Še nekaj trenutkov me loči od smrti

in jaz se sprašujem kaj sem naredila s svojim časom. Zdi se mi, da sem ga zapravila, namesto da bi ga kvalitetno uporabila. Z izgovorom, da sem se rodila v svet, ki v večini ne podpira potencialov posameznika in sproščenega raziskovanja življenja sem se predala ideji, da se tako ali tako nima smisla trudit za karkoli.

Moji življenjski dosežki? Naredila sem osnovno šolo, srednjo šolo in fakulteto. Ampak si tega ne štejem ravno pod dosežke, ker sem si izbrala pot v poklicu, ki združuje umetnost in izobraževanje; v teh dveh panogah pa je trenutno izredno težko dobiti službo.

Službo sicer trenutno celo imam – česar si prav tako ne štejem kot dosežek ampak bolj kot srečo. Srečo, ki bi naj tajala do konca leta in ki se mi lahko vsak trenutek zaradi sesuvanja sistema izmuzne.

Mmm – kot dosežek si štejem to, da sem se preko spleta dokopala do mednarodne skupine Desteni, ki deluje po principu enosti in enakovrednosti vseh živih bitij. In da sem prehodila dve leti njenega spletnega tečaja Desteni I Process, kjer predelujemo Structural Resonance Alignment oz. svojo strukturno resonančno poravnavo z delovanjem, ki je enakovredno najboljše za vse oblike življenja.

In iz tega tako rekoč mojega edinega dosežka nadaljujem na svoja obžalovanja. V zadnjih trenutkih pred smrtjo priznam, da mi je žal, da nisem bolj dosledno hodila samo-popravkov, ki sem jih spisala na podlagi samo-realizacij po samo-odpuščanju. Žal mi je, da nisem poslušala svojega telesa, ki se mi je skozi občutke tesnobe,  strahu, napetosti drlo naj se ustavim in preneham z umojebi. Žal mi je, da se nisem zdisciplinirala v prehranjevanju kot podpori za telo in v doslednejšem zaustavljanju omejujočih miselnih in čustvenih vzorcev glede katerih sem se zavedala, da si z njimi škodujem. Žal mi je, da nisem več konfliktov reševala iz točke stabilnosti – glede na to, da mi je kristalno jasno, da se konfliktov ne da reševat iz točke reakcije.  

Berem zgodbe o ljudeh, ki so se kljub težkim in ne-podpornim življenjskim oz. sistemskim razmeram znašli… ker so se potrudili po svojih najboljših močeh in se niso pustili potlačit zablodam lastnega umsko-zavestnega sistema. In se veselim za njih in jih občudujem… in se hkrati sprašujem zakaj sama iščem izgovore namesto da bi na polno izkoriščala vse svoje potenciale.

Jebemsi – nočem umret v obžalovanju, da sem zapravila življenje zaradi prepuščanja melanholiji, čemernosti, pritoževanju in podobnim banalnostim. Še nekaj trenutkov me loči od smrti. Nimam pojma koliko… vem pa, da jih nima smisla zapravljat.

Vložim jih v sooblikovanje sveta, ki bo podpiral potenciale posameznika insproščeno raziskovanje življenja – v sooblikovanje sveta v katerega bi se želela roditi sama. Morda se po smrti dejansko vrnem sem, morda ne… v vsakem primeru je to zaenkrat edini svet, ki ga poznam. In četudi ga pomagam izboljševat in bo to imelo opaznejše efekte šele proti koncu mojega življenja li po njem, je to vseeno največ kar lahko naredim iz svojega časa / življenja.

Zdajle se bom odpravila na volišče. In če tekom parih let ne bo izboljšave, se bom odpravila še na kandidaturo. Kdaj če ne zdaj, kdo če ne mi, kaj če ne enost in enakovrednost? 

Moj odnos do denarja / maj 2014 / 2

Prvi del se nahaja tukaj. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutek naveličanosti tekom konzumiranja medijskih zgodb o nenehnem stopnjevanju revščine. [O tem, kako mladi nimajo pravih možnosti zaposlovanja, o tem kako životarijo upokojenci, o finančni odvisnosti odraslih otrok od staršev, o odvisnosti iz službe odpuščenih staršev od štipendij njihovih otrok.]

Ko opazim, da obstajam v občutku naveličanosti ob absorbiranju medijskih zgodb o nenehnem stopnjevanju revščine – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da bodo te zgodbe najverjetneje še lep čas del mojega vsakdanjika in da se bodo najverjetneje stopnjevale še hitreje. Zavedam se, da jih ne morem kot posameznica preprečit in da sem jih prisiljena sprejet. Kar lahko storim z njimi, je to, da jih uporabim kot podlago za pisanje blogov in na osnovi njih razložim kako bi se spremenile če bi se vpeljali enakovrednejšo prerazporeditev denarja.

Zavezujem se, da si ne bom več dopuščala občutka naveličanosti ob poročanju medijev o zgodbah prežetih z revščino. Raje bom vsake toliko napisala kakšen blog na osnovi zgodbe o revščini in ponovno  predstavila rešitve – saj jih je zelo očitno potrebno predstavljat znova in znova in znova…. In kakor zgleda – še kje drugje kot samo v blogu. Seveda ne bom mogla spisat replik na vse takšne zgodbe, zato jih bom večino predihala in si sproti odpustila emocije, ki se bodo pojavljale ob teh neugodnih življenjskih zgodbah.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati ljudi ki jim nikakor ne uspe priti na zeleno vejo / pozitivno nulo kot raztresene in nedisciplinirane, kljub temu da jih nihče ni naučil smotrnega ravnanja z denarjem in kljub zavedanju, da se možnosti za finančno stabilnost posameznikov in družin vedno bolj zaostrujejo.

Ko opazim, da obsojam ljudi ki jim nikakor ne uspe priti na zeleno vejo / pozitivno nulo kot raztresene in nedisciplinirane – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da jim moje obsojanje nikakor ne bo pomagalo priti na zeleno vejo in jih naučiti smotrnega upravljanja denarja. Zavedam se, da jim ne morem kaj dosti pomagat tudi z mnogimi debatami o denarju… Ne morem spreminjat njihovih denarnih vzorcev, ki so se krepčali skozi leta in tudi ne njihove življenjske situacije.
Zato se zavezujem, da bom nehala obsojat ljudi ki jim nikakor ne uspe priti na zeleno vejo z namenom, da bi s tem preusmerila pozornost iz dejstva, da jim ne morem pomagat. Drugače kot s kakšnim zdravorazumskim vprašanjem, ki jim bo morda razjasnilo kak delček njihov omejujočih vzorcev, ki pa bi ga lahko prebavili in si malce olajšali finančno situacijo. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po finančni samostojnosti do te mere, da bi se lahko finančno povsem osamosvojila v bivališču ločenem od staršev in vsega njihovega… Predvsem omejujočih miselnih in čustvenih vzorcev, ki sem jih prekopirala v svoj način delovanja in obrambnih mehanizmov umsko-zavestnega sistema, ki sem jih razvila v odzivu na starša; ti vzorci in obrambni mehanizmi so zaradi nenehnega stika dobro vzdrževani/napajani…

Ko opazim, da obstajam v želji po finančni samostojnosti, ki bi mi omogočila bivališče ločeno od staršev – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da bi mi najem in vzdrževanje lastnega bivališča in pomoč staršem na posesti vzelo še več časa in denarja kot ju dajem sedaj. Tako bi se mi skrčil čas, ki ga lahko sedaj uporabljam za izpisovanje in samo-odpuščanje. Zavedam se, da bom omejujoče vzorce prevzete od staršev in obrambne mehanizme ki sem jih razvila v odnosu z njimi tako ali tako morala opustiti, ker jih prenašam tudi v odnose z vsemi drugimi izven doma.

Zavezujem se, da bom opustila željo po finančni samostojnosti z namenom, da bi se otresla vira nenehnega napajanja svojih avtomatiziranih vzorcev/reakcij - konstantnega stika s starši in da se bom nehala izgovarjat da teh svojih vzorcev in reakcij ne morem predelovat na samem ''kraju zločina'', lol. Tukaj je navsezadnje najlažje poiskat s polarno (negativno ali pozitivno) energijo nabite spomine, ker mi domači ves čas bolj ali manj ne-zavedno in ne-namerno pritiskajo na sprožilce reakcij.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutke ravnodušnosti in flegmatičnosti v povezavi z denarjem.

Ko opazim, da obstajam v občutkih ravnodušnosti in flegmatičnosti kadar beseda nanese na denar/ ko gre za upravljanje denarja – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da kadar obstajam v teh občutkih v manjši ali večji meri prepuščam usmerjanje in kontrolo svojega denarja drugim in/ali umsko-zavestnemu sistemu.

Zavezujem se, da ne bom več obstajala v občutkih ravnodušnosti in flegmatičnosti v povezavi z denarjem in da bom svoj denar usmerjala po principu kar je najboljše za vse.

 Preveri, uporabi, podpri (se):

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za preprogramiranje sebe

- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)

- Enakovredni denarni sistem (EMS)

Ogled filma Noah / Noe

K ogledu sta me pritegnili super igralska zasedba in super efekti/animacija, ki sem ju zaznala tekom ogleda napovednika… ampak sama vsebina/zgodba pa je po ogledu filma pustila neko vrzel vprašanj in nejasnosti v meni. Nekaj praznine, nekaj odpora in nekaj strinjanja.

Pa poglejmo glavne izhodiščne točke: vesoljni potop, bog/kreator kot večvredni usmerjevalec, človek kot uničevalec ali kot vendarle vreden raja?

Vesoljni potop in Noetova barka. Ideja o tem, da se na zemlji ohrani živali (in rastline) ter iztrebi človeka, se mi na prvo žogo ne zdi tako slaba. Navsezadnje se med živalmi (oz. v celotni naravi) ohranja neko naravno ravnovesje, medtem ko človek s svojo sebičnostjo uničuje druge vrste, s tem pa posledično sebe in cel planet. A ne bi bilo torej najbolje za življenje, da bi nas kot človeško vrsto izbrisalo iz obličja Zemlje?  

Kdo je tisti, ki o tem odloča? Noe je zgradil ladjo, ker ga je bog kot svojega izbranca skozi vizije in sanje opozoril na potop. Nakar se začne ta izbranec spraševati v čem je on ali katerikoli drug član njegove družine (žena, trije sinovi in neplodno dekle, ki jo vzel pod svoje okrilje) drugačen od ostalih z egoizmom pokvarjenih pripadnikov svoje vrste. V vsakem družinskem članu, vključno s seboj najde nekaj kar definira kot nesprejemljivo; naj bo to ošabnost zaradi tega kar ima, poželenje zaradi po tem česar nima, zaščita svojih otrok po potrebi tudi z ubijanjem drugih… Tako se odloči, da svojim sinovom ne poišče partnerk / jim ne dovoli da si jih poiščejo sami z namenom da ne bi zaplodili novih pripadnikov egoistične človeške vrste. Odloči se, da bodo člani njegove družine umrli en za drugim naravne smrti in da bo njegov najmlajši sin poslednji človek na Zemlji.

Odločata torej bog in človek skupaj.

Nakaaar se pojavi nosečnost pri dekletu, ki so jo sprejeli kot članico svoje družine in je skupaj z najstarejšim sinom… Nosečnost kot posledica želje Noetove žene, da bi tudi njuni otroci občutili radosti sobivanja z lastnimi otroki in nosečnost kot posledica ozdravitve neplodnosti dekleta, ki jo je na željo Noetove žene  čudežno povzročil njegov oče.

Tako se v zgodbi pojavita otroka – dvojčici – potencialni bodoči materi. Noetu se mrači; z božjo pomočjo je želel izbrisat svojo uničujočo vrsto, sedaj pa ima pred sabo dva nedolžna otroka, ki nista v noben pogledu okužena s sebičnostjo. Kliče boga na pomoč, a ta molči, medtem ko Noe nori v lastnem konfliktu in hkrati v konfliktu z vsemi svojimi bližnjimi…

Kaj lahko stori človek, ko ga njegov stvarnik pusti samega s seboj?
Pri otrocih se nam/mi zatakne… Mlajši kot so, težje si predstavljam, da bi bili žrtvovani zaradi ''grehov svojih očetov'', se pravi zaradi grehov svojih staršev. Samo staršev in delno odraslih otrok pa tudi ne moremo odstraniti, ker dojenčki brez njih niso sposobni preživeti…

Kaj stori človek, ko ga stvarnik pusti samega s seboj?
Postane sam svoj stvarnik. Se je prisiljen odločati in usmerjati sam. Sam sprejemati posledice svojih odločitev. In kaj lahko v tem kontekstu naredi za svoje nedolžne otroke, če jih želi obdržati pri življenju in jih hkrati ne želi okužiti s svojo sebičnostjo?

Spremeni svoje sebične vzorce delovanja in nauči sebe in svoje otroke delovanja, ki je najboljše za vse življenje – za življenje v vseh njegovih izraznih oblikah: za človeka, za živali, za rastline, za planet.

Seveda se mora najprej odučit vseh nepraktičnih miselnih in čustvenih vzorcev. Si odpustit svoja pretekla dejanja. Ker dokler živi s krivdo, ta krivda zavzema prostor, ki bi ga morala zapolnit sprememba v dobrobit življenja.

Dolgo smo se učili nesmiselnega in nesprejemljivega, sebičnega in uničujočega delovanja; morda celo od samega začetka obstaja človeštva, morda ne… ampak to vprašanje ni bistveno. Tukaj smo zdaj. Imamo prostor in čas - in sebe. Imamo svoje zavedanje, da je uničevanje lahko, ampak hkrati boleče. Imamo način, da počistimo svojo sebično nesnago in si ustvarimo raj na Zemlji. Za sebe, za svoje nedolžne otroke, za sebe kot ne-dolžne. 

Desteni I process – proces prečiščevanja omejujočih in uničujočih vzorcev, specifičen prav toliko, kot je EDINstven vsak izmed nas. Dobrodošel / dobrodošla!

Pivske nominacije : daj naprej

Vidim kako se po Facebooku intenzivno širijo pivske nominacije. Pišem o igri ''neknomanate'', v kateri ''je treba'' na dušek spiti vrč piva, se pri tem posneti, javno objaviti posnetek in nominirati dva ali tri prijatelje/ljudi, ki ''morajo'' vajo ponovit v roku 24ih ur, sicer so tistemu ki jih je nominiral za kazen dolžni gajbo piva.

Razumem zakaj se ta igra tako lepo prijema; alkohol smo sprejeli kot normalen del svoje vsakdanjosti, kot spremljevalca ob druženju, kot tradicionalno navado. Igra glede na to sama po sebi ni pretirano težka, zraven tega pa ponuja še energijo vznemirjenja ob sprejemu izziva in ob snemanju, pozornost od drugih, (vprašljivo) dokazovanje sebi in drugim, da zmoreš in (spet vprašljivo) zadoščenje ob nominiranju drugih naivnežev.

Priljubljenost igre gor ali dol – jaz jo vidim kot dokaz človeške neumnosti. Pitje alkohola je samouničujoče početje v vsakem pogledu. Da ne bo pomote – ni mi še uspelo ustaviti te destruktivne navade in priznam, da mi je ravno pivo najljubša alkoholna pijača. Ampak imam namen izkoreniniti to navado pri sebi, ker se vedno bolj zavedam njene nesmiselnosti. Alkohol ima zraven svojega fizičnega okusa vedno tudi okus po uničevanju našega telesa in dolgoročno gledano medsebojnih odnosov.

Zato pravim, da tale ''igra'' ni zdravorazumska in ni sprejemljiva. Kljub vsesplošnemu odobravanju pitja alkohola, se mi zdi, da smo tule stopili čez eno… da smo se tule prevrgli čez naslednjo mejo. Promocija in spodbujanje eksanja piva? WTF?! Kaj še rabite, da boste dojeli? Alkoholika v družini, lastno odvisnost od alkohola, nesrečo povzročeno pod vplivom alkohola, ki ste jo storili vi ali vam je bila storjena? Praktično-uporabno in konstruktivno različico igre z nominacijami s katero si boste krajšali čas namesto da bi ga zapravljali za samouničevanje?

Super! Ste gledali film Daj naprej (Pay it foward) ? To je zgodba o osnovnošolskem učitelju družbenih ved, ki ''Na začetku vsakega šolskega leta naloži svojim učencem posebno nalogo: domisliti se morajo načina, kako bi lahko spremenili svet, in za to nekaj narediti.''

(Bistvena razlika med to nalogo in pivskimi nominacijami je v tem, da je pri pivskih nominacijah potrebno po principu črednega nagona zeksat tisto pivo brez kakršnegakoli spraševanja in umskega napora. Beeeeeeeee…)

Učenec Trevor, katerega starša sta alkoholika in mu s tem onemogočata brezskrbno otroštvo, vidi v nalogi možnost za stabiliziranje samega sebe (in delno okolice) v krutih okoliščinah v katerih se nahaja. ''Nalogi se posveti z veliko zavzetostjo in sproži verigo dobrih del, ki jo poimenuje "daj naprej". Trem osebam pomaga z uslugo, vsaka od teh treh oseb pa mora uslugo narediti spet trem osebam, tako da se število dobrih del hitro povečuje. Po Trevorjevi zaslugi se marsikomu nenadejano nasmehne sreča in življenje postane lepše.''

Delim še en kratki video imenovan Bumerang prijaznosti . Poanta tega videa je deljenje nesebične pomoči. Dajanje tega, kar bi rad prejel če bi se znašel v koži drugega. 

Tako v filmu kot v videu je ogromno ene nepotrebne čustvene drame – prav tako kot je je pri pivskem izzivu. In to plat lahko brez škode zavržemo. Lahko pa spremenimo vsebino in sporočilo tega kar dajemo naprej, kar delimo z drugimi. Vprašanje je torej ali bomo še naprej škodovali sami sebi in z zgledom tudi vsem ostalim ali bomo začeli uporabljat svoj um in telo z namenom pomoči sebi, sočloveku in drugim bitjem.

Pozivam vas, da ne sodelujete v tem bednem pivskem izzivu (oz. v podobnih v prihodnosti) in da si raje postavljate zdravorazumske izzive – pomoč drugemu in sebi skozi samoodpuščanje lastnih nepraktičnih miselnih in čustvenih vzorcev . Nominiram vas nas vse po vrsti.

Eden izmed mojih izzivov je vsakodnevna pomoč s čim manj reakcijami dementni in fizično nestabilni babici, ki je mimogrede alkoholičarka. Ne more več pomagat niti sebi, kaj šele drugemu. Verjemite – nočete bit na njenem mestu in verjemite – nočete posvojit mojega izziva…

Zavedajmo se svoje moči in svojih potencialov in jih nehajmo zapravljat za zabavo s katero samo škodujemo. Toliko stvari še imamo za popravit pri sebi in pri sistemu v katerem živimo.

Dajmo sporihtat raj na zemlji – nima smisla, da se še naprej mučimo v peklu. Izzivam vas k sodelovanju v tej smeri.

 Vir citatov

Moj blog o alkoholu

Sledenje neke misli nazaj po stopinjah

Tuširam se. V mislih si začnem vrtet pesem ''Čuvaj to ljubezen, čuvaj jo…''. Za hip se zavem svojega početja, pa ga zignoriram. Par trenutkov za tem pa si rečem WTF!? Od kod pri hudiču se je zdaj vzelo to? Zakaj bi si ravno v tem trenutku v mislih pela pesem tega žarna, ki ga sicer ne poslušam kot lastno izbiro + pesem z besedilom, ki ga dojemam kot ponesrečenega/nesmiselnega?

Nimam pojma… Ni variante, da bi razvozlala/izsledila to miselno šalo - me prešine.

Potem začnem razmišljat kdo bi bil avtor. Nace Junkar se spomnim. V mislih se mi prikaže njegova podoba iz mladih let. Aha! Oblika njegovega obraza in frizura sta precej podobni liku Benu iz serije Lost, ki jo te dni gledam.

Režim se, ker mi je uspelo izsledit izvor te sekvence misli. In začudeno dojemam, da je res vse tole o čem študiram pri Desteni: osupljiva kompleksnost in hitrost misli, zapisovanje misli v spomin preko podob – znakov - simbolov, asociativnost misli v obliki besed, zvokov, podob itd., ki na prvi pogled deluje kot nesmiselno preskakovanje.

Naa. Vse je tu. Zapisano v nas. V umu in v telesu. Vsak program, vsaka vrstica tega programa posebej. Če se ustavimo, umirimo, upočasnimo, lahko vidimo. Kako deluje naš umsko-zavestni sistem. Posebej če izpišemo časovnico nekega specifičnega spomina v podrobnosti.

In kaj bi si naj začeli s to časovnico? S pomočjo nje se lahko preprogramiramo! Odpravimo svoje omejitve s pomočjo samo-odpuščanja preteklih nesmiselnih vzorcev in s pomočjo samo-korekcijskih nasvetov, ki temeljijo na zdravem razumu in jih bomo uporabljali od zdaj naprej.

Časovnica:

--> sledenje misli ''Čuvaj to ljubezen, čuvaj jo…'' nazaj po stopinjah

-->--> Navdušeno pomislim – to moram zapisat

-->-->--> Pomislim - na ta način lahko drugim dokaj nazorno prikažem delovanje/obnašanje misli

-->-->-->--> Občutim sram

-->-->-->-->--> Pomislim - drugi me bodo verjetno obsojali / se mi posmehovali, ker sem imela to pesem v mislih

-->-->-->-->-->--> Pomislim: spet se sodim skozi oči drugih

Samo-odpuščanje:

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v sramu in kot sram ter v strahu, da me bodo drugi obsojali zaradi pesmi, ki jo v bistvu sama sodim kot bedno.

Samo-popravki:

Ko opazim, da obstajam kot sram in kot strah pred sodbo drugih oz. ko opazim, da se sodim skozi oči drugih zaradi stvari, ki jih sama dojemam kot bedne – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da je nesmiselno obstajati v sramu in strahu pred sojenjem s strani drugih in zaradi tega potlačevati del sebe s katerim se bom slej ali prej morala soočiti. Zavedam se, da sem omenjano pesem začela soditi kot bedno precej časa nazaj  - zaradi vpliva sovrstnikov in želje po pripadnosti. Vidim, da je to stvar preteklosti in da ni potrebe, da to pesem še naprej avtomatizirano sodim kot bedno v strahu da ne bi bila sprejeta / da bi bila izločena.

Samo-nasveti/zaveze:

Zavezujem se, da bom v primerih ko bom občutila sram izpisala ozadje, poiskala spomine kdaj in kako se je določen primer sramu pojavil in razvijal, si ga razložila in si ga odpustila. Enako bom storila v primerih, kjer se bom zasačila da določeno zadevo pojmujem kot bedno.

Pozivam vas, da tudi sami ujamete kakšno svojo misel, ki se je ''kar vzela od nekod'' in ji po besednih, slikovnih in drugih povezavah sledite nazaj do izvora. Zelo vesela bom, če boste to sledenje delili z mano; tako si lahko medsebojno pomagamo pri razumevanju umsko-zavestnega sistema, ki nam je vsem skupen. 

Preveri, uporabi, podpri (se):

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe

- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)

- Enakovredni denarni sistem (EMS)

Risankast glas / perspektive kolegice, ki sem jih sama spregledala, se pa zdaj vidim v njih

Izpisala sem ves direndaj na temo risankast glas, ki je prišel na površje. Zdaj pa preverim še kolegičine perspektive in z njeno pomočjo ozavestim še par delčkov s katerimi se omejujem - z namenom, da jih izbrišem iz svojega procesorja.

Za izhodišče jemljem njen blog :

http://hildajourneytolife.blogspot.com/2014/01/day-181-decontructing-cartoon-character.html

  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila risankast glas uporabljat z namenom, da bi me drugi dojemali kot ne-nevarno, ne-škodljivo, ne-dolžno in posledično kot zaupanja vredno.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat risankast glas, ker mi asociira na otroke, na brezskrbno otroštvo, na odsotnost ''teže'' odgovornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odgovornost povezovati in definirati z besedama teža, težko.

Odpustim si, da sem si želela ostati v vlogi brezskrbnega otroka, čeprav se zavedam, da je moja vloga biti odgovorna odrasla – četudi to pomeni odrekanje in neudobje zaradi spreminjanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odrasle dojemat kot zamorjene in dolgočasne in se skušala s pomočjo risankastega glasu izognit spremembi v enega izmed njih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vase vprogramirati ogromno risankastih glasov in njim ustrezajočih mimik (predvsem iz slovenskih risank), ki sem jih uporabljala v begu pred soočenjem s sabo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred neuporabo risankastega glasu, ker sem se bala, da bi tako postala preresna, predolgočasna, zamorjena, prazna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat risankast glas z namenom da ohranim ''otroka v sebi''. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila otroka v sebi definirat kot nekaj dobrega, spontanega, igrivega – življenja polnega; čeprav temu ni ravno tako… ker je ta otrok lahko tudi neoodgovoren in razvajen… to dvoje pa ne podpira življenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabo risankastega glasu z namenom da bi me drugi dojemali kot drugačno, izstopajočo, posebno, temperamentno, zanimivo.

Ko opazim, da nameravam uporabit ali že uporabim risankast glas – se ustavim in diham. Vidim, realiziram, razumem, da se takrat pustim usmerjat miselnemu konstruktu z željo da bi me drugi dojemali kot zabavno, sproščeno, kot faco in/ali da bi preusmerila pozornost iz nečesa kar dojemam kot neprijetno, boleče, formalno, resno, dolgočasno. Zavedam se, da z uporabo risankastega glasu zatiram svoj dejanski izraz/glas.

Zavezujem se, da bom redno preverjala ozadje uporabe risankastega glasu; v tem mesecu pri vsakem primeru. Ko bom odkrila sprožilec, si ga bom takoj odpustila in nadaljevala pogovor z nepopačenim glasom.

Hilda – hvala za ta izčrpen prispevek, mnoge perspektive in pomoč + kul te je bilo spoznati tudi iz tega zornega kota.

Preveri, uporabi, podpri (se): 

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe

- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)
- Enakovredni denarni sistem (EMS)

Risankast glas / za vzbujanje pozitivnega čustvenega odnosa pri drugih + v iskanju pozornosti od drugih

4. Sošolka iz faksa, ki je pogosto uporabljala tak ljubek risankast glasek skupaj s srčkano mimiko.

To mi je bilo tako všečno in zabavno, da sem pri tem začela sodelovati tudi sama.

Ozadje: To sošolko sem dojemala kot lepo, privlačno nasprotnemu spolu, inteligentno in odločno. Tudi sama sem ji želela biti podobna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila po vzoru 'simpatične' sošolke uporabljati ljubek risankast glasek, s podzavestno željo - da bi me drugi, kakor tudi ona sama dojemali kot prikupno in/ali da bi mi zaradi prikupnosti lažje naredili kakšno uslugo / izpolnili kakšno željo.

Ko opazim, da uporabljam risanakast glas z namenom, da bi se drugim zdela prikupna in/ali da bi mi zaradi tega lažje šli na roko – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da s takimi sugestijami in/ali manipulacijami sebe postavljam v večvredno vlogo, drugega pa v manjvredno. Zavedam se definicije besede: prikupen -> ki zaradi urejene zunanjosti, lepega vedenja vzbuja pozitiven čustveni odnos.

Zavezujem se, da bom prenehala uporabljati ljubek risankast glas (vključno z vzporedno mimiko) z namenom vzbuja pozitivnega čustvenega odnosa in posledično pridobivanja osebne koristi.

5. Pozornost

je to kar dobim s tem načinom vokalizacije. Zakaj jo hočem? Me moti ker je ne dobim drugače? Hočem izpast zabavna?

Risankasti glasovi so pogosto precej intenzivni, dramatični (in izstopajoči). Posebej kadar jih uporabljamo izven risank… tako da ja - so magnet za pozornost.

Zakaj hočem pozornost, ki si jo pridobivam z risankastim glasom?

Da bi bila končno slišana, da bi pregnala lasten dolgčas (kadar se nahajam kje recimo po volji staršev), da bi nas zabavala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pozornost pridobivat z risankastim glasom z namenom, da bi bila končno slišana, da bi pregnala lasten dolgčas, da bi nas zabavala.

Ko opazim, da želim pridobit pozornost z uporabo risankastega glasu – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da ta način pridobivanja pozornosti sicer deluje pri domačih in sorodnikih, ampak ni praktično da se ga navadim in/ali ga avtomatiziram, ker ga ''zunanji'' svet ne bo sprejel kot primernega, ampak prej kot otročjega (otročje izsiljevanje pozornosti)…Zavezujem se, da bom ob vzgibu ali ob uporabi risankastega glasu z namenom pridobitve pozornosti preverila kaj si skrivam v ozadju. Kadar bom presodila, da je smiselno, da si pridobim pozornost drugih, jo bom skušala poiskati na primernejši način – se človeku bolj približala, navezala očesni stik in uporabila svoj nepopačen glas. Kadar bom presodila, da iščem pozornost pri drugih (predvsem izven doma) zaradi lastnega dolgčasa / ker nas želim zabavati, si bom dopustila dati pozornost svojemu telesu, namesto pridobivanja pozornosti od drugih. 

Preveri, uporabi, podpri (se):

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe

- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednosti

- Univerzalni temeljni dohodek (UTD)   

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)

- Enakovredni denarni sistem (EMS)

Risankast glas / kot ščit + kot preusmerjanje pozornosti

3. Določen način smejanja, ki ga uporabljam kot ščit.?.

je bila moja naslednja asociacija na opozorilo na ''cartoon character''. Tudi na moj pogosti čudno-smejalni odziv me je moral opozoriti kolega, ker ga sama več nisem tako intenzivno zaznavala / se mi ni zdel kritičen. Dozdeva se mi, da sta risankast glas in čuden smeh (nervozen?) dve manjši veji na eni veliki. Bom videla tekom predelave…

Torej kolega mi je po nekaj dnevnem druženju povedal, da je opazil da se večkrat zasmejim na čuden način (hitro+kratko) in nenadoma. Postala sem pozorna na ta vzorec in dojela, da ga res kar dostikrat uporabljam – precej podzavestno/nezavedno. Ko sem ta svoj čuden smeh poslušala kolikor se je dalo objektivno, se mi je zdelo, da nastopa kot neke vrste mašilo, kot rahlo nervozno sporočilo: sram me je / ne me jemat resno / dobro zdaj; zaključimo s tem.

Tudi risankast glas lahko vsebuje vse te elemente:

- Sram/strah me je pokazat kakšna sem v resnici, zato uporabim risankast glas in na ta način preusmerim pozornost.

- Strah me je, da bi me ljudje vzeli (pre)resno in bi z njimi prišla v konflikt – zato jim vsebinsko povem približno to kar ''mi leži na duši'', ampak z risankastim glasom omilim zadevo / jo naredim zabavno in se tako izognem konfliktu…

-Risankast glas je res super primeren za preusmerjanje pozornosti / kot ščit kadar začne nekdo vrtat vame – z njim se da bolj ali manj na hitro zaključit vtikanje drugih.

- Ah ja – saj res – podoben ''neumesten'' vzorec hitrega in kratkega smeha pogosto opazim pri mami; deluje mi kot neke vrste zadrega. Ampak čisto na podzavestnem + nezavednem nivoju.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat nenaden+hiter+kratek smeh in risankast glas zaradi sramu/strahu pred tem da bi se pokazala takšna kot sem in posledično morda ne bi ugajala bi bila morda zavrnjena.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat nenaden+hiter+kratek smeh in risankast glas zaradi strahu da bi me ljudje vzeli (pre)resno in bi z njimi prišla v konflikt.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat nenaden+hiter+kratek smeh in risankast glas ter na ta način omilila vsebino, ki sem jo dejansko želela povedat, jo naredila bolj zabavno in se tako izognila konfliktu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat nenaden+hiter+kratek smeh in risankast glas za preusmerjanje pozornosti oz. kot ščit, kadar je nekdo želel spoznati kak del mene s katerim si nisem na čistem. Znotraj tega si odpustim, da nisem sprejela in si nisem dopustila vrtanja drugega raje uporabiti kot podpore za soočenje s sabo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nenaden+hiter+kratek smeh in risankast glas kot varianto dramatiziranja skopirati od mame in ga vprogramirat vase ter poskušala na tak način prikriti zadrego celo pred sabo. 

Ko opazim, da uporabljam nenaden+hiter+kratek smeh in/ali risankast glas – se ustavim in diham. Samoiskreno preverim kaj se tokrat nahaja v ozadju in takoj naredim samoodpuščanje. 

Risankast glas / kot sproščanje razdraženosti + kot beg pred odgovornostjo

1. Že precej avtomatizirana uporaba tečnega, nosljavega glasu doma – s katerim si grem že sama na živce.

To je bila prva asociacija takoj za tem ko mi je kolegica odzrcalila moj ''cartoon character'' .

Za kaj gre?

V prvi vrsti za oponašanje drugih. Ko vidim, da kdo izmed domačih spet ponavlja kak svoj nesmiselni vzorec, o katerem sem se že (večkrat) govorila z njim. Pa ni nikakršnega premika na bolje… Vedno eno in isto sranje. Na kar reagiram z razdraženostjo. Katero sprostim na ta način, da s tečnim-nosljavim in/ali risankastim glasom oponašam vedenje domačega, ki ga dojemam kot nesmiselno in odvečno.

Samo-odpuščanje + samo-korekcija

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirati z razdraženostjo, kadar je kdo izmed domačih ponovno ''predvajal'' kak svoj navajen nesmisel, na katerega sem jih prej (že večkrat) opozorila. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila s tečnim-nosljavim in/ali risankastim glasom oponašati domače z namenom, da bi sprostila to svojo razdraženost.

Ko opazim razdraženost zaradi obnašanja domačih in željo po njihovem oponašanju – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da s tečnim-nosljavim in/ali risankastim glasom pri sebi ohranjam vzorec dopustitve razdraženosti, pri drugem pa ne dosežem uvida v nesmiselnost njegovega vzorca, ampak kvečjemu zbudim reakcije v smislu ''zakaj se delaš norca iz mene''. Zavedam se, da reagiranje v razdraženosti na ponavljajoče se nesmisle domačih ni vredu za moje telo, saj mi povzroča nepotreben stres/tesnobo/jezo.

Zavezujem se, da bom zmanjšala reakcije razdraženosti (stresa, tesnobe, jeze) v povezavi s ponavljajočimi se nesmisli domačih, ker se zavedam, da moje reakcije ne bodo spremenile njihovih navad. Preostane mi torej iskanje primernih načinov za debatiranje o nesmiselnih navadah (recimo 3-5 krat na primer) oz. sprijaznjenje s tem, da jih ne morem izsilit.

Zakaj si grem s tem tečnim, nosljavim glasom na živce? Ker se pojavlja že na pol avtomatično. Nimam več vedno nadzora nad tem kdaj ga bom uporabila, ampak se ga večkrat zavem šele ko se že zaslišim govorit na ta način. Tega vzorca mi tako verjetno ne bo uspelo zbrisat kar čez noč – zato se bom takoj ko opazim uporabo tečnega, nosljavega glasu ustavila in naredila samo-odpuščanje. Sprotnost!

2. Uporabljam ga, ker je zabaven - ker je resnica preveč kruta…

mi je uspelo bolj ali manj na silo izustit iz sebe, ker se mi je po glavi podila horda misli na temo ''WTF je pa narobe, če se zabavam na tak način!''.

Samo-odpuščanje + samo-korekcija

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z zabavanjem sebe in drugih s pomočjo risankastega glasu potlačevati kruto resnico / bežati pred odgovornostjo za soočenje s sabo in svetom in tako po nepotrebnem odlašati s tem kar je potrebno naredit/predelat v dobrobit vseh.

Ko opazim, da risankast glas uporabljam z namenom, da bi se izognila soočenju/odgovornosti – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se z bežanjem od dejanske fizične realnosti s pomočjo risankastega glasu in vseh prijetnih asociacij, ki jih sproža ločujem od sebe.

Zavezujem se, da bom ob uporabi risankastega glasu preverila-ozavestila faktor, ki ga je sprožil / povod v ozadju. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila oklepati se risankastega glasu kot načina zabave in se z izjavo ''WTF je pa narobe, če se zabavam na tak način!'' upirala samo-iskrenemu vpogledu. 

Ne jemlji tega osebno... je rekla mačka -- 4.del

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na spremenjeno obnašanje mačke reagirati z usmeritvijo pozornosti k svojim čustvom, ki sem jih doživljala ob tem in se tako omejiti v dojemanju dejanskega dogajanja – izven mojega miselno-čustvenega mehurčka / sebične izolacije.  

Ko opazim, da na spremembo obnašanja drugega bitja reagiram tako, da se prepustim čustvom/občutkom in notranjemu samogovoru – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da realnih odgovorov o tem zakaj je drugi spremenil svoje obnašanje ne bom našla v svoji domišljiji, v svojem UmZS, ampak preko komunikacije z drugim, preko pozornega opazovanja fizične realnosti in preko poznavanja delovanja uma.

Zavezujem se k vztrajnosti pri preusmerjanju svoje pozornosti iz energije na fizično in zdrav razum – v primeru spremembe obnašanja pri drugih bitjih. Preverila bom knjige na temo govorica telesa in kakšno predelala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bolj ali manj nezavedno podaljševati trpljenje drugega bitja zaradi mojega nepoznavanja delovanja fizičnega in podpiranja lastnega umsko-zavestnega sistema.

Ves ta čas, ki ga zapravljam v nepotrebnih in neuporabnih švigajočih mislih lahko namenim spoznavanju delovanja sebe in/kot sveta… korak po korak, vztrajno skozi čas, da si bom še pred smrtjo odgovor. 

Cats and Self Discovery:

https://eqafe.com/p/cats-and-self-discovery-part-4

https://eqafe.com/p/cats-and-self-discovery-part-5

https://eqafe.com/p/cats-and-self-discovery-part-6

Meow!

Ne jemlji tega osebno... je rekla mačka -- 3.del

[Samo-odpuščanje & samo-popravki/nasveti & zaveze. ]

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poskušati potlačiti skrb za mačko z občutkom malodušnosti zaradi zavračanja s strani mačke.

Ko opazim, da skrb za drugo bitje odrivam vstran od sebe zaradi občutka da me neupravičeno zavrača – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da me drugo bitje zavrača/odriva z določenim razlogom. Pri živali je to lahko npr. bolezen, pri človeku sram, zamera ali kaj podobnega.

Zavezujem se, da si obnašanja drugega bitja, ki me zavrača ne bom več avtomatizirano jemala osebno – kot neko nedoločeno lastno krivdo, ampak bom preverila fizično ne/stabilnost živali, pri človeku pa še umsko-zavestno stanje. ''Zakaj me zavračaš?'' bi utegnilo biti preveč direktno vprašanje – verjetno bo več odziva na vprašanje – ''kako se počutiš?''.

Za vse ljubitelje mačk in/ali raziskovalce življenja –
tako človeškega kot mačjega priporočam 3./6  intervju (klikni sliko)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da se mi mačka smili in si dovolila na mačkino poškodovano kožo in meso reagirati s strahom ter zategnjenostjo telesa & podzavestnim občutkom krivde zaradi negativnega notranjega samogovora o njej.

Ko opazim, da na poškodbe (drugega) bitja reagiram s strahom, si dopuščam da se mi smili, si dopuščam zategnjenost telesa in občutek krivde zaradi notranjega samogovora tem bitju– se ustavim in diham.

Vidim, realiziram in razumem, da nobena od naštetih reakcij ne pomaga pri tem kar je v danem trenutku dejansko potrebno – oskrba poškodb/ran.Zavezujem se, da bom v primeru poškodb ohranjala prizemljenost z namenom usmerjanja svoje pozornosti sem, kamor je res potrebna – čimprejšnja, natančna in učinkovita oskrba poškodb in preprečevanje razširjanja nepotrebne umsko-zavestne drame (od strahu pri poškodbi naprej).

Ne jemlji tega osebno... je rekla mačka -- 2.del

[Samo-odpuščanje & samo-popravki/nasveti & zaveze. ]

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da so domače živali namenjene predvsem ugajanju njihovim lastnikom – v zameno za oskrbo. Znotraj tega si odpustim, da sem obstajala v prepričanju, da bi bilo od mačke ''pošteno'', da se pusti božat, lol.

Ko opazim, da obstajam v mislih, da so domače živali namenjene predvsem ugajanju lastnikom in da bi se domače mačke morale pustiti božati – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da so domače živali bitja enakovredna ljudem in da njihov namen ni ugajati lastnikom, ampak se izražati kot fizično/življenje. Zavedam se, da domače živali sicer podpirajo ljudi v procesu samorealizacije – na način, ki ga ljudje šele spoznavamo. Zavedam se, da moje pričakovanje, da se bo mačka pustila božat ni na mestu – kadar/ker si posledično dovolim razočaranje v primeru da se ne pusti oziroma dobre občutke v primeru kadar se pusti božat -- in s tem prepuščam direktivo čustvom in/ali občutkom, namesto da bi se usmerjala v dihu.

Zavezujem se, da se bom ob pojavu misli na temo ''domače živali so namenjene predvsem ugajanju njihovim lastnikom'' opomnila, da so nam enakovredna bitja s katerimi se vzajemno podpiramo. Ne dopustim si pričakovanja, da se bo žival obnašala tako, da bo ugajalo meni – raje jo opazujem, se učim od nje in o njej, preizkušam različne načine fizične komunikacije. Ne dopustim si pričakovanja da se bo mačka pustila božat vedno kadar bo meni po volji. Kadar se / se ne – si ne dopustim tega jemati osebno. Če se dalj časa sploh ne pusti božat, se pozanimam o morebitnih vzrokih v različnih virih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mačkino spremenjeno obnašanje vzeti osebno, si ga interpretirati kot svojo kazen z njene strani in ob tem obstajati v občutkih prizadetosti, zavrnjenosti, užaljenosti , žalosti ter posledično fizično doživljati siljenje na jok in težo na ''krhkih'' prsih.

Ko opazim, da spremenjeno obnašanje drugega bitja začenjam jemat osebno (kot da sem ravno jaz povod za spremembo pri drugem), si ga interpretirat na podlagi lastne domišljije, se ob tem drogirat z +občutki in –čustvi ter posledično doživljat fizično napetost/bolečino – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se v fizični realnosti ne vrti vse okoli mene… naj mi moj umsko zavestni sistem preko misli, čustev in občutkov še tako vneto zatrjuje, da se. Zavedam se, da obstaja bolj zdravorazumski način obstoja kot je priučeno interpretiranje na podlagi domišljije, s pomočjo občutkov in čustev. Vidim, da telo tudi preko napetosti in bolečine sporoča, da določene odločitve niso najboljše za njega (kot sestavni del mene) – ne glede na moje ignoranco / pretvarjanje, da ne razumem sporočila.Zavezujem se, da se bom sproti opominjala, da spremenjenega obnašanja drugega ne jemljem osebno, ampak realistično pogledam zaznane spremembe. Ne dopustim si jih interpretirat na podlagi lastne domišljije, ampak opazovanemu povem kar sem opazila pri njem in preverim njegov odziv. V primeru živali se posvetujem z poznavalci oz. po možnosti s specialisti. 

Za vse ljubitelje mačk in/ali raziskovalce življenja – tako človeškega kot mačjega pa priporočam 2./6  intervju (klikni sliko):

Ne jemlji tega osebno... je rekla mačka

Doma imamo mačko, ki živi zunaj hiše. Večkrat jo božam / se igram z njo / ji nagajam. Ni ravno najbolj cartljive sorte – ne pusti se nosit po rokah in se čohat daljši čas v primerjavi z ostalimi mačkami s katerimi sem imela kontakt, ampak sodeluje.

Pred kratkim pa se je začelo dogajat, da se žival ni več pustila cartat niti krajši čas. To se je stopnjevalo do te mere, da se je umaknila/izmuznila takoj ko sem jo prvič pobožala. Nisem razumela njenega obnašanja, sem si pa dovolila, da me prizadene.

Kako je prišlo do tega? V glavi sem si napletla, da me mačka hoče nekaj naučit, ampak ker ne dojamem kaj, me kaznuje z izmikanjem. Jebemsi, sem si vzela osebno; občutek zavrnjenosti & rahla užaljenost & žalost & občutek za zjokat & kot bi imela neko težo na prsih, ki sem jih čutila kot krhko lupino. Vse to sem si dopustila nakvačkat v svojih mislih…

Na kaaar – mačke dan ali dva ni domov. Ne pride gnjavit za hrano – kar je njen najbolj priljubljen hobi, ki ga je zadnje mesece prakticirala neobičajno pogosto. Sprašujem se kje je, hkrati pa me daje občutek malodušnosti – če se ji je že moglo kaj zgodit, se ji je ravno pravi čas – ko se najmanj sekiram za njo – ker me zavrača…

In potem se mače vrne, na videz pošteno pretepeno/pogrizeno po glavi. Izgleda kot da ima konkretno globoko rano na spodnji čeljusti, pod ušesom ji manjka dlake na površini malo večji od največjega kovanca. Zategne me v telo – postane me strah za njo, začne se mi smilit. Verjetno se podzavestno počutim krivo zaradi negativnega notranjega govora v povezavi z njo, ki sem ga imela zadnje čase.

Veterinar. Pove, da je kriva nekvalitetna hrana iz veleblagovnic, ki vsebuje kostno moko. Da so se strupi nabirali v mački in zdaj izbruhnili navzven v obliki garij. Šokirana sem. Mučenje živali v imenu profita, gnilobe!

Mačka dobo inekcijo, mazilo in drugo hrano. Po desetih dneh se koža opazno obnovi. Spet jo lahko božam in to mi zelo ugaja.

(Normalno, da se mi je izmikala, če sem se je dotikala na bolečih predelih za katere takrat še nisem vedela, ker niso bili vidni…)

Problem – zablode v povezavi s to situacijo, ki sem si jih dopustila ustvariti na podlagi +občutkov in –čustev, ki so se izkazale za neresnične/izmišljene se utegnejo ponoviti v drugih bolj ali manj podobnih situacijah in ponovno zamotit mojo pozornost. Pozornost, ki bi jo sicer lahko namenila dejanskemu razumevanju nove/nepoznane situacije in iskanju praktičnih rešitev za nastale konflikte/probleme.

Ko sem se zavedla sprememb v mačkinem obnašanju, sem imela odprte mnoge možnosti odziva… ampak jaz sem se odločila, da se bom ukvarjala s sabo, svojimi občutki in čustvi; dejansko nisem niti pomislila, da bi mačka utegnila biti bolna. V tej situaciji sem reagirala zelo egoistično. Ne krivim se, ker razumem, da krivda nima nobenega konstruktivnega učinka. Delam si opomnik z namenom da ne ponovim več te napake; zgubljanje časa v nadgrajevanju nepraktičnih miselno-čustvenih vzorcev pri sebi in nezavedno podaljševanje trpljenja drugega (živalskega) bitja.

V nadaljevalnem blogu sledijo samo-odpuščanje, samo-popravki/nasveti in zaveze.

Za vse ljubitelje mačk in/ali raziskovalce življenja – tako človeškega kot mačjega pa priporočam tale intervju (klikni sliko):

Varanje

Sem varala in sem bila prevarana.

Kaj od tega se je zgodilo prej? Dozdevalo se mi je, da sem najprej varala. Situacija je bila takšna, da se je moj partner C. začel obnašati drugače kot običajno. S tem ne mislim na kakšno konkretno opazno spremembo, ampak na skupek drobcenih sprememb, ki sem jih dojemala kot – nekaj je drugače, nekaj je narobe. Zadeva se je vlekla skozi dni, občutek ''narobnosti'' se je stopnjeval, nisem pa imela nič oprijemljivega za izpostavit kar bi lahko predebatirala s fantom.

S časoma se je v meni vse bolj nabirala energija na temo ''če C. dela kar hoče in pri tem pozablja na mene, zakaj bi se jaz ozirala na njega''. Počilo je neke noči, ko smo bili zunaj; vse prej kot trezni. C. je pil ogromno alkohola, ni se oziral na moje prošnje naj zmanjša in nazadnje se je nenadoma umaknil drugam brez pojasnila. V tistem trenutku je mimo prišel prijatelj in vprašal, če gre kdo z njim enega skadit. Šla sem – prav mi je prišel umik iz misli polnih nejasnosti. Kadila sva, se pogovarjala in potem je rekel ''pridi k meni''. Poljubi in dotiki mojega prvega varanja.

Kasneje sem izvedela zakaj se je C. tako čudno obnašal – prevaral me je.

S C. sva se kasneje pogovorila o tem in ni bilo nekih hudih občutkov. Nisem mu pa izdala tipa s katerim sem ga prevarala z namenom, da bi preprečila fantovo potencilano maščevanje.

