Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 1

Tudi danes sem usmerjala babico pri oblačenju, osebni higieni in pri mizi.

Kopalnica. Nisem prepričana če sem čakala da vidim kaj bo naredila – z namenom, da za v bodoče vem kaj je še sposobna naredit sama in kdaj moram vskočit – ali sem ravno prišla iz kuhinje – v glavnem izhodiščni prizor je bil tak, da se je ustavila ob strani umivalnika, niti ni odložila bergle in si je že dajala protezo v usta.

Z rahlo naveličanim glasom (ker ji kljub vsakodnevni rutini ni jasno, da je prvi korak ''stopi pred umivalnik'' in drugi ''stabilno odloži berglo'' ter potem vse ostalo) sem ji rekla, naj naprej odloži berglo in si da potem protezo v usta. Hotela je odložit berglo, pa se ji je zapletla v jopico. Zdi se mi da sem ji še rekla naj tačas odloži protezo, da se bo lažje odmotala. Ni hotela spustit proteze – kot da bi kaj izgubila, če bi jo… Jaz sem tačas stala na hodniku, jo opazovala in jo obsojala ker ni sposobna izpolniti skrajno preprostih dobronamernih navodil oz. se ker ni sposobna skrajno osnovne logike.

Ko ji je oboje uspelo na njen trmast način, sem ji rekla naj se še umije in počeše. V odgovor sem dobila ''nena lapli sco''… … … Povedala sem ji, da če ne bi lapala sco, bi ona prišla v kuhinjo brez zob in neumita. Sicer sem ji to povedala umirjeno - in v zavedanju da govorim v prazno - ker je sama prepričana, da se je sposobna uredit samostojno in da jo jaz po nepotrebnem komandiram, ampak sem nekako mogla izrazit to kar me je tiščalo navznoter, ko sem slišala njene besede.

Res pa je, da sem tekom njenega početja stala na hodniku pred vhodom v kopalnico – s prekrižanimi rokami na prsih in jo usmerjala / ji ukazovala – se morda malo preveč poistovetila z vlogo komandirja. Pač mi je strašno bedna ta situacija, ko človek ne zmore sam opravit najosnovnejše rutine in potrebuje zraven drugega, da ga usmerja, hkrati pa je povsem prepričan, da je sposoben in samostojen in da ne potrebuje nikogar, da bi mu solil pamet / mu govoril takšne osnovne korake.

Šla sem v kuhinjo in v meni se je dvigovala žalost. Spomnila sem se, da je žalost ravno tako domena umsko zavestnega sistema kot je jeza, ki sem se je sicer običajno posluževala v podobnih situacijah prej. Da sta žalost in jeza polarnosti v tem konkretnem primeru. Začela sem se spraševat zakaj sem sploh žalostna – če vem, da se babica ne zaveda kaj počne, da obstaja v prepričanju da jo konstantno komandiramo brez potrebe.
Odgovor je bil občutek ponižanosti. Postavila sem si vprašanje kateri del mene se je počutil ponižan. [V preteklih tednih sem poslušala Eqafe intervjuje na to temo.] Odgovor je bil, da je bil ponižan ravno ta komandir v meni… ki teži k temu, da bi stvari tekle kolikor je pač možno hitro in gladko in slabo prenaša napake, upočasnitve, motnje. Ta del je bil užaljen in ponižan, ko je slišal ''nena lapli sco''. Njegova avtoriteta je bila povožena…

Zajebana scena – ko mi primanjkuje potrpežljivosti in zaradi tega / zraven tega dobim nazaj še tako bedno provokacijo. Nakar na plan udari izgovor ''jaz ti pomagam, ti pa meni tako nazaj'' in me vleče v zamero kot da je to edina pot… naravnost naprej, edino prav…

Rešitev – večja stabilnost, podajanje direkcije brez ukazovalnosti (wtf…).
Imela sem občutek da se je situacija razvila tako kot se je predvsem zaradi mojega notranjega nemira. Sicer sem stala pred kopalnico z rokami prekrižanimi na prsih in verjetno z ''kaj te čaraš'' izrazom na obrazu. Ampak babica je najverjetneje ves čas gledala v ogledalo in v berglo. Tudi ko sem govorila z njo, moja intonacija ni bila kaj dosti odstopajoča od normalne / ni pretirano odražala mojega notranjega počutja. Ki je bilo neučakanost, mogoče nestrpnost. Na zunaj sem po svoji presoji delovala kar stabilno.
V tem pogledu se mi zdi večkrat podobna otrokom – kot da bi zaznala moje notranje stanje – ne glede na to kaj prezentiram navzven. In kot da bi jo to vzpodbudilo, da se je odzvala s takšno nesramnostjo kot se je…

Zavedala sem se, da je tudi obstoj v zameri nesmiseln… kljub temu sem se ga nekako oklepala skozi dejanje, da ji nisem pridržala stola k mizi kot to storim običajno in sem jo pustila da se usede sama. po tem pa sem ji vseeno ''mogla'' reči naj da noge pod mizo, da jo potisnem noter (sicer drobi po sebi in po tleh). Komanderček kot način usmerjanja je bil prec nazaj…

