Hujšanje & co. 5

4. del

Zgodile so se dopustniške situacije: gostje na kosilu/večerji pri meni, jaz na kosilih v gosteh.

In sem ''seveda'' jedla vse povprek – ker vsi jedo vse povprek.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kot gostja / v gosteh jesti vse povprek – z izgovorom, da tudi ostali jedo vse povprek in da nočem komplicirat – s katerim sem si maskirala željo po hranjenju na podlagi okusa. Zavedam se, da je prehranjevanje večine po defoltu definirano kot primerno, čeprav temu ni tako – ker je redkokdo sploh preveril kakšna hrana ustreza njegovemu telesu in ker je večina avtomatsko prevzela privzgojene prehranjevalne navade. Zaradi tega me ne rabi bit strah izstopanja in ''kompliciranja'', ki pravzaprav ni kompliciranje, ampak je namerno ločevanje. V bodoče si več ne dopuščam izrabljat izgovora ''drugi jedo vse povprek, zato bom tudi jaz; nočem komplicirat'' z namenom da bi zadostila želji po hranjenju na podlagi okusa.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila hraniti se na podlagi okusa.
Sicer sem si nazadnje zadala postopno uvajanje sprememb, vendar opažam, da si ''dokler še lahko'' kot umsko-zavestni sistem popuščam in si privoščim – preveč. Izkoriščam svoje lastne luknje, ki jih še nisem konkretno usmerila. Ko pa sem za 2,5 meseca hkrati usmerila / konkretno spremenila celotno prehranjevanje, pa je bil moj izgovor, da je preveč naporno…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nenehno iskanje izgovorov v povezavi s spreminjanjem prehranjevalnih navad v bolj praktične. Ko opazim, da me okus vleče v prevelike ali v mešane obroke ali v sladke obroke večkrat tedensko – se ustavim in diham. H korekciji tega tedna (sadje do kosila & zadnji obrok do osme) dodajam še korekcijo, da se vsaj pri dveh obrokih dnevno od kosila naprej držim ločevanja živil in da vsaj vsak 2 dan ne jem sladkarij (pri njih sem ponovno gladko pogrnila…)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zasidrat vase prevzeto prepričanje, da oprijeta oblačila ne sodijo na zamaščene dele telesa npr. ''žlaufast'' trebuh. Zavedam se, da je to čisti predsodek umsko-zavestnega sistema, saj se sama v nekaterih oprijetih oblačilih – pod pogojem, da odmislim lasten izgled – počutim precej prijetno. Vidim, da se tudi nekateri drugi ne ozirajo na ta predsodek in se oblačijo predvsem na podlagi udobja telesa ter se ne obremenjujejo toliko s tem, da bi prikrili ''pomanjkljivosti''. Zaenkrat še sicer ne premorem toliko jajčnikov, da bi se v oprijeti majčki na salastem trebuhu odpravila v mesto in tako izzivala sistem lepote v ljudeh, ampak pri sebi opažam zmanjšano obsojanje ljudi, ki si to drznejo. Tudi v bodoče, kadar opazim, da obsojam debelejše ljudi v oprijetih oblačilih kot neprimerno oblečene ali grde, se bom opomnila, da se prepuščam predsodku in se ustavila s pomočjo dihanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila (pod)zavestno distanciranje od debelih ljudi v oprijetih oblačilih na podlagi sojenja teh oseb kot grdih oz. nesprejemljivih. Zavedam se, da so te sodbe sabotaža tako sebe kot drugih, saj imam v svoji bližini skorajda dnevno prav takšno osebo, s katero se odlično razumem. Ko opazim, da zapadam v ta vzorec, se opomnim da se po nepotrebnem omejujem in s pomočjo nekaj dihov izpustim energijo sojenja da izvisi.             

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da bi bila bolj suha - zaradi prepričanja, da lahko le z ravnim trebuhom nosim opijete majčke, ki trenutno samevajo v garderobi. Zavedam se, da je to prepričanje podprto s strahom pred obsojanjem drugih oz. pred lastnim obsojanjem skozi oči drugih. V bolj varnem okolju – doma, v domačem kraju si dopustim obleči tudi oprijete majčke in diham skozi reakcije drugih ter jim ne dopustim da se me osebno dotaknejo. Tako usmerjam sebe in druge hkrati.

