Babica, kaj še delaš tu… / SF+SCS+SC 4

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da si je babica za demenco v veliki meri kriva sama in jo obsojati, da je s tem vsem v gospodinjstvu pošteno otežila življenje – zaradi česar sem jo vedno znova tako zlahka kritizirala in se jezila na njo.

Ko opazim, da babico obsojam, da nam je zaradi svojih preteklih dejanj vsem pošteno otežila življenje, jo zaradi tega kritiziram in se jezim na njo - se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je svojim alkoholizmom sicer res pripomogla k nastanku demence, hkrati pa se zavedam,  da ne poznam vseh dejavnikov, ki so povzročili njeno demenco (in da je dandanes vse več dementnih ljudi). Zavedam se, da z obsojanjem babice ne pomagam niti njej, niti sebi – ker z obsojanjem ne morem ničesar spremenit. Tako kot tudi s kritiko in jezo ne…
Namesto da babico obsojam, jo kritiziram in se jezim na njo, jo raje spremljam kakor bi bila rada na njenem mestu spremljana sama (in se pri tem zavedam, da babici ni nihče predstavil Desteni orodij, da bi se lahko izmotala – tako kot se lahko jaz…)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel: '' da lahko [babica]naredi karkoli 'hoče' (v resnici tak zares ne ve kaj dela…), pa za to ne bo odgovarjala – medtem, ko boš ti odgovarjal za svojo razočaranje / jezo / vse vrste strahov in tesnobe / občutke krivde… in še po(s)pravljal za njo…''

Ko opazim, da obstajam kot misel v neenakovrednosti glede odgovornosti – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da babica do konca življenja ne bo odgovarjala za svoja dejanja nikomur izmed nas, ki živimo z njo – zato, ker se jih zaradi demence niti ne zaveda in torej ni sposobna odgovarjat za njih. Hkrati se zavedam, da bo za svoja dejanja po smrti odgovarjala sebi in življenju. Zavedam se, da smo ostali, ki reagiramo na njo sposobni-dolžni odgovarjat za svoje reakcije v danem trenutku in da ne moremo niti približno primerjat njene in naše odgovornosti.  Zavedam se, da babica ne po(s)pravlja za sabo, ker sproti pozabi, kaj je sploh delala.!.

Namesto da živim v prepričanju, da ni pošteno, da babica ne rabi odgovarjat za svoja dejanja, ostali pa moramo odgovarjat za svoje reakcije na njena dejanja/besede, se raje spomnim, da babica dosmrtno več ni sposobna odgovarjat za svoja dejanja, jaz pa sem sposobna odgovarjat za svoje reakcije in si jih zato sproti odpuščam in jih odpravljam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odpor do bližine druge babice – ki je še bolj dementna, ki me več ne pozna, ki zna bit že pošteno nesramna / psihično agresivna. Znotraj tega si odpustim strah pred tem, da bomo to doživljali tudi z babico s katero živimo; podobno kot smo že doživljali alzheimerjevo s pokojnim dedkom.

Fuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuu-ck!

Ko opazim odpor do bližine druge babice in strah pred poslabšanjem stanja babice s katero živimo – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da mi obe babici zrcalita moje najhujše strahove, ki jih imam v povezavi s (svojim) staranjem, pozabo, telesnimi bolečinami in duševnimi boleznimi.
Namesto da se ukvarjam z odporom do bližine druge babice, raje preverim reakcije, ki se mi pojavljajo, jih sproti izpišem in predelam skozi samoodpuščanje. Namesto, da se ukvarjam s strahom glede prihodnosti babice s katero živimo, ji raje posvetim kak trenutek pozornosti več…

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirat, da je reagiranje na nesmisle starih staršev katerih duševne bolezni se skozi čas stopnjujejo popolnoma nesmiselno. Znotraj tega si odpustim strah pred nenehnim slabšanjem njihove in s tem moje/naše situacije.

Ko opazim da reagiram na nesmisle babic katerih duševno stanje se nenehno poslabšuje – se ustavim in diham.
Ko opazim strah pred tem, da se poslabševanje ne bo nehalo – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da babici v večji ali večjejši meri nista več sposobni zdravorazumskega razmišljanja, zato opustim vso upanje v zvezi s tem in na njune nesmisle ne reagiram s čustveno prizadetostjo in si jih nikoli ne jemljem osebno. Zavedam se, da je moj strah pred poslabševanjem situacije popolnoma nesmiseln… ker je jasno, da se bo poslabševanja nadaljevalo.

Namesto da na nesmisle duševno bolanih babic reagiram s čustveno prizadetostjo in si jih jemljem osebno, raje vsako njuno izjavo prediham in se šele nato odzovem… Namesto da se poslabšanja bojim, se raje z njim sproti spoprijemam po svojih najboljših močeh.

Pri nas doma – naša familija in tetina familija s babico 2…

Babica 2 o mojem ateju v 'Hitlerskem načinu': ''Er ist MEIN Sohn – Ich nehme Ihn mit nach Hause!''

Skušam omilit napetost in šaljivo-dramatično pripomnim: ''Aber Er ist mein Vater!''.

Babica 2 z odločno, neizprosno intonacijo: ''Jaa, ja... Er kommt mit! Ich nehme Ihn mit!''.

Pričakovala sem, da bom s svojim vložkom situacijo naredila komično in zabavno… njen odziv me je šokiral in prestrašil, občutila sem tesnobo…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pričakovati, da bom sprostila situacijo in odreagirati s strahom in tesnobo, ker mi to ni uspelo. Znotraj tega si odpustim, da sem se ustrašila kombinacije babičinih odločnih + nerazumnih besed.

Ko opazim, da obstajam kot pričakovanje sprostitve – se ustavim in diham.

Ko opazim, da se ustrašim kombinacije odločnost + nerazumnost – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da s pričakovanjem hkrati ustvarjam možnost razočaranja, ki se je tokrat manifestiralo v obliki strahu in tesnobe. Zavedam se, da s strahom ne bom odstranila kombinacije odločnost + nerazumnost, torej je moj strah nesmiseln.

Namesto da si ustvarjam pričakovanja o sprostitvi, raje postanem eno s sprostitvijo. Namesto da se bojim kombinacije odločnost + nerazumnost, jo raje prediham in njenega posrednika vprašam kdo je.