Jeza in zamera ne pomagata plačati bencina

Odpravljala sem se v mesto. Mama je rekla -Idi z mojim avtom in mi natoči bencina; plačilna kartica je v predalu.
Ustavila sem se torej na bencinski in natočila poln tank goriva ter se odpravila k blagajni. Gospod na drugi strani mi s pritajeno skrivnostnim glasom nekaj govori. - Prosim? - Gospa… nimate zadostnega stanja…
Na glas se vprašam – Kako je to mogoče.?.
Na točno tej črpalki se mi je enkrat že zgodilo nekaj podobnega; ne vem več točno zaradi katerega razloga nisem mogla plačat prav tako polnega tanka goriva. Zato mi skozi misli začneta švigat zadrega in sramota, nakar vključim obrambni mehanizem v smislu – ni moja krivda – in povem, da mi je mama naročila z njeno kartico napolnit njen avto. – Pa plačajte z gotovino. – Nimam je dovolj… Kaj je za naredit?

Prevzame me uslužbenka, ki začne izpolnjevat obrazec. Že odkar sem zagledala napis zavrnjeno, se mi v ozadju pobliskavajo misli v smislu:
sem sploh vzela pravo kartico?; če je nisem je kriva mama, ker mi ni povedala katero točno naj vzamem!
zakaj mi je ni dala sama; bi mi vsaj dala pravo!
kako me je lahko poslala po bencin s kartico na kateri ni dovolj denarja; kaj ji ni jasno…
zakaj me spravlja v tako zadrego / mi dela tako sramoto?!
In vse te in podobne misli se počasi oblikujejo v jezo in v zamero. Zaradi samo-korekcijskega treninga pri Desteni mi to dogajanje uspe opazit preden me popolnoma prevzame in preden zapadem v intenzivne reakcije.

Medtem ko uslužbenka še naprej vpisuje podatke, ki jih naštevam se vprašam: bo jeza pomagala rešit tale problem tukaj – poravnat dolg? & se bo mama naslednjič v podobni situaciji obnašala drugače, če ji bom tokrat zamerila?
Odgovora sta jasna. Jeza ne pomaga plačat bencina in moja zamera ne bo pomagala spreminjat drugega  na boljše…
Zato se jima odrečem in v miru počakam na uslužbenko, da dokonča izpolnjevanje in me usmeri naprej. Pravi, da naj denar prinesem še danes, do desete, sicer morajo plačati iz svojega žepa in da mora bit gotovina. Povem, da grem na en sestanek, da si bom denar sposodila tam in da bom nazaj v roku dveh, treh ur.

Včasih sem iz podobnih situacij naredila celo dramo. Nekoga, ki sem ga dojemala kot krivca, da sem se znašla v neugodni situaciji sem skozi misli napadla in se razburjala še dolgo časa po dogodku – vse dokler nisem prišla v stik z njim in vso nabrano jezo, razdraženost, naveličanost in zamero izlila na njega – da sem mu vrnila za vse občutke, 'ki mi jih je povzročil'.
Včasih se je po mojem izbruhu izkazalo, da drugi ni naredil nečesa za kar sem ga obtožila. Potem me je bilo sram, ker sem se tako silno 'izbruhala na njega' in sem hitro spremenila temo / se pobrala drugam in gladko potlačila dogodek – češ da ni imel takšne teže, čeprav sem par minut nazaj obstajala v pošteno intenzivni reakciji. Verjetno sem imela podoben izraz kot pes, ki skrije rep med noge in naredi najbolj ubogi pogled kar ga premore…

In tudi v tej situaciji bi se zgodilo podobno, če bi pustila svojim mislim, da se nekontrolirano stopnjujejo, če bi dovolila jezi in zameri, da me prevzameta. Najprej bi se zdrla in potem sramovala.
Ker je bila kartica prava in ker je bilo na njej dovolj denarja… Kot sem čez par minut ugotovila na bankomatu iste bencinske črpalke…
Tako pa sem dvignila denar, se skupaj z uslužbenko še malo počudila in rešila problem brez nepotrebnih čustvenih reakcij in izbruhov.

Kasneje sem o tem dogodku pripovedovala mentorici (buddy) pri Desteni I Processu. Ta me je vprašala če sem uspela mami v stabilnosti povedati to zgodbo. Odgovorila sem, da sem uspela – v zavedanju, da je to bila še zadnja točka preverjanja, če sem res čista reakcij. Če bi bila še vedno jezna na mamo in bi jo obsojala, bi se to slišalo v mojem glasu, v načinu na katerega bi se pogovarjala z njo. Ko pa sem ji prigodo na glas povedala umirjeno, sem si potrdila, da sem odstranila vse reakcije v povezavi s tem specifičnim dogodkom.

Poanta te zgodbe je v izbiri. V izbiri stabilnosti in umirjenosti namesto negativnih občutkov v sicer neugodni situaciji. In v zavedanju, da četudi bi 'pristala' v negativnih občutkih (jezi, razdraženosti in zameri), bi si jih bila dopustila/izbrala sama – ne bi mi jih povzročila mama oz. kdorkoli drug…

Zakaj pišem o tej bolj ali manj vsakdanji zgodbi? Zato ker se nam v življenju dogaja ogromno neugodnih situacij v katerih z lahkoto negativno reagiramo in kopičimo in povečujemo te posamezne reakcije do izbruhov; tako pa se kopičijo tudi izbruhi, ki škodljivo vplivajo na oblikovanje naših odnosov in na naš notranji mir.
Pišem zato, da ne pozabim in da spomnim še tebe, da izbruhov in nemira ne rabimo jemati kot samoumevnih in nespremenljivih. Z opazovanjem sebe in v zavedanju posledic lahko te škodljive vzorce zamenjamo z bolj prijetnimi odzivi, s katerimi si bomo povečevali samo-zaupanje in izboljševali medsebojne odnose.

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 6

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi dejstvo, da smo po dedku z alzheimerjevo dobili še dementno babico kot še posebej krivično in s tem opravičevati svojo nestrpnost. Zavedam se, da v današnjih časih veliko ljudi doživlja konkretno zajebane situacije, ki jih lahko posamezniki uporabljamo kot izgovor za obstoj v vlogi žrtve – si jih jemljemo osebno in se tožimo kako se nam godi krivica. Lahko pa sprejmemo spoznanje, da te zajebane situacije (bolezni, onesnaženje, vojne, lakote itd.) obstajajo zaradi načina na katerega smo si dopustili obstajat kot človeštvo skozi mnoge generacije. Da obstajajo kot posledice naših (človeških) sebičnih odločitev skozi čas. Soočam se s posledicami, ki sem jih kot bitje skozi ogromno količino časa pomagala soustvariti. Pa četudi ne – soočala sem se s posledicami v obliki alzheimerjeve in se na njih odzivala s konkretno nestrpnostjo – kar mi ni prineslo ničesar dobrega. Sedaj se soočam s posledicami v obliki demence, ki ne bojo šle nikamor… vse kar lahko gre, je moja nestrpnost… zato jo bom pošiljala vstran, dokler ne bo več prišla nazaj.

Po zadnjem tedenskem dopisovanju z buddyem – kot sestavnim delom Desteni I Process bom to vejo nestrpnosti vezano posebej na babico + demenco v tem izpisovanju tukaj in hkrati v zasebnem blogu še nekoliko bolj razširila in dodala samo-odpuščanja ter samo-korekcije, ki niso neposredno vezana na istoimenski izvorni blog… ampak se ujemajo tematsko.

Buddyu se tudi tukaj zahvaljujem za njegove perspektive, ki so mi pomagale pogledati situacijo iz mnogih zornih kotov , iz katerih se sama - zaradi ujetosti v čustvene energije - nisem spomnila pogledat.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot negativno nastrojen notranji govor v povezavi z babico. Ko opazim, da mi po glavi rojijo negativno nastrojene misli v babičini prisotnosti oz. v povezavi z njo – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vidim, da sem te ''zanemarljivo'' majhne negativno nabite misli podcenjevala in jih skozi čas akumulirala do takšne mere, da se zdaj kažejo v pošteno avtomatiziranih izbruhih naveličanosti, nestrpnosti in jeze. Avtomatiziranih do te mere, da večkrat sama sebe presenetim s svojim bednim obnašanjem; se gledam in čudim kaj delam, pa se kar ''ne morem'' ustavit. Zato se zavezujem, da bom vsakič ko se zavem, da si vrtim negativno nabit notranji govor vezan na babico – NE GLEDE NA TO KAKŠNA MALENKOST SE MI ZDI V TISTEM TRENUTKU – takoj prenehala in pogledala na konkretno situacijo / konkreten notranji govor iz samo-iskrene perspektive. Zadnji teden sem takšne misli že zaustavljala, ampak jih nisem tudi reflektirala… in imam občutek kot da so zaradi tega samo začasno poniknile in čakajo na novo priložnost. Odslej torej prakticiram zaustavljanje in si zraven še argumentiram zakaj posamezna negativno nabita misel ni validna.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si NISEM dopustila v polnosti dojeti, da sem ves čas skrbi za babico bolj ali manj obstajala v notranjem konfliktu med tem kar želim in med tem kar moram; znotraj tega si odpustim, da sem vedno bolj razmišljala o tem kako ne želim skrbet za njo in sem posledično vedno bolj reagirala. Dejstvo je, da nekdo mora poskrbet za njo. Živim v isti hiši kot ona in če nisem v službi, je smiselno, da za njo poskrbim jaz. Ko ne bom živela v isti hiši z njo, pa se bo situacija rešila drugače… Do takrat nima smisla, da si ga blodim o tem kako in zakaj tega ne želim počet… ta čas raje porabim za to, da naumim kako lahko najbolj efektivno poskrbim za njo – tako da bo najlažje za obe. Morda obstaja kakšna knjiga na to temo. Grem preverit. 

Odkljukano – knjiga ''Živeti z demenco doma : za svojce in družabnike oseb z demenco'' rezervirana.

(Med iskanjem knjižničnega gradiva sem nekje mimogrede prebrala: ''Najboljša samo-pomoč je razumevanje.'' Se strinjam, zato ga tudi iščem.)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skrbet za babico iz izhodiščnih točk pozitivnih in negativnih čustev; ker ji vračam skrb, ki mi jo je ona dajala v otroštvu, se počutim dobro + ker skrb za njo zahteva enormno količino strpnosti, upočasnjevanja, samo-korekcije, neprijetnih vonjav – mi je naporno in se počutim slabo. Ko pazim, da se pri skrbi za babico zapletam v pozitivna ali negativna čustva – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem (po potrebi skozi usta). Zavedam se, da je skrb za njo potrebna in da sem sama trenutno najbolj na mestu, da jo prevzamem. Razumem, da se to dejstvo ne bo spremenilo neglede na to, če pri skrbi za njo občutim pozitivna ali negativna čustva. Torej se jim odpovedujem in se raje fokusiram na fizični aspekt skrbi za dementno babico; iščem boljše načine premikanja, komuniciranja, ki bodo bolj sprejemljivi za obe. 

Še nekaj trenutkov me loči od smrti

in jaz se sprašujem kaj sem naredila s svojim časom. Zdi se mi, da sem ga zapravila, namesto da bi ga kvalitetno uporabila. Z izgovorom, da sem se rodila v svet, ki v večini ne podpira potencialov posameznika in sproščenega raziskovanja življenja sem se predala ideji, da se tako ali tako nima smisla trudit za karkoli.

Moji življenjski dosežki? Naredila sem osnovno šolo, srednjo šolo in fakulteto. Ampak si tega ne štejem ravno pod dosežke, ker sem si izbrala pot v poklicu, ki združuje umetnost in izobraževanje; v teh dveh panogah pa je trenutno izredno težko dobiti službo.

Službo sicer trenutno celo imam – česar si prav tako ne štejem kot dosežek ampak bolj kot srečo. Srečo, ki bi naj tajala do konca leta in ki se mi lahko vsak trenutek zaradi sesuvanja sistema izmuzne.

Mmm – kot dosežek si štejem to, da sem se preko spleta dokopala do mednarodne skupine Desteni, ki deluje po principu enosti in enakovrednosti vseh živih bitij. In da sem prehodila dve leti njenega spletnega tečaja Desteni I Process, kjer predelujemo Structural Resonance Alignment oz. svojo strukturno resonančno poravnavo z delovanjem, ki je enakovredno najboljše za vse oblike življenja.

In iz tega tako rekoč mojega edinega dosežka nadaljujem na svoja obžalovanja. V zadnjih trenutkih pred smrtjo priznam, da mi je žal, da nisem bolj dosledno hodila samo-popravkov, ki sem jih spisala na podlagi samo-realizacij po samo-odpuščanju. Žal mi je, da nisem poslušala svojega telesa, ki se mi je skozi občutke tesnobe,  strahu, napetosti drlo naj se ustavim in preneham z umojebi. Žal mi je, da se nisem zdisciplinirala v prehranjevanju kot podpori za telo in v doslednejšem zaustavljanju omejujočih miselnih in čustvenih vzorcev glede katerih sem se zavedala, da si z njimi škodujem. Žal mi je, da nisem več konfliktov reševala iz točke stabilnosti – glede na to, da mi je kristalno jasno, da se konfliktov ne da reševat iz točke reakcije.  

Berem zgodbe o ljudeh, ki so se kljub težkim in ne-podpornim življenjskim oz. sistemskim razmeram znašli… ker so se potrudili po svojih najboljših močeh in se niso pustili potlačit zablodam lastnega umsko-zavestnega sistema. In se veselim za njih in jih občudujem… in se hkrati sprašujem zakaj sama iščem izgovore namesto da bi na polno izkoriščala vse svoje potenciale.

Jebemsi – nočem umret v obžalovanju, da sem zapravila življenje zaradi prepuščanja melanholiji, čemernosti, pritoževanju in podobnim banalnostim. Še nekaj trenutkov me loči od smrti. Nimam pojma koliko… vem pa, da jih nima smisla zapravljat.

Vložim jih v sooblikovanje sveta, ki bo podpiral potenciale posameznika insproščeno raziskovanje življenja – v sooblikovanje sveta v katerega bi se želela roditi sama. Morda se po smrti dejansko vrnem sem, morda ne… v vsakem primeru je to zaenkrat edini svet, ki ga poznam. In četudi ga pomagam izboljševat in bo to imelo opaznejše efekte šele proti koncu mojega življenja li po njem, je to vseeno največ kar lahko naredim iz svojega časa / življenja.

Zdajle se bom odpravila na volišče. In če tekom parih let ne bo izboljšave, se bom odpravila še na kandidaturo. Kdaj če ne zdaj, kdo če ne mi, kaj če ne enost in enakovrednost? 

