slabo/negativno >< dobro/pozitivno nerelevantne in samo-omejujoče, saj tistega kar sodim ne poznam v popolnosti.

Namesto sojenja nevljudnosti kot slabe/negativne oziroma namesto samega sojenja v polarnosti slabo/negativno in dobro/pozitivno se raje spoznam s specifičnimi vzroki za 'nevljudnost' v določeni situaciji, oziroma specifičnimi vzroki za to kar sodim kot pozitivno/negativno v določeni situaciji.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila soditi samo sebe kot nevljudno...

Ko opazim, da se sodim kot nevljudno – se ustavim in diham.

Zavedam se, da s sojenjem same sebe kot ne-vljudne znotraj svojega umsko-zavestnega sistema tega po nepotrebnem krepim.

Namesto sojenja same sebe kot ne-vljudne raje pogledam ali sem samoiskrena.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da vljudnost v večini primerov ne gre skupaj z iskrenostjo in resnico in da moram izbirati med vljudnostjo in med iskrenostjo & resnico.

Ko opazim, da obstajam kot zmeda v navidezni izbiri med 'vljudnostjo' in 'resnico & iskrenostjo' – se ustavim in diham.

Zavedam se, da mi ni potrebno izbirati med vljudnostjo do drugih in med iskreno izraženo mojo resnico. Zavedam se, da ne rabim izbirat med zadostitvijo sebi ali drugim in tako nekoga izključevat.

Namesto tega specifičen konflikten element prediham in ga obravnavam v samoiskrenosti, kot življenje v enosti in enakovrednosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da me je strah, da bi me drugi označevali za nevljudno in se s tem sodila skozi oči drugih...

Ko opazim strah pred tem, da bi me drugi označevali za nevljudno in kadar opazim, da se sodim skozi oči drugih – se ustavim in diham.

Zavedam se, da me bodo drugi sodili skozi umsko-zavestne vzorce (tudi kot nevljudno) vse dokler jih ne bodo predelali, pa če je mene tega strah ali ne… Zavedam se, da je sojenje same sebe skozi oči drugih nesmiselno, ker si lahko samo domišljam kako me sodijo – ker ne poznam njihovega ozadja na podlagi katerega me ne-sodijo.

Ne dopuščam si strahu pred tem, da mi me drugi sodili (kot nevljudno). Ne dopuščam si soditi sebe skozi oči drugih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da me je strah konflikta, če me bodo drugi videli kot nevljudno...

Kadar opazim, da obstajam kot strah pred konfliktom v primeru, če me drugi vidijo kot nevljudno – se ustavim in diham.

Zavedam se, da je strah pred konflikti (glede moje ne-vljudnosti) nesmiseln in da konflikti nastopajo kot stopnica na poti od navidezne ločenosti individualnih življenjskih oblik do zavedanja o enosti in enakovrednosti vsega življenja.

Namesto strahu pred konflikti (glede moje ne-vljudnosti) sprejmem konflikte kot del komunikacije na poti do strinjanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vljudnost definirat s frazami: prosim, hvala, kako si, spoštovani, na zdravje, razni pozdravi. Znotraj tega si odpustim, da sem se včasih počutila krivo, če fraz nisem uporabljala in včasih zahrbtno ko sem jih uporabljala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vljudnost povezovati in definirati z iskrenim podajanjem komplimentov in redkim kritiziranjem. Znotraj tega si odpustim, da nisem sprevidela, da osebni 'všečki' bazirajo na sebičnosti in predprogramiranosti. Znotraj tega si odpustim tudi, da večkrat nisem dojela smiselnosti zdravorazumske kritike.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vljudnost definirati z dajanjem pozornosti med sprejemanjem in kot nazornost&potrpežljivost med oddajanjem. Znotraj tega si odpustim, da sem si dopustila občutke krivde, kadar se nisem ravnala po tej definiciji.

Kadar opazim da pozitivno ali negativno definiram in vrednotim vljudnost – se ustavi in diham.

Zavedam se, da je lahko vljudnost v svoji osnovi tudi varljiva in ne vključuje vedno tega, kar je najboljše za vse življenje.

Zato namesto nje raje uporabljam samoiskrenost, ki je najboljša za vse življenje!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prevzeti vzorce vljudnosti od svojih prednikov / svojih domačih. Znotraj tega si odpustim, da sem postala nestrpna do svojih prednikov / svojih domačih, ko sem ugotovila, da nekaj v prevzetih vzorcih o vljudnosti ne gre skupaj z drugimi 'dobrimi lastnostmi', ki so mi jih želeli vcepiti.

Ko opazim da obstajam kot nestrpnost do svojih prednikov / svojih domačih – se ustavim in diham.

Zavedam se, da so bili sami vzgojeni skozi te iste vzorce, ki jih dojemajo kot normalne in primerne.

Namesto nestrpnosti zaradi varljive vljudnosti izberem provokacijo, ki jih usmeri k spraševanju lastne vljudnosti. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da si 'vsesplošno bolani' starostniki ne zaslužijo moje 'vljudnosti' oz. več kot minimalne pozornosti, ker so si sami krivi za svoje stanje. Znotraj tega si odpustim, da sem si dopustila čustva krivde, kadar sem imela občutek, da sem jim vendarle posvetila premalo časa/pozornosti/'vljudnosti'.

Kadar opazim, da nezdrave starostnike sodim kot 'ne vredne vljudnosti' / manjvredne – se ustavim in diham.
Zavedam se, da ljudje, ki so sedaj nezdravi starci niso imeli 'na dlani postreženih orodij' za samorealizacijo, kot jih imam jaz. Zavedam se, da nezdravi starostniki obstajajo kot nosilci posledic lastne neiskrenosti. Zavedam se, da jih verjetno ravno zaradi te direktne in krute očitnosti v strahu, da bi se mi utegnilo zgoditi isto kot njim odrivam vstran od sebe in jih vrednotim kot manjvredne.

Namesto tega, da nezdrave starostnike sodim kot manjvredne / nevredne moje 'vljudnosti', jih spremljam do izteka njihovega nerazumskega življenja, se pri tem učim vztrajnosti ponavljanja, predihovanja svojih čustev in preprečevanja pojavljanja reakcij.   

Barva besedila:

črna - prvotno besedilo 

zelena - predlagane razširitve s strani DIP buddya

rjava - razširitve samoodpuščanja

ODA NAŠIM OTROKOM

Poslušaj:

http://soundcloud.com/robot-virgins/ode-to-our-children

Improviziran prevod:

Oda našim otrokom

Povej otrokom da smo prepozni

zapuščamo jim prihodnost s posiljeno zemljo

In tako izbiramo ta svet bolečine

kažemo s prsti medtem ko smo krivi

Ta svet smo ustvarili z odločitvami ki smo jih sprejeli!

Ta svet ustvarjamo z odločitvami ki jih sprejemamo!

In tako ustvarjamo…

In tako smo izbrali ta svet bolečine

Z eno samo odločitvijo

lahko razveljavimo to napako

Z izbiro sveta ki ni zasužnjen

kjer je svoboda zastonj

in nihče več ne trpi

Ta svet smo ustvarili z odločitvami ki smo jih sprejeli!

Ta svet ustvarjamo z odločitvami ki jih sprejemamo!

Mi smo pastirji zemlje

skupaj oblikujemo našo vrednost

V ta svet prinesemo

in pustimo našim otrokom VSE

Moja izbira, moja moč, moja (od)rešitev

Naša izbira, naša moč, naša (od)rešitev

In tako ustvarjamo to življenje in ves ta svet

Ustvarjalci pesmi: Robot Virgin Ft. Earthonites Desteni Productions 2012

Jezna na mamo 3 / samoodpuščanje 4

V stiku z mamo še vedno čutim težo tesnobe in jeze. Nerada ji gledam v oči, čeprav sama ne maram ljudi, ki se izogibajo očesnemu stiku… Zato nadaljujem s samoodpuščanem na podlagi sprotnih primerov pojava jeze pri sebi v zvezi z mamo.

Jeza je baje posledica neiskrenosti do sebe. Kadar sem jezna: bolečine v solarnem pleksusu, napetost v glavi, oteženo dihanje.

Primer 1: Govori zato, da se PAČ pogovarjava.

Primer 2: Govori na glas sama s sabo.

