Podobe iz moje otroške sobe

V svojo nekdanjo otroško sobo sem šla iskat papir za slikanje. Opazila sem poslikavo z veselim pajkom, ki mi jo je naredil ata. Mh – mogoče pa zato vedno pustim pajkom prosto pot v svoji sobi . (Ok – če bom še kdaj našla gnezdo, ga bom skupaj s pajkovko preselila… ker na desetine pajkcev je pa res preveč.)

Gledam dalje – kaj še imamo? -- kobilice – kobilice so zakon! Gosenice – so zanimive. Vrane so kul. Lesene ograje iz vej so najboljše ograje.

Sova na vrbi – obe bitji sta mi simpatični. Za velikima omarama se skriva največja slika – nasmejan medved, ki spi v mesečini na postelji iz vej. Ja, spanje je uživancija!

So se mi podobe iz moje otroške sobe, ki sem jih več let vsakodnevno vpijala ugnezdile v um? So mi uprizorjeni elementi mogoče zato simpatični?

Čuden občutek me je spreletel ob preblisku v kolikšni meri so utegnile te slike vplivat na mene. V kolikšni meri so me sooblikovale kot profesorico likovne umetnosti…