Kaj ti je dolgcajt? : naslednja scena z dementno babico 1

Danes zjutraj grem v spalnico po babico, da jo spravim pokonci in jo usmerjam pri jutranji rutini. Vidim, da je že pokonci, pa ji rečem nekaj v smisli naj pride v kuhinjo; še prej pa v kopalnico (se hitro popravim) in me ženska z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom vpraša ''kaj ti je dolgcajt?''… Kar zategnilo me je nazaj – nekaj v smislu kako si sploh drzne ****.

Kar malo neuvidevno ji pomagam vstat ampak potem mi še da lupčka na lička in jaz ji ga na svoje začudenje vrnem in vse se zdi spet ok…

Postaja kopalnica. Rečem ji naj nasloni berglo v kot. Odloži jo površno. Rečem ji naj jo popravi – ker ji je jaz ne bom pobirala. Reče – saj ne bo padla.

Jaz vem, da se je to dostikrat že zgodilo, ona se seveda ne spomni. Ne da se mi kregat z njo, grem naprej z rahlo potlačeno reakcijo v karakterju komandirčka.

Slišim, da se premika v kuhinjo, kjer ji pripravljam zajtrk. Vprašam jo – si si dala zobe not, si se počesala. Odgovori mi z trpečim ''ja'' in hodi dalje. Odreagiram na to trpečo intonacijo v smislu ''ja boga ti kak ti je hudo al…'' (ironično), ampak z rahlim dvomom, da pa ji mogoče vseeno kaj fizično ne štima… Ko jo zagledam, je še vedno vsa skuštrana in jo v jezi vprašam zakaj mi laže, da se je počesala če se ni. Pravi da me ni slišala… Naderem jo zakaj pol odgovarja z ''ja'' če me ni slišala.

Pride v kuhinjo. Čakam jo s stolom, da se premakne k mizi in da jo posedem. Ponovno odlaga bergle na mizo ko je še en meter vstran od nje – kar je fizično čisto nepraktično / bolj naporno, kot če bi dejansko stopila do mize in jih odložila tam – se ne bi rabila stegovat tako naprej. To naredi pogosto, jaz pa tega nikakor ne razumem in to potezo vedno znova sodim kot butasto.

Ko odloži bergle, stopi malo naprej in že grabi po hrani, ki sem jo namerno pustila na drugem koncu mize – ker vem, da če jo dam pred njo, bo začela grabit po njej še preden jo posedem; ampak ne – ona kljub temu grabi… spet me mine potrpljenje in začnem pizdit na njo, da naj pusti hrano, ker jo čakam s stolom, da jo posedem. Tokrat s še bolj povišanim tonom… Ona pa postaja vedno bolj občutljiva na kakršnokoli povzdigovanje tona… včasih se že ob najmanjšem dvigu glasu vznemiri in hoče odit. Kar pa je totalna jeba – ker drugemu to samo še podaljšuje čas, v katerem se bo mogel ukvarjat z njo – ker se sama pač ni sposobna… ČESAR SE SEVEDA NE ZAVEDA [kletvice].

Tudi tokrat hoče kar odit, zato ji rečem naj se umiri, za silo umirim sebe in ji začnem razlagat o tem kaj vse sem ji že danes rekla pa ni naredila in da postanem jezna zato, ker me ne posluša in ne sodeluje. To še vedno govorim v relativno hitrem in intenzivnem tonu… in čeprav je vsebina smiselna, se hkrati sprašujem če me sploh posluša / sliši – če mi utegne slediti ali me mogoče sploh ne sliši, ker zaznava samo ton, način govorjenja (brez vsebine)…

Izgleda pošteno zmedena – kot da ne ali bi šla ali bi sedla… vseeno jo nekako uspeva posest.

Jutranja scena oddelana, premikam se proti zgornjemu nadstropju k ''svojim'' opravkom. Ustavim se še pri omari in ''kar naenkrat'' dvakrat z rokami s konkretno silo udarim po njej. Spet se malo presenetim.

Jasno je, da je najbolj praktično takoj naredit samoodpuščanje… začnem ga delat naglas kar v kopalnici, kjer se nahajam in se pri tem mimogrede opazujem v ogledalu. In se vidim! Vidim svoj izraz na obrazu, ki mi pove več kot vem o svojem trenutnem stanju brez tega odseva.

Delam samo-odpuščanja kar po vrsti in vrtam, iščem glavni sprožilec zaradi katerega so se začele podirat domine reakcij na babičino obnašanje. Na trenutke se mi zdi, da s samo-odpuščanjem streljam v prazno – ampak ja – včasih je potrebno izločit par možnosti, da lahko najdeš pravo.

Preizkušam različne odgovore zakaj sem reagirala na izjavo ''kaj ti je dolgcajt?''. Spet opazim, da je večji del sprožilca način na katerega so bile izrečene te besede - z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom – in v ogledalu zagledam obrazni izraz prezira. Spet malenkost presenečena – prej sem se dojemala predvsem kot jezno…

Ok… zakaj torej preziram babičino izjavo ''kaj ti je dolgcajt?'' izrečeno z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom?

Zato, ker si ona misli, da jaz rabim njo, ker si po njenem kao nimam kaj za začet – medtem ko bi jaz čim prej rada opravila z njo (z vsakodnevnim ponavljanjem vedno istih stavkov in vedno istih razlag) – ravno zaradi tega, da lahko grem počet vse tisto kar dejansko rada počnem…

Ali pa mi je to mogoče rekla samo zato, ker bi še bila rada malo poležala… … …

Kakorkoli. Odreagirala sem s prezirom z dodatkom jeze, mogoče celo sovraštva… in vse skupaj za par minut kao gladko potlačila. Ker sem bila podzavestno iritirana, sem se tudi na sledeča nesodelovanja z njene strani odzvala bolj kot ne v reakcijah in si navsezadnje z udrihanjem na omaro pokazala da nekaj v meni konkretno ne štima.

Kaj torej naredim naslednjič ko me babica z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom vpraša če mi je dolgcajt ali kaj podobnega?

Smeh – prva asociacija mi je Đizslike misel ''odpustite jim, saj ne vedo kaj delajo''.

Dejstvo je, da se ne zaveda tega, da se ne zaveda in da pozablja… in ona tega ne more spremenit.

Dejstvo je, da je jaz včasih ne razumem – ker nisem v njeni koži in se pozabim vživljat v njo in v njene nesmisle aka zakaj dela stvari tako kot jih. Dejstvo – jaz to lahko spremenim. In moram spremenit, če nočem reagirat / se žret.

Zakaj jo še sploh jemljem resno? Če mi je jasno, da je nesposobna že skoraj osnovnih miselnih operacij… zakaj s tako lahkoto verjamem, da namerno draži z grdimi, nesramni provokacijami… … … … Sliši še kot retorično vprašanje, na katerega samo-umevni odgovor je – zato da nafujtram UZS / svoj ego / zasvojenost z negativnimi občutki. Ampak mogoče bi si morala vseeno bolj natančno odgovoriti na to vprašanje.

Korekcija sledi v nadaljnjih blogih. 

Ne-učinkovitost besed

Tekom samo-raziskovanja vse bolj ugotavljam, da je način na katerega podam določeno govorjeno vsebino vsaj tako pomemben kot vsebina sama. Sprva sem mislila, da je bistvenega pomena intonacija. Večkrat sem se namreč zalotila kako reagiram na besede drugih – predvsem bližnjih (družinskih članov, sodelavcev, partnerjev) – ampak ne toliko zaradi ''neugodne'' vsebine temveč predvsem zaradi specifične intonacije, ki je v meni prebudila določene spomine in s tem reakcije.

Kadar drugi pri meni nekaj kritizira in vem, da govori zdravorazumsko - da bi ''morala'' določen vzorec pri sebi popravit, je bistvenega pomena na kak način mi bo to povedal. Če bo povedal odločno in direktno, vendar stabilno, bom že zaradi samega načina njegovega izražanja bolj motivirana, da se dejansko premaknem v tej smeri. Če se bo drl name v jezi  ali če mi bo očital v obsojanju in/ali pomilovanju se zna zelo hitro zgodit, da bom zaradi načina njegovega govora vsebino označila za ne-validno – ne glede na to če je smiselna. ''Ker človek, ki mi govori kako bi morala ravnati, medtem ko sam ni sposoben govoriti v stabilnosti pač ni vreden mojega upoštevanja'' bo moj izgovor.

Ali sem že sposobna videt preko tega.?. Ali že obstajam kot motivacija, neodvisna od vzpodbude drugih?

Kakorkoli – predvidevam, da tudi drugi funkcionirajo podobno in da ''ne morejo'' upoštevat/ponotranjit mojih zdravorazumskih usmeritev v obliki govorjenih sporočil, kadar jih izrečem v reakciji – ker njihov umsko-zavestni sistem iz navade reagira z odporom.

Kaj se zgodi, če spremenim intonacijo – bodo moje besede zaradi tega bolj slišane?
Zgleda, da tudi  sprememba intonacije ni dovolj, ker intonacija služi bolj kot pokazatelj ne/stabilnosti. Kadar se torej slišim govorit z nestabilno intonacijo (glasno / hitro / posmehljivo / ubogljivo...) lahko spremenim intonacijo in morda s tem začasno stabiliziram situacijo… ampak a ni to bolj fasada / navidezna stabilnost kot dejanska stabilnost? Pomaga k stabilizaciji ali pomeni potlačitev?

