Konflikt in tako naprej

Dinamika mojega delovnika je takšna, da delam od devetih do petih in pridem po navadi domov okrog šestih. Se najem, pogledam zadeve na FB in mailu, se umijem, pogledam kak film / kaj preberem ali napišem in lahko grem spat. In se mi zdi, kot da nimam prav časa zase, za vse kar bi rada počela. Npr. šla na sprehod po soncu, dokončala likovne izdelke, prebrala zanimivo knjigo, počistila vse datoteke v računalniku…

Potem končno pride vikend, ko bi naj imela čas zase in bi naj počela kar si želim, pa sicer ne utegnem.
Ampak to je moja perspektiva…

Mamina perspektiva je ta, da je cel teden večino vrtnih in hišnih opravljala sama in da bom vsaj čez vikend kaj naredila…

Ta vikend se je pojavil sledeč konflikt: mama je želela, da očistim grede, jaz pa sem želela iti na konferenco o Univerzalnem temeljnem dohodku. Že zjutraj se me je lotevalo nelagodje in nasršenost, misli so mi spreletavali pretekli spomini na podobne situacije, ko je imela vsaka drugačne vizije o izkoristku mojega prostega časa in sva ustvarili bolj ali manj dramatične prepire.

Ko me je zjutraj pozdravila na svoj ''zafrkantsko nadležen'' način, sem ji napumpana z negativnim nabojem in v pričakovanju, da bo kar takoj name izlila vsa svoja pričakovanja siknila: ''Kaj bi rada…''. Takoj za tem preblisk – če bom nadaljevala v tej smeri, se bova spet skregali, sledilo bo muljenje, zamere in podobne zablode…

Razmišljala sem kako naj pristopim k njej, da bi dosegla želeno – strinjanje, da grem na UTD konferenco. V meni neka napetost zaradi prepričanja, da bo mama odreagirala v vlogi žrtve, z užaljenostjo ali dramo, ne glede na to kako ji bom sporočila svoje želje. Kljub temu mi nekako uspe izustit sporočilo v takšni obliki, kot bi si ga želela prejeti tudi sama, če bi bila na njenem mestu.

Zelo preprosto, v stabilno-umirjenem tonu do mere, ki sem ga v danem trenutku sposobna proizvest ji povem: Danes je mednarodna konferenca o univerzalnem temeljnem dohodku in jaz želim it tja. … Kaj pa želiš ti? Želi, da očistim dve gredi. Vpraša me kdaj želim it. Še včeraj sem želela prisostvovat skozi cel dan, ampak ker sem se izogibala temu konfliktu, sem začetek že tako ali tako zamudila. Še enkrat preverim program. Vskočim lahko ob dveh. Če ne gre drugače, pa tudi ob štirih.

Ob sobotah sem zadolžena tudi za kuhanje kosila. Predlagam hitro in enostavno juhico. Mama se najprej namrdne, da bo premalo, prec zatem pa se ponudi, da pripravi malo močnejšo večerjo.

Konflikt rešen, dogovori sklenjeni. Opravim kar imam na vrtu, skuham, skočim še pod tuš in potem na konferenco. Morda se vam to pisanje zdi dolgočasno in vsakdanje… Ampak jaz sem se danes izkustveno + zavedno naučila kako se lotit konflikta, da ga v odnosu z mamo / drugim učinkovito razrešim. Kako oblikovat sporočilo, na kakšen način komunicirat - četudi se mi v mislih odvijajo scenariji prepira, ker si moj umsko-zavesti sistem želi šusa energije, ki se ustvari tekom prepira; čeprav zaradi proizvajanja te energije škodo utrpi moje fizično telo.

Ozavestila sem preprost pristop, ki ga lahko odslej uporabim pri vseh konfliktih. Seveda vsi ne bodo tako zlahka razrešeni, ampak tu so še drugi, ki lahko dajo svojo perspektivo, svoj zdravorazumski glas. Sicer pa imam vedno na voljo – samo-iskrenost.

Kaj živi v tvojih besedah

Dementne dogodivščine 8

27.7.13

Kosilo je kuhano, babico vprašam – smo kaj lačni. S specifično grimaso odkima in pravi ne. Čez kakšno minuto ji na krožnik nadevam njeno priljubljeno jed. Je v redu ali vzamem kaj vstran? – jo vprašam. Sem lačna – mi odgovori. Če pa si mi pred minuto rekla drugače – kako naj vem…
Ko poje, sledi repete…

Kako bo komunicirala in sodelovala z drugimi / z mano, če še s sabo kot s svojim telesom ne?

Pravim ji, da se bova danes stuširali, vprašam jo, če si bo umila lase. Pravi da ne, ker si jih je včeraj. Povem ji, da jo je moja mama umila preden je šla na morje in da se od takrat ni umivala in naj si ne izmišljuje.

Zakaj si izmišljuje? Zakaj laže? Da ji ne bi bilo treba? Ker noče pomoči? Where's the fucking problem, grand-dude?

To je še ena izmed tistih njenih lastnosti zaradi katerih se vprašaš zakaj je še sploh tu…

Ob kosilu je prvi dan vprašala kje sta onadva (starša), potem je menda 2 nezaporedna dni vprašala po mami, danes pa samo po ateju. Ne kužim sistema… random shit al kaj?

Zvečer ji rečem naj se preobleče, ji dam navodilo naj si pusti plenico gor in počakam, da se začne preoblačit. Potem grem dalje po opravkih. Ko zaklenem hišna vrata grem še zadnjič danes preverit. Nima plenice in pravi da je ne rabi. Jaz pa pravim, da zjutraj ne bom preoblačila postelje in naj kar vstane iz nje, da se bo preoblekla. Poiščem plenico, ki jo je oblekla po današnjem tuširanju in čakam zraven nje. Motnja – muha. V roku minute odstranim ''motnjo'' in čakam, da vidim če se še spomni kaj dela. Začne se oblačit nazaj – v pižamo – brez plenice. Naglas pojamram – pa kaj res more bit skoz nekdo zraven tebe… Tako bo čez minuto pozabila, da sem se sploh pritoževala, ali…

Mimogrede – tuširanje je potekalo brez zapletov. Bil je trenutek oklevanja, češ, da se ne bo slekla pred mano… Pa sem ji povedala, da tako ali tako morem bit zraven, da slučajno ne pade – glede na to kako se ji moti. Premogla je celo toliko moči, da ni rabila vmes niti enkrat sest. Stuširala sem jo kar sredi kopalnice oz. pri sifonu – ker je stopanje in sedanje v bano ter vstajanje in izstopanje iz mokre bane prehud napor za njo… In za drugo zraven, ki more čakat, da si babica nabere moči, da je ne rabi sama dvigovat in stabilizirat njenega telesa, da ji ne spodrsne…

Zame je nato sledilo tedensko čiščenje kopalnice oz. pritličja na mesto mame, za babico pa je sledil glavobol. Klasika po tuširanju celotnega telesa vključno z umivanjem las. Ja, tak napor ji predstavlja umivanje…

+ 6.8.13

Vpraša me – ktera ura je te zaj prav, tota al ona (v kuhinji ali v dnevni). Odgovorim ji z vprašanjem – zakaj jo pa rabiš? Ja rada sem, da je ura prav – je odločna. Vztrajam pri vprašanju – zakaj jo pa rabiš? Nejevoljno nekaj zamomlja nazaj.

Ful čustvenega naboja je v njenih besedah. In tudi sama občutim očiten pritisk v glavi… Dvigne me – jeza – ker nima prav nobenega razloga za uporabo ure, pa se dela kot da ga ima. Meni bi namreč ogromno pomenilo, da ne bi rabila vsak dan večkrat gledat na uro, da ne bi bila pod pritiskom/omejitvijo časa in da bi lahko svoje zadeve opravljala sproščeno.

Odstranila bom to zaostajajočo uro iz njene dnevne – ne da se mi je več ponastavljat samo zaradi njene ''dekorativne vrednosti''.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po takšnem obstoju v katerem ne bi rabila gledat na uro, v katerem ne bi bila omejena s časom. (Uf sem, začela zehat zraven… kar baje pomeni, da se hočem izognit soočenju s to temo.)

Ko opazim, da obstajam kot želja po brezurju/brezčasju – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da je čas takoj za krajem osnova matrice v kateri se nahajamo in da se to še lep ČAS ne bo spremenilo… Zavedam se, da so ure osnovna platforma po kateri se načrtuje dogajanje/premikanje v fizični realnosti. Zavedam se tudi, da jemanje babičine nepotrebe po vedenju koliko je ura izven celotnega konteksta njenega stanja ni na mestu…
Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala svoje pritožbe v povezavi s časom, s tokom časa, z urami. In da si ne bom dopustila jeze na babico zaradi tega, ker v svojem preživljanju ne potrebuje ure in ker se tega niti ne zaveda… saj se zavedam, da vsako svojo uro preživi v bolečinah ali pa vsaj v zmedi…