Hujšanje & co. 4

3.del

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila hranjenje na podlagi okusa, prevelike oz. težko prebavljive obroke, hranjenje pozno zvečer –- kljub temu, da sem vedela, da se bom posledično redila, čutila težo v želodcu in splošno utrujenost, da bom imela težave s kislino in da se mi bo začela nabirati sluz. Zavedam se, da so nezdrave prehranjevalne navade močno zakoreninjene v meni in da jih podaljšujem, kadar se podrejam želji po okusu, nagrajevanju ali tolaženju s hrano in zamenjavo hrane za določene manke. Vidim, da glede na kompleksnost problema pri mojem prehranjevanju ni dobro, da sem prestroga do sebe in zahtevam popolno disciplino – saj je ne bom uspela doseč, ampak se bom kvečjemu demotivirala. Zato si do naslednje nedelje zadam cilj, da vzdržujem tisti del diete, ki sem ga že najbolj ponotranjila – sadje in ali zelenjava do kosila, 2-3 obroke. Hkrati pa zadnji obrok pojem pred osmo zvečer – se pravi grem večerjat okrog pol osme. Tega dvojega se držim brezpogojno, ostalih praktičnih prehranjevalnih smernic pa kolikor le lahko. V nedeljo preverim kako mi je šlo in se odločim ali to korekcijo držim še eden teden ali dodam kakšen ''brezpogojen'' korak več.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila počutiti se opeharjeno, ker po lastnih prehranjevalnih korekcijah naj ne bi več jedla paštet – konkretno tunine paštete in klobas, ampak predvsem nepredelano meso. Zavedam se, da je tunina pašteta eden izmed mojih najljubših fiksov – ko jo začnem jest, ne neham dokler ne pospravim cele… in kadar jo jem, jo jem s kruhom – kar je v nasprotju s pravilom ločevanja živil. Do konca leta bom njeno uživanje omejila na 2 x mesečno, po novem letu bom poskušala preklopit na enkrat mesečno.

Kar se tiče ostalih paštet, me ne ganejo preveč. So pa tukaj še klobase in drugo mleto meso za katere se zavedam, da so procesirana hrana za katero ne morem reči kaj vsebuje, pa mi vseeno diši… Vsaj čevapom / pleskavicam se težko uprem, klobase so problematične predvsem ko sem v gosteh. Samo-odkrito mi je na enem pikniku uspelo izvest sadno-zelenjavni dan – tako da se sebi ne morem lagati, da se nisem sposobna vzdržati (procesiranega) mesa v okolju, kjer vsi ostali jedo vse povprek. Torej – omejujem klobase oz. mleto meso na vnos 1x tedensko do nadaljnjega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred mamljivostjo sladkarij in prepričanje, da se jim ne bom mogla upreti / odreči. Zavedam se, da je sladkor ena izmed drog, ki človeka najbolj enostavno zasvojijo. Dve podobno intenzivni drogi pa sta strah in vrtenje negativnih scenarijev v mislih. Kaj imam od tega, da me je strah mamljivosti sladkarij? Kaj imam od tega, da si vrtim slabe scenarije v mislih? Šus (negativne) energije… Plastenje zasvojenosti. Ko opazim strah pred tem, da se ne bi mogla upret sladkarijam oz. ko opazim, da si vrtim negativni scenarij v povezavi s sladkarijami – se ustavim in se stabiliziram z nekaj vdihi. Ponovno si postavim vprašanje ''kaj imam od tega…?'', saj vidim, da lahko na ta način praktično ustavim obstoj v strahu oz. vrtenje negativnih scenarijev.

Hujšanje & co. 2

Ločevalna dieta…

…je potekala veliko bolj gladko kot sem pričakovala. Začela sem jesti veliko več sadja kot sem ga kadarkoli prej. Lačna skorajda nisem bila oz. ko sem bila – je bil tak cel dan (bili so približno štirje takšni dnevi). Posebej presenetljiv je bil vodni dan. Pričakovala sem lakoto in nenehno kruljenje, pa mi je zakrulilo samo 2x v dnevu in lakota ni bila v vprašanju.

Priprava hrane in/ali kuhanje sta vsakodnevno zahtevala svoj čas in disciplino… veliko obojega… ampak ko potegnem črto, je priprava hrane dovolj pomembna aktivnost, da ji posvetim uro ali dve svojega časa na dan. Iz nje gradim svoje telo…

Mindfucki? Sladkarije – kaj pa drugega:

Muller: ''Mmm – lej, Ritter čokoladice!''

Trgovina pri blagajni: ''Kaj bi si vzela?''

Doma v kuhinji: ''Čokoladni zajčki… čokolada bi pasala…''

Inetrspar: ''Krem šnite, tortice…'' – z velikimi očmi.

                   ''Tiramusuuuuu – vsaj pogledala ga bom, če ga že ne smem jest.''

Sladkarije -- čeprav sem ogromno sladkorja dobila iz sadja in hrepenenje po cukru vseeno ni bilo tako močno kot sem pričakovala da bo. Ampak hkrati ne morem zanikat, da sem se vsakič znova veselila sladice. Globoko so mi/nam jih vsidrali – tudi kot simbol nagrade, pohvale… in po drugi strani tolažbe…

Drugače sem se počutila v redu oz. boljše kot pred dieto. Ni bilo prisotnega občutka teže po prenajedanju (ker prenajedanja ni bilo), nič napihovanja, ni bilo problemov z vonjalno intenzivnimi vetrovi… Občasno sem se počutila šibko. Šibkost v mišicah sem povezala s strahom pred diabetisom – tole še morem predelat / prebavit.

In potem se je pričelo zelo intenzivno delo v službi. Vsakodnevne nadure, nisem si imela več časa pripravit hrane, volja je usihala… Na najdaljši delovni dan v zadnjih nekaj mesecih sem popustila in si privoščila tisti dišeč brezplačen hamburger. Po njem še sladoled. In potem so se želje po okušanju hrane, ki jo definiram kot slastno kar kipele… Naslednji dan je bilo doma pohano, kak dan kasneje polnjena paprika… nisem se več upirala lučkam.

Smešno, kako je enostavno pasti nazaj… šlo je gladko kot pri dominah…
Vmes mi je sestrična začela pridigat o jojo efektu, na katerega sta me z njenim partnerjem opozarjala še preden sem pričela z dieto. Zanimivo – odreagirala sem z jezo in zanikala, da se meni to lahko zgodi – v smislu ''ja – padla sem, ampak se bom tudi hitro pobrala.''

''Hitro'' se je malce zavleklo s spontanim morjem. Palačinke s čokolado, rižota z morskimi sadeži, lignji s krompirjem in blitvo… sladkarije, alkohol…

In od osupljivih 15 kg, ki sem jih izgubila v dveh mesecih in pol – brez stradanja, so se kakšni trije že vrnili. Zaradi hranjenja na podlagi okusa sem ponovno večkrat čutila težo v želodcu. Splošno utrujenost zaradi prevelikih in/ali za prebavni sistem napornih obrokov. Zaradi hranjenja pozno zvečer rahlo kislino. Začela se mi je nabirat sluz, ki se izloča z bljuvanjem…

Kam od tukaj naprej? Na strogo ločevalno dieto po dnevih zagotovo več ne. Izgubila sem več sala kot sem pričakovala in ne zdi se mi več potrebno takšno striktno ločevanje. Zahteva namreč konkretno dozo pozornosti / discipline in vprašanje koliko je takšno prehranjevanje dejansko primerno na dolgi rok.

Razmišljam o ločevanju živil po obrokih. Nekako se mi zdi, da telo dejansko lažje prebavi in iztisne največ iz živil iste skupine. Oz. prehranjevanje beljakovine / ogljikovi / škrob + zelenjava mi vsaj ni puščalo teže v želodcu.

Čeprav po drugi strani doma kuhamo ogromno kombiniranih jedi, ki sem jih navajena in jih imam rada… Nisem prepričana kaj naj naredim okrog tega – mogoče samo-iskreno sproti preverim počutje telesa po vsakem kombiniranem obroku in se potlej usmerim dalje?

Opustila bi lahko vsaj najškodljivejšo procesirano hrano – klobase in paštete. Pri dieti jih nisem smela kombinirat s kruhom, samih pa tudi nisem jedla. Tako sem tekom ločevalne skorajda prenehala jesti tudi kruh – s katerim sem se pred dieto dnevno basala in ga bogato oblagala. Mogoče si bom od zdaj naprej bolj pogosto privoščila polnozrnate štručke z doma narejenimi zelenjavno – zeliščnimi – oreščkastimi namazi. Ali pa si bom celo začela peči polnozrnat kruh.

Rada bi obdržala trenutno težo ali jo še zmanjšala. Zaradi zdravja (lažjega gibanja in dihanja), zaradi garderobe.

Se pravi, da v prvi vrsti ne smem jest več kot potem porabim. Da se moram čimbolj izogibat procesirani hrani. Omejit vnos sladkarij – ki so tudi sprocesiran pocn. Saj sem si dokazala, da premorem precej prehranjevalne discipline. In dlje časa kot bom vztrajala, lažje se bo odpovedat navajenemu + nepraktičnemu / nezdravemu.

Kolega je predlagal hranjenje v ''8-urnem oknu''. Se pravi, da se prehranjuješ samo 8 zaporednih ur, ostalih 16 ur pa pustiš prebavni sistem da v miru prebavi in se spočije. Sliši se mi malce smešno, ampak kak mesec testiranja te opcije se zna tudi znajt v načrtu.

Grem si prebrat še kaj pravi priporočnik za vzdrževanje teže – ki je nadaljevanje 90 dnevne ločevalne diete… Zaenkrat sem se odločila, da obdržim vzorec uživanja sadja do kosila.  

V naslednjem blogu pa predelam mindfucke, ki so se pokazali skozi tole izpisovanje. 

Ravnodušnost glede procesa (življenja) 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pozabiti na svoja veselja. Ko opazim, da pozabljam na svoja veselja, ugodja, prijetnosti, ki mi dajejo nov zagon – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vidim, da lahko začnem z malenkostmi – z malimi pozornostmi do sebe. Morda je potrebno samo toliko, da pridem spet na ''žmah'', da se veselje prebudi, da predrami telo in zažene verižno reakcijo. Nimam razloga, da si ne bi dala priložnosti. Masaža (stopal), namakanje v topli vodi / termofor, plesanje, likovno ustvarjanje, kolo, trampolin… karkoli, samo spravi se vstran od računalnika D!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila opustiti redno pisanje blogov in SRA nalog. Ko opazim, da se izgovarjam, da nimam tem za bloge ali volje za SRA – se ustavim in naredim par vdihov in izdihov. Vidim, realiziram, razumem da je gosto frekvenčno izpisovanje bistvenega pomena, saj me sicer lahko dosti lažje odnese v razpoloženje brezbrižnosti, malodušnosti, melanholije, depresije, samo-obsojanja in tako dalje. Namesto popuščanja umsko-zavestnemu sistemu raje uporabim asociacije / tok zavesti kot motivacijo za nove teme ali pa poiščem kako zanimivost pod ključnimi besedami ''kako deluje…'' (del telesa, predmet, proces…). Nimam izgovorov zakaj si ne morem vzet mesečno časa vsaj za 4 bloge in za 4 strani naloge. Preizkušeno vem, da to zmorem oz. da zmorem še več, zato si v tem trenutku postavljam minimalni standard v lastno dobro.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dvomiti v to, da sem sposobna poskrbeti za lastno primerno prehrano in dovolj gibanja in vztrajati pri obojem. Ko opazim, da dvomim v lastne spodobnosti / disciplino glede učinkovitega prehranjevanja in gibanja na dolgi rok – se ustavim in se stabiliziram v dihanju. Zavedam se, da je dvom povsem nesmiselna blokada, izgovor umsko-zavestnega sistema, zato svojo pozornost iz vsakršnega dvoma raje takoj preusmerim na načrtovanje in optimiziranje korakov, ki so potrebni da dosežem želeno in samo-podporno disciplino. Hkrati se zavedam, da bo um želel vsiliti obup, če se mi ne bo uspelo držati načrtovanega, zato sem pozorna da ga takoj prepoznam in prebavim, namesto da bi se mu prepustila.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila dojeti, da si s pomočjo navidezne brezbrižnosti skrivam nezadovoljstvo in razočaranje nad sabo. Ko opazim, da obstajam v brezbrižnosti, nezadovoljstvu, razočaranju nad sabo – se ustavim in naredim nekaj globokih dihov. Zavedam se, da se z nezadovoljstvom in razočaranjem nad sabo, ne-sprejemanjem sebe takšne kot sem v tem trenutku ločujem od sebe, se sabotiram in si onemogočam spremembo. Zato namesto predajanju tem čustvom raje objamem sebe v vsej svoji lepoti-grdoti in naredim malenkost, za katero vem da mi bo pomagala ojačati samo-zaupanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zanemariti gibanje do te mere, da sem postala zakrnela in se prepustiti hranjenju zaradi okusa do te mere, da so nastopile škodljive posledice v obliki povečane želodčne kisline in neprijetne debelosti. Znotraj tega si odpustim, da sem se obsojala in da me je bilo sram pisati o tem, ker sem prenajedanje in zakrnelost že predelovala skozi bloge par mesecev nazaj, pa se nisem držala lastnih zavez. In spet vidim samo-sabotažo v smislu ''v preteklosti mi ni uspelo, torej mi bo zdaj še bolj težko''. Hkrati se zavedam nujnosti ponovnega poskušanja, ki ne bo samo poskušanje, ampak odločitev da vsakič znova, ko mi bo padla volja sprašujem umsko-zavestni sistem ''kaj bi rad?!?'' in ga razdražim do te mere, da se bo izdal. Pa da ponovno preberem stare bloge na to temo, da se spomnim realizacij.

Nazaj k sebi – sam po drugi cesti…

Ravnodušnost glede procesa (življenja) 1

Od 2011 sem v namernem procesu poravnave svoje biti / bistva / frekvence z enostjo in enakovrednostjo – prepoznavanja življenja v vsakomur in v vsem in zato dajanja, ki bi ga želela prejeti če bi obstajala na mestu drugega oz. odpovedovanju ignoranci, ki je ne bi želela doživet sama - če bi obstajala v katerikoli drugi življenjski obliki.

Velik del procesa je izpisovanje umsko-zavestnega sistema v obliki blogov in nalog v okviru Structural Resonance Alignment. 

Še en velik del je skrb zase kot fizično bitje – s primerno prehrano, dovolj gibanja in od tod naprej.

Mani pa je postopoma uspelo zanemarit obe področji, v bistvu se nahajam v razpoloženju, ko mi je bolj ali manj vseeno za vse, nič me več prav ne veseli, ne gane.

Moji dnevi potekajo v pisarni v vlogi administratorke, ko pridem domov, sem spet večino časa za računalnikom – na FB ali gledam filme. Zakrnela & slabo prenašam že vsakdanje fizične napore.

Ne maram se takšne. Zato se zdaj silim k pisanju tega bloga, v zavedanju, da ko se ponovno zaženem, se bom spet lažje pobrala in se spravila k sebi. Tokratno odpuščanje bo razpršeno. Odpor do aktualnih specifičnih tem, ki bi se jih dejansko ''morala'' lotit je zaenkrat še prevelik, čeprav skorajda ves čas razmišljam o eni in isti stvari, ko pomislim na pisanje blogov. Pa je vseeno bolje, da grem spiralno do cilja, kot da še kar stagniram / nazadujem. Cilj – samodisciplina, ki posledično vodi do samozaupanja in fizične ter zdravo-razumske kondicije.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila postopno utapljanje v brezbrižnosti in ravnodušnosti. Ko opazim, da obstajam kot brezbrižnost in ravnodušnost – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vidim, realiziram, razumem da ob koncu svojega življenja nočem obžalovat, ker sem svoj čas vrgla vstran, ker sem ga zapravljala z polnjenjem misli z banalnostmi in izogibanju realnosti… Namesto tega svojo pozornost raje namenim soočanju z realnostjo in raziskovanjem/preskakovanjem mej lastnega potenciala, preizkušanja katerih novih sposobnosti se lahko naučim, kako se lahko izboljšam, kako lahko pomagam ta svet narediti najboljši za vse.    

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zanemariti Proces, kljub zavedanju, da je to smisel mojega življenja. Ko opazim, da zanemarjam sebe kot Proces poravnave s tem kar je najboljše za vse – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Vprašam sebe kot um kakšni so moji izgovori in se ne ustavim pri prvem odgovoru, pač pa vrtam v podzavestno in nezavedno. Namesto da se prepuščam ravnodušju, svoj čas raje namenim lastnemu discipliniranju, ki si ga lahko zastavim kot igro, kot tekmo same s sabo. Zveni že dosti bolj zabavno kot jamranje / čemernost…

>> se nadaljuje...

