petek, 27. december 2013

Ne jemlji tega osebno... je rekla mačka -- 2.del

[Samo-odpuščanje & samo-popravki/nasveti & zaveze. ]

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da so domače živali namenjene predvsem ugajanju njihovim lastnikom – v zameno za oskrbo. Znotraj tega si odpustim, da sem obstajala v prepričanju, da bi bilo od mačke ''pošteno'', da se pusti božat, lol.
Ko opazim, da obstajam v mislih, da so domače živali namenjene predvsem ugajanju lastnikom in da bi se domače mačke morale pustiti božati – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da so domače živali bitja enakovredna ljudem in da njihov namen ni ugajati lastnikom, ampak se izražati kot fizično/življenje. Zavedam se, da domače živali sicer podpirajo ljudi v procesu samorealizacije – na način, ki ga ljudje šele spoznavamo. Zavedam se, da moje pričakovanje, da se bo mačka pustila božat ni na mestu – kadar/ker si posledično dovolim razočaranje v primeru da se ne pusti oziroma dobre občutke v primeru kadar se pusti božat -- in s tem prepuščam direktivo čustvom in/ali občutkom, namesto da bi se usmerjala v dihu.
Zavezujem se, da se bom ob pojavu misli na temo ''domače živali so namenjene predvsem ugajanju njihovim lastnikom'' opomnila, da so nam enakovredna bitja s katerimi se vzajemno podpiramo. Ne dopustim si pričakovanja, da se bo žival obnašala tako, da bo ugajalo meni – raje jo opazujem, se učim od nje in o njej, preizkušam različne načine fizične komunikacije. Ne dopustim si pričakovanja da se bo mačka pustila božat vedno kadar bo meni po volji. Kadar se / se ne – si ne dopustim tega jemati osebno. Če se dalj časa sploh ne pusti božat, se pozanimam o morebitnih vzrokih v različnih virih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mačkino spremenjeno obnašanje vzeti osebno, si ga interpretirati kot svojo kazen z njene strani in ob tem obstajati v občutkih prizadetosti, zavrnjenosti, užaljenosti , žalosti ter posledično fizično doživljati siljenje na jok in težo na ''krhkih'' prsih.
Ko opazim, da spremenjeno obnašanje drugega bitja začenjam jemat osebno (kot da sem ravno jaz povod za spremembo pri drugem), si ga interpretirat na podlagi lastne domišljije, se ob tem drogirat z +občutki in –čustvi ter posledično doživljat fizično napetost/bolečino – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da se v fizični realnosti ne vrti vse okoli mene… naj mi moj umsko zavestni sistem preko misli, čustev in občutkov še tako vneto zatrjuje, da se. Zavedam se, da obstaja bolj zdravorazumski način obstoja kot je priučeno interpretiranje na podlagi domišljije, s pomočjo občutkov in čustev. Vidim, da telo tudi preko napetosti in bolečine sporoča, da določene odločitve niso najboljše za njega (kot sestavni del mene) – ne glede na moje ignoranco / pretvarjanje, da ne razumem sporočila.Zavezujem se, da se bom sproti opominjala, da spremenjenega obnašanja drugega ne jemljem osebno, ampak realistično pogledam zaznane spremembe. Ne dopustim si jih interpretirat na podlagi lastne domišljije, ampak opazovanemu povem kar sem opazila pri njem in preverim njegov odziv. V primeru živali se posvetujem z poznavalci oz. po možnosti s specialisti. 

Za vse ljubitelje mačk in/ali raziskovalce življenja – tako človeškega kot mačjega pa priporočam 2./6  intervju (klikni sliko):


Ni komentarjev:

Objavite komentar