Omejenost in krhkost (mojega) človeškega telesa

Razmišljanje o tej temi je v meni prisotno že kar nekaj let časa. Spomnim se, da sem se v določenem času počutila popolnoma ujeto v svojem telesu in sem si želela, da bi imelo moje telo karakteristike telesa amebe – poljubno spreminjanje/prilagajanje abstraktne oblike, ''packe''.

Nekaj je k temu zagotovo pripomoglo moje lastno informiranje o spiritualnosti, ki vrednoti druga telesa (eterično telo, telo želja ali astralno telo, nižjo in višjo miselno telo, duhovno telo, bla, bla, bla) kot večvredna na pran fizičnemu telesu in jih pojmuje kot obleke, ki si jih slačimo –začenši s fizičnim telesom - dokler ne pridemo do bistva.

Nekaj so k temu razmišljanju o šibkosti človeškega telesa pripomogli knjige in filmi. V zadnjem času sem na primer gledala Twilight sago, X-man in Transformerse.
Vampirji in volkodlaki – hitrejši, močnejši, boljši sluh, voh… vampirji živijo dolgo in ohranjajo svoj videz…

Človeški mutanti – vsak s svojo nadnaravno sposobnostjo – branje misli, upravljanje z magnetizmom, poljubno spreminjanje podobe, premikanje s pomočjo elektro-magnetnih valov, upravljanje z ognjem, upravljanje z ledom, letenje, okostje spojeno z izjemno trdo snovjo in hitro obnovljivo tkivo…

Avtomobili – roboti – zavest vgrajena v telo iz kovine, ki lahko nastopa v podobi avtomobila ali robota, ki se lahko dograjuje ali spaja z drugimi svoje vrste…

Človeško telo je proti tem bitjem oz. lastnostim milo rečeno skromno. Hitro utrudljivo, lahko ranljivo/umrljivo, dovzetno za bolečino. S tem, da so ta zgoraj omenjena bitja in lastnosti izmišljena… naše fizično telo pa je edina skupna resnica. Čustva, misli, reakcije, fantazije so zasebna stvar – specifično drugačna od posameznika do posameznika. Fizično udobje in bolečina pa sta skupni imenovalec vseh nas – ne samo ljudi, ampak vseh zemeljskih bitij.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila (moje) človeško telo definirati kot krhko in omejeno in ga zato prezirati. Znotraj tega si odpustim, da sem obstajala v želji in kot fantazija, da bi imela zmogljivejšo, bolj prilagodljivo in bolj odporno telo.  

Ko opazim, da definiram svoje telo kot manjvredno & ga preziram in ko opazim, da obstajam v želji/fantaziji po zmogljivejšem, bolj prilagodljivem in bolj odpornem telesu, ki presega človeškega – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se z obstojem v željah in fantazijah o svojem telesu v bistvu ločujem od njega in ga posledično upočasnjujem, delam šibkejšega in ga bolj izpostavljam nevarnostim, poškodbam in boleznim. Zavedam se, da lahko svoje telo naredim zmogljivejšo, bolj prilagodljivo in bolj odporno če svojo pozornost s pomočjo dihanja namenjam zavedanju sebe kot fizičnega telesa namesto, da se utapljam v čustveno-miselnih fantazijah.

Ne dopustim si več obstajati v želji po nadčloveško sposobnem telesu, raje se spoznavam kot človeško telo, saj se zavedam, da se v bistvu poznam zelo površno in s tem blokiram svoje lastne potenciale.

Human Physical Body