Primal fear je naslov filma.
Prvoten / prvinski strah.
Strah pred tem, da so smo ljudje po naravi
slabi.
Ne bom se spuščala v definicije dobrega in slabega,
ker so sprevržene… Ker je v današnjem času sebičnost v določenih… v ogromno
primerih obravnavana kot dobra, pravilna, pozitivna. Včasih prikrito (celo ali
predvsem pred sabo), večkrat pa še to ne.
Moj prvinski strah se ne nahaja znotraj polarnosti
dobro-slabo. Kot prvinski strah obstajam v vprašanju ne-sebičnost?
Ni dvoma, da v človeški rasi že nekaj časa – morda od
samega začetka? - prevladuje sebičnost. Vprašanje je, če smo sposobni realizirat,
da sebičnost – kot navidezna delitev življenja, kot konkurenca - pomeni samouničenje
in da so-delovanje po principu ''kar je najboljše za vse'' pomeni življenje
samo.
Obstajamo v obliki ločenih fizičnih teles – to je
jasno. Prav tako kakor je jasno, da brez usklajenih dogovorov kot posameznik ne
more nihče izmed nas preživet.
Za odnose gre, ''dragi moji''. Ne za hierarhične
odnose, ampak za enakovredne odnose v katerih se kot posamezniki zavedamo, da
so drugi pogoj za naš obstoj – in da smo mi pogoj za njihov obstoj. Da smo
facking eno. Da je življenje eno samo. Ne v tem smislu, da ima vsak posameznik
samo eno življenje, ampak da vsi posamezniki skupaj tvorimo eno in edino
življenje – vsi smo del življenja.
Zato nima smisla, da druge kot dele sebe vrednotimo
kot manj ali več vredne. Kar nas bo čas v tem primeru slej ali prej pogoltnil
vase in izničil? Na ''dobri'' poti smo… na ''dobri'' poti do samouničenja.
Kakorkoli, še vedno imamo možnost, da izberemo
commonsense – zdrav razum – skupni smisel, da se začnemo medsebojno obravnavat
enakovredno. Ne verjamete, da lahko spremenimo svojo naravo v nesebično?
Kdo drug bi jo pa lahko če ne mi kot posamezniki? Vsak delček/posameznik
izbriše svoj del sebičnosti in tako se pretopimo nazaj v eno - v življenje, ki
je najboljše za vse. Izzivam te – enakovredno s sabo.
Pridruži se nam v procesu potovanja do življenja:
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah
pred človeško sebičnostjo.
Ko opazim, da obstajam kot strah pred človeško
sebičnostjo – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da moj strah ne bo pomagal
preseči človeške sebičnosti, zato ni na mestu. Zavedam se, da lahko največ
naredim na ta način, da presežem lastno sebičnost in stojim kot zgled za druge.
Ne dovolim si utapljati se v strahu o sebičnosti, svoj
čas raje namenjam izbrisu sebičnosti.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred
tradicijo/zakoreninjenostjo sebičnosti.
Ko opazim, da obstajam kot strah pred tradicijo/zakoreninjenostjo
sebičnosti – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da moj strah ne pomaga
spremeniti tradicije sebičnosti, ampak jo kvečjemu ohranja in podaljšuje.
Ne dopustim si bati se moči tradicije/zakoreninjenosti
sebičnosti, raje sebe in druge opominjam na nujne zdravorazumske spremembe
preseganja človeškega ega.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati
kot misel ''Bolje, da človeška rasa samo sebe čim prej uniči, kot da bi še
naprej obstajali v takšni sebičnosti in ubijali/uničevali – živali, rastline,
planet.''
Ko opazim, da obstajam kot misel o smiselnosti
samouničenja človeške rase – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da to misel podpira
predaja, stahopetnost, lenoba… da v bistvu obstaja samo kot beden izgovor s
katerim se želim skrit pred prevzemanjem odgovornosti in potovanjem skozi
posledice svojih preteklih dejanj.
Zavezujem se, da se ne bom več skrivala za mislijo o
smiselnosti samouničenja človeške rase, ampak bom raje delala na uničenju ega.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dvomit o
tem, da sem enakovredna prav vsakemu bitju in tako določene obravnavati kot
manjvredne/večvredne od sebe.
Ko opazim, da obstajam kot večvrednost/manjvrednost –
se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da se na ta način
distanciram od drugega in si preprečujem, da bi ga popolnoma videla/razumela.
Zavezujem se, da se bom redno opominjala, da je odnos
enakovrednosti ključ do poravnave v enosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar