Danes zjutraj grem v spalnico po babico, da jo
spravim pokonci in jo usmerjam pri jutranji rutini. Vidim, da je že pokonci, pa
ji rečem nekaj v smisli naj pride v kuhinjo; še prej pa v kopalnico (se hitro
popravim) in me ženska z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom vpraša ''kaj ti
je dolgcajt?''… Kar zategnilo me je nazaj – nekaj v smislu kako si sploh drzne
****.
Kar malo neuvidevno ji pomagam vstat ampak potem
mi še da lupčka na lička in jaz ji ga na svoje začudenje vrnem in vse se zdi
spet ok…
Postaja kopalnica. Rečem ji naj nasloni berglo v
kot. Odloži jo površno. Rečem ji naj jo popravi – ker ji je jaz ne bom
pobirala. Reče – saj ne bo padla.
Jaz vem, da se je to dostikrat že zgodilo, ona se
seveda ne spomni. Ne da se mi kregat z njo, grem naprej z rahlo potlačeno
reakcijo v karakterju komandirčka.
Slišim, da se premika v kuhinjo, kjer ji
pripravljam zajtrk. Vprašam jo – si si dala zobe not, si se počesala. Odgovori
mi z trpečim ''ja'' in hodi dalje. Odreagiram na to trpečo intonacijo v smislu
''ja boga ti kak ti je hudo al…'' (ironično), ampak z rahlim dvomom, da pa ji
mogoče vseeno kaj fizično ne štima… Ko jo zagledam, je še vedno vsa skuštrana
in jo v jezi vprašam zakaj mi laže, da se je počesala če se ni. Pravi da me ni
slišala… Naderem jo zakaj pol odgovarja z ''ja'' če me ni slišala.
Pride v kuhinjo. Čakam jo s stolom, da se premakne
k mizi in da jo posedem. Ponovno odlaga bergle na mizo ko je še en meter vstran
od nje – kar je fizično čisto nepraktično / bolj naporno, kot če bi dejansko
stopila do mize in jih odložila tam – se ne bi rabila stegovat tako naprej. To
naredi pogosto, jaz pa tega nikakor ne razumem in to potezo vedno znova sodim
kot butasto.
Ko odloži bergle, stopi malo naprej in že grabi po
hrani, ki sem jo namerno pustila na drugem koncu mize – ker vem, da če jo dam
pred njo, bo začela grabit po njej še preden jo posedem; ampak ne – ona kljub
temu grabi… spet me mine potrpljenje in začnem pizdit na njo, da naj pusti
hrano, ker jo čakam s stolom, da jo posedem. Tokrat s še bolj povišanim tonom…
Ona pa postaja vedno bolj občutljiva na kakršnokoli povzdigovanje tona… včasih
se že ob najmanjšem dvigu glasu vznemiri in hoče odit. Kar pa je totalna jeba –
ker drugemu to samo še podaljšuje čas, v katerem se bo mogel ukvarjat z njo –
ker se sama pač ni sposobna… ČESAR SE SEVEDA NE ZAVEDA [kletvice].
Tudi tokrat hoče kar odit, zato ji rečem naj se
umiri, za silo umirim sebe in ji začnem razlagat o tem kaj vse sem ji že danes
rekla pa ni naredila in da postanem jezna zato, ker me ne posluša in ne
sodeluje. To še vedno govorim v relativno hitrem in intenzivnem tonu… in čeprav
je vsebina smiselna, se hkrati sprašujem če me sploh posluša / sliši – če mi
utegne slediti ali me mogoče sploh ne sliši, ker zaznava samo ton, način
govorjenja (brez vsebine)…
Izgleda pošteno zmedena – kot da ne ali bi šla ali
bi sedla… vseeno jo nekako uspeva posest.
Jutranja scena oddelana, premikam se proti
zgornjemu nadstropju k ''svojim'' opravkom. Ustavim se še pri omari in ''kar
naenkrat'' dvakrat z rokami s konkretno silo udarim po njej. Spet se malo
presenetim.
Jasno je, da je najbolj praktično takoj naredit
samoodpuščanje… začnem ga delat naglas kar v kopalnici, kjer se nahajam in se
pri tem mimogrede opazujem v ogledalu. In se vidim! Vidim svoj izraz na obrazu,
ki mi pove več kot vem o svojem trenutnem stanju brez tega odseva.
Delam samo-odpuščanja kar po vrsti in vrtam, iščem
glavni sprožilec zaradi katerega so se začele podirat domine reakcij na
babičino obnašanje. Na trenutke se mi zdi, da s samo-odpuščanjem streljam v
prazno – ampak ja – včasih je potrebno izločit par možnosti, da lahko najdeš
pravo.
Preizkušam različne odgovore zakaj sem reagirala
na izjavo ''kaj ti je dolgcajt?''. Spet opazim, da je večji del sprožilca način
na katerega so bile izrečene te besede - z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom
– in v ogledalu zagledam obrazni izraz prezira. Spet malenkost presenečena –
prej sem se dojemala predvsem kot jezno…
Ok… zakaj torej preziram babičino izjavo ''kaj ti
je dolgcajt?'' izrečeno z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom?
Zato, ker si ona misli, da jaz rabim njo, ker si
po njenem kao nimam kaj za začet – medtem ko bi jaz čim prej rada opravila z
njo (z vsakodnevnim ponavljanjem vedno istih stavkov in vedno istih razlag) –
ravno zaradi tega, da lahko grem počet vse tisto kar dejansko rada počnem…
Ali pa mi je to mogoče rekla samo zato, ker bi še
bila rada malo poležala… … …
Kakorkoli. Odreagirala sem s prezirom z dodatkom
jeze, mogoče celo sovraštva… in vse skupaj za par minut kao gladko potlačila.
Ker sem bila podzavestno iritirana, sem se tudi na sledeča nesodelovanja z
njene strani odzvala bolj kot ne v reakcijah in si navsezadnje z udrihanjem na
omaro pokazala da nekaj v meni konkretno ne štima.
Kaj torej naredim naslednjič ko me babica z rahlo
provokativnim/vzvišenim glasom vpraša če mi je dolgcajt ali kaj podobnega?
Smeh – prva asociacija mi je Đizslike misel
''odpustite jim, saj ne vedo kaj delajo''.
Dejstvo je, da se ne zaveda tega, da se ne zaveda
in da pozablja… in ona tega ne more spremenit.
Dejstvo je, da je jaz včasih ne razumem – ker
nisem v njeni koži in se pozabim vživljat v njo in v njene nesmisle aka zakaj
dela stvari tako kot jih. Dejstvo – jaz to lahko spremenim. In moram spremenit,
če nočem reagirat / se žret.
Zakaj jo še sploh jemljem resno? Če mi je jasno,
da je nesposobna že skoraj osnovnih miselnih operacij… zakaj s tako lahkoto
verjamem, da namerno draži z grdimi, nesramni provokacijami… … … … Sliši še kot
retorično vprašanje, na katerega samo-umevni odgovor je – zato da nafujtram UZS
/ svoj ego / zasvojenost z negativnimi občutki. Ampak mogoče bi si morala
vseeno bolj natančno odgovoriti na to vprašanje.
Korekcija sledi v nadaljnjih blogih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar