Moj odnos do denarja / maj 2014 / 1

V debati s kolegi je padel predlog, da vsak napiše svoj blog o denarju, o svojem odnosu do njega – da spet malo počistimo svoje omejujoče vzorce v povezavi s tem pojmom.                 
Zadnji blog z osrednjo temo ''denar'' sem napisala decembra 2012. Ko bom spisala tegale, bo prav zanimivo pogledat oba skupaj, podobnosti in odstopanja ter druge zorne kote v mojem načinu dojemanja in definiranja denarja. 

Prva stvar, ki jo pomislim/začutim na temo denar je naveličanost. Naveličanost debatiranja o tej temi, ker si ljudje ne dajo dopovedat, da že imamo praktičen načrt prerazporeditve denarja, ki bi bila najboljša za vsakogar in da ga bomo morali podpreti vsi ali vsaj večina – če želimo, da zaživi. Enostavno si ne dopustijo dopovedati, da je mogoče prerazporediti denar tako, da bomo od tega imeli vsi maksimalno korist in kar iščejo neke prepreke, namesto da bi se osredotočali na odstranjevanje ovir na tej poti.

Naveličana sem medijskih zgodb o nenehnem stopnjevanju revščine. O tem, kako mladi nimajo pravih možnosti zaposlovanja, o tem kako životarijo upokojenci, o finančni odvisnosti odraslih otrok od staršev, o odvisnosti iz službe odpuščenih staršev od štipendij njihovih otrok. Naveličana ljudi, ki ne pridejo na zeleno vejo – ker jih nihče ni naučil ravnanja z denarjem in ker so razmere postale tako zaostrene.

Nekako mi je vseeno za denar. Da ne bo pomote – sem hvaležna, da imamo v naši družini dovolj denarja za hrano, vzdrževanje hiše, toplo vodo, elektriko in z njo povezanimi napravami, kurjavo, transport z dvema osebnima avtomobiloma.

Ampak – ko sem bila brezposelna, so me vzdrževali starši. Jaz pa sem skrbela za gospodinjska opravila in dementno babico. Zdaj ko sem v službi za določen čas in imam relativno solidno plačo, pa je pol prispevam v skupno blagajno. In sem na točki, ko osebno ne čutim pomanjkanja denarja, hkrati pa tudi ne dobivam presežka s katerim bi se lahko finančno povsem osamosvojila v bivališču ločenem od staršev in vsega njihovega… predvsem omejujočih miselnih in čustvenih vzorcev, ki sem jih prekopirala v svoj način delovanja.  

Ravnodušnost, flegmatičnost -----------------------------------------------------------------------------------

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot naveličanost zaradi ponavljanja praktičnih načrtov prerazporeditve denarja kot so BIG/UTD, LIG/ZŽD, EMS/EDS ljudem, ki raje iščejo ovire do enakovrednejše prerazporeditve denarja kot da bi jih pomagali odstranjevati.

Ko opazim, da obstajam kot naveličanost v povezavi s ponavljanjem in razlaganjem specifičnih načrtov za enakovrednejšo prerazporeditev denarja – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se drugi očitno ne poravnajo tako hitro in enostavno z idejami o enakovrednejši prerazporeditvi denarja kot sem se sama. Zavedam se, da se drugi očitno bojijo, da bodo s prerazporeditvijo denarja nekaj izgubili in da se tega strahu običajno ne da odpraviti s par zdravorazumskimi odgovori, ampak z mnogo ponavljanja in pod-odgovori.Zavezujem se, da bom tistim, ki pokažejo odpor do enakovrednejše prerazporeditve denarja povedala, da jo sama vidim kot nujen ukrep v dobrobit vseh in jih vprašala zakaj raje iščejo ovire do realizacije enakovredne denarne razporeditve kot da bi jo pomagali vzpostaviti. Vztrajala bom pri tem, da dobim odgovor na to vprašanje. In bom poslušala. Ne bom si dopustila reagirat če drugemu ne bom znala takoj odgovoriti na pomanjkljivosti, ki jih utegne izpostavit. Vzela si bom čas, da raziščem specifičen odgovor - tako bom sebi in drugemu hkrati lahko razjasnila detajle. In naslednjič ne bom odreagirala z odvečnostjo/odporom samo zaradi tega, da bi preusmerila pozornost iz dejstva, da sem v danem trenutku brez odgovora. 

