sobota, 16. april 2016

Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 1

Tudi danes sem usmerjala babico pri oblačenju, osebni higieni in pri mizi.
Kopalnica. Nisem prepričana če sem čakala da vidim kaj bo naredila – z namenom, da za v bodoče vem kaj je še sposobna naredit sama in kdaj moram vskočit – ali sem ravno prišla iz kuhinje – v glavnem izhodiščni prizor je bil tak, da se je ustavila ob strani umivalnika, niti ni odložila bergle in si je že dajala protezo v usta.

Z rahlo naveličanim glasom (ker ji kljub vsakodnevni rutini ni jasno, da je prvi korak ''stopi pred umivalnik'' in drugi ''stabilno odloži berglo'' ter potem vse ostalo) sem ji rekla, naj naprej odloži berglo in si da potem protezo v usta. Hotela je odložit berglo, pa se ji je zapletla v jopico. Zdi se mi da sem ji še rekla naj tačas odloži protezo, da se bo lažje odmotala. Ni hotela spustit proteze – kot da bi kaj izgubila, če bi jo… Jaz sem tačas stala na hodniku, jo opazovala in jo obsojala ker ni sposobna izpolniti skrajno preprostih dobronamernih navodil oz. se ker ni sposobna skrajno osnovne logike.

Ko ji je oboje uspelo na njen trmast način, sem ji rekla naj se še umije in počeše. V odgovor sem dobila ''nena lapli sco''… … … Povedala sem ji, da če ne bi lapala sco, bi ona prišla v kuhinjo brez zob in neumita. Sicer sem ji to povedala umirjeno - in v zavedanju da govorim v prazno - ker je sama prepričana, da se je sposobna uredit samostojno in da jo jaz po nepotrebnem komandiram, ampak sem nekako mogla izrazit to kar me je tiščalo navznoter, ko sem slišala njene besede.

Res pa je, da sem tekom njenega početja stala na hodniku pred vhodom v kopalnico – s prekrižanimi rokami na prsih in jo usmerjala / ji ukazovala – se morda malo preveč poistovetila z vlogo komandirja. Pač mi je strašno bedna ta situacija, ko človek ne zmore sam opravit najosnovnejše rutine in potrebuje zraven drugega, da ga usmerja, hkrati pa je povsem prepričan, da je sposoben in samostojen in da ne potrebuje nikogar, da bi mu solil pamet / mu govoril takšne osnovne korake.

Šla sem v kuhinjo in v meni se je dvigovala žalost. Spomnila sem se, da je žalost ravno tako domena umsko zavestnega sistema kot je jeza, ki sem se je sicer običajno posluževala v podobnih situacijah prej. Da sta žalost in jeza polarnosti v tem konkretnem primeru. Začela sem se spraševat zakaj sem sploh žalostna – če vem, da se babica ne zaveda kaj počne, da obstaja v prepričanju da jo konstantno komandiramo brez potrebe.
Odgovor je bil občutek ponižanosti. Postavila sem si vprašanje kateri del mene se je počutil ponižan. [V preteklih tednih sem poslušala Eqafe intervjuje na to temo.] Odgovor je bil, da je bil ponižan ravno ta komandir v meni… ki teži k temu, da bi stvari tekle kolikor je pač možno hitro in gladko in slabo prenaša napake, upočasnitve, motnje. Ta del je bil užaljen in ponižan, ko je slišal ''nena lapli sco''. Njegova avtoriteta je bila povožena…

Zajebana scena – ko mi primanjkuje potrpežljivosti in zaradi tega / zraven tega dobim nazaj še tako bedno provokacijo. Nakar na plan udari izgovor ''jaz ti pomagam, ti pa meni tako nazaj'' in me vleče v zamero kot da je to edina pot… naravnost naprej, edino prav…

Rešitev – večja stabilnost, podajanje direkcije brez ukazovalnosti (wtf…).
Imela sem občutek da se je situacija razvila tako kot se je predvsem zaradi mojega notranjega nemira. Sicer sem stala pred kopalnico z rokami prekrižanimi na prsih in verjetno z ''kaj te čaraš'' izrazom na obrazu. Ampak babica je najverjetneje ves čas gledala v ogledalo in v berglo. Tudi ko sem govorila z njo, moja intonacija ni bila kaj dosti odstopajoča od normalne / ni pretirano odražala mojega notranjega počutja. Ki je bilo neučakanost, mogoče nestrpnost. Na zunaj sem po svoji presoji delovala kar stabilno.
V tem pogledu se mi zdi večkrat podobna otrokom – kot da bi zaznala moje notranje stanje – ne glede na to kaj prezentiram navzven. In kot da bi jo to vzpodbudilo, da se je odzvala s takšno nesramnostjo kot se je…

Zavedala sem se, da je tudi obstoj v zameri nesmiseln… kljub temu sem se ga nekako oklepala skozi dejanje, da ji nisem pridržala stola k mizi kot to storim običajno in sem jo pustila da se usede sama. po tem pa sem ji vseeno ''mogla'' reči naj da noge pod mizo, da jo potisnem noter (sicer drobi po sebi in po tleh). Komanderček kot način usmerjanja je bil prec nazaj…

Ponovno sva se videli za kosilo. Začela sem pripravljat mizo in sem ji rekla naj pospravi časopis. Prvič me ni slišala / me ni hotela slišat?, zato sem ponovila bolj naglas in ponovno z neučakano intonacijo. Delno zaradi tega, ker se nisem uspela v celoti otresti reakcij iz prejšnje situacije, sicer pa je ženska  sposobna porabit toliko časa, da zloži časopis skupaj kot ga jaz porabim za pripravo celotne mize… Z osorno intonacijo mi je nekaj odgovorila nazaj. Nisem je v redu slišala, niti se nisem želela ukvarjat s tem kar je rekla. Nakar se je vmešala mama in jo začela spraševat zakaj mi jezika nazaj. Konflikt se je preusmeril med njiju dve… videla sem kako je babica z največjo lahkoto dvignila mamo – ravno tako kot je prej dvignila mene; kako se umsko zavestni sistem v takih primerih odziva dobesedno tako kot da bi padale domine…
In zato je potrebno preprečit, da bi sploh padla prva… se pravi – odstranit sprožilec…




Samo-odpuščanja in samo-korekcije sledijo v nadaljnjih delih. <-- Da se bo lažje dihalo! 

Ni komentarjev:

Objava komentarja