Ne jemlji tega osebno... je rekla mačka

Doma imamo mačko, ki živi zunaj hiše. Večkrat jo božam / se igram z njo / ji nagajam. Ni ravno najbolj cartljive sorte – ne pusti se nosit po rokah in se čohat daljši čas v primerjavi z ostalimi mačkami s katerimi sem imela kontakt, ampak sodeluje.

Pred kratkim pa se je začelo dogajat, da se žival ni več pustila cartat niti krajši čas. To se je stopnjevalo do te mere, da se je umaknila/izmuznila takoj ko sem jo prvič pobožala. Nisem razumela njenega obnašanja, sem si pa dovolila, da me prizadene.

Kako je prišlo do tega? V glavi sem si napletla, da me mačka hoče nekaj naučit, ampak ker ne dojamem kaj, me kaznuje z izmikanjem. Jebemsi, sem si vzela osebno; občutek zavrnjenosti & rahla užaljenost & žalost & občutek za zjokat & kot bi imela neko težo na prsih, ki sem jih čutila kot krhko lupino. Vse to sem si dopustila nakvačkat v svojih mislih…

Na kaaar – mačke dan ali dva ni domov. Ne pride gnjavit za hrano – kar je njen najbolj priljubljen hobi, ki ga je zadnje mesece prakticirala neobičajno pogosto. Sprašujem se kje je, hkrati pa me daje občutek malodušnosti – če se ji je že moglo kaj zgodit, se ji je ravno pravi čas – ko se najmanj sekiram za njo – ker me zavrača…

In potem se mače vrne, na videz pošteno pretepeno/pogrizeno po glavi. Izgleda kot da ima konkretno globoko rano na spodnji čeljusti, pod ušesom ji manjka dlake na površini malo večji od največjega kovanca. Zategne me v telo – postane me strah za njo, začne se mi smilit. Verjetno se podzavestno počutim krivo zaradi negativnega notranjega govora v povezavi z njo, ki sem ga imela zadnje čase.

Veterinar. Pove, da je kriva nekvalitetna hrana iz veleblagovnic, ki vsebuje kostno moko. Da so se strupi nabirali v mački in zdaj izbruhnili navzven v obliki garij. Šokirana sem. Mučenje živali v imenu profita, gnilobe!

Mačka dobo inekcijo, mazilo in drugo hrano. Po desetih dneh se koža opazno obnovi. Spet jo lahko božam in to mi zelo ugaja.

(Normalno, da se mi je izmikala, če sem se je dotikala na bolečih predelih za katere takrat še nisem vedela, ker niso bili vidni…)

Problem – zablode v povezavi s to situacijo, ki sem si jih dopustila ustvariti na podlagi +občutkov in –čustev, ki so se izkazale za neresnične/izmišljene se utegnejo ponoviti v drugih bolj ali manj podobnih situacijah in ponovno zamotit mojo pozornost. Pozornost, ki bi jo sicer lahko namenila dejanskemu razumevanju nove/nepoznane situacije in iskanju praktičnih rešitev za nastale konflikte/probleme.

Ko sem se zavedla sprememb v mačkinem obnašanju, sem imela odprte mnoge možnosti odziva… ampak jaz sem se odločila, da se bom ukvarjala s sabo, svojimi občutki in čustvi; dejansko nisem niti pomislila, da bi mačka utegnila biti bolna. V tej situaciji sem reagirala zelo egoistično. Ne krivim se, ker razumem, da krivda nima nobenega konstruktivnega učinka. Delam si opomnik z namenom da ne ponovim več te napake; zgubljanje časa v nadgrajevanju nepraktičnih miselno-čustvenih vzorcev pri sebi in nezavedno podaljševanje trpljenja drugega (živalskega) bitja.

V nadaljevalnem blogu sledijo samo-odpuščanje, samo-popravki/nasveti in zaveze.

Za vse ljubitelje mačk in/ali raziskovalce življenja – tako človeškega kot mačjega pa priporočam tale intervju (klikni sliko):

Zakaj se večini zdi samoumevno sočustvovati z živalmi, hkrati pa jim ne pride na misel, da bi sočustvovali z rastlinami?

Znanko veganko vprašam zakaj se je odločila za veganstvo.

Pravi da zaradi zdravstvenih in moralnih razlogov; ker sočustvuje z živalmi in jih ima preveč rada, da bi jih še naprej jedla.

Zdravstveni razlogi se mi zdijo sprejemljivi, v sočustvovanje podvomim. Ker smatram rastline kot enako žive kot so živali in kot smo ljudje. Zaradi tega ker so nam živali bolj podobne, rastlin še ne dojemam kot manj živih…

Predlaga mi naj si preberem kak članek, kjer je dokazano, da rastline nimajo čustev, živali pa čutijo enako bolečino in vsa druga čustva kot mi. Prida še, da je vsak izgovor dober za nadaljevanje hranjenja z živalmi ter da spoštuje voljo tistih, ki mislijo drugače in jih ne sili v svoj način življenja.

Ne bom šla zdaj posebej brat o tem koliko čustev premorejo - ali pa ne živali in rastline; vem, da ne bom našla enotnega odgovora in da bom našla več prepričanj, da imajo živali čustva in rastline ne.   Tudi meni se dozdeva, da imamo ljudje čustva, živali prav tako – vendar v manjši meri, rastline pa so brez njih.

Še vedno pa sem mnenja, da tudi rastline – prav tako kot ostali dve vrsti živih bitij na tem planetu – čutijo bolečino ali udobje.

Zakaj bi jih potem smatrali kot, nevredne našega sočustvovanja in kot edine primerne za našo prehrano?
Ker nimajo čustev?
Ker ne komunicirajo z nami in se odzivajo na nas?

No, do zdaj že vem , da rastline komunicirajo – na veliko – s pomočjo kemičnih sporočil. Poglej si tole – res je noro: http://www.youtube.com/watch?v=T7MOe5clOtI Rastline komunicirajo – med sabo, z živalmi in z ljudmi – primerno njihovim izraznim zmožnostim…
Ljudje bi naj bili najrazvitejša življenjska oblika na tem planetu… kako torej, da ne razumemo sporočil domnevno najprimitivnejše vrste bitij na našem planetu?

Razumem tudi, da je v prehranske namene dosti lažje ubit in pripravit bitje, kadar te ni sposobno gledat z očmi polnimi strahu in kričat od bolečine. Kar še ne pomeni, da bolečine ne doživlja… Morda jo, pa je mi nismo sposobni videt/zaznat.

In kaj če so človeška telesa zasnovana tako, da različne krvne skupine dejansko potrebujejo živila različnega – rastlinskega in/ali živalskega – izvora… ki so mimogrede oboja tako kot ljudje ustvarjena iz zemlje, iz substanc, ki jih nudi? (Btw. ljudje in banane imamo 50% DNK skupnega).

Niti mi ni jasno, kako naj bi soČUSTVOVAL z živim bitjem, ki naj ne bi imelo ČUSTEV…

Hm, kaj pa če so problem sama čustva? Ali večja zmožnost čustvovanja res pomeni večjo vrednost življenjske oblike? Kaj sploh pomeni sočustvovanje?

Cela zmešnjava puzzle delčkov – gremo nazaj k ključnim besedam in njihovim definicijam…

O.k…. gre torej za relacijo človeka do živali v odnosu z relacijo človeka do rastlin.

Kar nam je vsem trem osnovnim vrstam na našem planetu skupnega, je to, da spadamo v definicijo živih bitij. Poglejmo si definicijo življenja ---

                življenje -a s (e)  

1. pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja:
začetek življenja na zemlji; zakoni življenja / življenje na kopnem, v morju // kar se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: življenje v zastrupljenih rekah odmira; življenju nevarne snovi / usedline s sledovi življenja / ekspr. jama ni bila brez življenja živih bitij

2. stanje živega bitja: biti, ostati pri življenju; znamenja življenja / volja do življenja je premagala smrt; biti sposoben za življenje / greniti si življenje z ljubosumjem; tvegati življenje;

ekspr.: rešiti si golo življenje; streči po življenju; igrati se z življenjem / izgubiti življenje umreti; ekspr. življenje se mu izteka kmalu bo umrl / pesn. mirno naj ti plove čolnič življenja // s

prilastkom, v različnih religijah nadaljevanje kakega stanja po smrti v s čutom nezaznavni stvarnosti: posmrtno življenje / v krščanstvu: nadnaravno življenje; večno življenje

3. s prilastkom bivanje, obstajanje človeka a) glede na njegovo biološko danost: čustveno, duševno, intelektualno življenje / fantovsko življenje / spolno, telesno življenje /

družinsko, zakonsko življenje; samsko življenje; skupno življenje moškega in ženske b) glede na njegovo ravnanje: garaško, ekspr. grešno življenje; začeti novo življenje / ekspr.

sladko življenje prijetno, zlasti spolno / ekspr. ženska dvomljivega življenja c) glede na njegovo dejavnost, udejstvovanje na določenem področju: begunsko, vojaško življenje /

družabno, privatno življenje č) glede na njegovo materialno stanje: skromno, udobno življenje d) glede na pestrost dogajanja: mirno, pusto življenje človeka e) glede na vrednost,

ki je odraz določenih življenjskih prizadevanj, razmer: brezskrbno, lahko življenje; ekspr. pasje življenje brezdomcev / ekspr. življenje iz dneva v dan brezciljno, brezskrbno // bivanje,

obstajanje človeka sploh: smisel življenja; pravica, veselje do življenja; njegovi pogledi na življenje in smrt / življenje vaše matere je v nevarnosti

4. doba bivanja, obstajanja človeka od rojstva do smrti: življenje se podaljšuje; bolezen mu je skrajšala življenje; v svojem dolgem življenju je marsikaj doživel / za vse življenje si je

dogodek vtisnil v spomin; v svojem življenju še ni imel takega stanovanja / vse življenje je še pred teboj / raba peša od iznajdbe ni imel za življenja prav nič v času življenja / ekspr.:

pomlad življenja mladost; jesen življenja starost

 Vir: ASP SSKJ

Prvi pomen brezpogojno vključuje drugi dve vrsti, že pri drugem pa se začne ločevanje skozi primere, ki veljajo za človeško vrsto in pogojno (priučeno) še za živalsko. Vsi nadaljnji pomeni od katerih sem dodala le še dva (čeprav jih je 15), pa se omejijo na človeka.
Kaj hočemo – definicije so človeške, omejene s človeškim dojemanjem drugih dveh vrst; drugi dve vrsti nista imeli možnosti, da jih potrdita ali ovržeta…

Če je življenje tisto, kar nam je vsem trem vrstam na našem planetu skupnega in nas povezuje, je torej sposobnost (so)čustvovanja tista, ki nas ločuje.
Po nekaterih perspektivah naj bi bili ljudje najvišje razvita vrsta zaradi največje sposobnosti čustvovanja, medtem ko naj bi bile rastline najnižje razvita vrsta, ki ni sposobna so-čustvovanja.

Khm… v kakšnem odnosu smo ljudje z živalmi, rastlinami in planetom? V kakšnem odnosu so rastline do ljudi, živali in planeta? Fizični dokazi pravijo, da se ljudje obnašamo destruktivno, uničevalno, da preveč jemljemo in premalo vračamo – medtem ko rastline podpirajo sebe in ostali dve obliki življenja, dajejo…
''Mogoče'' pa je so-čustvovanje precenjeno?

                čustvo -a s (u)  

(navadno s prilastkom) duševni proces ali stanje, ki je posledica odnosa med človekom in okoljem

sočustvovati -ujem

nedov. (o-a o-u) knjiž. skupaj s kom čustvovati

Vir: ASP SSKJ

Takle mamo… ko si pogledam definicijo čustva, lahko nadaljujem k definiciji duše, ki je definirana kot nematerialno, neumrljivo bistvo človeka.

Vso to razmišljanje in definiranje postaja vedno bolj abstraktno, zato bom raje kar prešla k sklepu.

Živali so nam po fizični formi in po izražanju bolj podobne, v njih smo sposobni videti del sebe.

Rastline so navidezno in po izražanju precej drugačne, v njih ne vidimo direktne podobnosti; zato jih vrednotimo kot manjvredne. Ampak pozabljamo kaj nam omogočajo – življenjske pogoje za človeštvo, kakor tudi za živalski svet…

Tako, da če se že sočustvujemo, sočustvujmo z obema vrstama enakovredno, sicer pa bi bilo še bolje soživeli z obema vrstama v enakovrednosti.