Recimo da spremenim intonacijo na bolj umirjeno, ker se zavedam, da če bom glasno-očitajoča, bo fokus drugega tako zelo usmerjen na moj način govorjenja, da ne bo slišal vsebine sporočila, ki mu jo želim prenest. Za trenutek se bom poistovetila z besedo umirjenost in se naravnala na njo, vendar če bo v meni še vedno tlelo obsojanje drugega, ki ga bom skušala potlačiti in prikriti – nisem naredila ničesar…
Mislim, da je tu tista točka kjer se mi / nam največkrat zatakne… Češ – saj pa sem poskušala, potegnila sem se nazaj – kaj je še sploh drugega za naredit… - dvignem roke.

Ampak zdaj vem, da nisem dala vsega od sebe, da nisem naredila vse kar bi lahko. Pred kratkim sem poslušala zanimiv intervju iz spletne trgovine Eqafe, ki ga nadvse priporočam: What lives in your words. Govori o besedi, ki jih izkušamo in kako se te beseda razlikujejo od te, ki jo dejansko živimo.  

Beseda, ki jo izkušamo, se za trenutek pojavi v naših mislih, zavedamo se, da bi morali obstajati v njej in kot ta beseda (npr. stabilnost), če bi želeli, da so naše besede slišane in učinkovite. Ampak že v naslednjem trenutku dopustimo, da nas misli odnesejo drugam in pozabimo stati/biti kot ta beseda… zaradi česar naše sporočilo ponovno ni dovolj verodostojno, da bi bilo učinkovito sprejeto s strani prejemnika.

Beseda, ki jo dejansko živimo, pa je tista, ki daje našemu sporočilu verodostojnost, ki drugega skozi  vzgled prepriča, da nas posluša. In to je ''skrivnost'' načina, ki omogoča da drugi razume in hkrati lažje upošteva naše sporočilo.

Če hočem biti učinkovita v svoji komunikaciji z drugimi moram torej postati živa beseda – živeta na nivoju bitja in na fizičnem nivoju; da beseda ne prihaja le iz mojih ustih, ampak je izražena skozi vsak premik mojega telesa.

Lahko npr. drugemu govorim naj neha reagirat in naj se stabilizira, ampak če ne bom stabilna sama, bo drugi to občutil tudi preko nebesednega dela komunikacije in ''me ne bo slišal''. Če pa obstajam kot beseda stabilnost skozi svoje gibanje / premikanje + dihanje + skozi svojo intonacijo, lahko drugemu rečem naj neha reagirat in naj se stabilizira in me bo dejansko slišal-razumel.

Torej se moram vprašat: Kako natančno na fizičnem nivoju skozi svoje telo izrazim stabilnost?

Kako hodim, kadar hodim stabilno?

Kaj iz fizičnega sveta mi simbolizira stabilnost?

Kako diham kadar diham v stabilnosti?

Kakšno intonacijo uporabljam kadar sem stabilna?

Kaj počnem z rokami / nogami kadar izražam stabilnost?

Odgovore začnem izražat in postajam stabilnost in s tem z lastnim vzgledom pokažem drugemu kako praktično postane stabilen in ne obstajam več samo kot kratkotrajna izkušnja določene besede, kot ''prazna beseda''.

INTONACIJA & RITMIČNOST GLASU V

2010: Video Response - Voice Tonality - Measuring Reactions

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirati na (atejovo) prezirljivo / zajedljivo / posmehljivo intonacijo.

Ko opazim, da čustveno reagiram na (atejovo) prezirljivo / zajedljivo / posmehljivo intonacijo – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da je reakcija na to vrsto intonacije moja lastna izbira in da z reakcijo – četudi je ta negativna – to vrsto komunikacije kot umsko-zavestnega programa v bistvu podpiram.  Zavedam se, da včasih na to vrsto intonacije sploh ne reagiram – ker jo prepoznam kot program UmZS, včasih pa reagiram s čustvi užaljenosti, prizadetosti, manjvrednosti in podobnimi.

Namesto, da si dopuščam reakcije na (atejovo) prezirljivo / zajedljivo / posmehljivo intonacijo, se raje opomnim, da ta predstavlja neposredno sporočilo le o tistem, ki jo uporablja – v primeru, ko si je ne dopustim vzeti osebno.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila posvojiti in uporabljati prezirljivo / zajedljivo / posmehljivo intonacijo; predvsem v odnosu z mamo in babico.

Ko opazim, da uporabljam prezirljivo / zajedljivo / posmehljivo intonacijo; predvsem v odnosu z mamo in babico – se takoj ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da v trenutku ko obstajam kot ta način komunikacije delujem iz navidezne pozicije večvrednosti v odnosu do drugega, ki ga želim prikazati kot manjvrednega.

Namesto, da obstajam v neenakovrednosti z drugim, raje zadiham – kot da bi nekaj povohala – ker ta način najbolj učinkovito sprosti mišice in spusti večjo količino zraka v pljuča – ter se postavim kot izhodišče enakovrednosti z drugim.

Preveri, uporabi, podpri (se):

- univerzalni temeljni dohodek (UTD)   

- enakovredni denarni sistem  

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednosti