Kaj je s to užaljenostjo?? Zakaj nastopa kot eden izmed sprožilcev tesnobe v meni? 2

Danes preko interneta raziskujem užaljenost. Našla sem kar nekaj perspektiv / misli /mnenj… nekatere so mi razumljive/sprejemljive, večina je površnih oz. subjektivno obarvanih. Izpostavila bom 3 najbolj dodelane/'domače'.

1.      Zanimiv video na temo užaljenost:

http://www.s12.si/component/seyret/?task=videodirectlink&id=1628

2.      Najbolj domača mi je bila misel, da se da užaljenost uporabljati kot sredstvo dresure / čustveno izsiljevanje drugih / izsiljevanje pozornosti od drugih.

Za enkrat vidim vzrok za reakcijo tesnobe na užaljenost prav v tem – občutku, da sem čustveno izsiljevana… ali pa v svoji 'nestrpnosti'  s katero lahko 'čustveno občutljivega' užalim  in posledično občutim tesnobo. Nestrpnost : Užaljenost gresta prav lepo z roko v roki – in ker je odgovornost v tem primeru vzajemna/deljena, jo je toliko bolj enostavno obesit na drugega… Jeba! Sproten strpen pogovor vidim kot edino rešitev zraven samoodpuščanja. Strpnost pa dosežem z zaustavljanjem -/+ energijske navlake in z zavestnim dihanjem.

3.      Zelo zanimiv članek iz katerega kopiram dva zame najpomembnejša odstavka:

http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/2208/%C4%8Custveno-opismenjevanje-u%C5%BEaljenost?index=2

''Razvoj čustva užaljenosti

Kako se vse skupaj začne? Kot bi rekel Sigmund Freud, se vse začne v otroštvu. Že v drugem letu starosti se začne otrok z užaljenostjo odzivati na odzive staršev in drugih, ki ga obdajajo. Stvari so zelo preproste – vsakič, ko odrasli zavrnejo kakšno otrokovo željo, je otrok užaljen in burno protestira. Seveda je to neprimerna užaljenost, za katero ni objektivnega razloga, toda otrok te starosti še ne razlikuje sebe od svojih želja. Zato otrok starševsko zavračanje izpolnitve svojih želja enači z zavračanjem njega kot osebnosti, z zanikanjem ljubezni. Otrokova logika je preprosta: če me imajo radi, mi bodo izpolnili vse želje, če pa me nimajo radi, mi ne bodo izpolnili želja. Otrok, ki ga starši ne naučijo razlikovati sebe od svojih želja, bo odrasel v odraslo osebo, ki se bo obnašala enako, zlasti do ljudi, ki so ji blizu. Tako se odrasla oseba odziva kot razvajen otrok vsakič, ko nekdo zavrne izpolnitev katere od njenih želja.

…

1. Ljudje vas lahko telesno poškodujejo, ne morejo pa vas užaliti.
2. Vedno ste vi tisti, ki se odloči, da bo užaljen.
3. Najlažje je užaliti ljudi s kompleksom manjvrednosti.
4. Najtežje je užaliti ljudi, ki se sprejemajo.
5. Oseba, ki vas žali, to najpogosteje počne zato, ker meni, da ste vi užalili njo. Razmislite o tem.
6. Namesto da bi postala užaljena, čustveno inteligentna oseba nemudoma preveri, ali je drugi nemara užaljen.
7. Da se ne bi zdeli "zgube", užaljeni vračajo žalitve in tako zapirajo spiralo prezira.
8. Tako kot nihče ne more užaliti ali ponižati nas, tudi mi ne moremo užaliti ali ponižati drugih.
9. "Ker si me prisilil k trpljenju, bom jaz tebe prisilil, da boš trpel še bolj," je moto zgub.
10. Nikoli ne žalite druge osebe, niti tedaj, ko ta neposredno žali vas.
11. Komunikacija s položaja samospoštovanja in spoštovanja drugega je odlika življenjskih zmagovalcev. ''

Tole raziskovanje pa je bilo zelo podporno. Zdaj, ko približno vem za kaj gre pri užaljenosti, bom lahko dosti bolj smiselno usmerjeno naredila samoodpuščanje na tesnobo kot reakcijo na užaljenost.

Razmišljam tudi o tem, da bi začela beležit situacije v katerih mama postane užaljena, da vidim svoj prispevek k temu in ugotovim, če se pri meni pojavlja kak vzorec, ki bi ga bilo dobro odstraniti; zraven podpiranja mamine užaljenosti z lastno tesnobo…