Hujšanje & co. 2

Ločevalna dieta…

…je potekala veliko bolj gladko kot sem pričakovala. Začela sem jesti veliko več sadja kot sem ga kadarkoli prej. Lačna skorajda nisem bila oz. ko sem bila – je bil tak cel dan (bili so približno štirje takšni dnevi). Posebej presenetljiv je bil vodni dan. Pričakovala sem lakoto in nenehno kruljenje, pa mi je zakrulilo samo 2x v dnevu in lakota ni bila v vprašanju.

Priprava hrane in/ali kuhanje sta vsakodnevno zahtevala svoj čas in disciplino… veliko obojega… ampak ko potegnem črto, je priprava hrane dovolj pomembna aktivnost, da ji posvetim uro ali dve svojega časa na dan. Iz nje gradim svoje telo…

Mindfucki? Sladkarije – kaj pa drugega:

Muller: ''Mmm – lej, Ritter čokoladice!''

Trgovina pri blagajni: ''Kaj bi si vzela?''

Doma v kuhinji: ''Čokoladni zajčki… čokolada bi pasala…''

Inetrspar: ''Krem šnite, tortice…'' – z velikimi očmi.

                   ''Tiramusuuuuu – vsaj pogledala ga bom, če ga že ne smem jest.''

Sladkarije -- čeprav sem ogromno sladkorja dobila iz sadja in hrepenenje po cukru vseeno ni bilo tako močno kot sem pričakovala da bo. Ampak hkrati ne morem zanikat, da sem se vsakič znova veselila sladice. Globoko so mi/nam jih vsidrali – tudi kot simbol nagrade, pohvale… in po drugi strani tolažbe…

Drugače sem se počutila v redu oz. boljše kot pred dieto. Ni bilo prisotnega občutka teže po prenajedanju (ker prenajedanja ni bilo), nič napihovanja, ni bilo problemov z vonjalno intenzivnimi vetrovi… Občasno sem se počutila šibko. Šibkost v mišicah sem povezala s strahom pred diabetisom – tole še morem predelat / prebavit.

In potem se je pričelo zelo intenzivno delo v službi. Vsakodnevne nadure, nisem si imela več časa pripravit hrane, volja je usihala… Na najdaljši delovni dan v zadnjih nekaj mesecih sem popustila in si privoščila tisti dišeč brezplačen hamburger. Po njem še sladoled. In potem so se želje po okušanju hrane, ki jo definiram kot slastno kar kipele… Naslednji dan je bilo doma pohano, kak dan kasneje polnjena paprika… nisem se več upirala lučkam.

Smešno, kako je enostavno pasti nazaj… šlo je gladko kot pri dominah…
Vmes mi je sestrična začela pridigat o jojo efektu, na katerega sta me z njenim partnerjem opozarjala še preden sem pričela z dieto. Zanimivo – odreagirala sem z jezo in zanikala, da se meni to lahko zgodi – v smislu ''ja – padla sem, ampak se bom tudi hitro pobrala.''

''Hitro'' se je malce zavleklo s spontanim morjem. Palačinke s čokolado, rižota z morskimi sadeži, lignji s krompirjem in blitvo… sladkarije, alkohol…

In od osupljivih 15 kg, ki sem jih izgubila v dveh mesecih in pol – brez stradanja, so se kakšni trije že vrnili. Zaradi hranjenja na podlagi okusa sem ponovno večkrat čutila težo v želodcu. Splošno utrujenost zaradi prevelikih in/ali za prebavni sistem napornih obrokov. Zaradi hranjenja pozno zvečer rahlo kislino. Začela se mi je nabirat sluz, ki se izloča z bljuvanjem…

Kam od tukaj naprej? Na strogo ločevalno dieto po dnevih zagotovo več ne. Izgubila sem več sala kot sem pričakovala in ne zdi se mi več potrebno takšno striktno ločevanje. Zahteva namreč konkretno dozo pozornosti / discipline in vprašanje koliko je takšno prehranjevanje dejansko primerno na dolgi rok.

Razmišljam o ločevanju živil po obrokih. Nekako se mi zdi, da telo dejansko lažje prebavi in iztisne največ iz živil iste skupine. Oz. prehranjevanje beljakovine / ogljikovi / škrob + zelenjava mi vsaj ni puščalo teže v želodcu.

Čeprav po drugi strani doma kuhamo ogromno kombiniranih jedi, ki sem jih navajena in jih imam rada… Nisem prepričana kaj naj naredim okrog tega – mogoče samo-iskreno sproti preverim počutje telesa po vsakem kombiniranem obroku in se potlej usmerim dalje?

Opustila bi lahko vsaj najškodljivejšo procesirano hrano – klobase in paštete. Pri dieti jih nisem smela kombinirat s kruhom, samih pa tudi nisem jedla. Tako sem tekom ločevalne skorajda prenehala jesti tudi kruh – s katerim sem se pred dieto dnevno basala in ga bogato oblagala. Mogoče si bom od zdaj naprej bolj pogosto privoščila polnozrnate štručke z doma narejenimi zelenjavno – zeliščnimi – oreščkastimi namazi. Ali pa si bom celo začela peči polnozrnat kruh.