Sesuvanje sistema 3

1. del

2. del

''Ravnokar sem prebrala, da bo policiji kmalu zmanjkalo denarja za bencin…''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah, da bi policija zaradi finančne nesposobnosti postala onemogočena in da bi se zaradi tega razširila nasilje in kriminal v obliki ropov, fizičnega in psihičnega nasilja, ustrahovanja, posilstev ter da bi sama postala žrtev (katere izmed) teh situacij.

Ko opazim, da obstajam v strahu pred onemogočeno policijo in naštetimi potencialnimi posledicami – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se zadeve lahko razvijejo v tej smeri, hkrati pa se zavedam, da je to samo ena izmed možnosti.  Razumem, da moj strah ne more preprečiti njene morebitne realizacije in zatorej ni na mestu.

Zavezujem se, da bom postala sama svoja policajka – v smislu samo-odgovornosti – da si ne bom dopuščala razraščanja strahu v sebi, saj se zavedam da ni na noben način podporen. Zavezujem se, da bom tako delovala zdaj, ko so razmere še relativno vzdržne, kakor tudi v primeru, če postanejo skrajno neprijetne.

''Opažam, da se zaostrujejo razmere v zdravstvu. Zdravstveni delavci so vedno bolj obremenjeni, vedno bolj jih primanjkuje, čakalne dobe za zdravstvene storitve se povečujejo, terapije se krčijo.''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred okrnjenim zdravstvenim sistemom in ljudmi trpečimi zaradi bolečin, ki jim nihče ne pomaga vsaj v tej meri kot zdaj.

Ko opazim strah pred okrnjenim zdravstvenim sistemom in strah pred tem, da bi ljudje ostajali sami v svoji nemoči in bedi – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da moj strah ne more preprečiti morebitne realizacije te grozote. Kar lahko storim je to, da karseda dobro poskrbim za svoje zdravje in predvsem stabilnost, ki ga v bistvu pogojuje in tako stojim kot zgled drugim.

Zavezujem se, da se bom zdisciplinirala in postopoma prakticirala vedno več gibanja in vedno manj uživanja hrane, ki vsebuje sladkor in škodljive maščobe. Zavezujem se, da ne bom obstajala v strahu, kadar bo kak del mojega telesa v bolečinah ali izrednem stanju, ampak bom takoj in vztrajno ukrepala dokler se zadeva ne bo stabilizirala, saj se zavedam  da je zdravje telesa predpogoj za kakršnokoli drugo aktivnost.

''Ob zastarelosti in nepraktičnosti šolskega sistema ostajam brez besed. Sem pa skozi lastno izkušnjo poučevanja doživela rahljanje njegove konstrukcije.''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred počasnim bolečim sesuvanjem šolskega sistema; tudi zaradi svojega pedagoško usmerjenega poklica.

Ko opazim, da obstajam v strahu pred počasnim bolečim sesuvanjem šolskega sistema, stresu in nezadovoljstvu, ki ga ta prinaša s seboj – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da lahko ministrstvo za šolstvo sproti opozarjam na dobre prakse v vzgoji in izobraževanju, ki jih zasledim in te tudi delim z drugimi ter jih vzpodbujam k podpori.

Zavezujem se, da ne bom samo stala ob strani in v obupu pasivno gledala propadanja šolskega sistema, ampak bom iskala načine kako prepričati vplivne v realizacijo zdravorazumskih rešitev na tem področju.

''Kultura – ne drznem si samo-iskreno javno govorit o njej – ker me (vsaj začasno) zaposluje. Povem samo toliko, da se mi zdi nesmiselno nekaterim nudit vrhunske kulturne prireditve, medtem ko se drugim ne ponudi niti dostojnih možnosti za zaposlitev ali pa vsaj finančno varnost.''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutek krivde zaradi notranjega konflikta - ker sodelujem v ponudbi kulturnih dogodkov, metem ko mnogi potrebujejo najbolj osnovne stvari in storitve za preživetje in si ne drznejo niti pomisliti da bi se udeležili kakšnega kulturnega dogodka.

Ko opazim, da obstajam v opisanem konfliktu – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da v prvi vrsti potrebujem finančno stabilnost, ker mi le ta omogoča učinkovitejšo postopno spremembo sebe in posredovanje praktičnih in zdravorazumskih rešitev drugim.

Zavezujem se, da se ne bom več obremenjevala z opisanim občutkom krivde – ker vidim, da me  v nobenem pogledu ne podpira. Namesto tega se bom zverzirala, da bom več in bolj razločno opozarjala na probleme in natančneje in bolj nazorno predlagala rešitve.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah da nismo sposobni izpeljat postopnega in čim bolj gladkega prehoda v sistem, ki bo najboljši za vse; strah da bo rušenje zdajšnjega sistema grobo in boleče, strah da  bivališče in hrana ne bosta več neovirano dostopna.

Ko opazim da obstajam v strahu pred grobim načinom prehoda iz zdajšnjega egoistično usmerjenega sistema v sistem, ki bo končno temeljil na zdravi pameti – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da bo prehod takšen kakršnega si bomo naredili in da lahko pri tem prispevam po svojih najboljših močeh – s tem da stojim kot vzgled stabilnega in drugim dojemljivega podajanja zdravorazumskih rešitev. Zavedam se, da drugih ne morem prisilit k realizaciji in da bom morala predihat še veliko situacij v katerih bo prevagal umsko-zavestni sistem.

Zavezujem se, da bom nehala dvomit v (svojo) sposobnost samo-preprogramiranja v način –kar je enakovredno najboljše za vse-, da bom nehala pričakovat grobost tekom procesa prehoda. Saj se zavedam, da se strahovi manifestirajo z namenom, da se lahko soočimo z njim in da nimam nobene potrebe v svoje življenje pritegniti grobosti, zato da jo bom kasneje odstranjevala.

S tem za zdaj zaključujem izpisovanje mojih strahov in njihovo predelavo na temo Sesuvanje sistema. Skupna imenovalca/sprožilca sesuvanja vseh omenjanih segmentov sistema sta neenakovredna razporeditev denarja in sebičnost kot posledica naših strahov.

Rešitve za enkovrednejšo prerazporeditev denarja si v svoji izvedljivosti sledijo od zgoraj navzdol in v svoji dodelanosti in kompleksnosti v obratni smeri.

- Univerzalni temeljni dohodek (UTD)

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)

- Enakovredni denarni sistem (EMS)

Načine za odstranjevanje strahov zaradi katerih se še vedno oklepamo bolne sebičnosti lahko spoznate tukaj:

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe
- Desteni I Process - za preprogramiranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

Dodajam še svoj glas za:

- neposredno demokracijo – da ne bomo več mogli krivit politikov in da bomo začeli odgovarjat za lastne odločitve,

- lokalno samooskrbo – da si pomagamo kot sosed sosedu in ohranimo svežino dobrin in odnosov,

- polovični delovni čas – ker je ogromno delovnih mest prevzela tehnologija, ker lahko na ta način rešimo problem brezposelnosti, ker bomo s tem vsi pridobili več časa za izboljšanje medsebojnih odnosov in pa predvsem za izboljšanje odnosa do sebe.

Moj odnos do denarja / maj 2014 / 2

Prvi del se nahaja tukaj. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutek naveličanosti tekom konzumiranja medijskih zgodb o nenehnem stopnjevanju revščine. [O tem, kako mladi nimajo pravih možnosti zaposlovanja, o tem kako životarijo upokojenci, o finančni odvisnosti odraslih otrok od staršev, o odvisnosti iz službe odpuščenih staršev od štipendij njihovih otrok.]

Ko opazim, da obstajam v občutku naveličanosti ob absorbiranju medijskih zgodb o nenehnem stopnjevanju revščine – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da bodo te zgodbe najverjetneje še lep čas del mojega vsakdanjika in da se bodo najverjetneje stopnjevale še hitreje. Zavedam se, da jih ne morem kot posameznica preprečit in da sem jih prisiljena sprejet. Kar lahko storim z njimi, je to, da jih uporabim kot podlago za pisanje blogov in na osnovi njih razložim kako bi se spremenile če bi se vpeljali enakovrednejšo prerazporeditev denarja.

Zavezujem se, da si ne bom več dopuščala občutka naveličanosti ob poročanju medijev o zgodbah prežetih z revščino. Raje bom vsake toliko napisala kakšen blog na osnovi zgodbe o revščini in ponovno  predstavila rešitve – saj jih je zelo očitno potrebno predstavljat znova in znova in znova…. In kakor zgleda – še kje drugje kot samo v blogu. Seveda ne bom mogla spisat replik na vse takšne zgodbe, zato jih bom večino predihala in si sproti odpustila emocije, ki se bodo pojavljale ob teh neugodnih življenjskih zgodbah.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati ljudi ki jim nikakor ne uspe priti na zeleno vejo / pozitivno nulo kot raztresene in nedisciplinirane, kljub temu da jih nihče ni naučil smotrnega ravnanja z denarjem in kljub zavedanju, da se možnosti za finančno stabilnost posameznikov in družin vedno bolj zaostrujejo.

Ko opazim, da obsojam ljudi ki jim nikakor ne uspe priti na zeleno vejo / pozitivno nulo kot raztresene in nedisciplinirane – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da jim moje obsojanje nikakor ne bo pomagalo priti na zeleno vejo in jih naučiti smotrnega upravljanja denarja. Zavedam se, da jim ne morem kaj dosti pomagat tudi z mnogimi debatami o denarju… Ne morem spreminjat njihovih denarnih vzorcev, ki so se krepčali skozi leta in tudi ne njihove življenjske situacije.
Zato se zavezujem, da bom nehala obsojat ljudi ki jim nikakor ne uspe priti na zeleno vejo z namenom, da bi s tem preusmerila pozornost iz dejstva, da jim ne morem pomagat. Drugače kot s kakšnim zdravorazumskim vprašanjem, ki jim bo morda razjasnilo kak delček njihov omejujočih vzorcev, ki pa bi ga lahko prebavili in si malce olajšali finančno situacijo. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po finančni samostojnosti do te mere, da bi se lahko finančno povsem osamosvojila v bivališču ločenem od staršev in vsega njihovega… Predvsem omejujočih miselnih in čustvenih vzorcev, ki sem jih prekopirala v svoj način delovanja in obrambnih mehanizmov umsko-zavestnega sistema, ki sem jih razvila v odzivu na starša; ti vzorci in obrambni mehanizmi so zaradi nenehnega stika dobro vzdrževani/napajani…

Ko opazim, da obstajam v želji po finančni samostojnosti, ki bi mi omogočila bivališče ločeno od staršev – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da bi mi najem in vzdrževanje lastnega bivališča in pomoč staršem na posesti vzelo še več časa in denarja kot ju dajem sedaj. Tako bi se mi skrčil čas, ki ga lahko sedaj uporabljam za izpisovanje in samo-odpuščanje. Zavedam se, da bom omejujoče vzorce prevzete od staršev in obrambne mehanizme ki sem jih razvila v odnosu z njimi tako ali tako morala opustiti, ker jih prenašam tudi v odnose z vsemi drugimi izven doma.

Zavezujem se, da bom opustila željo po finančni samostojnosti z namenom, da bi se otresla vira nenehnega napajanja svojih avtomatiziranih vzorcev/reakcij - konstantnega stika s starši in da se bom nehala izgovarjat da teh svojih vzorcev in reakcij ne morem predelovat na samem ''kraju zločina'', lol. Tukaj je navsezadnje najlažje poiskat s polarno (negativno ali pozitivno) energijo nabite spomine, ker mi domači ves čas bolj ali manj ne-zavedno in ne-namerno pritiskajo na sprožilce reakcij.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutke ravnodušnosti in flegmatičnosti v povezavi z denarjem.

Ko opazim, da obstajam v občutkih ravnodušnosti in flegmatičnosti kadar beseda nanese na denar/ ko gre za upravljanje denarja – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da kadar obstajam v teh občutkih v manjši ali večji meri prepuščam usmerjanje in kontrolo svojega denarja drugim in/ali umsko-zavestnemu sistemu.

Zavezujem se, da ne bom več obstajala v občutkih ravnodušnosti in flegmatičnosti v povezavi z denarjem in da bom svoj denar usmerjala po principu kar je najboljše za vse.

 Preveri, uporabi, podpri (se):

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za preprogramiranje sebe

- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)

- Enakovredni denarni sistem (EMS)

Ogled filma Noah / Noe

K ogledu sta me pritegnili super igralska zasedba in super efekti/animacija, ki sem ju zaznala tekom ogleda napovednika… ampak sama vsebina/zgodba pa je po ogledu filma pustila neko vrzel vprašanj in nejasnosti v meni. Nekaj praznine, nekaj odpora in nekaj strinjanja.

Pa poglejmo glavne izhodiščne točke: vesoljni potop, bog/kreator kot večvredni usmerjevalec, človek kot uničevalec ali kot vendarle vreden raja?

Vesoljni potop in Noetova barka. Ideja o tem, da se na zemlji ohrani živali (in rastline) ter iztrebi človeka, se mi na prvo žogo ne zdi tako slaba. Navsezadnje se med živalmi (oz. v celotni naravi) ohranja neko naravno ravnovesje, medtem ko človek s svojo sebičnostjo uničuje druge vrste, s tem pa posledično sebe in cel planet. A ne bi bilo torej najbolje za življenje, da bi nas kot človeško vrsto izbrisalo iz obličja Zemlje?  

Kdo je tisti, ki o tem odloča? Noe je zgradil ladjo, ker ga je bog kot svojega izbranca skozi vizije in sanje opozoril na potop. Nakar se začne ta izbranec spraševati v čem je on ali katerikoli drug član njegove družine (žena, trije sinovi in neplodno dekle, ki jo vzel pod svoje okrilje) drugačen od ostalih z egoizmom pokvarjenih pripadnikov svoje vrste. V vsakem družinskem članu, vključno s seboj najde nekaj kar definira kot nesprejemljivo; naj bo to ošabnost zaradi tega kar ima, poželenje zaradi po tem česar nima, zaščita svojih otrok po potrebi tudi z ubijanjem drugih… Tako se odloči, da svojim sinovom ne poišče partnerk / jim ne dovoli da si jih poiščejo sami z namenom da ne bi zaplodili novih pripadnikov egoistične človeške vrste. Odloči se, da bodo člani njegove družine umrli en za drugim naravne smrti in da bo njegov najmlajši sin poslednji človek na Zemlji.

Odločata torej bog in človek skupaj.

Nakaaar se pojavi nosečnost pri dekletu, ki so jo sprejeli kot članico svoje družine in je skupaj z najstarejšim sinom… Nosečnost kot posledica želje Noetove žene, da bi tudi njuni otroci občutili radosti sobivanja z lastnimi otroki in nosečnost kot posledica ozdravitve neplodnosti dekleta, ki jo je na željo Noetove žene  čudežno povzročil njegov oče.

Tako se v zgodbi pojavita otroka – dvojčici – potencialni bodoči materi. Noetu se mrači; z božjo pomočjo je želel izbrisat svojo uničujočo vrsto, sedaj pa ima pred sabo dva nedolžna otroka, ki nista v noben pogledu okužena s sebičnostjo. Kliče boga na pomoč, a ta molči, medtem ko Noe nori v lastnem konfliktu in hkrati v konfliktu z vsemi svojimi bližnjimi…

Kaj lahko stori človek, ko ga njegov stvarnik pusti samega s seboj?
Pri otrocih se nam/mi zatakne… Mlajši kot so, težje si predstavljam, da bi bili žrtvovani zaradi ''grehov svojih očetov'', se pravi zaradi grehov svojih staršev. Samo staršev in delno odraslih otrok pa tudi ne moremo odstraniti, ker dojenčki brez njih niso sposobni preživeti…

Kaj stori človek, ko ga stvarnik pusti samega s seboj?
Postane sam svoj stvarnik. Se je prisiljen odločati in usmerjati sam. Sam sprejemati posledice svojih odločitev. In kaj lahko v tem kontekstu naredi za svoje nedolžne otroke, če jih želi obdržati pri življenju in jih hkrati ne želi okužiti s svojo sebičnostjo?

Spremeni svoje sebične vzorce delovanja in nauči sebe in svoje otroke delovanja, ki je najboljše za vse življenje – za življenje v vseh njegovih izraznih oblikah: za človeka, za živali, za rastline, za planet.

Seveda se mora najprej odučit vseh nepraktičnih miselnih in čustvenih vzorcev. Si odpustit svoja pretekla dejanja. Ker dokler živi s krivdo, ta krivda zavzema prostor, ki bi ga morala zapolnit sprememba v dobrobit življenja.

Dolgo smo se učili nesmiselnega in nesprejemljivega, sebičnega in uničujočega delovanja; morda celo od samega začetka obstaja človeštva, morda ne… ampak to vprašanje ni bistveno. Tukaj smo zdaj. Imamo prostor in čas - in sebe. Imamo svoje zavedanje, da je uničevanje lahko, ampak hkrati boleče. Imamo način, da počistimo svojo sebično nesnago in si ustvarimo raj na Zemlji. Za sebe, za svoje nedolžne otroke, za sebe kot ne-dolžne. 

Desteni I process – proces prečiščevanja omejujočih in uničujočih vzorcev, specifičen prav toliko, kot je EDINstven vsak izmed nas. Dobrodošel / dobrodošla!

Pivske nominacije : daj naprej

Vidim kako se po Facebooku intenzivno širijo pivske nominacije. Pišem o igri ''neknomanate'', v kateri ''je treba'' na dušek spiti vrč piva, se pri tem posneti, javno objaviti posnetek in nominirati dva ali tri prijatelje/ljudi, ki ''morajo'' vajo ponovit v roku 24ih ur, sicer so tistemu ki jih je nominiral za kazen dolžni gajbo piva.

Razumem zakaj se ta igra tako lepo prijema; alkohol smo sprejeli kot normalen del svoje vsakdanjosti, kot spremljevalca ob druženju, kot tradicionalno navado. Igra glede na to sama po sebi ni pretirano težka, zraven tega pa ponuja še energijo vznemirjenja ob sprejemu izziva in ob snemanju, pozornost od drugih, (vprašljivo) dokazovanje sebi in drugim, da zmoreš in (spet vprašljivo) zadoščenje ob nominiranju drugih naivnežev.

Priljubljenost igre gor ali dol – jaz jo vidim kot dokaz človeške neumnosti. Pitje alkohola je samouničujoče početje v vsakem pogledu. Da ne bo pomote – ni mi še uspelo ustaviti te destruktivne navade in priznam, da mi je ravno pivo najljubša alkoholna pijača. Ampak imam namen izkoreniniti to navado pri sebi, ker se vedno bolj zavedam njene nesmiselnosti. Alkohol ima zraven svojega fizičnega okusa vedno tudi okus po uničevanju našega telesa in dolgoročno gledano medsebojnih odnosov.

Zato pravim, da tale ''igra'' ni zdravorazumska in ni sprejemljiva. Kljub vsesplošnemu odobravanju pitja alkohola, se mi zdi, da smo tule stopili čez eno… da smo se tule prevrgli čez naslednjo mejo. Promocija in spodbujanje eksanja piva? WTF?! Kaj še rabite, da boste dojeli? Alkoholika v družini, lastno odvisnost od alkohola, nesrečo povzročeno pod vplivom alkohola, ki ste jo storili vi ali vam je bila storjena? Praktično-uporabno in konstruktivno različico igre z nominacijami s katero si boste krajšali čas namesto da bi ga zapravljali za samouničevanje?

Super! Ste gledali film Daj naprej (Pay it foward) ? To je zgodba o osnovnošolskem učitelju družbenih ved, ki ''Na začetku vsakega šolskega leta naloži svojim učencem posebno nalogo: domisliti se morajo načina, kako bi lahko spremenili svet, in za to nekaj narediti.''

(Bistvena razlika med to nalogo in pivskimi nominacijami je v tem, da je pri pivskih nominacijah potrebno po principu črednega nagona zeksat tisto pivo brez kakršnegakoli spraševanja in umskega napora. Beeeeeeeee…)

Učenec Trevor, katerega starša sta alkoholika in mu s tem onemogočata brezskrbno otroštvo, vidi v nalogi možnost za stabiliziranje samega sebe (in delno okolice) v krutih okoliščinah v katerih se nahaja. ''Nalogi se posveti z veliko zavzetostjo in sproži verigo dobrih del, ki jo poimenuje "daj naprej". Trem osebam pomaga z uslugo, vsaka od teh treh oseb pa mora uslugo narediti spet trem osebam, tako da se število dobrih del hitro povečuje. Po Trevorjevi zaslugi se marsikomu nenadejano nasmehne sreča in življenje postane lepše.''

Delim še en kratki video imenovan Bumerang prijaznosti . Poanta tega videa je deljenje nesebične pomoči. Dajanje tega, kar bi rad prejel če bi se znašel v koži drugega. 

Tako v filmu kot v videu je ogromno ene nepotrebne čustvene drame – prav tako kot je je pri pivskem izzivu. In to plat lahko brez škode zavržemo. Lahko pa spremenimo vsebino in sporočilo tega kar dajemo naprej, kar delimo z drugimi. Vprašanje je torej ali bomo še naprej škodovali sami sebi in z zgledom tudi vsem ostalim ali bomo začeli uporabljat svoj um in telo z namenom pomoči sebi, sočloveku in drugim bitjem.

Pozivam vas, da ne sodelujete v tem bednem pivskem izzivu (oz. v podobnih v prihodnosti) in da si raje postavljate zdravorazumske izzive – pomoč drugemu in sebi skozi samoodpuščanje lastnih nepraktičnih miselnih in čustvenih vzorcev . Nominiram vas nas vse po vrsti.

Eden izmed mojih izzivov je vsakodnevna pomoč s čim manj reakcijami dementni in fizično nestabilni babici, ki je mimogrede alkoholičarka. Ne more več pomagat niti sebi, kaj šele drugemu. Verjemite – nočete bit na njenem mestu in verjemite – nočete posvojit mojega izziva…

Zavedajmo se svoje moči in svojih potencialov in jih nehajmo zapravljat za zabavo s katero samo škodujemo. Toliko stvari še imamo za popravit pri sebi in pri sistemu v katerem živimo.

Dajmo sporihtat raj na zemlji – nima smisla, da se še naprej mučimo v peklu. Izzivam vas k sodelovanju v tej smeri.

 Vir citatov

Moj blog o alkoholu

Sledenje neke misli nazaj po stopinjah

Tuširam se. V mislih si začnem vrtet pesem ''Čuvaj to ljubezen, čuvaj jo…''. Za hip se zavem svojega početja, pa ga zignoriram. Par trenutkov za tem pa si rečem WTF!? Od kod pri hudiču se je zdaj vzelo to? Zakaj bi si ravno v tem trenutku v mislih pela pesem tega žarna, ki ga sicer ne poslušam kot lastno izbiro + pesem z besedilom, ki ga dojemam kot ponesrečenega/nesmiselnega?

Nimam pojma… Ni variante, da bi razvozlala/izsledila to miselno šalo - me prešine.

Potem začnem razmišljat kdo bi bil avtor. Nace Junkar se spomnim. V mislih se mi prikaže njegova podoba iz mladih let. Aha! Oblika njegovega obraza in frizura sta precej podobni liku Benu iz serije Lost, ki jo te dni gledam.

Režim se, ker mi je uspelo izsledit izvor te sekvence misli. In začudeno dojemam, da je res vse tole o čem študiram pri Desteni: osupljiva kompleksnost in hitrost misli, zapisovanje misli v spomin preko podob – znakov - simbolov, asociativnost misli v obliki besed, zvokov, podob itd., ki na prvi pogled deluje kot nesmiselno preskakovanje.

Naa. Vse je tu. Zapisano v nas. V umu in v telesu. Vsak program, vsaka vrstica tega programa posebej. Če se ustavimo, umirimo, upočasnimo, lahko vidimo. Kako deluje naš umsko-zavestni sistem. Posebej če izpišemo časovnico nekega specifičnega spomina v podrobnosti.

In kaj bi si naj začeli s to časovnico? S pomočjo nje se lahko preprogramiramo! Odpravimo svoje omejitve s pomočjo samo-odpuščanja preteklih nesmiselnih vzorcev in s pomočjo samo-korekcijskih nasvetov, ki temeljijo na zdravem razumu in jih bomo uporabljali od zdaj naprej.

Časovnica:

--> sledenje misli ''Čuvaj to ljubezen, čuvaj jo…'' nazaj po stopinjah

-->--> Navdušeno pomislim – to moram zapisat

-->-->--> Pomislim - na ta način lahko drugim dokaj nazorno prikažem delovanje/obnašanje misli

-->-->-->--> Občutim sram

-->-->-->-->--> Pomislim - drugi me bodo verjetno obsojali / se mi posmehovali, ker sem imela to pesem v mislih

-->-->-->-->-->--> Pomislim: spet se sodim skozi oči drugih

Samo-odpuščanje:

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v sramu in kot sram ter v strahu, da me bodo drugi obsojali zaradi pesmi, ki jo v bistvu sama sodim kot bedno.

Samo-popravki:

Ko opazim, da obstajam kot sram in kot strah pred sodbo drugih oz. ko opazim, da se sodim skozi oči drugih zaradi stvari, ki jih sama dojemam kot bedne – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da je nesmiselno obstajati v sramu in strahu pred sojenjem s strani drugih in zaradi tega potlačevati del sebe s katerim se bom slej ali prej morala soočiti. Zavedam se, da sem omenjano pesem začela soditi kot bedno precej časa nazaj  - zaradi vpliva sovrstnikov in želje po pripadnosti. Vidim, da je to stvar preteklosti in da ni potrebe, da to pesem še naprej avtomatizirano sodim kot bedno v strahu da ne bi bila sprejeta / da bi bila izločena.

Samo-nasveti/zaveze:

Zavezujem se, da bom v primerih ko bom občutila sram izpisala ozadje, poiskala spomine kdaj in kako se je določen primer sramu pojavil in razvijal, si ga razložila in si ga odpustila. Enako bom storila v primerih, kjer se bom zasačila da določeno zadevo pojmujem kot bedno.

Pozivam vas, da tudi sami ujamete kakšno svojo misel, ki se je ''kar vzela od nekod'' in ji po besednih, slikovnih in drugih povezavah sledite nazaj do izvora. Zelo vesela bom, če boste to sledenje delili z mano; tako si lahko medsebojno pomagamo pri razumevanju umsko-zavestnega sistema, ki nam je vsem skupen. 

Preveri, uporabi, podpri (se):

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe

- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)

- Enakovredni denarni sistem (EMS)

Risankast glas / perspektive kolegice, ki sem jih sama spregledala, se pa zdaj vidim v njih

Izpisala sem ves direndaj na temo risankast glas, ki je prišel na površje. Zdaj pa preverim še kolegičine perspektive in z njeno pomočjo ozavestim še par delčkov s katerimi se omejujem - z namenom, da jih izbrišem iz svojega procesorja.

Za izhodišče jemljem njen blog :

http://hildajourneytolife.blogspot.com/2014/01/day-181-decontructing-cartoon-character.html

  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila risankast glas uporabljat z namenom, da bi me drugi dojemali kot ne-nevarno, ne-škodljivo, ne-dolžno in posledično kot zaupanja vredno.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat risankast glas, ker mi asociira na otroke, na brezskrbno otroštvo, na odsotnost ''teže'' odgovornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odgovornost povezovati in definirati z besedama teža, težko.

Odpustim si, da sem si želela ostati v vlogi brezskrbnega otroka, čeprav se zavedam, da je moja vloga biti odgovorna odrasla – četudi to pomeni odrekanje in neudobje zaradi spreminjanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odrasle dojemat kot zamorjene in dolgočasne in se skušala s pomočjo risankastega glasu izognit spremembi v enega izmed njih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vase vprogramirati ogromno risankastih glasov in njim ustrezajočih mimik (predvsem iz slovenskih risank), ki sem jih uporabljala v begu pred soočenjem s sabo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred neuporabo risankastega glasu, ker sem se bala, da bi tako postala preresna, predolgočasna, zamorjena, prazna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat risankast glas z namenom da ohranim ''otroka v sebi''. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila otroka v sebi definirat kot nekaj dobrega, spontanega, igrivega – življenja polnega; čeprav temu ni ravno tako… ker je ta otrok lahko tudi neoodgovoren in razvajen… to dvoje pa ne podpira življenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabo risankastega glasu z namenom da bi me drugi dojemali kot drugačno, izstopajočo, posebno, temperamentno, zanimivo.

Ko opazim, da nameravam uporabit ali že uporabim risankast glas – se ustavim in diham. Vidim, realiziram, razumem, da se takrat pustim usmerjat miselnemu konstruktu z željo da bi me drugi dojemali kot zabavno, sproščeno, kot faco in/ali da bi preusmerila pozornost iz nečesa kar dojemam kot neprijetno, boleče, formalno, resno, dolgočasno. Zavedam se, da z uporabo risankastega glasu zatiram svoj dejanski izraz/glas.

Zavezujem se, da bom redno preverjala ozadje uporabe risankastega glasu; v tem mesecu pri vsakem primeru. Ko bom odkrila sprožilec, si ga bom takoj odpustila in nadaljevala pogovor z nepopačenim glasom.

Hilda – hvala za ta izčrpen prispevek, mnoge perspektive in pomoč + kul te je bilo spoznati tudi iz tega zornega kota.

Preveri, uporabi, podpri (se): 

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe

- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)
- Enakovredni denarni sistem (EMS)

Risankast glas / za vzbujanje pozitivnega čustvenega odnosa pri drugih + v iskanju pozornosti od drugih

4. Sošolka iz faksa, ki je pogosto uporabljala tak ljubek risankast glasek skupaj s srčkano mimiko.

To mi je bilo tako všečno in zabavno, da sem pri tem začela sodelovati tudi sama.

Ozadje: To sošolko sem dojemala kot lepo, privlačno nasprotnemu spolu, inteligentno in odločno. Tudi sama sem ji želela biti podobna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila po vzoru 'simpatične' sošolke uporabljati ljubek risankast glasek, s podzavestno željo - da bi me drugi, kakor tudi ona sama dojemali kot prikupno in/ali da bi mi zaradi prikupnosti lažje naredili kakšno uslugo / izpolnili kakšno željo.

Ko opazim, da uporabljam risanakast glas z namenom, da bi se drugim zdela prikupna in/ali da bi mi zaradi tega lažje šli na roko – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da s takimi sugestijami in/ali manipulacijami sebe postavljam v večvredno vlogo, drugega pa v manjvredno. Zavedam se definicije besede: prikupen -> ki zaradi urejene zunanjosti, lepega vedenja vzbuja pozitiven čustveni odnos.

Zavezujem se, da bom prenehala uporabljati ljubek risankast glas (vključno z vzporedno mimiko) z namenom vzbuja pozitivnega čustvenega odnosa in posledično pridobivanja osebne koristi.

5. Pozornost

je to kar dobim s tem načinom vokalizacije. Zakaj jo hočem? Me moti ker je ne dobim drugače? Hočem izpast zabavna?

Risankasti glasovi so pogosto precej intenzivni, dramatični (in izstopajoči). Posebej kadar jih uporabljamo izven risank… tako da ja - so magnet za pozornost.

Zakaj hočem pozornost, ki si jo pridobivam z risankastim glasom?

Da bi bila končno slišana, da bi pregnala lasten dolgčas (kadar se nahajam kje recimo po volji staršev), da bi nas zabavala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pozornost pridobivat z risankastim glasom z namenom, da bi bila končno slišana, da bi pregnala lasten dolgčas, da bi nas zabavala.

Ko opazim, da želim pridobit pozornost z uporabo risankastega glasu – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da ta način pridobivanja pozornosti sicer deluje pri domačih in sorodnikih, ampak ni praktično da se ga navadim in/ali ga avtomatiziram, ker ga ''zunanji'' svet ne bo sprejel kot primernega, ampak prej kot otročjega (otročje izsiljevanje pozornosti)…Zavezujem se, da bom ob vzgibu ali ob uporabi risankastega glasu z namenom pridobitve pozornosti preverila kaj si skrivam v ozadju. Kadar bom presodila, da je smiselno, da si pridobim pozornost drugih, jo bom skušala poiskati na primernejši način – se človeku bolj približala, navezala očesni stik in uporabila svoj nepopačen glas. Kadar bom presodila, da iščem pozornost pri drugih (predvsem izven doma) zaradi lastnega dolgčasa / ker nas želim zabavati, si bom dopustila dati pozornost svojemu telesu, namesto pridobivanja pozornosti od drugih. 

Preveri, uporabi, podpri (se):

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe

- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednosti

- Univerzalni temeljni dohodek (UTD)   

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)

- Enakovredni denarni sistem (EMS)

Risankast glas / kot ščit + kot preusmerjanje pozornosti

3. Določen način smejanja, ki ga uporabljam kot ščit.?.

je bila moja naslednja asociacija na opozorilo na ''cartoon character''. Tudi na moj pogosti čudno-smejalni odziv me je moral opozoriti kolega, ker ga sama več nisem tako intenzivno zaznavala / se mi ni zdel kritičen. Dozdeva se mi, da sta risankast glas in čuden smeh (nervozen?) dve manjši veji na eni veliki. Bom videla tekom predelave…

Torej kolega mi je po nekaj dnevnem druženju povedal, da je opazil da se večkrat zasmejim na čuden način (hitro+kratko) in nenadoma. Postala sem pozorna na ta vzorec in dojela, da ga res kar dostikrat uporabljam – precej podzavestno/nezavedno. Ko sem ta svoj čuden smeh poslušala kolikor se je dalo objektivno, se mi je zdelo, da nastopa kot neke vrste mašilo, kot rahlo nervozno sporočilo: sram me je / ne me jemat resno / dobro zdaj; zaključimo s tem.

Tudi risankast glas lahko vsebuje vse te elemente:

- Sram/strah me je pokazat kakšna sem v resnici, zato uporabim risankast glas in na ta način preusmerim pozornost.

- Strah me je, da bi me ljudje vzeli (pre)resno in bi z njimi prišla v konflikt – zato jim vsebinsko povem približno to kar ''mi leži na duši'', ampak z risankastim glasom omilim zadevo / jo naredim zabavno in se tako izognem konfliktu…

-Risankast glas je res super primeren za preusmerjanje pozornosti / kot ščit kadar začne nekdo vrtat vame – z njim se da bolj ali manj na hitro zaključit vtikanje drugih.

- Ah ja – saj res – podoben ''neumesten'' vzorec hitrega in kratkega smeha pogosto opazim pri mami; deluje mi kot neke vrste zadrega. Ampak čisto na podzavestnem + nezavednem nivoju.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat nenaden+hiter+kratek smeh in risankast glas zaradi sramu/strahu pred tem da bi se pokazala takšna kot sem in posledično morda ne bi ugajala bi bila morda zavrnjena.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat nenaden+hiter+kratek smeh in risankast glas zaradi strahu da bi me ljudje vzeli (pre)resno in bi z njimi prišla v konflikt.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat nenaden+hiter+kratek smeh in risankast glas ter na ta način omilila vsebino, ki sem jo dejansko želela povedat, jo naredila bolj zabavno in se tako izognila konfliktu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat nenaden+hiter+kratek smeh in risankast glas za preusmerjanje pozornosti oz. kot ščit, kadar je nekdo želel spoznati kak del mene s katerim si nisem na čistem. Znotraj tega si odpustim, da nisem sprejela in si nisem dopustila vrtanja drugega raje uporabiti kot podpore za soočenje s sabo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nenaden+hiter+kratek smeh in risankast glas kot varianto dramatiziranja skopirati od mame in ga vprogramirat vase ter poskušala na tak način prikriti zadrego celo pred sabo. 

Ko opazim, da uporabljam nenaden+hiter+kratek smeh in/ali risankast glas – se ustavim in diham. Samoiskreno preverim kaj se tokrat nahaja v ozadju in takoj naredim samoodpuščanje. 

Risankast glas / kot sproščanje razdraženosti + kot beg pred odgovornostjo

1. Že precej avtomatizirana uporaba tečnega, nosljavega glasu doma – s katerim si grem že sama na živce.

To je bila prva asociacija takoj za tem ko mi je kolegica odzrcalila moj ''cartoon character'' .

Za kaj gre?

V prvi vrsti za oponašanje drugih. Ko vidim, da kdo izmed domačih spet ponavlja kak svoj nesmiselni vzorec, o katerem sem se že (večkrat) govorila z njim. Pa ni nikakršnega premika na bolje… Vedno eno in isto sranje. Na kar reagiram z razdraženostjo. Katero sprostim na ta način, da s tečnim-nosljavim in/ali risankastim glasom oponašam vedenje domačega, ki ga dojemam kot nesmiselno in odvečno.

Samo-odpuščanje + samo-korekcija

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirati z razdraženostjo, kadar je kdo izmed domačih ponovno ''predvajal'' kak svoj navajen nesmisel, na katerega sem jih prej (že večkrat) opozorila. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila s tečnim-nosljavim in/ali risankastim glasom oponašati domače z namenom, da bi sprostila to svojo razdraženost.

Ko opazim razdraženost zaradi obnašanja domačih in željo po njihovem oponašanju – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da s tečnim-nosljavim in/ali risankastim glasom pri sebi ohranjam vzorec dopustitve razdraženosti, pri drugem pa ne dosežem uvida v nesmiselnost njegovega vzorca, ampak kvečjemu zbudim reakcije v smislu ''zakaj se delaš norca iz mene''. Zavedam se, da reagiranje v razdraženosti na ponavljajoče se nesmisle domačih ni vredu za moje telo, saj mi povzroča nepotreben stres/tesnobo/jezo.

Zavezujem se, da bom zmanjšala reakcije razdraženosti (stresa, tesnobe, jeze) v povezavi s ponavljajočimi se nesmisli domačih, ker se zavedam, da moje reakcije ne bodo spremenile njihovih navad. Preostane mi torej iskanje primernih načinov za debatiranje o nesmiselnih navadah (recimo 3-5 krat na primer) oz. sprijaznjenje s tem, da jih ne morem izsilit.

Zakaj si grem s tem tečnim, nosljavim glasom na živce? Ker se pojavlja že na pol avtomatično. Nimam več vedno nadzora nad tem kdaj ga bom uporabila, ampak se ga večkrat zavem šele ko se že zaslišim govorit na ta način. Tega vzorca mi tako verjetno ne bo uspelo zbrisat kar čez noč – zato se bom takoj ko opazim uporabo tečnega, nosljavega glasu ustavila in naredila samo-odpuščanje. Sprotnost!

2. Uporabljam ga, ker je zabaven - ker je resnica preveč kruta…

mi je uspelo bolj ali manj na silo izustit iz sebe, ker se mi je po glavi podila horda misli na temo ''WTF je pa narobe, če se zabavam na tak način!''.

Samo-odpuščanje + samo-korekcija

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z zabavanjem sebe in drugih s pomočjo risankastega glasu potlačevati kruto resnico / bežati pred odgovornostjo za soočenje s sabo in svetom in tako po nepotrebnem odlašati s tem kar je potrebno naredit/predelat v dobrobit vseh.

Ko opazim, da risankast glas uporabljam z namenom, da bi se izognila soočenju/odgovornosti – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se z bežanjem od dejanske fizične realnosti s pomočjo risankastega glasu in vseh prijetnih asociacij, ki jih sproža ločujem od sebe.

Zavezujem se, da bom ob uporabi risankastega glasu preverila-ozavestila faktor, ki ga je sprožil / povod v ozadju. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila oklepati se risankastega glasu kot načina zabave in se z izjavo ''WTF je pa narobe, če se zabavam na tak način!'' upirala samo-iskrenemu vpogledu. 

Ne jemlji tega osebno... je rekla mačka -- 4.del

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na spremenjeno obnašanje mačke reagirati z usmeritvijo pozornosti k svojim čustvom, ki sem jih doživljala ob tem in se tako omejiti v dojemanju dejanskega dogajanja – izven mojega miselno-čustvenega mehurčka / sebične izolacije.  

Ko opazim, da na spremembo obnašanja drugega bitja reagiram tako, da se prepustim čustvom/občutkom in notranjemu samogovoru – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da realnih odgovorov o tem zakaj je drugi spremenil svoje obnašanje ne bom našla v svoji domišljiji, v svojem UmZS, ampak preko komunikacije z drugim, preko pozornega opazovanja fizične realnosti in preko poznavanja delovanja uma.

Zavezujem se k vztrajnosti pri preusmerjanju svoje pozornosti iz energije na fizično in zdrav razum – v primeru spremembe obnašanja pri drugih bitjih. Preverila bom knjige na temo govorica telesa in kakšno predelala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bolj ali manj nezavedno podaljševati trpljenje drugega bitja zaradi mojega nepoznavanja delovanja fizičnega in podpiranja lastnega umsko-zavestnega sistema.

Ves ta čas, ki ga zapravljam v nepotrebnih in neuporabnih švigajočih mislih lahko namenim spoznavanju delovanja sebe in/kot sveta… korak po korak, vztrajno skozi čas, da si bom še pred smrtjo odgovor. 

Cats and Self Discovery:

https://eqafe.com/p/cats-and-self-discovery-part-4

https://eqafe.com/p/cats-and-self-discovery-part-5

https://eqafe.com/p/cats-and-self-discovery-part-6

Meow!

Ne jemlji tega osebno... je rekla mačka -- 3.del

[Samo-odpuščanje & samo-popravki/nasveti & zaveze. ]

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poskušati potlačiti skrb za mačko z občutkom malodušnosti zaradi zavračanja s strani mačke.

Ko opazim, da skrb za drugo bitje odrivam vstran od sebe zaradi občutka da me neupravičeno zavrača – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da me drugo bitje zavrača/odriva z določenim razlogom. Pri živali je to lahko npr. bolezen, pri človeku sram, zamera ali kaj podobnega.

Zavezujem se, da si obnašanja drugega bitja, ki me zavrača ne bom več avtomatizirano jemala osebno – kot neko nedoločeno lastno krivdo, ampak bom preverila fizično ne/stabilnost živali, pri človeku pa še umsko-zavestno stanje. ''Zakaj me zavračaš?'' bi utegnilo biti preveč direktno vprašanje – verjetno bo več odziva na vprašanje – ''kako se počutiš?''.

Za vse ljubitelje mačk in/ali raziskovalce življenja –
tako človeškega kot mačjega priporočam 3./6  intervju (klikni sliko)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da se mi mačka smili in si dovolila na mačkino poškodovano kožo in meso reagirati s strahom ter zategnjenostjo telesa & podzavestnim občutkom krivde zaradi negativnega notranjega samogovora o njej.

Ko opazim, da na poškodbe (drugega) bitja reagiram s strahom, si dopuščam da se mi smili, si dopuščam zategnjenost telesa in občutek krivde zaradi notranjega samogovora tem bitju– se ustavim in diham.

Vidim, realiziram in razumem, da nobena od naštetih reakcij ne pomaga pri tem kar je v danem trenutku dejansko potrebno – oskrba poškodb/ran.Zavezujem se, da bom v primeru poškodb ohranjala prizemljenost z namenom usmerjanja svoje pozornosti sem, kamor je res potrebna – čimprejšnja, natančna in učinkovita oskrba poškodb in preprečevanje razširjanja nepotrebne umsko-zavestne drame (od strahu pri poškodbi naprej).