Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
obstajati kot naveličanost in nestrpnost, ker babici kljub vsakodnevni rutini
ni jasno kako naj se obnaša (kako si sledijo koraki) glede higiene in
prehranjevanja in ji moram tako vsak dan znova razlagat iste najpreprostejše
korakce.
Zavedam se, da je to kar je za mene vsakodnevna, neproduktivna, dolgočasna rutina za njo povsem nov, ''še nikoli'' doživet trenutek – ker se ne spomni – ne prejšnjega dne, ne prejšnjega meseca, ne prejšnjega leta… Za njo rutina več ne obstaja. Jaz pa sem na drugem koncu tega ekstrema. Ona se ni sposobna prilagodit, jaz pa se lahko. Kadar se ne, reagiram in s tem obe spravim v slabo voljo + škodujem svojemu telesu + zmanjšujem babičino voljnost sodelovanja.
Zavedam se, da je to kar je za mene vsakodnevna, neproduktivna, dolgočasna rutina za njo povsem nov, ''še nikoli'' doživet trenutek – ker se ne spomni – ne prejšnjega dne, ne prejšnjega meseca, ne prejšnjega leta… Za njo rutina več ne obstaja. Jaz pa sem na drugem koncu tega ekstrema. Ona se ni sposobna prilagodit, jaz pa se lahko. Kadar se ne, reagiram in s tem obe spravim v slabo voljo + škodujem svojemu telesu + zmanjšujem babičino voljnost sodelovanja.
Ko opazim naveličanost in nestrpnost ker
''vsakodnevna rutina'' ne teče gladko – se ustavim in naredim nekaj dihov.
Odločim se za odziv z igrivostjo.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
babici privoščit zaplet (bergle v jopico), ker ni hotela poslušati mojih
navodil. Zavedam se, da se babici moja navodila zdijo odvečna in nepotrebna,
saj se ne zaveda več svojih ne-sposobnosti. Ko se torej zalotim, da ji
privoščim kak spodrsljaj zato, ker me ni pripravljena poslušat in se ravnat po
mojih navodilih – se ustavim in naredim nekaj dihov. Spomnim se, da je že
nezavedanje svojih nesposobnosti konkretna beda, ki je ne bi privoščila
nikomur. Mogoče bi pomagalo, da si v takšnih trenutkih dam ukaz ''v njenih
čevljih''; kar bi pomenilo, da se ne ustavim pri ''babica je trmasta / žleht'',
ampak skušam predvidet kako ona dojema moja navodila. Po potrebi jih dopolnim.
MOJE OBSOJANJE NE BO SPREMENILO BABIČINEGA STANJA
MOJE OBSOJANJE NE BO SPREMENILO BABIČINEGA STANJA
MOJE OBSOJANJE NE BO SPREMENILO BABIČINEGA STANJA
MOJE OBSOJANJE NE BO SPREMENILO BABIČINEGA STANJA
MOJE OBSOJANJE NE BO SPREMENILO BABIČINEGA STANJA
OBSOJANJE JE ODLAŠANJE
OBSOJANJE JE ODLAŠANJE
OBSOJANJE JE ODLAŠANJE
OBSOJANJE JE ODLAŠANJE
OBSOJANJE JE ODLAŠANJE
OBSOJANJE JE ODLAŠANJE
OBSOJANJE JE ODLAŠANJE
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
besede ''nena lapli sco'' vzet osebno. V takih trenutkih bi bilo praktično
preizkusit odziv ''hello mind'' – da kar takoj poimenujem to s čimer se soočam
in tako prekinem iskanje ''primerne'' reakcije.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
obstajati v karakterju komandirja. Zavedam se, da se da potrebno direkcijo
sporočevati tudi na drugačen način. Sama zelo cenim, če mi drug razloži zakaj
moram skozi posamezne korake nekega procesa.
Babici lahko rečem, naj stopi pred umivalnik in ji razložim, da bo tako lažje dosegla vse kar potrebuje. Lahko ji rečem naj odloži berglo in ji pojasnim, da bo potrebovala obe roki. Pri tem ne rabim stat v bližini vsa naveličana in zdolgočasena in nestrpna, ampak lahko vadim dihanje in stabilnost ter si izbiram način intonacije s katero bom povedala posamezen stavek. Pri tem seveda pazim da ne pretiravam, ker to pomeni motnjo pozornosti pri babici.
Babici lahko rečem, naj stopi pred umivalnik in ji razložim, da bo tako lažje dosegla vse kar potrebuje. Lahko ji rečem naj odloži berglo in ji pojasnim, da bo potrebovala obe roki. Pri tem ne rabim stat v bližini vsa naveličana in zdolgočasena in nestrpna, ampak lahko vadim dihanje in stabilnost ter si izbiram način intonacije s katero bom povedala posamezen stavek. Pri tem seveda pazim da ne pretiravam, ker to pomeni motnjo pozornosti pri babici.
Hvaležna sem si, da si nisem dopustila
avtomatskega obstoja v žalosti, ampak da sem si žalost dovolila izkušati samo
tako dolgo, da sem videla kaj se skriva za njo, kje je njen vzrok.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila za
žalostjo skrivat občutek ponižanosti kot reakcijo na babičine besede ''nena
lapli sco''. Hkrati sem si hvaležna, da si nisem dopustila nadaljnjega obstoja
v ponižanosti – ko sem jo zaznala in da sem si takoj postavila vprašanje:
''kateri del mene se je počutil ponižan?''.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v karakterju komandirja in si s tem odpreti možnosti za reakcijo ponižanja v primerih ko komandirjeva avtoriteta ni upoštevana. Zavedam se, da babice in drugih ne morem prisilit, da bi karkoli storili – tudi kadar je moja direkcija smiselna in potrebna. Vidim, da mi primanjkuje učinkovitosti v načinu kako pripravit babico in druge, da upoštevajo mojo direkcijo, kadar je to potrebno. Dojela sem, da lahko to popravim s potrpežljivostjo in na ta način, da se vživim v kožo drugega ter razložim kaj dogaja meni. Potrebno je samo še prakticiranje dojetega.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
obstajat v želji, da bi usmerjanje babice teklo kolikor je pač možno hitro in
gladko in da sem z nestrpnostjo reagirala na napake, upočasnitve, motnje. Zavedam
se, da je za usmerjanje potrebno vedno več časa in da so se koraki usmerjanja začeli
spreminjat v korakce, da so napake, upočasnitve, motnje vse bolj pogoste. In
zavedam se, da se bo vse našteto samo še stopnjevalo, da bom za njeno oskrbo
potrebovala vedno več časa. Ki ga lahko preživim v naveličanosti in nestrpnosti
– kot sem to počela do zdaj ali pa v stabilnosti in potrpežljivosti. Focn pa
diham. In se pre-poravnam na konstruktivnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar