Kaos v Mariboru

Tole sporočilo je bilo nekako prelomno in je odprlo mnoge konflikte, ki so se doslej skrivali pod površino:

"Med predvidenimi prihodki občine v letu 2015, ki bi naj znašali 87 MIO € in zakonskimi obveznostmi 79 MIO € ter po odplačilu izgubljenih tožb, ki zapadejo v letu 2015 ter poplačevanju kreditov so na občini prekratki za 17 MIO €.
Ugotovili so tudi 19,1 MIO € notranjega dolga (namenska sredstva, ki so bila vplačevana za interventne situacije - npr. popravilo plinovoda ipd, kar so v preteklosti porabljali za druge namene)
Posledica:
brez financiranja v letu 2015 ostanejo:
- socialna kuhinja
- materinski dom
- varna hiša
- enkratna socialna pomoč
- borštnikovo srečanje
- programi in projekti NVO
- javna dela
Možni prilivi za manjkajoča sredstva za kritje zakonskih obveznosti:
- dvig cen komunalnih storitev
- postavitev ekonomske cene v vrtcih
- reorganizacija mestne uprave (50% zmanjšanje sredstev)
- prodaja nepremičnin
- dodatno zadolževanje
Na podlagi predstavljeni podatkov bo potrebno v nadaljevanju spremljati dejanski predlog proračuna, dejansko višino prihodkov, dejanske zakonske obveznosti ipd. ter ugotoviti ali vendarle niso še kje kakšna sredstva, ki se poskušajo umakniti očem javnosti za določene namene.
Novinarji niso dobili jasnega odgovora glede financiranja Lent festivala v letu 2015, tudi ne glede teže sofinanciranja smučarske sezone na Pohorju, ki bi naj po izjavi župana imela tudi dobičkonosno plat."

Kaj se to mene tiče?
Kot prvo sem zaposlena preko javnih del – to je edina zaposlitev, ki sem jo dobila – zaradi samoiniciativnosti kolegice – ker zavod za zaposlovanje nima več manevrskega prostora. Zdi se mi grozno, da bi ljudem ukinili še to možnost zaposlitve preko javnih del – dno.

Kot drugo je nesprejemljivo, da se ne financira finančno najbolj ogroženih skupin, medtem ko skoruptirani posamezniki in skupine kradejo občinski in davkoplačevalski denar in ostajajo nekaznovani. Zakaj se potrebnega denarja za pomoč najšibkejšim ne vzame od njih? Od kod drugod ga še lahko vzamemo?

Sporočajo, da se ga ne da vzet od nikoder.
http://www.delo.si/novice/slovenija/mariboru-je-zmanjkalo-denarja.html

Smo res prišli tako daleč? Če smo – kako ''nam'' je kot Mestni občini Maribor to uspelo?

Poslušam komentarje mnogih, ki pravijo, da je to samo strategija občine/župana skozi katero poskušajo situacijo prikazati kot krizno z namenom da bi jih ljudje kasneje ''ko uprava najde rešitev'' dojemali kot rešitelje in/ali se zadovoljili že z drobtinicami, češ da se več tako ni dalo narediti iz nastale situacije.

Postajam zmedena – priznam. Ne vem komu naj verjamem. Zadnji dve leti pogosto poslušam zelo ostre kritike glede mariborske politike in zadnjih dveh županov. Kaj je bolj usodno; jima manjka občutka za skupno dobro ali je že vse okrog županske pozicije tako zavozlano, da onemogoča zdravorazumske premike vsakomur, ki pride do tja? Kje je kdo, ki bi znal boljše?

Nenaden zasuk – denar se naenkrat od nekod pojavi. A so imeli mnogi prav, da gre za zaroto/nateg? Vsekakor gre za zavlačevanje ali pa nesprejemljivo neznanje/sprenevedanje - občina trdi, da denarja ne more posredovat naprej, dokler ne sprejem proračuna, medtem ko ministrstvo za finance trdi drugače.

Pridružim se shodu, ki gre po pojasnila. Na trgu Rudolfa Maistra dobim razširjene informacije o problematiki (skupaj z nekaj govoričenja).
http://www.24ur.com/novice/slovenija/fistravca-pozvali-k-razumu-ne-moremo-in-nocemo-pristati-na-taksne-ukrepe.html

Nato premik na občino. Pogovori se odvijajo za napol odprtimi vrati. Najbližje pozicije so zasedli snemalci, večina nas ostane na hodniku. Izmenjaje se približujemo vratom, da bi slišali kaj se dogaja za njimi. Glasnost je premajhna, zato se lociram nekje na sredini hodnika. Mimo se sprehodi gospodična, ki pravi da jo je pritisnilo srat. Pa druga, ki pravi: ''Za bruhat!''.

Končno se na hodnik prikaže sveži direktor mestne uprave in pravi, da so tudi oni višji instanci postavljali vsa ta vprašanja, ki jih mi sedaj postavljamo njim, pa prav tako niso dobili odgovorov. Eeeeeeeee – kaj? Kdo pa jih bo, če ne oni?

http://www.24ur.com/bin/video.php?media_id=61531554&section_id=2&article_id=4029619

In tako se ponovno začenjajo kuhati protesti, pri katerih se ponovno igra na sprožilce negativnih čustev, se jih napihuje, neti, podpihuje in postaja vedno huje.

https://www.facebook.com/events/1418804361693543/1421294088111237/?ref=notif&notif_t=plan_mall_activity

Zato župan (v strahu?) odgovori – na pismo Civilne iniciative proti varčevanju.
https://fbcdn-sphotos-h-a.akamaihd.net/hphotos-ak-xap1/v/t1.0-9/p600x600/10480201_10152432703792714_1444362456415517476_n.jpg?oh=e9b57b26aca5ce4d038d0e5189e7d0a4&oe=550A1785&__gda__=1430145598_c4d604bceace94bd82aa35227a4fd12e

2 poziva z imeni in priimki podpisanih kulturnikov pa ne dobita feedbacka.

Spet se pojavijo vprašanja o razslojevanju, komentarji na FB postajajo vse bolj agresivni in nestrpnejši. Pripravlja se novi pohod na občino. Nakar iz občine sporočijo, da bodo proračun še enkrat preučili.

Tole obračanje postaja že smrdljivo… Se strinjam, da smrdi po kaosu.

http://nov.vecer.com/clanek.aspx?id=201412176081972

''Ta trenutek bi bilo bolje, da je naše mesto žrtev kakšne velike zarote, kakšnega spektakularnega masterplana. To bi bil problem, s katerim bi se občani mesta lažje soočili. Lažje bi tak problem identificirali in ga tako ali drugače postopoma odpravili. Zdaj pa imamo opravka z malimi razpršenimi nerodnostmi, mini posli, zgrešenimi kadrovanji, nepovezanimi akcijami. Kakšen kaos. Kakšna neusklajenost ekipe. Razpršenost in raznolikost partikularnih interesov. Ekipa brez kapetana. Drama brez zapleta. Ni masterplana. Ni zarote. Ničesar ni za zaveso.''

Zadnji članek, ki sem ga zasledila nosi naslov ''Denar za socialo bo, po enajstih dneh obrača ploščo župan Maribora Andrej Fištravec, kje ga bodo vzeli, pa še ne ve''.

Takle torej 'mamo – množico razpršenih manjših kaosov, ki skupaj tvorijo eno ogromno zmedo in nestabilnost.
Kaj bomo? Te situacije se ne da reševati s kopičenjem nezadovoljstva v obliki negativnih čustev, ne z obsojanjem drugih, še najmanj pa z nasiljem.

To situacijo se da reševati samo s prevzemanjem odgovornosti za lastno stabilnost in znotraj nje za vztrajanje v zdravorazumskih vzpodbudah.

Zahtevajmo neposredno demokracijo – tako ne bomo več imeli možnosti s prsti kazati na druge - na odgovorne, ki smo si jih iz ''uboge'' dane ponudbe izbrali sami in ki so se spotoma ''nekako pokvarili''. Tako bomo sami svoja zdrava/pokvarjena ponudba.

Zahtevajmo transparentnost in jo hkrati dajajmo od sebe za vzgled.

Zahtevajmo enakovrednejšo prerazporeditev denarja:
Univerzalni temeljni dohodek

Zagotovljen življenjski dohodek

Enakovredni denarni sistem

Praktične in zdravorazumske rešitve so že na voljo. Ampak mi ostajamo tisti, ki jih moramo podpreti in jih podpirati dokler jih ne pretvorimo v resničnost, ki bo najboljša za vse. Push! 

Politika / odraz mojih sodb o politiki v meni (in v nas)

Ta objava bazira na prejšnji:

Politika / moje ''napihovanje in blodnje''

''Prva asociacija, ki jo dobim na besedo politika je –nakladanje-.''

Pravkar sem se znašla v situaciji, kjer sem namesto res preprostega odgovora zadevo začela zapletat in ji dodajat čustva tesnobe, razdraženosti, prezira, obžalovanja oz. enostavno povedano – sem nakladala in zganjala umetno dramo; kar je naslednja stvar zaradi katere obsojam politiko.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila politiko soditi kot nakladanje (prazne obljube), izumetničenost in nepotrebno dramatiziranje in hkrati si odpustim, da sem si vse našteto dovolila uporabljati tudi sama.

Ko opazim, da sodim politiko z določenimi besedami – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da moje sodbe politike ne bodo spremenile v bolj praktično-uporabno in zdravorazumsko in so torej brezpredmetne.  Zavedam se, da je dvolično, da od drugih in od politike pričakujem takšno obnašanje, ki ga sama ne prakticiram.

Zavezujem se, da bom prenehala kazat s prstom na politiko in jo povezovat z nakladanjem, dramatiziranjem, izumetničenostjo in podobnim v spremstvu navala (potlačenih) čustev. Zavezujem se, da bom sodbe, ki jih projiciram navzven v politiko zaustavila takoj ko se jih zavem in namesto nesmiselnega napihovanja sodb čas raje porabila za iskanje izvora sodb v sebi in njihovo odpravo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila besedo ''politika'' definirati in povezovati z dolgčasom in si hkrati zamišljati sejo na kateri udeleženci drnjuhajo.

Ko opazim, da politiko povezujem z dolgčasom in specifično podobo zaspancev v parlamentu – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da je zelo enostavno politiko označiti kot dolgočasno in se s tem izgovorom distancirati od nje, da pa je veliko bolj smiselno čeprav naporno politiko spoznati – zaradi tega, da jo lahko sousmerjamo v princip delovanja, ki bo enakovredno najboljši za vse.

Zavezujem se, da bom politiko nehala soditi kot dolgočasno in bom raje resnično poslušala kar ima za povedat z namenom da bolje spoznam njen način delovanja in da jo pomagam premaknit na bolj zdravorazumsko tirnico.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila besedo ''politika'' definirati in povezovati z ''izmikajočim'' se stavkom: ''Tega za enkrat (žal) še ne moremo komentirati,'' ki ga večkrat izgovarja posameznik.

Ko opažam, da sodim politiko in politike kot izmikajoče se in skrivnostne/netransparentne – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da vsak človek nosi odgovornost in posledice za svoje izrečene besede; če zavzema položaj zastopnika neke skupine ljudi, pa so njegove izjave še toliko bolj na udaru. Zraven tega je smiselno, da se najprej posvetuje s skupino, preden govori v njenem imenu.

Zavezujem se, da bom nehala soditi politike kot izmikajoče se, kadar - največkrat pod pritiskom gruče zagnanih novinarjev- izjavijo: ''Tega za enkrat (žal) še ne moremo komentirati,''… in da bom nehala iskati / čakati na to izjavo in jo označevati za pomembnejšo od ostalih izjav politikov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila politiko povezovati in definirati s smrtno resnimi izrazi na kamnitih obrazih.

Ko opazim da preziram ali se norčujem iz resnih togih obrazov politikov – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da so politiki nenehno pod pritiskom in drobnogledom javnosti in da v takem stanju tudi sama nisem sproščena, ampak večkrat zategnjena / zmrznjena.

Zavezujem se, da se bom namesto preziranja, norčevanja, sojenja politikov kot smrtno resnih kamnit obrazov svoj čas raje posvečala lastnemu delovanju pod pritiskom in drobnogledom javnosti in se v takšnih trenutkih usmerjala s pomočjo diha.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila iz svojega okolja prevzeti vzorce sojenja politike kot negativne in neučinkovite; hkrati si odpustim, da sem prekopirala vzorec ''volitve so zaradi klavrne izbire tako ali tako nesmiselne''.

Ko opazim, da sodim politiko kot negativno in neučinkovito ter volitve kot klavrne – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da po vzoru svoje okolice iščem kar je negativnega in neučinkovitega v politiki, pozitivne in učinkovite prijeme politike, ki jih je sicer v zadnjem času resda manj, pa zlahka spregledam. Že zaradi tega, ker si nisem dopustila verjet, da je politika sploh lahko praktična in učinkovita ter da lahko nastopa kot enakovredna podpora za vsakogar.

Zavezujem se, da bom sproti odstranjevala negativne sodbe o politiki in bom raje delala na usmerjanju sebe, da bom s časoma lahko učinkovitejše usmerjala tudi druge in tako prispevala svoj delček k izboljšanju razmer v politiki.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila avtomatično obsojati poteze politike in vlade in sodelovati v  gibanju kazanja na vlado in politiko kot vedno in povsod aktualnih dežurnih krivcev, ki jih vsi vneto uporabljamo za preusmeritve pozornosti od lastne, posameznikove odgovornosti.

Ko opazim, da uporabljam kritiziranje politike in vlade avtomatsko in kot preusmeritev pozornosti iz lastne ne/odgovornosti – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da vsesplošno obtoževanje vlade in politike ter čustveno nabito blebetanje na temo vse povprek ne bo izboljšalo trenutnega stanja v politiki in v  vladi.

Zavezujem se, da ne bom več sodelovala v  čustveno nabitem vsesplošnem obsojanju politike in vlade, ampak bom o njiju raje debatirala v stabilnem tonu in zainteresiranim in ''prizadetim'' pojasnjevala praktične rešitve, ki so v obliki idej že na voljo. Govorim o univerzalnem temeljnem dohodku, zagotovljenem življenjskem dohodku – ki je naprednejša oblika od UTD, o neposredni demokraciji, o lokalni samooskrbi, o podržavljanju naravnih virov in delitvi teh itd…

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila videti politike kot urejanja družbenih razmer in da sem sprejela in si dopustila politiko definirati predvsem kot boj za oblast.

Ko opazim, da definiram politiko predvsem kot boj za oblast in ignoriram njeno funkcijo urejanja družbenih razmer – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se s takšnim načinom gledanja omejujem in si onemogočam dejansko razumevanje politike, kakor tudi njeno sousmerjanje.

Zavezujem se, da bom prenehala izpostavljat samo negativne vidike politike – kot je na primer boj za oblast – in da bom svojo pozornost raje usmerjala na plodne točke znotraj politike in jih poskušala potencirat – npr. s pomočjo bloganja in debat.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila uvidet, da sem sogodgovorna za premike v politiki – kakor je soodgovoren vsak posameznik, saj smo mi tisti, ki izbiramo svoje zastopnike ali puščamo izbiro drugim, smo tisti ki predlagamo in vztrajamo pri zdravorazumskih predlogih ali pa molčimo v občutku nemoči…

Ko opazim, da se otepam svoje politične soodgovornosti in debat o politiki – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da so spremembe proti enakovrednosti življenjskega pomena za vse ljudi.

Zavezujem se, da ne bom več ignorirala svoje politične soodgovornosti in da bom vsaj poskušala ljudem predstavit politične rešitve, ki so na voljo.

Kot že omenjano podpiram: univerzalni temeljni dohodek, zagotovljen življenjski dohodek – ki je naprednejša oblika od UTD, neposredno demokracijo, lokalno samooskrbo, podržavljanje naravnih virov in enakovredno delitev teh med državljane.
V tej smeri deluje tudi dokaj sveža stranka po imenu Solidarnost, zato smo se jo odločili s skupino kolegov podpret.

Politika / moje ''napihovanje in blodnje''

Prva asociacija, ki jo dobim na besedo politika je –nakladanje-. Zakaj? Zato ker leto za letom poslušam obljube različnih političnih strank / poslancev / ministrov / predsednikov in podobnih, ki ostajajo neizpolnjene. V glavnem prazno besedičenje.

Naslednji asociaciji sta –drama- in –izumetničenost-. Vsi ti čustveni prepiri in prisiljeni nasmehi…

Potem pomislim še na še dolgčas in pojavi se mi precej specifična podoba podobna tej

In na izmikajoči se stavek ''Tega za enkrat (žal) še ne moremo komentirati,'' ki ga večkrat izgovarja posameznik.

Mh – še smrtno resni izrazi na (kamnitih) obrazih.

Ja, politiki dajem v vseh naštetih alinejah brez izjeme negativen predznak. In v istem dihu povem, da se nikoli nisem udeležila volitev. Imela sem sicer kratko obdobje, ko sem namerno posvečala pozornost političnim kandidatom, ampak se mi je izbira zdela tako klavrna, da nazadnje nisem izkoristila volilne pravice…

Moj negativni odnos do politike je v veliki meri zrasel na podlagi bolj ali manj konstantnega kritiziranja politike in politikov v bistvu od vsakogar, ki se je te teme lotil; zraven so zajeti tudi mediji. Seveda – kdo pa je primernejši za krivit kot politika in vlada… Sploh se ne rabiš poglabljat v problem in ga proučevat, ampak preprosto rečeš – kriva je politika! In potem jamraš in se zgražaš naprej – v prazno – enostavno zaradi tega, ker posplošuješ, ker ne nagovarjaš tistega, ki ga kritiziraš, na tak način pa ni mogoče ničesar rešiti. Počneš to kar v bistvu kritiziraš – prazne besede, brez efekta.

Preden se lotim samo-iskrene analize zgoraj napisanega, si poglejmo še relativno nevtralno definicijo politike po SSKJ.

             politika -e ž (i)

1. urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih

organov

2. v državah z večstrankarskim sistemom dejavnost političnih strank in njihov

medsebojni odnos v boju za oblast

3. s prilastkom urejanje in vzdrževanje odnosov ene države z drugimi državami

4. s prilastkom urejanje razmer in odločanje o njih na določenem družbenem

Področju (gospodarska, kulturna, prosvetna politika / razvojna politika; določiti

poslovno politiko podjetja; repertoarna politika gledališča; dolgoročna politika

kreditiranja; publ. kadrovska politika // publ. določbe, načela za tako urejanje in

odločanje: izvajanje začrtane politike)

5. ekspr. ravnanje posameznika z ljudmi, ustrezno okoliščinam

Besedna zveza, ki me je najbolj premaknila v definicijah se glasi ''boj za oblast''.  Politične stranke si jo večkrat privoščijo za prioriteto in pozabijo, da bi jim morala biti prioriteta delovanje v korist celotne družbe.

  

Takole – za začetek sem izpisala svoje ''napihovanje in blodnje'' na temo politika,  v naslednjem blogu sledi samo-iskreno redefiniranje politike. Navsezadnje je politika odraz nas vseh kot skupine posameznikov in je posledica naše aktivnosti in/ali naše pasivnosti ali povedano drugače – vsak je soodgovoren za premike v politiki. Zato se mi zdi pomembno, da si končno razčistim ta pojem in ga oklestim negativnega polarnega naboja, ki sem ga skozi leta po liniji najmanjšega odpora nakopičila okoli besede politika.

Preveri, uporabi, podpri (se):

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe

- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)

- Enakovredni denarni sistem (EMS)

PROTESTI PROTI VLADI - SPET??

Spet? Še kar ni jasno, da protesti ne bodo rešili situacije? Da bodo situacijo rešile edino praktične rešitve? Še kar smo pripravljeni stokat, kako vlada deluje samovoljno in egoistično in se ne briga dovolj za ljudstvo? Medtem ko se mi obnašamo enako – samovoljno in egoistično se pritožujemo in se ne brigamo dovolj za vlado in za politiko kot rešitve. Halo!?

Še kar ni jasno, da smo posamezniki produkt našega okolja ravno toliko kot je naše okolje produkt vseh posameznikov skupaj? Da je ta odnos vzajemen in enakovreden… Da mi nismo žrtve naše vlade in politike, ampak žrtve svojih lastnih blodenj – nezainteresiranosti za skupne rešitve, občutka majhnosti in nemoči pri iskanju in podpori praktičnih rešitev, ki so najboljše za vse skupaj in v okviru tega torej za vsakega posameznika.

Trenutno sploh ni potrebe, da bi odkrivali toplo vodo; določene rešitve, ki bi pomenile prve korake k izboljšanju življenjskih pogojev že lep čas krožijo v zraku in čakajo na nas, da jih posvojimo, uresničimo in si tako oblikujemo družbo, ki bo omogočala dostojno življenje za vsakogar. Kaj za vraga še čakamo!?!

Dominanten problem (naše) politike/vlade je razporeditev denarja. Slovenci smo kot drugi v Evropi dosegli minimalno kvoto za podporo preučitvi vpeljave Univerzalnega temeljnega dohodka. Zakaj bi čakali na druge države EU, da se zbudijo oz. če se bodo zbudile dovolj hitro da bodo izpolnile kvoto za preučitev/realizacijo UTD? Švica je izvedla glasovanje in zaradi zadostne podpore zadevo že procesira proti realizaciji. Zakaj bi čakali na ne-milost drugih, zakaj se ne bi zgledovali direktno po najboljših?

Naslednji ''težki problem'' – nismo zadovoljni z odločitvami naše vlade – ki smo jo izbrali sami ali pa smo se izbiri izognili, češ da je izbira klavrna že sama po sebi. Tudi sama se najdem tukaj. Ampak za razliko od večine se ne bom pritoževala nad odločitvami brez da bi raziskala in posredovala rešitev. Saj se ponuja že sama po sebi – neposredna demokracija! Tako si bomo odrezali možnost, da bi se sploh še kdaj pritoževali nad odločitvami vlade oz. zastopnikov ljudstva, ki smo jih v dobri veri izbrali, pa so se kasneje izpridili. Odločali bomo sami in hkrati za svoje odločitve tudi odgovarjali sami. 

Tako preprosto je…
Zakaj bi zapravljali svoj čas in energijo za proteste v okolju kjer dvosmerna komunikacija ni mogoča, ker naslovnik ni prisoten? Treba je poiskat direktne kanale in poti do tistih, ki trenutno odločajo v našem imenu in množično pritisniti s tega konca. Vsak zna napisat pismo in ga naslovit na vlado / predsednika / določenega poslanca. Ali elektronsko sporočilo. Ali posnet video. In zahtevat uvedbo UTD in neposredne demokracije. Ali se boste raje šli malo družit na proteste, potem pa se boste pritoževali naprej, ker ni konkretnega premika? Kdo vas bo pa v tem primeru sploh jemal resno…

Leto dni kasneje - ponovno napovedani protesti proti vladi

Zakaj demonstracije ne delujejo razloži Hilda Rac v svojem vlogu:

Podpri univerzalni temeljni dohodek (UTD) in posreduj zadevo drugim

Neposredna demokracija skozi blog Blaža Cegnarja

Že poznaš portal predlagam.vladi.si/ ? Predlagaj ji vsaj UTD in neposredno demokracijo.