Odpustim si, da sem pogosto sprejela in si dopustila stopnjevati željo po določeni sladkariji zaradi predstave o tem kakšna bi naj bila in da sem si potem dopustila obstajati v razočaranju, ker ni sovpadala z mojo predstavo… pa sem jo vseeno pojedla do konca. Zavedam se, da je bolje poiskati specifičen sladek okus, ki si ga želim, kot da se skušam zadovoljiti z nekim nadomestkom – ki bo kasneje postal samo še ena sladkarija več – ker si bom slej ali prej privoščila še tisti iskan specifičen sladek okus. 

Hujšanje & co. 1

Ko sem nehala kadit, sem se začela redit. Okrog 20 kg v dveh letih in pol. Posledica – ne počutim se v redu – težje se premikam, mišice me začnejo boleti že ob manjšem naporu, hitro postanem zadihana. Garderobo sem nekje vmes že zamenjala z večjimi številkami, če bi nadaljevala tako kot sem do zdaj, bi jo morala vsak čas ponovno. Slabo se počutim tudi zaradi lastne nedicipliniranosti – ker sem se prenažirala kljub vedenju o posledicah. In ker se nič ne gibljem in sem zakrnela. In zaradi vsega samo-obsojanja… ki mi prav nič ne pomaga spremenit…
Mogoče mi bo pa ločevalna dieta. Ki je odlično izhodišče za sinhrone bloge. Zdaj si dajem dobro priložnost, da se končno spoznam s posameznimi živili in preučim kaj ustreza mojemu telesu, namesto da konstantno popuščam požrešnemu, sladkosnednemu, flavour-junkie-jevskemu umsko-zavestnemu sistemu.

Od tu naravnost k tekočim reakcijam à

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila polne podbradke definirat kot grde in odvratne pri drugih in pri sebi. Ko opazim, da definiram nekogaršnji podbradek kot grd in odvraten – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vidim, da je ta sodba v mojem primeru samo plast, ki služi odvračanju pozornosti od tega, kar me resnično muči – lastna nediciplina v smislu ignoriranja zdravega razuma v povezavi z mojim prehranjevanjem + gibanjem. Zavedam se, da nimam pojma zakaj imajo drugi posamezniki podbradke – zaradi prenažiranja / zaradi predprogramirane debelosti / zaradi bolezni… Zavezujem se, da bom v trenutkih, ko mi začne pozornost begat k samo-obsojanju zaradi lastnega podbradka takoj začela vadit discipliniranje kot usmerjanje na dih in da si bom sproti odpuščala sojenje drugih zaradi njihovih podbradkov – saj tudi sama na njihovem mestu ne bi želela biti sojena kot nekdo z grdim/odvratnim podbradkom.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi bila tekom diete lačna. Ko opazim strah pred lakoto tekom diete – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Zavedam se, da sem si izbrala počasno dieto, z 4-6 dnevnimi obroki, ki ne izključuje nobenega živila in temelji na principu maksimalnega izkoristka vnesenih živil v telo. Torej moj strah ni na mestu – spet je krinka za izogibanje odgovornosti, ki zajema prilagojeno pripravo hrane in s tem porabo časa, ki sem ga doslej porabljala v druge namene. Namesto da blodim v strahu pred lakoto, vadim disciplino si dajem pozornost skozi pripravo primernih obrokov – saj se zavedam da lahko s tem početjem zelo učinkovito izboljšam lastno psiho-fizično počutje, vključno z voljo do življenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi moje telo na občutno povečano količino sadja in zelenjave reagiralo s povečanim odvajanjem vetrov. Ko opazim, da obstajam v strahu pred prdenjem (lol) ob spremembi prehrane – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Zavedam se, da strah ne bo mogel spremeniti situacije ako se ta pojavi in bom morala začeti iskati rešitve drugje. Na primer v dajanju prioritete bananam in postanim jabolkom. Namesto, da namenjam svojo pozornost strahu pred prdenjem, raje prebrskam forume in poiščem predloge/rešitve izkušenih. 

Ravnodušnost glede procesa (življenja) 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pozabiti na svoja veselja. Ko opazim, da pozabljam na svoja veselja, ugodja, prijetnosti, ki mi dajejo nov zagon – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vidim, da lahko začnem z malenkostmi – z malimi pozornostmi do sebe. Morda je potrebno samo toliko, da pridem spet na ''žmah'', da se veselje prebudi, da predrami telo in zažene verižno reakcijo. Nimam razloga, da si ne bi dala priložnosti. Masaža (stopal), namakanje v topli vodi / termofor, plesanje, likovno ustvarjanje, kolo, trampolin… karkoli, samo spravi se vstran od računalnika D!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila opustiti redno pisanje blogov in SRA nalog. Ko opazim, da se izgovarjam, da nimam tem za bloge ali volje za SRA – se ustavim in naredim par vdihov in izdihov. Vidim, realiziram, razumem da je gosto frekvenčno izpisovanje bistvenega pomena, saj me sicer lahko dosti lažje odnese v razpoloženje brezbrižnosti, malodušnosti, melanholije, depresije, samo-obsojanja in tako dalje. Namesto popuščanja umsko-zavestnemu sistemu raje uporabim asociacije / tok zavesti kot motivacijo za nove teme ali pa poiščem kako zanimivost pod ključnimi besedami ''kako deluje…'' (del telesa, predmet, proces…). Nimam izgovorov zakaj si ne morem vzet mesečno časa vsaj za 4 bloge in za 4 strani naloge. Preizkušeno vem, da to zmorem oz. da zmorem še več, zato si v tem trenutku postavljam minimalni standard v lastno dobro.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dvomiti v to, da sem sposobna poskrbeti za lastno primerno prehrano in dovolj gibanja in vztrajati pri obojem. Ko opazim, da dvomim v lastne spodobnosti / disciplino glede učinkovitega prehranjevanja in gibanja na dolgi rok – se ustavim in se stabiliziram v dihanju. Zavedam se, da je dvom povsem nesmiselna blokada, izgovor umsko-zavestnega sistema, zato svojo pozornost iz vsakršnega dvoma raje takoj preusmerim na načrtovanje in optimiziranje korakov, ki so potrebni da dosežem želeno in samo-podporno disciplino. Hkrati se zavedam, da bo um želel vsiliti obup, če se mi ne bo uspelo držati načrtovanega, zato sem pozorna da ga takoj prepoznam in prebavim, namesto da bi se mu prepustila.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila dojeti, da si s pomočjo navidezne brezbrižnosti skrivam nezadovoljstvo in razočaranje nad sabo. Ko opazim, da obstajam v brezbrižnosti, nezadovoljstvu, razočaranju nad sabo – se ustavim in naredim nekaj globokih dihov. Zavedam se, da se z nezadovoljstvom in razočaranjem nad sabo, ne-sprejemanjem sebe takšne kot sem v tem trenutku ločujem od sebe, se sabotiram in si onemogočam spremembo. Zato namesto predajanju tem čustvom raje objamem sebe v vsej svoji lepoti-grdoti in naredim malenkost, za katero vem da mi bo pomagala ojačati samo-zaupanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zanemariti gibanje do te mere, da sem postala zakrnela in se prepustiti hranjenju zaradi okusa do te mere, da so nastopile škodljive posledice v obliki povečane želodčne kisline in neprijetne debelosti. Znotraj tega si odpustim, da sem se obsojala in da me je bilo sram pisati o tem, ker sem prenajedanje in zakrnelost že predelovala skozi bloge par mesecev nazaj, pa se nisem držala lastnih zavez. In spet vidim samo-sabotažo v smislu ''v preteklosti mi ni uspelo, torej mi bo zdaj še bolj težko''. Hkrati se zavedam nujnosti ponovnega poskušanja, ki ne bo samo poskušanje, ampak odločitev da vsakič znova, ko mi bo padla volja sprašujem umsko-zavestni sistem ''kaj bi rad?!?'' in ga razdražim do te mere, da se bo izdal. Pa da ponovno preberem stare bloge na to temo, da se spomnim realizacij.

Nazaj k sebi – sam po drugi cesti…