Kaj ti je dolgcajt? : naslednja scena z dementno babico 2

IZHODIŠČNI BLOG

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na vprašanje izrečeno z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom in vsebino ''kaj ti je dolgcajt?'' odreagirat na več načinov, med drugim z ''ranjenim ponosom''.

Na neki točki v življenju mi je namreč uspelo doseči, da mi sami s seboj ni nikoli več dolgčas – da si vedno najdem za počet nekaj kar me zanima in na to sem silno ponosna. Izgleda da celo do te mere, da se zaradi tega vidim kot boljšo od ljudi, ki jim je večkrat dolgčas & do te mere, da nisem pripravljena tolerirat re-vpraševanja o mojem ne/doživljanju dolgčasa.

Vidim, da je ljudi, ki jim je večkrat dolgčas nesmiselno sodit kot manjvredne / da je ljudi, ki nam ni nikoli dolgčas nesmiselno sodit kot večvredne, ker ni računice; sojenje ne bo pomagalo pri tem, da bi se ti, ki jim je dolgčas zaposlili s čimerkoli kar jih zanima in zadovoljuje. Ko mi nekdo reče da mu je dolgčas, lahko z njim delim svojo izkušnjo in mu povem s čim si sama zapolnim svoj čas, kaj me zanima & ga vzpodbudim z vprašanjem ''kaj pa zanima tebe?'' in vztrajam, da so zanimanja zagotovo prisotna, ampak mogoče zakopana…

Z netoleranco glede re-vpraševanja o mojem ne/doživljanju dolgčasa pa je takole – res je, da mi ni več dolgčas, se pa zavedam, da moje krajšanje časa večkrat nima najboljše kvalitete; da svoj čas večkrat zapravljam namesto uporabljam… To je razvidno v trenutkih ko počnem eno stvar in mislim o te, da bi bilo mogoče bolje početi kaj drugega – zaradi česar nisem celostno ne tu (v fizični realnosti), ne tam (v miselni projekciji), ampak sem razpršena v svojem obstoju – zaradi česar se počutim kot da mi nekaj manjka… Manjkam pa si sama – kot odločitev za celostni obstoj v danem in/ali izbranem trenutku (tukaj in zdaj), v dihu. Zavezujem se, da se bom bolj pogosto spomnila na osredotočanje na fizično podlago v danem trenutku in s tem na zvišanje kvalitete uporabe svojega časa.   

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila videti kam vodi reakcija na vprašanje izrečeno z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom in vsebino ''kaj ti je dolgcajt?'', dokler se ni verižno povezala z sledečimi reakcijami in se manifestirala v obliki minimalno kontroliranega udrihanja po omari.

Še enkrat sem dala skoz lekcijo, da je potrebno z reakcijami opravljati sproti – ne glede na to kako nejasne se zdijo na prvi pogled… njihova intenzivnost je opozorilo, da potrebujejo mojo pozornost takoj – zato jim jo tudi dam. - Da tako preprečim nekontrolirane izbruhe kot posledice akumuliranih čustvenih miksov.       

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pričakovat, da bo babica sama od sebe odlagala bergle tako, da ne bodo padale. Zavedam se, da se starka večkrat sploh ne zaveda, da potrebuje bergle, da mora v določenih momentih odložit bergle in da nima pojma kolikokrat so že padle po tleh – preprosto zato, ker jih je površno odložila; nima pojma kolikokrat sem jih zaradi njene površnosti že pobirala…

Ta demenca je res ena ogabna svinjarija za odnose…

Zakaj je površna? Delno zato, ker ji je ji škrta osnovna logika, delno zato, ker ji je fizično naporen tud tak preprost premik in delno zato, ker nima več nobene volje do življenje in se ji preprosto ne da.

Kaj mi preostane?

Lahko jo še naprej vsak dan znova terjam, da bergle popravi, pri čem potrebuje vedno bolj obsežna pojasnila kako to storit. Ampak nekako več ne vidim pravega smisla v težnji proti temu ''naj dementnež sam naredi vse kar še zmore''… Ne vidim razloga zakaj bi se jaz trudila motivirat – če ji je vse tako odveč…

Če odloži bergle v redu (potem ko ji povem kam) – ok, če ne jih preprosto popravim. Če uporablja / si vzame bergle med mojo odsotnostjo ok, če ne pa tudi prav. Če se mi da – ji grem po njih, če ne pa ne – v nobenem primeru pa si ne dopustim več sekiranja, ker jih pozablja in zapadanja v vlogo žrtve – češ da moram delat stvari namesto nje, da sem njen služabnik/postrešček itd.
Nisem njena služabnica, sem njena skrbnica – enostavno zato, ker ni več sposobna in voljna skrbet sama zase. Samo-iskreno vem, da bi tudi sama izgubila večino volje če bi bila v takšnem klavrnem stanju. Tako da jo lahko od tega trenutka dalje tudi neham obsojat zaradi brezvoljnosti in vlogo zlatega prinašalca/po(s)pravljavca vzamem kot vajo iz prijaznosti namesto kot tečno obveznost.

Osvežitev dejstva: ona se ne more spremenit, jaz se lahko – zato se – ker s tem izboljšam odnos za obe in hkrati tudi svoj odnos s sabo.   

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vzorec zdrsa v karakter dvomljivca / provokatorja / ironika skoraj vedno kadar sem v babičinem (in mamcinem) tonu zaslišala trpeči pridih. Mogoče sem si te karakterje podzavestno postavila namerno – da bi se z njihovo pomočjo distancirala od babičinih konstantnih fizičnih naporov/bolečin? Se je lažje prepričat, da se človek napravlja, kot sprejet, da obstaja v bolj ali manj konstantnih naporih/bolečinah in se z namenom razumevanja in boljše komunikacije postavit v njegovo kožo. + se začet zavedat, da me lahko doleti podobno… Nekaj v smislu ''če ne verjamem, da je res, potem ni mogoče??''; namesto tega drugega obsojam, da je v karakterju žrtve in je to to…

Če obrnem situacijo…

Tudi sama sem večkrat igrala vlogo žrtve in delala slona iz muhe… po drugi strani, pa sem občutila strašno krivico kadar sem dejansko fizično sli psihično trpela in mi drugi niso verjeli. Za sebe sem točno vedela kdaj sem izbrala kaj. Pri drugih pa so te mejne linije zelo zabrisane… Pri babici utegne trpeči podton kdaj biti tudi nejevolja – za katero pa sem že dojela, da je nima nekega smisla prevpraševat, ker je posledica njenega celotnega stanja…

Ko torej slišim babico govoriti v trpečem podtonu, si ne dopustim misli v stilu ''ja boga ti kak ti je hudo al…'', ampak raje zadiham, se poravnam s stabilnostjo in jo s pogledom preskeniram, da vidim če potrebuje kakšno fizično podporo in jo po občutku tudi vprašam kaj se dogaja z njo / ji predlagam podporo. 

Kaj ti je dolgcajt? : naslednja scena z dementno babico 1

Danes zjutraj grem v spalnico po babico, da jo spravim pokonci in jo usmerjam pri jutranji rutini. Vidim, da je že pokonci, pa ji rečem nekaj v smisli naj pride v kuhinjo; še prej pa v kopalnico (se hitro popravim) in me ženska z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom vpraša ''kaj ti je dolgcajt?''… Kar zategnilo me je nazaj – nekaj v smislu kako si sploh drzne ****.

Kar malo neuvidevno ji pomagam vstat ampak potem mi še da lupčka na lička in jaz ji ga na svoje začudenje vrnem in vse se zdi spet ok…

Postaja kopalnica. Rečem ji naj nasloni berglo v kot. Odloži jo površno. Rečem ji naj jo popravi – ker ji je jaz ne bom pobirala. Reče – saj ne bo padla.

Jaz vem, da se je to dostikrat že zgodilo, ona se seveda ne spomni. Ne da se mi kregat z njo, grem naprej z rahlo potlačeno reakcijo v karakterju komandirčka.

Slišim, da se premika v kuhinjo, kjer ji pripravljam zajtrk. Vprašam jo – si si dala zobe not, si se počesala. Odgovori mi z trpečim ''ja'' in hodi dalje. Odreagiram na to trpečo intonacijo v smislu ''ja boga ti kak ti je hudo al…'' (ironično), ampak z rahlim dvomom, da pa ji mogoče vseeno kaj fizično ne štima… Ko jo zagledam, je še vedno vsa skuštrana in jo v jezi vprašam zakaj mi laže, da se je počesala če se ni. Pravi da me ni slišala… Naderem jo zakaj pol odgovarja z ''ja'' če me ni slišala.

Pride v kuhinjo. Čakam jo s stolom, da se premakne k mizi in da jo posedem. Ponovno odlaga bergle na mizo ko je še en meter vstran od nje – kar je fizično čisto nepraktično / bolj naporno, kot če bi dejansko stopila do mize in jih odložila tam – se ne bi rabila stegovat tako naprej. To naredi pogosto, jaz pa tega nikakor ne razumem in to potezo vedno znova sodim kot butasto.

Ko odloži bergle, stopi malo naprej in že grabi po hrani, ki sem jo namerno pustila na drugem koncu mize – ker vem, da če jo dam pred njo, bo začela grabit po njej še preden jo posedem; ampak ne – ona kljub temu grabi… spet me mine potrpljenje in začnem pizdit na njo, da naj pusti hrano, ker jo čakam s stolom, da jo posedem. Tokrat s še bolj povišanim tonom… Ona pa postaja vedno bolj občutljiva na kakršnokoli povzdigovanje tona… včasih se že ob najmanjšem dvigu glasu vznemiri in hoče odit. Kar pa je totalna jeba – ker drugemu to samo še podaljšuje čas, v katerem se bo mogel ukvarjat z njo – ker se sama pač ni sposobna… ČESAR SE SEVEDA NE ZAVEDA [kletvice].

Tudi tokrat hoče kar odit, zato ji rečem naj se umiri, za silo umirim sebe in ji začnem razlagat o tem kaj vse sem ji že danes rekla pa ni naredila in da postanem jezna zato, ker me ne posluša in ne sodeluje. To še vedno govorim v relativno hitrem in intenzivnem tonu… in čeprav je vsebina smiselna, se hkrati sprašujem če me sploh posluša / sliši – če mi utegne slediti ali me mogoče sploh ne sliši, ker zaznava samo ton, način govorjenja (brez vsebine)…

Izgleda pošteno zmedena – kot da ne ali bi šla ali bi sedla… vseeno jo nekako uspeva posest.

Jutranja scena oddelana, premikam se proti zgornjemu nadstropju k ''svojim'' opravkom. Ustavim se še pri omari in ''kar naenkrat'' dvakrat z rokami s konkretno silo udarim po njej. Spet se malo presenetim.

Jasno je, da je najbolj praktično takoj naredit samoodpuščanje… začnem ga delat naglas kar v kopalnici, kjer se nahajam in se pri tem mimogrede opazujem v ogledalu. In se vidim! Vidim svoj izraz na obrazu, ki mi pove več kot vem o svojem trenutnem stanju brez tega odseva.

Delam samo-odpuščanja kar po vrsti in vrtam, iščem glavni sprožilec zaradi katerega so se začele podirat domine reakcij na babičino obnašanje. Na trenutke se mi zdi, da s samo-odpuščanjem streljam v prazno – ampak ja – včasih je potrebno izločit par možnosti, da lahko najdeš pravo.

Preizkušam različne odgovore zakaj sem reagirala na izjavo ''kaj ti je dolgcajt?''. Spet opazim, da je večji del sprožilca način na katerega so bile izrečene te besede - z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom – in v ogledalu zagledam obrazni izraz prezira. Spet malenkost presenečena – prej sem se dojemala predvsem kot jezno…

Ok… zakaj torej preziram babičino izjavo ''kaj ti je dolgcajt?'' izrečeno z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom?

Zato, ker si ona misli, da jaz rabim njo, ker si po njenem kao nimam kaj za začet – medtem ko bi jaz čim prej rada opravila z njo (z vsakodnevnim ponavljanjem vedno istih stavkov in vedno istih razlag) – ravno zaradi tega, da lahko grem počet vse tisto kar dejansko rada počnem…

Ali pa mi je to mogoče rekla samo zato, ker bi še bila rada malo poležala… … …

Kakorkoli. Odreagirala sem s prezirom z dodatkom jeze, mogoče celo sovraštva… in vse skupaj za par minut kao gladko potlačila. Ker sem bila podzavestno iritirana, sem se tudi na sledeča nesodelovanja z njene strani odzvala bolj kot ne v reakcijah in si navsezadnje z udrihanjem na omaro pokazala da nekaj v meni konkretno ne štima.

Kaj torej naredim naslednjič ko me babica z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom vpraša če mi je dolgcajt ali kaj podobnega?

Smeh – prva asociacija mi je Đizslike misel ''odpustite jim, saj ne vedo kaj delajo''.

Dejstvo je, da se ne zaveda tega, da se ne zaveda in da pozablja… in ona tega ne more spremenit.

Dejstvo je, da je jaz včasih ne razumem – ker nisem v njeni koži in se pozabim vživljat v njo in v njene nesmisle aka zakaj dela stvari tako kot jih. Dejstvo – jaz to lahko spremenim. In moram spremenit, če nočem reagirat / se žret.

Zakaj jo še sploh jemljem resno? Če mi je jasno, da je nesposobna že skoraj osnovnih miselnih operacij… zakaj s tako lahkoto verjamem, da namerno draži z grdimi, nesramni provokacijami… … … … Sliši še kot retorično vprašanje, na katerega samo-umevni odgovor je – zato da nafujtram UZS / svoj ego / zasvojenost z negativnimi občutki. Ampak mogoče bi si morala vseeno bolj natančno odgovoriti na to vprašanje.

Korekcija sledi v nadaljnjih blogih. 

Politika / odraz mojih sodb o politiki v meni (in v nas)

Ta objava bazira na prejšnji:

Politika / moje ''napihovanje in blodnje''

''Prva asociacija, ki jo dobim na besedo politika je –nakladanje-.''

Pravkar sem se znašla v situaciji, kjer sem namesto res preprostega odgovora zadevo začela zapletat in ji dodajat čustva tesnobe, razdraženosti, prezira, obžalovanja oz. enostavno povedano – sem nakladala in zganjala umetno dramo; kar je naslednja stvar zaradi katere obsojam politiko.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila politiko soditi kot nakladanje (prazne obljube), izumetničenost in nepotrebno dramatiziranje in hkrati si odpustim, da sem si vse našteto dovolila uporabljati tudi sama.

Ko opazim, da sodim politiko z določenimi besedami – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da moje sodbe politike ne bodo spremenile v bolj praktično-uporabno in zdravorazumsko in so torej brezpredmetne.  Zavedam se, da je dvolično, da od drugih in od politike pričakujem takšno obnašanje, ki ga sama ne prakticiram.

Zavezujem se, da bom prenehala kazat s prstom na politiko in jo povezovat z nakladanjem, dramatiziranjem, izumetničenostjo in podobnim v spremstvu navala (potlačenih) čustev. Zavezujem se, da bom sodbe, ki jih projiciram navzven v politiko zaustavila takoj ko se jih zavem in namesto nesmiselnega napihovanja sodb čas raje porabila za iskanje izvora sodb v sebi in njihovo odpravo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila besedo ''politika'' definirati in povezovati z dolgčasom in si hkrati zamišljati sejo na kateri udeleženci drnjuhajo.

Ko opazim, da politiko povezujem z dolgčasom in specifično podobo zaspancev v parlamentu – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da je zelo enostavno politiko označiti kot dolgočasno in se s tem izgovorom distancirati od nje, da pa je veliko bolj smiselno čeprav naporno politiko spoznati – zaradi tega, da jo lahko sousmerjamo v princip delovanja, ki bo enakovredno najboljši za vse.

Zavezujem se, da bom politiko nehala soditi kot dolgočasno in bom raje resnično poslušala kar ima za povedat z namenom da bolje spoznam njen način delovanja in da jo pomagam premaknit na bolj zdravorazumsko tirnico.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila besedo ''politika'' definirati in povezovati z ''izmikajočim'' se stavkom: ''Tega za enkrat (žal) še ne moremo komentirati,'' ki ga večkrat izgovarja posameznik.

Ko opažam, da sodim politiko in politike kot izmikajoče se in skrivnostne/netransparentne – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da vsak človek nosi odgovornost in posledice za svoje izrečene besede; če zavzema položaj zastopnika neke skupine ljudi, pa so njegove izjave še toliko bolj na udaru. Zraven tega je smiselno, da se najprej posvetuje s skupino, preden govori v njenem imenu.

Zavezujem se, da bom nehala soditi politike kot izmikajoče se, kadar - največkrat pod pritiskom gruče zagnanih novinarjev- izjavijo: ''Tega za enkrat (žal) še ne moremo komentirati,''… in da bom nehala iskati / čakati na to izjavo in jo označevati za pomembnejšo od ostalih izjav politikov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila politiko povezovati in definirati s smrtno resnimi izrazi na kamnitih obrazih.

Ko opazim da preziram ali se norčujem iz resnih togih obrazov politikov – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da so politiki nenehno pod pritiskom in drobnogledom javnosti in da v takem stanju tudi sama nisem sproščena, ampak večkrat zategnjena / zmrznjena.

Zavezujem se, da se bom namesto preziranja, norčevanja, sojenja politikov kot smrtno resnih kamnit obrazov svoj čas raje posvečala lastnemu delovanju pod pritiskom in drobnogledom javnosti in se v takšnih trenutkih usmerjala s pomočjo diha.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila iz svojega okolja prevzeti vzorce sojenja politike kot negativne in neučinkovite; hkrati si odpustim, da sem prekopirala vzorec ''volitve so zaradi klavrne izbire tako ali tako nesmiselne''.

Ko opazim, da sodim politiko kot negativno in neučinkovito ter volitve kot klavrne – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da po vzoru svoje okolice iščem kar je negativnega in neučinkovitega v politiki, pozitivne in učinkovite prijeme politike, ki jih je sicer v zadnjem času resda manj, pa zlahka spregledam. Že zaradi tega, ker si nisem dopustila verjet, da je politika sploh lahko praktična in učinkovita ter da lahko nastopa kot enakovredna podpora za vsakogar.

Zavezujem se, da bom sproti odstranjevala negativne sodbe o politiki in bom raje delala na usmerjanju sebe, da bom s časoma lahko učinkovitejše usmerjala tudi druge in tako prispevala svoj delček k izboljšanju razmer v politiki.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila avtomatično obsojati poteze politike in vlade in sodelovati v  gibanju kazanja na vlado in politiko kot vedno in povsod aktualnih dežurnih krivcev, ki jih vsi vneto uporabljamo za preusmeritve pozornosti od lastne, posameznikove odgovornosti.

Ko opazim, da uporabljam kritiziranje politike in vlade avtomatsko in kot preusmeritev pozornosti iz lastne ne/odgovornosti – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da vsesplošno obtoževanje vlade in politike ter čustveno nabito blebetanje na temo vse povprek ne bo izboljšalo trenutnega stanja v politiki in v  vladi.

Zavezujem se, da ne bom več sodelovala v  čustveno nabitem vsesplošnem obsojanju politike in vlade, ampak bom o njiju raje debatirala v stabilnem tonu in zainteresiranim in ''prizadetim'' pojasnjevala praktične rešitve, ki so v obliki idej že na voljo. Govorim o univerzalnem temeljnem dohodku, zagotovljenem življenjskem dohodku – ki je naprednejša oblika od UTD, o neposredni demokraciji, o lokalni samooskrbi, o podržavljanju naravnih virov in delitvi teh itd…

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila videti politike kot urejanja družbenih razmer in da sem sprejela in si dopustila politiko definirati predvsem kot boj za oblast.

Ko opazim, da definiram politiko predvsem kot boj za oblast in ignoriram njeno funkcijo urejanja družbenih razmer – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se s takšnim načinom gledanja omejujem in si onemogočam dejansko razumevanje politike, kakor tudi njeno sousmerjanje.

Zavezujem se, da bom prenehala izpostavljat samo negativne vidike politike – kot je na primer boj za oblast – in da bom svojo pozornost raje usmerjala na plodne točke znotraj politike in jih poskušala potencirat – npr. s pomočjo bloganja in debat.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila uvidet, da sem sogodgovorna za premike v politiki – kakor je soodgovoren vsak posameznik, saj smo mi tisti, ki izbiramo svoje zastopnike ali puščamo izbiro drugim, smo tisti ki predlagamo in vztrajamo pri zdravorazumskih predlogih ali pa molčimo v občutku nemoči…

Ko opazim, da se otepam svoje politične soodgovornosti in debat o politiki – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da so spremembe proti enakovrednosti življenjskega pomena za vse ljudi.

Zavezujem se, da ne bom več ignorirala svoje politične soodgovornosti in da bom vsaj poskušala ljudem predstavit politične rešitve, ki so na voljo.

Kot že omenjano podpiram: univerzalni temeljni dohodek, zagotovljen življenjski dohodek – ki je naprednejša oblika od UTD, neposredno demokracijo, lokalno samooskrbo, podržavljanje naravnih virov in enakovredno delitev teh med državljane.
V tej smeri deluje tudi dokaj sveža stranka po imenu Solidarnost, zato smo se jo odločili s skupino kolegov podpret.

Politika / moje ''napihovanje in blodnje''

Prva asociacija, ki jo dobim na besedo politika je –nakladanje-. Zakaj? Zato ker leto za letom poslušam obljube različnih političnih strank / poslancev / ministrov / predsednikov in podobnih, ki ostajajo neizpolnjene. V glavnem prazno besedičenje.

Naslednji asociaciji sta –drama- in –izumetničenost-. Vsi ti čustveni prepiri in prisiljeni nasmehi…

Potem pomislim še na še dolgčas in pojavi se mi precej specifična podoba podobna tej

In na izmikajoči se stavek ''Tega za enkrat (žal) še ne moremo komentirati,'' ki ga večkrat izgovarja posameznik.

Mh – še smrtno resni izrazi na (kamnitih) obrazih.

Ja, politiki dajem v vseh naštetih alinejah brez izjeme negativen predznak. In v istem dihu povem, da se nikoli nisem udeležila volitev. Imela sem sicer kratko obdobje, ko sem namerno posvečala pozornost političnim kandidatom, ampak se mi je izbira zdela tako klavrna, da nazadnje nisem izkoristila volilne pravice…

Moj negativni odnos do politike je v veliki meri zrasel na podlagi bolj ali manj konstantnega kritiziranja politike in politikov v bistvu od vsakogar, ki se je te teme lotil; zraven so zajeti tudi mediji. Seveda – kdo pa je primernejši za krivit kot politika in vlada… Sploh se ne rabiš poglabljat v problem in ga proučevat, ampak preprosto rečeš – kriva je politika! In potem jamraš in se zgražaš naprej – v prazno – enostavno zaradi tega, ker posplošuješ, ker ne nagovarjaš tistega, ki ga kritiziraš, na tak način pa ni mogoče ničesar rešiti. Počneš to kar v bistvu kritiziraš – prazne besede, brez efekta.

Preden se lotim samo-iskrene analize zgoraj napisanega, si poglejmo še relativno nevtralno definicijo politike po SSKJ.

             politika -e ž (i)

1. urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih

organov

2. v državah z večstrankarskim sistemom dejavnost političnih strank in njihov

medsebojni odnos v boju za oblast

3. s prilastkom urejanje in vzdrževanje odnosov ene države z drugimi državami

4. s prilastkom urejanje razmer in odločanje o njih na določenem družbenem

Področju (gospodarska, kulturna, prosvetna politika / razvojna politika; določiti

poslovno politiko podjetja; repertoarna politika gledališča; dolgoročna politika

kreditiranja; publ. kadrovska politika // publ. določbe, načela za tako urejanje in

odločanje: izvajanje začrtane politike)

5. ekspr. ravnanje posameznika z ljudmi, ustrezno okoliščinam

Besedna zveza, ki me je najbolj premaknila v definicijah se glasi ''boj za oblast''.  Politične stranke si jo večkrat privoščijo za prioriteto in pozabijo, da bi jim morala biti prioriteta delovanje v korist celotne družbe.

  

Takole – za začetek sem izpisala svoje ''napihovanje in blodnje'' na temo politika,  v naslednjem blogu sledi samo-iskreno redefiniranje politike. Navsezadnje je politika odraz nas vseh kot skupine posameznikov in je posledica naše aktivnosti in/ali naše pasivnosti ali povedano drugače – vsak je soodgovoren za premike v politiki. Zato se mi zdi pomembno, da si končno razčistim ta pojem in ga oklestim negativnega polarnega naboja, ki sem ga skozi leta po liniji najmanjšega odpora nakopičila okoli besede politika.

Preveri, uporabi, podpri (se):

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe

- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)

- Enakovredni denarni sistem (EMS)