Izpisala
sem ves direndaj na temo risankast glas, ki je prišel na površje. Zdaj pa
preverim še kolegičine perspektive in z njeno pomočjo ozavestim še par delčkov
s katerimi se omejujem - z namenom, da jih izbrišem iz svojega procesorja.
Za
izhodišče jemljem njen blog :
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila risankast glas uporabljat z namenom, da bi
me drugi dojemali kot ne-nevarno, ne-škodljivo, ne-dolžno in posledično kot
zaupanja vredno.
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat risankast glas, ker mi asociira
na otroke, na brezskrbno otroštvo, na odsotnost ''teže'' odgovornosti.
Odpustim si,
da sem sprejela in si dopustila odgovornost povezovati in definirati z besedama
teža, težko.
Odpustim si,
da sem si želela ostati v vlogi brezskrbnega otroka, čeprav se zavedam, da je
moja vloga biti odgovorna odrasla – četudi to pomeni odrekanje in neudobje
zaradi spreminjanja.
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila odrasle dojemat kot zamorjene in dolgočasne
in se skušala s pomočjo risankastega glasu izognit spremembi v enega izmed
njih.
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila vase vprogramirati ogromno risankastih
glasov in njim ustrezajočih mimik (predvsem iz slovenskih risank), ki sem jih
uporabljala v begu pred soočenjem s sabo.
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila strah pred neuporabo risankastega glasu,
ker sem se bala, da bi tako postala preresna, predolgočasna, zamorjena, prazna.
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat risankast glas z namenom da
ohranim ''otroka v sebi''. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si
dopustila otroka v sebi definirat kot nekaj dobrega, spontanega, igrivega –
življenja polnega; čeprav temu ni ravno tako… ker je ta otrok lahko tudi
neoodgovoren in razvajen… to dvoje pa ne podpira življenja.
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila uporabo risankastega glasu z namenom da bi me
drugi dojemali kot drugačno, izstopajočo, posebno, temperamentno, zanimivo.
Ko
opazim, da nameravam uporabit ali že uporabim risankast glas – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da se takrat pustim usmerjat miselnemu konstruktu z
željo da bi me drugi dojemali kot zabavno, sproščeno, kot faco in/ali da bi
preusmerila pozornost iz nečesa kar dojemam kot neprijetno, boleče, formalno,
resno, dolgočasno. Zavedam se, da z uporabo risankastega glasu zatiram svoj
dejanski izraz/glas.
Zavezujem
se, da bom redno preverjala ozadje uporabe risankastega glasu; v tem mesecu pri
vsakem primeru. Ko bom odkrila sprožilec, si ga bom takoj odpustila in nadaljevala
pogovor z nepopačenim glasom.
Hilda – hvala za ta izčrpen prispevek, mnoge perspektive in pomoč + kul te je bilo
spoznati tudi iz tega zornega kota.
Preveri,
uporabi, podpri (se):
Ni komentarjev:
Objavite komentar