Ponovno sva se videli za kosilo. Začela sem pripravljat mizo in sem ji rekla naj pospravi časopis. Prvič me ni slišala / me ni hotela slišat?, zato sem ponovila bolj naglas in ponovno z neučakano intonacijo. Delno zaradi tega, ker se nisem uspela v celoti otresti reakcij iz prejšnje situacije, sicer pa je ženska  sposobna porabit toliko časa, da zloži časopis skupaj kot ga jaz porabim za pripravo celotne mize… Z osorno intonacijo mi je nekaj odgovorila nazaj. Nisem je v redu slišala, niti se nisem želela ukvarjat s tem kar je rekla. Nakar se je vmešala mama in jo začela spraševat zakaj mi jezika nazaj. Konflikt se je preusmeril med njiju dve… videla sem kako je babica z največjo lahkoto dvignila mamo – ravno tako kot je prej dvignila mene; kako se umsko zavestni sistem v takih primerih odziva dobesedno tako kot da bi padale domine…

In zato je potrebno preprečit, da bi sploh padla prva… se pravi – odstranit sprožilec…

Samo-odpuščanja in samo-korekcije sledijo v nadaljnjih delih. <-- Da se bo lažje dihalo! 

Nadaljujemo brez mačke 1

Ko smo ostali brez mačke, smo se z X in Y pogovarjali, da bi nabavili novo. Y je želela isto pasmo mačke kot smo jo imeli prej, X mi je rad dodal – če boš skrbela za njo. In sem gledala, kje bi se dalo dobit kakšno.

Jesenske mačke niso prišle v poštev, ker so baje preveč kilave.

Ko sem našla pravo pasmo v azilu, se je X izgovarjal, da je že prestara – da bi mogla bit mlada, da se jo da navadit na dvorišče.

Danes pa mi pošljejo sporočilo, da en mucek rabi dom. Ko pogledam fotografije, kar zrem v ekran in se topim ob ljubkosti mačjega bitja. Opozarjam se, da ne smem zapadat v željo po posvojitvi, ker ne morem bit prepričana če bo izvedljiva. Ko se kasneje pogovarjam s stikom za mucka, ta pravi, da je žival potrebno še kakšnih 14 dni hranit na dudo. To pa povsem spremeni situacijo… jaz sem v službi – ne morem tako skrbet za žival. X je doma, on bi lahko. Pa bo voljan?

Pokličem ga in mu razložim situacijo. Pravi, da imajo sosedi mlade mačke, ki že same jedo. Vprašam ga, če bomo potem raje vzeli kakšno od njih. Začne govorit o tem koliko dela je s privajanjem mačke na dvorišče in da ne bo imel časa, ko se bo vrnil na delo. ??? Skoz je v bolniški ali na dopustu, ne vem kdaj je nazadnje bil v službi, zdaj pa taki izgovori?!

Žalost, žalost in solze… Še včeraj ko sem prišla iz službe sem pomislila kako bi bilo fajn / nujno imeti doma neko igrivo, sproščeno bitje, ki te že s svojo prisotnostjo spravi v dobro voljo, z dotikom pa v umirjenost. Ki ublaži odnose in situacije. Terapija…

In upala sem, da bo X privolil v vzgojni del – ker je zadnje čase precej nemiren, provokatorski, celo besedno agresiven. Tako bitje bi ga omehčalo… Jaz ne znam pristopit do njega na tak način, da bi ga.

Ne bo mačkice… ne bo sprostitve / omehčanja napetosti … ne bo terapije… nebo prijetnih dotikov… ne bo predenja… Žalost…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila želeti si mačko, čeprav sama nimam časa, da bi jo postopoma privadila na dvorišče in bi se pravzaprav imela čas ukvarjat z njo samo okrog pet ur po službi. Zavedam se, da od X ne morem pričakovat, da bi prevzel vso skrb za mačkico – samo zato, ker si jo jaz tako zelo želim. Ko opazim, da se v meni zbuja želja po tem, da bi doma imeli dvoriščno mačko, se stabiliziram z nekaj vdihi in si ne dopustim da me želja potegne vase in v pričakovanje, da mi jo bo X pomagal uresničit / izpolnit tako, da bi vzgajal bitje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prevzeti prepričanje, da je mačko sploh potrebo privadit na dvorišče. Vidim, da so mačke precej samostojna in samosvoja bitja. Zavedam se, da je X na dvorišče privajal prejšnjo mačko in si tako ustvaril nek vzorec / prepričanje kako se ravna z novo mačko pri hiši. Raje kot da take (nujnost uvajanja mačke na dvorišče) in podobne trditve vzamem kot samoumevne, se vprašam po njihovi relevantnosti in...UPS – se spomnim da uvajanje mačke na dvorišče v bistvu ni slaba ideja… saj je eno mlado mače odšlo in se nikoli ni vrnilo, ko sem ga pozabila zapret… in ob tem tesnoba z občutkom krivde…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila počutiti se tesnobno in krivo, ker sem v preteklosti pozabila zapreti novo mačko pri hiši čez noč v klet in mačka nikoli več ni prišla nazaj. Zavedam se, da tudi občutki tesnobe, krivosti, manjvrednosti in neodgovornosti ne bodo pripeljali pobegle mačke nazaj, zato si več ne dopustim zapadat v njih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutek krivde zaradi pobegle mačke ustvariti na podlagi negativnih pripomb drugih in negativnih lastnih predvidevanj ter domišljije. Zavedam se, da nimam nobenega realnega pogleda kaj se je mačkico dejansko zgodilo – prav tako kot bi jo lahko napadla kakšna stara mačka ali povozil avto, bi se lahko znašla tudi pri kakšnih prijetnih skrbnikih, morda dobila družbo drugih mačk… Razumem da je filtriranje predvidevanj skozi negativne pripombe drugih in lastna negativna predvidevanja ter domišljijo privedlo do občutka krivde. Zato si v podobnih primerih v prihodnosti več ne dopustim negativnih, kakor tudi pozitivnih predvidevanj na podlagi katerih bi si potem ustvarjala čustvo krivde ali občutke potolaženosti, pač pa se stabiliziram s predihovanjem.

In je kar umrl... / Samo-odpuščanje 1

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila podzavestno prepričanje/pričakovanje, da bomo jaz in moji bližnji umrli v pozni starosti oz. ''od starosti''.

Ko opazim, da obstajam v prepričanju-pričakovanju, da bomo jaz in moji bližnji umrli v pozni starosti oz. ''od starosti'' – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da lahko vsak izmed nas – vključno z mano (lol)– umre v tem trenutku ali v vsakem naslednjem, neglede na starost / mladost / količino preživetega časa v aktualnem telesu.

Zavezujem se, da smrti posameznikov ne bom več definirala z besedami ''neverjetno, skoraj nemogoče, popolnoma nepričakovano'' in podobnimi in da bom obstajala v zavedanju, da je lahko vsak trenutek poslednji zame oz. za vsakogar izmed nas. In ga posledično tudi skušala preživeti v polnem potencialu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila starejšo sosedo obsojati, ker se že več let ne sprijazni s sinovo smrtjo in ker s svojo pozornostjo ostaja pri njem, namesto da bi uživala življenje v pokoju s svojo ovdovelo snaho in vnukoma.   

Ko opazim, da obsojam sosedo, ker že precej let vzdržuje in hrani žalost vezano na sinovo smrt in trati svoje življenje – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da moje obsojanje ne bo spremenilo njenega obnašanja in je zatorej nesmiselno. Zavedam se, da je preveč zacementirana, da bi se ji lahko pomagala premaknit in je zato najbolje, da se enostavno umaknem njeni bližini kadar se ona odloči obstajat v morbidnem vzdušju.

Zavezujem se, da ne bom več obsojala sosede kadar se bo ta odločila obstajat v morbidnem vzdušju, saj se zavedam, da ga z obsojanjem v bistvu podpiram…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zviška gledat na ljudi, ki navezanost in čustvenost definirajo kot bistveni oz. poglavitni sestavini življenja.

Ko opazim, da obstajam v občutku večvrednosti v primerjavi z ljudmi, ki navezanost in čustvenost definirajo kot bistveni oz. poglavitni sestavini življenja – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da sem še pred kratkim sama živela v prepričanju, da je čustvena inteligenca bistvenega pomena v življenju. Zavedam se, da se skozi občutek večvrednosti distanciram zato, ker se mi zdi strašno težko ljudem razložit, da nas čustva ne bogatijo, ampak žrejo…

Zavezujem se, da si ne bom več dopustila zviška gledati na ljudi,  ki navezanost in čustvenost definirajo kot bistveni oz. poglavitni sestavini življenja, ampak si bom vzela čas in jih skozi vprašanja vodila do njihovega lastnega spoznanja / odgovorov kako se manipuliramo z dopuščanjem privlačnosti in odpora – polarizacijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred spremembo vlog v okrnjeni družini v primeru smrti očeta (matere).

Ko opazim, da obstajam v strahu pred spremembo vlog v okrnjeni družini v primeru smrti očeta (in/ali matere) – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da bi bilo v primeru manifestacije smrti očeta (matere) toliko dejavnikov, ki jih trenutno ne morem predvideti, da se preprosto ne morem predhodno pripraviti na to, torej je bolje, da razmišljanje v tej smeri opustim. Zavedam se, da spremembe vlog v primeru  manifestacije smrti očeta, dojemam kot grozno tragično breme, s čimer si omejujem svoj potencial.

Zavezujem se, da si ne bom več dopuščala obstoja v morbidnosti znotraj namišljene situacije spremembe vlog / povečane odgovornosti do preostale družine v primeru očetove smrti. Zavezujem se, da se v primeru manifestacije očetove smrti ne bom prepuščala morbidnosti in spremembe vlog ne bom definirala kot bremena, ampak bom svoj čas raje porabila za lastno stabilizacijo s pomočjo dihanja.

Se nadaljuje…