Primer 3: Očitanje in zbujanje krivde – lahko bi naredila to in to.

Primer 4: Preprečevanje razvoja prepira po konfliktu z atejom.

Primer 5: Njena občutljivost in hitra užaljenost spremenita moje kritike v notranji govor.

Primer 6: Vsiljivost – puščanje njenih stvari na moji mizi +…

Primer 7: Kaj če bi ti malo ven prišla pa šla pogledat če je kaj za naret okoli hiše

Je kaj za naret okoli hiše al ni? Ne vem, to bi mogla ti sama videt…

Primer 8: Naštevanje vsega kar je storila / kar ima za storit kot dokazovanje njene zaposlenosti in spraševanje moje 'nezaposlenosti'.

Primer 9: Kontroliranje:

Imam zapreta vrata od sobe. Ker še mama nekaj momlja, jih delno odprem in zraven vrat poslušam kar ima za povedat. Ona se prerine skozi na pol odprta vrata, pogleda proti računalniku in vpraša o podobi na ekranu. (Že malo pred tem je prišla v sobo pogledat kako sem.) Hudo čustvo jeze v meni hkrati z bolečino v solarnem pleksusu.

Danes ko to pišem, sem bila na sprehodu s svojo mamo in še eno mamo. Ki je povedala kako vstopi v sobo k kateri izmed svojih hčera, da bi se pogovarjala z njima in onidve ji očitata kontroliranje.

Pomni – samoodpuščanje pripelji vedno nazaj na sebe, spreminjaš predvsem sebe ostale.!.

Primer 0: Oseba na katero sem najbolj jezna (takoj za sabo J), je mama. Ker me je (sicer dobronamerno.!.) usmerjala in kontrolirala kot otroka, ker hoče to še vedno počet – ker ''bom vedno njen otrok''.  Ker sem z njo preživela največ časa. Če bi preživela največ svojega časa s kom drugim, bi pa bila jezna na tega drugega… na tega drugega kot sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna na mamo zaradi tega, ker večkrat 'govori zato, da se PAČ pogovarjava'.

Ko opazim, da sem jezna na mamo zaradi tega, ker 'govori zato, da se pač pogovarjava' – se ustavim in diham.

Zavedam se, da si želi moje pozornosti, da se ji to verjetno ne zdi nič spornega in zato svojega vzorca govorjenja zaradi pogovarjanja nima namena spreminjat. Zavedam se, da se je moja jeza zaradi takšnega načina pogovarjanja skozi čas povečevala in da se mi ob njenem  pojavu hkrati pojavita tesnoba in bolečina v solarnem pleksusu.

Zavezujem se, da bom s pomočjo dihanja zaustavila čustva jeze in bom namesto tega raje par minut klepetala z mamo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna na mamo zaradi tega, ker na glas govori tudi sama s sabo in tako ne morem biti nikoli prepričana ali govori meni in jo naj torej poslušam ali govori sebi in se lahko posvetim drugim zadevam.

Kadar opazim, da obstajam kot čustvo jeze zaradi tega, ker ne vem ali mama govori meni ali sebi in posledično izgubljam čas, da ugotovim kam usmerit svojo pozornost – se ustavim in diham.

Zavedam se, da mi čustvo jeze v nobenem primeru ne asistira, ampak me sabotira.

Zavezujem se, da bom mami na miren način povedala, da me njeno glasno govorjenje moti. To bom verjetno morala storiti velikokrat. Če ne pomagalo, se bom raje umaknila drugam. Zavezujem se, da bom se bom naučila predihati svojo jezo in poskušala preprečiti njen pojav v primeru ko bo mama na glas govorila sama s sabo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojat mamo skozi jezo, zaradi očitanja in zbujanja krivde, kadar mi je rekla ' lahko bi naredila 'to in to'', namesto, da bi mi enostavno naročila kaj naj naredim.

Kadar opazim, da obstajam kot jeza in/ali kot krivda – se ustavim in diham.

Zavedam se, da se čustvi jeze in krivde napajata iz fizične substance in da se z njima počasi uničujem.

Zavezujem se, bom zmanjšala sodelovanje v čustvih jeze in krivde. Mami bom na miren način ponavljala, da imava različne poglede na 'to kar je treba naredit' in da če mi izrazi svoja pričakovanja glede tega kar je treba naredit, mi potem ne bo rabila očitat česa nisem storila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna na mamo zaradi tega, ker je velikokrat zatrla konflikt / prepir med nama z atejom; sicer dobronamerno, ampak zaradi njenega posredovanja nisva uspela predelat nekih medsebojno kritičnih tem.

Kadar opazim, da obstajam kot jeza zaradi maminega 'umirjanja konfliktov (med nama z atejom)' – se ustavim in diham.

Zavedam se, da jo v bistvu moti grob način na katerega komunicirava z atejom in da ta nestrpen način ni najboljši niti za naju dva.

Namesto grobega načina komunikacije z atejom se raje nadiham in se z njim pogovorim v bolj umirjenem tonu. Če mi to ne uspe in mama še vedno posega vmes, ji razložim, da nama onemogoča razrešitev določene zadeve.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna na mamo znotraj sodbe, da je pretirano občutljiva in hitro užaljena. Znotraj tega si odpustim, da zaradi te sodbe nisem uvidela druge rešitve kot da svoje kritike njej spremenim v notranji govor napram njej, kadar sem bila jezna na njo, pa je (zaradi lastnih koristi) nisem hotela/upala užaliti.

KO OPAZIM NOTRANJI GOVOR V JEZI NAPRAM MAMI KER SI NE UPAM NA GLAS POVEDATI SVOJIH MISLI, DA JE NE BI UŽALILA – SE USTAVIM IN DIHAM!!!

Zavedam se, da s čustvi jeze, krivde in s sojenjem sokreiram realnost… Zavedam se, da sem sama delno prevzela ta vzorec od mame in da tudi to jezo na sebe projiciram na njo – čeprav mi jeza v nobenem primeru ne asistira. Zavdam se, da sem se zaradi notranjega govora sicer večkrat izognila mamini užaljenosti, hkrati pa se je zaradi tega v meni skozi čas nabiral odpor do mame, ki se je manifestiral kot zelo napet odnos med nama v sedanjosti. 

Namesto 'iskrenega' glasnega kritiziranja nje >< jeznega notranjega govora o njej, bom v bodoče uporabljala strpnejši zdravorazumski pogovor, ki bo temeljil izhodišču 'jaz se počutim tako in tako, ko ti narediš to in to'. Po potrebi lahko potem postavljam podvprašanja sebi 'zakaj se počutim tako in tako' kot tudi njej  'zakaj delaš to in to'.

(Video o prikriti notranji reakciji za samopomoč!  http://www.youtube.com/watch?v=vUaDbtfgclY)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna na mamo znotraj sodbe, da je vsiljiva.

Kadar opazim, da obstajam kot jeza in sodba, o vsiljivosti, napran mami – se ustavim in diham.

Zavedam se, da skozi obstoj v jezi in sodbi napajam umskozavestni sistem in škodujem fizičnemu telesu. Zavedam se, da to kar jaz dojemam kot vsiljivo, nekdo drug dojema kot potrebo po pozornosti, ki se je morda sploh ne zaveda. Zavedam se, da vsiljivost dojemam tudi kot nasprotje 'osebnemu prostoru', katerega sem skozi samoodpuščanje že razkrinkala kot zmotnega; torej lahko tudi vsiljivost vsaj delno takoj razkrinkam kot zmotno.

Zavezujem se, da se bom opominjala na nesmiselnost jeze in si jo sproti odpuščala. Zavezujem se, da svojih sodb o vsiljivosti ne bom jemala kot samoumnevnih, ampak se bom spraševala o njihovem izvoru.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna na mamo, ker sem se počutila sprovocirano zaradi pogovorov v smeri:

'Kaj če bi ti malo ven prišla pa šla pogledat če je kaj za naret okoli hiše'

'Je kaj za naret okoli hiše al ni?'

' Ne vem, to bi mogla ti sama videt…'

Kadar opazim, da sem jezna na mamo zaradi tega ker se počutim sprovocirano zaradi maminih bolj ali manj neutemejenih očitkov – se ustavim in diham.

Zavedam se, da se v ozadju takšnih pogovorov pojavljajo mamine želje po moji pozornosti, po moji samostojnosti, po moji pomoči in njenem olajšanju in mamine skrbi  zaradi časa, ki ga preživim v svoji sobi, za moje 'prazno' življenje…

Zavezujem se, da bom mami namenila malo več pozornosti skozi pogovore o teh stvareh / deljenje perspektiv o teh stvareh in da bom to pozornost usmerjala v smeri, ki je najboljša za naju obe in hkrati za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna na mamo zaradi naštevanja vsega kar je storila / kar ima za storit kot dokazovanje njene zaposlenosti in spraševanje moje 'nezaposlenosti'.

Ko opazim, da sem jezna na mamo zaradi očitanja, da ona za naše gospodinjstvo dela preveč in jaz premalo – se ustavim in diham.

Zavedam se, da je to njena perspektiva, ki z njenega vidika drži. Zavedam se, da ji nisem dovolj dobro razložila čemu sama posvečam večino svojega časa – Desteni I Processu. Zavedam se njene okupiranosti z delom in tega, da sama nočem postati utrujena delavka v tekmi s časom.

Zavezujem se, da ji bom poskušala razložiti namen svojega preživljanja časa. In da bom hkrati poskušala narediti več za skupno gospodinjstvo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna na mamo zaradi občutka, da me vsiljivo kontrolira.

Kadar opazim, da obstajam kot jeza na mamo zaradi občutka, da me vsiljivo kontrolira – se ustavim in diham.

Zavedam se, da se utegne za 'kontrolo' skrivat želja po pozornosti. Zavedam se, da je moja jeza zaradi 'kontrole' posledica strahu, da ne bi znala dovolj nazorno razložit svojega početja. Zavedam se, da mi jeza v nobenem primeru ne asistira, ampak me uničuje.

Zavezujem se, da bom skozi čas zmanjšala in po možnosti prekinila sodelovanje v jezi na mamo. Poskušala ji bom natančneje razložiti svoje delovanje. Nehala se bom sekirat zaradi njene želje po moji pozornosti in ji skušala pokazat, da si jo lahko da sama.

Mama pravi naj ne bom tako nestrpna do nje... Skozi samoodpuščanje začenjam delat na tem, da se znebim jeze na mamo, ki sem si jo dopuščala in jo stopnjevala skozi leta in postanem strpnejša.

Samoodpuščanje je enostavno, samokorekcijska praksa / dejansko spreminjanje obnašanja pa se zdi dooosti zahtevnejše. Verjetno zaradi časa, ki ga potrebujem za spremembo 'ukoreninjenih' navad/vzorcev. Kakorkoli – diham in hodim proti sebi kot življenju. 

Ne zapusti me nikdar

(Zgodilo se je, da so pri nas prenavljali električno napeljavo. Tako sem po dolgem času vzela v roke/v oči dve izmed knjig, ki si jih je mama prinesla iz knjižnice. Eno z naslovom Ne zapusti me nikdar. Šla sem jo brat zanalašč – ker nisem marala naslova…)

Obstajali so (bolj ali manj prijazni) domovi za otroke 's posebnim namenom'; eden izmed teh je bil 'eksperimentalni' dom Hailsham. V njem so do svojega šestnajstega leta živeli otroci, ki so le okvirno vedeli kaj jih čaka v življenju. Previdno izbrano količino informacij o tem so jim njihovi varuhi skozi leta vprogramirali v njihovo podzavest. Sicer so jim varuhi v domu govorili, da so posebni, jih zaposlovali z umetnostjo in športom – da ne bi otroci preveč spraševali.

Namenjeni so bili namreč za darovanje organov…

Zunanji svet jih je dojemal kot nekakšno rešitev proti boleznim, a se jih je hkrati bal in je raje vedel čim manj o njih. Varuhi v domu Hailsham so skušali dokazati, da so učenci spočeti iz klonov ljudi izven meja domov prav tako ljudje z dušami; zato so zbirali njihova umetniška dela. A svet ni hotel vedeti…

Pri šestnajstih so hailshaimski mladostniki odšli na druge kraje, kjer so se srečali z učenci iz drugih, bolj neprijaznih domov - gojišč organov. Počasi so postali skrbniki ostalih darovalcev organov in nenazadnje darovalci.

Oseba znotraj zgodbe, ki pripoveduje to zgodbo, se kot skrbnica skupaj z darovalcem – ljubeznijo svojega življenja odpravi k bivši glavni varuhinji, saj sta ta dva slišala za odlog; darovanje se lahko odloži za 3, 4 leta, če se dva zares ljubita. To bi se naj po teoriji zaljubljenega darovalca pokazalo preko njihovih umetniških del, ki jih je glavna varuhinja zbirala za svojo galerijo…

Ko zaljubljenca prispeta v hišo dveh bivših varuhinj, jima ti dve razložita vse. Kot darovalce jih je svet imel / hotel imeti za manjvredne. Nato je nek doktor prišel na idejo, da bi lahko iz učencev – klonov ustvarili otroke s poudarjenimi lastnostmi, ki bi si jih izbrali bodoči posvojitelji. A zunanji svet se je zbal, da bi s takimi poizkusi iz klonov ustvarili večvredne ljudi v primerjavi z normalno spočetimi ljudmi. Zato so onesposobili doktorja in ukinili dom Hailsham, v katerem so skušali dokazati, da so kloni ljudje z dušo.

(Toliko na kratko… knjiga je namreč kar obsežna in če te zgodba pritegne – izvoli. Film z istim naslovom, ki sem ga gledala okrog dva tedna po branju knjige me je zaradi drugačnega kronološkega zaporedja in izpuščanja bogatih podrobnosti iz knjige pustil hladno. Sicer ga ocenjujejo kot dobrega.)

Knjiga me je ganila zaradi dveh situacij.

Prva situacija: Vrednost življenja spočetega na različne načine.

V domu so spočetim s pomočjo klonov govorili o tem, kako so posebni in večvredni napram drugim (spočetim zaradi seksa). Potem, ko so kloniranci začeli spoznavat funkcioniranje zunanjega sveta in iskati obstoj svojega smisla in izvora, pa so se počutili manjvredne (kot smeti).

Tudi zaradi seksa spočeti ljudje niso želeli sprejemati ljudi spočetih s pomočjo klonov kot enakovrednih…

-Tukaj vidim povezavo z resničnim svetom. – Vrednost življenja v različnih obdobjih življenja.

Kot otrokom nam da svet odraslih občutek večvrednosti – zaradi vse pozornosti, ki nam jo posveča. Kot otroku ti je tudi dovoljeno delat napake, ki jih odraslim ni.

Ko odraščamo, se začnemo počutiti manjvredne. Manjvredne napram tistemu otroku, ki smo včasih bili. Sproščenemu otroku, ki se je izražal kot življenje, ki ga ni bilo strah učenja skozi napake. Kot otroku brez filtrov (mask/karakterjev/plasti/slojev) ali z bolj malo filtri, ki mu jih je skozi odraščanje vsiljeval svet okrog njega in ki jih je odraščujoči sprejel za svoje, ker ni vedel kaj naj drugega.

Zakaj odrasli dajejo otrokom občutek večvrednosti skozi pretirano pozornost in popuščanje? Zakaj se otroci skozi 'odraščanje' spremenijo v manjvredne temu kar so v resnici – sproščeno življenje v samoizražanju?

Zakaj se otroci in odrasli ne obravnavamo  enakovredno – kot sproščeno življenje v samoizražanju, v fizični realnosti.?.

Druga situacija: Darovanje organov spočetim zaradi seksa, ki ji pripadajo tudi stvarnikov klonov.

-Tukaj vidim povezavo z resničnim svetom.

Smo bili tudi mi ustvarjeni z namenom darovanja – žrtvovanja? Kaj je tisto kar 'darujemo' svojemu stvarniku; so to naši fizični organi, so to energije v obliki naših misli in čustev? 

Smo se sploh pripravljeni žrtvovati za preživetje našega stvarnika, ker verjamemo da tako pač mora biti?

Ali začenjamo sprejemati in dopuščati obstoj sproščenega življenja, v samoizražanju enakovredno z ostalimi fizičnimi oblikami življenja?

Ne zapusti(mo) SE nikdar…  http://desteni.org/