Nadaljevanje samo-odpuščanja sledi jutri.

PROTESTI PROTI VLADI - SPET??

Spet? Še kar ni jasno, da protesti ne bodo rešili situacije? Da bodo situacijo rešile edino praktične rešitve? Še kar smo pripravljeni stokat, kako vlada deluje samovoljno in egoistično in se ne briga dovolj za ljudstvo? Medtem ko se mi obnašamo enako – samovoljno in egoistično se pritožujemo in se ne brigamo dovolj za vlado in za politiko kot rešitve. Halo!?

Še kar ni jasno, da smo posamezniki produkt našega okolja ravno toliko kot je naše okolje produkt vseh posameznikov skupaj? Da je ta odnos vzajemen in enakovreden… Da mi nismo žrtve naše vlade in politike, ampak žrtve svojih lastnih blodenj – nezainteresiranosti za skupne rešitve, občutka majhnosti in nemoči pri iskanju in podpori praktičnih rešitev, ki so najboljše za vse skupaj in v okviru tega torej za vsakega posameznika.

Trenutno sploh ni potrebe, da bi odkrivali toplo vodo; določene rešitve, ki bi pomenile prve korake k izboljšanju življenjskih pogojev že lep čas krožijo v zraku in čakajo na nas, da jih posvojimo, uresničimo in si tako oblikujemo družbo, ki bo omogočala dostojno življenje za vsakogar. Kaj za vraga še čakamo!?!

Dominanten problem (naše) politike/vlade je razporeditev denarja. Slovenci smo kot drugi v Evropi dosegli minimalno kvoto za podporo preučitvi vpeljave Univerzalnega temeljnega dohodka. Zakaj bi čakali na druge države EU, da se zbudijo oz. če se bodo zbudile dovolj hitro da bodo izpolnile kvoto za preučitev/realizacijo UTD? Švica je izvedla glasovanje in zaradi zadostne podpore zadevo že procesira proti realizaciji. Zakaj bi čakali na ne-milost drugih, zakaj se ne bi zgledovali direktno po najboljših?

Naslednji ''težki problem'' – nismo zadovoljni z odločitvami naše vlade – ki smo jo izbrali sami ali pa smo se izbiri izognili, češ da je izbira klavrna že sama po sebi. Tudi sama se najdem tukaj. Ampak za razliko od večine se ne bom pritoževala nad odločitvami brez da bi raziskala in posredovala rešitev. Saj se ponuja že sama po sebi – neposredna demokracija! Tako si bomo odrezali možnost, da bi se sploh še kdaj pritoževali nad odločitvami vlade oz. zastopnikov ljudstva, ki smo jih v dobri veri izbrali, pa so se kasneje izpridili. Odločali bomo sami in hkrati za svoje odločitve tudi odgovarjali sami. 

Tako preprosto je…
Zakaj bi zapravljali svoj čas in energijo za proteste v okolju kjer dvosmerna komunikacija ni mogoča, ker naslovnik ni prisoten? Treba je poiskat direktne kanale in poti do tistih, ki trenutno odločajo v našem imenu in množično pritisniti s tega konca. Vsak zna napisat pismo in ga naslovit na vlado / predsednika / določenega poslanca. Ali elektronsko sporočilo. Ali posnet video. In zahtevat uvedbo UTD in neposredne demokracije. Ali se boste raje šli malo družit na proteste, potem pa se boste pritoževali naprej, ker ni konkretnega premika? Kdo vas bo pa v tem primeru sploh jemal resno…

Leto dni kasneje - ponovno napovedani protesti proti vladi

Zakaj demonstracije ne delujejo razloži Hilda Rac v svojem vlogu:

Podpri univerzalni temeljni dohodek (UTD) in posreduj zadevo drugim

Neposredna demokracija skozi blog Blaža Cegnarja

Že poznaš portal predlagam.vladi.si/ ? Predlagaj ji vsaj UTD in neposredno demokracijo.