Rada bi obdržala trenutno težo ali jo še zmanjšala. Zaradi zdravja (lažjega gibanja in dihanja), zaradi garderobe.

Se pravi, da v prvi vrsti ne smem jest več kot potem porabim. Da se moram čimbolj izogibat procesirani hrani. Omejit vnos sladkarij – ki so tudi sprocesiran pocn. Saj sem si dokazala, da premorem precej prehranjevalne discipline. In dlje časa kot bom vztrajala, lažje se bo odpovedat navajenemu + nepraktičnemu / nezdravemu.

Kolega je predlagal hranjenje v ''8-urnem oknu''. Se pravi, da se prehranjuješ samo 8 zaporednih ur, ostalih 16 ur pa pustiš prebavni sistem da v miru prebavi in se spočije. Sliši se mi malce smešno, ampak kak mesec testiranja te opcije se zna tudi znajt v načrtu.

Grem si prebrat še kaj pravi priporočnik za vzdrževanje teže – ki je nadaljevanje 90 dnevne ločevalne diete… Zaenkrat sem se odločila, da obdržim vzorec uživanja sadja do kosila.  

V naslednjem blogu pa predelam mindfucke, ki so se pokazali skozi tole izpisovanje. 

Hujšanje & co. 1

Ko sem nehala kadit, sem se začela redit. Okrog 20 kg v dveh letih in pol. Posledica – ne počutim se v redu – težje se premikam, mišice me začnejo boleti že ob manjšem naporu, hitro postanem zadihana. Garderobo sem nekje vmes že zamenjala z večjimi številkami, če bi nadaljevala tako kot sem do zdaj, bi jo morala vsak čas ponovno. Slabo se počutim tudi zaradi lastne nedicipliniranosti – ker sem se prenažirala kljub vedenju o posledicah. In ker se nič ne gibljem in sem zakrnela. In zaradi vsega samo-obsojanja… ki mi prav nič ne pomaga spremenit…
Mogoče mi bo pa ločevalna dieta. Ki je odlično izhodišče za sinhrone bloge. Zdaj si dajem dobro priložnost, da se končno spoznam s posameznimi živili in preučim kaj ustreza mojemu telesu, namesto da konstantno popuščam požrešnemu, sladkosnednemu, flavour-junkie-jevskemu umsko-zavestnemu sistemu.

Od tu naravnost k tekočim reakcijam à

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila polne podbradke definirat kot grde in odvratne pri drugih in pri sebi. Ko opazim, da definiram nekogaršnji podbradek kot grd in odvraten – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vidim, da je ta sodba v mojem primeru samo plast, ki služi odvračanju pozornosti od tega, kar me resnično muči – lastna nediciplina v smislu ignoriranja zdravega razuma v povezavi z mojim prehranjevanjem + gibanjem. Zavedam se, da nimam pojma zakaj imajo drugi posamezniki podbradke – zaradi prenažiranja / zaradi predprogramirane debelosti / zaradi bolezni… Zavezujem se, da bom v trenutkih, ko mi začne pozornost begat k samo-obsojanju zaradi lastnega podbradka takoj začela vadit discipliniranje kot usmerjanje na dih in da si bom sproti odpuščala sojenje drugih zaradi njihovih podbradkov – saj tudi sama na njihovem mestu ne bi želela biti sojena kot nekdo z grdim/odvratnim podbradkom.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi bila tekom diete lačna. Ko opazim strah pred lakoto tekom diete – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Zavedam se, da sem si izbrala počasno dieto, z 4-6 dnevnimi obroki, ki ne izključuje nobenega živila in temelji na principu maksimalnega izkoristka vnesenih živil v telo. Torej moj strah ni na mestu – spet je krinka za izogibanje odgovornosti, ki zajema prilagojeno pripravo hrane in s tem porabo časa, ki sem ga doslej porabljala v druge namene. Namesto da blodim v strahu pred lakoto, vadim disciplino si dajem pozornost skozi pripravo primernih obrokov – saj se zavedam da lahko s tem početjem zelo učinkovito izboljšam lastno psiho-fizično počutje, vključno z voljo do življenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi moje telo na občutno povečano količino sadja in zelenjave reagiralo s povečanim odvajanjem vetrov. Ko opazim, da obstajam v strahu pred prdenjem (lol) ob spremembi prehrane – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Zavedam se, da strah ne bo mogel spremeniti situacije ako se ta pojavi in bom morala začeti iskati rešitve drugje. Na primer v dajanju prioritete bananam in postanim jabolkom. Namesto, da namenjam svojo pozornost strahu pred prdenjem, raje prebrskam forume in poiščem predloge/rešitve izkušenih.