Dvomljiva vrsta motivacije

Določena opravila sem smatrala kot težka in neprijetna, zaradi česar sem imela precejšnjo težnjo da se jim izognem oz. da z njimi odlašam dokler se ''pač'' da.

Nakaaar se je moj odnos do teh opravil ''nenadoma'' spremenil – postala sem motivirana za to, da jih predelam.

Kaj se je zgodilo? Uganeš kaj se je zgodilo? Vzemi si par trenutkov in samoiskreno poišči odgovor v sebi, potem pa preveri, če se ujema z mojim.

Zgodilo se je to, da sem dobila še težje in še bolj abstraktno opravilo kot sem jih imela prej. Zaradi česar se je moje zaznavanje tistih nalog, ki sem jih imela prej za težke in neprijetne spremenilo v ''še kar znosne'' / ''niti ne tako težke''. Naenkrat sem dobila motivacijo, da jih opravim, ki je bila pred tem odsotna.

Kajti prej sem izbirala med opraviti težko nalogo ali se ji izogniti, zdaj pa je moja izbira variirala med opraviti bolj težko ali manj težko nalogo. Manj težka naloga se mi več ni zdela zares problematična, sem pa oznako ''problem'' takoj prenesla na bolj težko nalogo…

In zdaj se sprašujem koliko samosabotaže si dejansko dopuščam in koliko lastnega potenciala dejansko zaviram. Koliko ''še težjih'' nalog mi bo moralo biti vsiljenih, preden bom dojela, da sem zmožna opravljati tudi težke+++… naloge?

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dvom vase uporabljati kot izgovor za lastno pasivnost. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila lotevati se težkih izzivov – brez da bi si prej/sproti odpustila dvom - zaradi česar izzivov nisem uspela uspešno predelati in sem tako posledično še povečala dvom vase.

Ko opazim dvom vase – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da dvom ni sprejemljiv izgovor za mojo pasivnost. Zavedam se, da nasilno premagovanje dvoma dvom samo še potencira.
Zavezujem se, da bom dvom vase sproti predelala skozi samoodpuščanje. Trenutno je ta dvom/odpor najaktivnejši na področju zaposlitve, torej se usmerjam v reševanje tega problema in si dovoljujem njegovo uspešno reševanje.