Pandorina skrinjica je bila odprta in po tem sem fanta še večkrat prevarala s tem istim tipom. Ko sem varala, po navadi nisem bila trezna. Tisti trenutek sta se mi intimnost in adrenalin zdela super fina, po tem pa se je od zadaj vedno prikradel občutek krivde. Ki je trajal dosti dlje od prijetne vznemirjenosti.

Svojega fanta sem imela rada, ampak mi je pri njem nekaj manjkalo. Namesto da bi se s tem soočila, sem to ''nekaj'' iskala drugje (in niti slučajno našla).

Enkrat sem se znašla v situaciji ko je prijatelju N. zmanjkalo bencina. Preden sva ga dobila, se nama je zgodila cela pustolovščina… na kar sva šla nekaj spit na najin uspeh in takrat je simpatija med nama prerastla prijateljstvo. Ponovno sem prevarala fanta. Večkrat. Občutek krivde se je nabiral…

Potem se je zgodila precej klavrna situacija: fant je pritisnil name, dokler mu nisem povedala s kom se ga (prvič) prevarala. Na kar je šel temu tipu težit, on pa mu je povedal še za drugega mojega prijatelja s katerim sem ga varala.

Ne spomnim se ali sem po tem dogodku ali malo kasneje sama pri sebi sklenila, da ne bom več varala in sem se odločila, da če me še kdaj prime, raje pustim fanta kot da bi ga spet prevarala. In me je prijelo. Ker mi je pri fantu ''nekaj'' manjkalo. Tako sem ga pustila… z lažjo, da sem ga prevarala s tretjim, ker mu nisem upala povedat kaj vse sem pogrešala ko sem bila z njim.

Slutil je, da bom šla. In jokala sem ko sem šla. Ampak iskreno povedano sem čutila olajšanje.   

Odločila sem se, da ne bom nikoli več varala. In posledično doživljala krivde. Ker je do tedaj v vseh pogledih presegla in poteptala užitek.

Naslednja zveza, nadaljevanje lekcije…

Fant S. se je na določen dan obnašal izredno čudno; v meni je zbujal obupen občutek odrinjenosti. Ko sem to povedala prisotni prijateljici, je trdila da si domišljam. Pa mi je v kratkem (v roku parih dni) postalo jasno da si nisem. Pritisnila sem na njega, dokler mi ni priznal prevare. Klasika – vse prej kot trezen in simpatija je prerastla prijateljstvo.  

Preveč sem bila zatrapana, da bi šla vstran. Odločila sem se, da ostanem - brez revanša.

S fantom sva njegovo varanje predebatira bi se lahko reklo v detajle, ker sem želela razumet. Do takrat mi je že bilo dokaj jasno kaj sem pogrešala pri fantu C. ko sem ga varala in zdaj sem želela razlago kaj moj aktualni fant pogreša pri meni, da me je prevaral. Vseskozi je trdil da nič. In tega nisem mogla razumet.

Podvomil je v nadaljevanje najine (mlade) zveze – češ, da med nama ne bo nikoli več pravega zaupanja. Vseeno sva ostala; takrat se mi je zdelo da resnično potrebujem to izkušnjo. Ampak zdaj vidim, da mu dejansko nisem več nikoli čisto zaupala. Preveč očitno je vedno znova iskal pozornost izven sebe in jaz mu je nisem bila vedno pripravljena dat na svoj račun.

Veliko časa sem blodila v mislih o njegovem varanju, si delala scenarije na to temo in jih speljevala sebi v prid – da bi se potem počutila boljše. Dolgoročno se ni izšlo. Njegovo varanje mi ni šlo iz glave še dolgo po tem, ko sva končala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila varati in ostati v zvezi v kateri sem bila prevarana.

Ko opazim željo po varanju – se ustavim in diham. Ko opazim željo po obstanku v zvezi v kateri sem bila prevarana – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da je varanje nasprotje poštenosti do drugega in neiskrenost do sebe. Zavedam se, da se mi lahko ponovno zgodi, da si bom želela biti s kom drugim kot z aktualnim partnerjem. V takšnem primeru si ne bom dopustila varanja, ampak bom željo izpisala in predelala. Če je ne bom uspela odstraniti sama, se bom o tem pogovorila s partnerjem in če ne bo šlo drugače – zaključila zvezo z njim.Zdaj se mi zdi malo verjetno, da bi še kdaj imela željo po obstanku v zvezi v kateri sem bila prevarana… ampak če se pojavi, bom od partnerja zahtevala vse odgovore. Ne sprejmem več odgovora ''ničesar ne pogrešam pri tebi'' (sem se pač malo sebično pozabaval z drugo) in zahtevam odgovor kaj pogreša pri sebi. Ne sprejmem več varanja – tako s svoje strani kot s strani partnerja. 

V imenu seksa

Najprej smo ljudje gradili svojo podobo s pomočjo oblačil in obutve.

Nato sta se pridružila  frizura in make up.

Hujšanje in bildanje.

Odstranjevanje dlak in umetni nohti.

Na kar je nanašanje postalo premalo, začelo se je vnašanje – silikon, umetni joški in ritnice.

Po tem so se začele v medijih pojavljat informacije o operaciji vagin in o povečavi penisov.

V zadnjem Bonbonu zasledim članek o tem, kako se vse več žensk odloča za kirurško pomlajevanje vagine in reklamo za tablete za povečanje penisa.

In se sprašujem kaj vse smo še ljudje pripravljeni naredit za naš izgled z namenom pridobivanja pozornosti od drugih in partnerja za seks.
Seks bi naj bil fizična oblika samoizražanja, uživanje v sogibanju, ne pa poklon podobi na račun prikrivanja fizičnega in trpinčenja fizičnega. Zašli smo iz poti. Kažipoti so tu:

Pljuvanje

Dementna babica s katero si delimo hišo v zadnjem mesecu, dveh vedno bolj intenzivno pljuva po tleh… Ogabno!

Ogabno je bilo, ko sem ji šla v spalnico iskat zobe in sem stopila na njen konkreten masten pljunek. Nadrla sem jo in sem jo nagnala pobrisat njeno nesnago.

Danes jo vidim pljuvat in jo opozorim. Zanika, da je sploh pljuvala. Pogledam na tla ob njenem sedežu, pa vidim polno koščkov štruklja na tleh. V trenutku mi je nabilo pritisk, začela sem se dret na njo, ona pa me je s popolnoma ravnodušnim izrazom na obrazu še provocirala… Samo sebe sem presenetila z intenzivnim nekontroliranim odzivom besa.

Vprašala me je če se še lahko bolj derem… … …

Odgovorila sem ji z mirnejšim glasom – bo to pomagalo, da boš nehala pljuvat, si boš zaradi tega zapomnila.?.

Ko sem izgovorila zadnjo besedo… Z A P O M N I L A… sem se zavedla, da govorim v prazno. Ne bo si zapomnila. Ne zmore si zapomnit. In kričanje na njo en drek pomaga. - Po tem ko sem se zavedla svojega izbruha, sem šla na vrt po zelenjavo in se malo podružila z mačko, da se umirim. Na kar sem šla v kuhinjo kjer je še vedno sedela babica. V moji prisotnosti je ponovno pljunila na tla ……………………………………………………………………………….

Ne vidim variante kako naj ji to preprečim. Po tihem sem pričakovala, da če se pošteno zderem na njo,  jo bom nekje na podzavestnem ali nezavednem nivoju dovolj prestrašila, da bo vsaj začasno nehala… Naivnica…

In zdaj vprašanje – kako naj ne reagiram(o) na njeno pljuvanje, na koščke hrane in sluzi po prostorih v pritličju, kjer se gibljemo vsi – ker imamo tam kuhinjo?

In zdaj opomnik – moje/naše reagiranje v jezi/besu/obupu/nemoči ne bo preprečilo njenega pljuvanja.

Se bomo res mogli sprijaznit z njenim pljuvanjem? Ne bo priznala in/ali ne bo se spomnila, da je pljuvala ko ji bomo rekli naj počisti za sabo.

Je to res vse kar je? Obstaja kakršna koli druga rešitev? Kdorkoli?

Zakaj se večini zdi samoumevno sočustvovati z živalmi, hkrati pa jim ne pride na misel, da bi sočustvovali z rastlinami?

Znanko veganko vprašam zakaj se je odločila za veganstvo.

Pravi da zaradi zdravstvenih in moralnih razlogov; ker sočustvuje z živalmi in jih ima preveč rada, da bi jih še naprej jedla.

Zdravstveni razlogi se mi zdijo sprejemljivi, v sočustvovanje podvomim. Ker smatram rastline kot enako žive kot so živali in kot smo ljudje. Zaradi tega ker so nam živali bolj podobne, rastlin še ne dojemam kot manj živih…

Predlaga mi naj si preberem kak članek, kjer je dokazano, da rastline nimajo čustev, živali pa čutijo enako bolečino in vsa druga čustva kot mi. Prida še, da je vsak izgovor dober za nadaljevanje hranjenja z živalmi ter da spoštuje voljo tistih, ki mislijo drugače in jih ne sili v svoj način življenja.

Ne bom šla zdaj posebej brat o tem koliko čustev premorejo - ali pa ne živali in rastline; vem, da ne bom našla enotnega odgovora in da bom našla več prepričanj, da imajo živali čustva in rastline ne.   Tudi meni se dozdeva, da imamo ljudje čustva, živali prav tako – vendar v manjši meri, rastline pa so brez njih.

Še vedno pa sem mnenja, da tudi rastline – prav tako kot ostali dve vrsti živih bitij na tem planetu – čutijo bolečino ali udobje.

Zakaj bi jih potem smatrali kot, nevredne našega sočustvovanja in kot edine primerne za našo prehrano?
Ker nimajo čustev?
Ker ne komunicirajo z nami in se odzivajo na nas?

No, do zdaj že vem , da rastline komunicirajo – na veliko – s pomočjo kemičnih sporočil. Poglej si tole – res je noro: http://www.youtube.com/watch?v=T7MOe5clOtI Rastline komunicirajo – med sabo, z živalmi in z ljudmi – primerno njihovim izraznim zmožnostim…
Ljudje bi naj bili najrazvitejša življenjska oblika na tem planetu… kako torej, da ne razumemo sporočil domnevno najprimitivnejše vrste bitij na našem planetu?

Razumem tudi, da je v prehranske namene dosti lažje ubit in pripravit bitje, kadar te ni sposobno gledat z očmi polnimi strahu in kričat od bolečine. Kar še ne pomeni, da bolečine ne doživlja… Morda jo, pa je mi nismo sposobni videt/zaznat.

In kaj če so človeška telesa zasnovana tako, da različne krvne skupine dejansko potrebujejo živila različnega – rastlinskega in/ali živalskega – izvora… ki so mimogrede oboja tako kot ljudje ustvarjena iz zemlje, iz substanc, ki jih nudi? (Btw. ljudje in banane imamo 50% DNK skupnega).

Niti mi ni jasno, kako naj bi soČUSTVOVAL z živim bitjem, ki naj ne bi imelo ČUSTEV…

Hm, kaj pa če so problem sama čustva? Ali večja zmožnost čustvovanja res pomeni večjo vrednost življenjske oblike? Kaj sploh pomeni sočustvovanje?

Cela zmešnjava puzzle delčkov – gremo nazaj k ključnim besedam in njihovim definicijam…

O.k…. gre torej za relacijo človeka do živali v odnosu z relacijo človeka do rastlin.

Kar nam je vsem trem osnovnim vrstam na našem planetu skupnega, je to, da spadamo v definicijo živih bitij. Poglejmo si definicijo življenja ---

                življenje -a s (e)  

1. pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja:
začetek življenja na zemlji; zakoni življenja / življenje na kopnem, v morju // kar se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: življenje v zastrupljenih rekah odmira; življenju nevarne snovi / usedline s sledovi življenja / ekspr. jama ni bila brez življenja živih bitij

2. stanje živega bitja: biti, ostati pri življenju; znamenja življenja / volja do življenja je premagala smrt; biti sposoben za življenje / greniti si življenje z ljubosumjem; tvegati življenje;

ekspr.: rešiti si golo življenje; streči po življenju; igrati se z življenjem / izgubiti življenje umreti; ekspr. življenje se mu izteka kmalu bo umrl / pesn. mirno naj ti plove čolnič življenja // s

prilastkom, v različnih religijah nadaljevanje kakega stanja po smrti v s čutom nezaznavni stvarnosti: posmrtno življenje / v krščanstvu: nadnaravno življenje; večno življenje

3. s prilastkom bivanje, obstajanje človeka a) glede na njegovo biološko danost: čustveno, duševno, intelektualno življenje / fantovsko življenje / spolno, telesno življenje /

družinsko, zakonsko življenje; samsko življenje; skupno življenje moškega in ženske b) glede na njegovo ravnanje: garaško, ekspr. grešno življenje; začeti novo življenje / ekspr.

sladko življenje prijetno, zlasti spolno / ekspr. ženska dvomljivega življenja c) glede na njegovo dejavnost, udejstvovanje na določenem področju: begunsko, vojaško življenje /

družabno, privatno življenje č) glede na njegovo materialno stanje: skromno, udobno življenje d) glede na pestrost dogajanja: mirno, pusto življenje človeka e) glede na vrednost,

ki je odraz določenih življenjskih prizadevanj, razmer: brezskrbno, lahko življenje; ekspr. pasje življenje brezdomcev / ekspr. življenje iz dneva v dan brezciljno, brezskrbno // bivanje,

obstajanje človeka sploh: smisel življenja; pravica, veselje do življenja; njegovi pogledi na življenje in smrt / življenje vaše matere je v nevarnosti

4. doba bivanja, obstajanja človeka od rojstva do smrti: življenje se podaljšuje; bolezen mu je skrajšala življenje; v svojem dolgem življenju je marsikaj doživel / za vse življenje si je

dogodek vtisnil v spomin; v svojem življenju še ni imel takega stanovanja / vse življenje je še pred teboj / raba peša od iznajdbe ni imel za življenja prav nič v času življenja / ekspr.:

pomlad življenja mladost; jesen življenja starost

 Vir: ASP SSKJ

Prvi pomen brezpogojno vključuje drugi dve vrsti, že pri drugem pa se začne ločevanje skozi primere, ki veljajo za človeško vrsto in pogojno (priučeno) še za živalsko. Vsi nadaljnji pomeni od katerih sem dodala le še dva (čeprav jih je 15), pa se omejijo na človeka.
Kaj hočemo – definicije so človeške, omejene s človeškim dojemanjem drugih dveh vrst; drugi dve vrsti nista imeli možnosti, da jih potrdita ali ovržeta…

Če je življenje tisto, kar nam je vsem trem vrstam na našem planetu skupnega in nas povezuje, je torej sposobnost (so)čustvovanja tista, ki nas ločuje.
Po nekaterih perspektivah naj bi bili ljudje najvišje razvita vrsta zaradi največje sposobnosti čustvovanja, medtem ko naj bi bile rastline najnižje razvita vrsta, ki ni sposobna so-čustvovanja.

Khm… v kakšnem odnosu smo ljudje z živalmi, rastlinami in planetom? V kakšnem odnosu so rastline do ljudi, živali in planeta? Fizični dokazi pravijo, da se ljudje obnašamo destruktivno, uničevalno, da preveč jemljemo in premalo vračamo – medtem ko rastline podpirajo sebe in ostali dve obliki življenja, dajejo…
''Mogoče'' pa je so-čustvovanje precenjeno?

                čustvo -a s (u)  

(navadno s prilastkom) duševni proces ali stanje, ki je posledica odnosa med človekom in okoljem

sočustvovati -ujem

nedov. (o-a o-u) knjiž. skupaj s kom čustvovati

Vir: ASP SSKJ

Takle mamo… ko si pogledam definicijo čustva, lahko nadaljujem k definiciji duše, ki je definirana kot nematerialno, neumrljivo bistvo človeka.

Vso to razmišljanje in definiranje postaja vedno bolj abstraktno, zato bom raje kar prešla k sklepu.

Živali so nam po fizični formi in po izražanju bolj podobne, v njih smo sposobni videti del sebe.

Rastline so navidezno in po izražanju precej drugačne, v njih ne vidimo direktne podobnosti; zato jih vrednotimo kot manjvredne. Ampak pozabljamo kaj nam omogočajo – življenjske pogoje za človeštvo, kakor tudi za živalski svet…

Tako, da če se že sočustvujemo, sočustvujmo z obema vrstama enakovredno, sicer pa bi bilo še bolje soživeli z obema vrstama v enakovrednosti.