Risankast glas / perspektive kolegice, ki sem jih sama spregledala, se pa zdaj vidim v njih

Izpisala sem ves direndaj na temo risankast glas, ki je prišel na površje. Zdaj pa preverim še kolegičine perspektive in z njeno pomočjo ozavestim še par delčkov s katerimi se omejujem - z namenom, da jih izbrišem iz svojega procesorja.

Za izhodišče jemljem njen blog :

http://hildajourneytolife.blogspot.com/2014/01/day-181-decontructing-cartoon-character.html

  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila risankast glas uporabljat z namenom, da bi me drugi dojemali kot ne-nevarno, ne-škodljivo, ne-dolžno in posledično kot zaupanja vredno.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat risankast glas, ker mi asociira na otroke, na brezskrbno otroštvo, na odsotnost ''teže'' odgovornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odgovornost povezovati in definirati z besedama teža, težko.

Odpustim si, da sem si želela ostati v vlogi brezskrbnega otroka, čeprav se zavedam, da je moja vloga biti odgovorna odrasla – četudi to pomeni odrekanje in neudobje zaradi spreminjanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odrasle dojemat kot zamorjene in dolgočasne in se skušala s pomočjo risankastega glasu izognit spremembi v enega izmed njih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vase vprogramirati ogromno risankastih glasov in njim ustrezajočih mimik (predvsem iz slovenskih risank), ki sem jih uporabljala v begu pred soočenjem s sabo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred neuporabo risankastega glasu, ker sem se bala, da bi tako postala preresna, predolgočasna, zamorjena, prazna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat risankast glas z namenom da ohranim ''otroka v sebi''. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila otroka v sebi definirat kot nekaj dobrega, spontanega, igrivega – življenja polnega; čeprav temu ni ravno tako… ker je ta otrok lahko tudi neoodgovoren in razvajen… to dvoje pa ne podpira življenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabo risankastega glasu z namenom da bi me drugi dojemali kot drugačno, izstopajočo, posebno, temperamentno, zanimivo.

Ko opazim, da nameravam uporabit ali že uporabim risankast glas – se ustavim in diham. Vidim, realiziram, razumem, da se takrat pustim usmerjat miselnemu konstruktu z željo da bi me drugi dojemali kot zabavno, sproščeno, kot faco in/ali da bi preusmerila pozornost iz nečesa kar dojemam kot neprijetno, boleče, formalno, resno, dolgočasno. Zavedam se, da z uporabo risankastega glasu zatiram svoj dejanski izraz/glas.

Zavezujem se, da bom redno preverjala ozadje uporabe risankastega glasu; v tem mesecu pri vsakem primeru. Ko bom odkrila sprožilec, si ga bom takoj odpustila in nadaljevala pogovor z nepopačenim glasom.

Hilda – hvala za ta izčrpen prispevek, mnoge perspektive in pomoč + kul te je bilo spoznati tudi iz tega zornega kota.

Preveri, uporabi, podpri (se): 

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe

- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)
- Enakovredni denarni sistem (EMS)

Risankast glas / kot sproščanje razdraženosti + kot beg pred odgovornostjo

1. Že precej avtomatizirana uporaba tečnega, nosljavega glasu doma – s katerim si grem že sama na živce.

To je bila prva asociacija takoj za tem ko mi je kolegica odzrcalila moj ''cartoon character'' .

Za kaj gre?

V prvi vrsti za oponašanje drugih. Ko vidim, da kdo izmed domačih spet ponavlja kak svoj nesmiselni vzorec, o katerem sem se že (večkrat) govorila z njim. Pa ni nikakršnega premika na bolje… Vedno eno in isto sranje. Na kar reagiram z razdraženostjo. Katero sprostim na ta način, da s tečnim-nosljavim in/ali risankastim glasom oponašam vedenje domačega, ki ga dojemam kot nesmiselno in odvečno.

Samo-odpuščanje + samo-korekcija

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirati z razdraženostjo, kadar je kdo izmed domačih ponovno ''predvajal'' kak svoj navajen nesmisel, na katerega sem jih prej (že večkrat) opozorila. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila s tečnim-nosljavim in/ali risankastim glasom oponašati domače z namenom, da bi sprostila to svojo razdraženost.

Ko opazim razdraženost zaradi obnašanja domačih in željo po njihovem oponašanju – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da s tečnim-nosljavim in/ali risankastim glasom pri sebi ohranjam vzorec dopustitve razdraženosti, pri drugem pa ne dosežem uvida v nesmiselnost njegovega vzorca, ampak kvečjemu zbudim reakcije v smislu ''zakaj se delaš norca iz mene''. Zavedam se, da reagiranje v razdraženosti na ponavljajoče se nesmisle domačih ni vredu za moje telo, saj mi povzroča nepotreben stres/tesnobo/jezo.

Zavezujem se, da bom zmanjšala reakcije razdraženosti (stresa, tesnobe, jeze) v povezavi s ponavljajočimi se nesmisli domačih, ker se zavedam, da moje reakcije ne bodo spremenile njihovih navad. Preostane mi torej iskanje primernih načinov za debatiranje o nesmiselnih navadah (recimo 3-5 krat na primer) oz. sprijaznjenje s tem, da jih ne morem izsilit.

Zakaj si grem s tem tečnim, nosljavim glasom na živce? Ker se pojavlja že na pol avtomatično. Nimam več vedno nadzora nad tem kdaj ga bom uporabila, ampak se ga večkrat zavem šele ko se že zaslišim govorit na ta način. Tega vzorca mi tako verjetno ne bo uspelo zbrisat kar čez noč – zato se bom takoj ko opazim uporabo tečnega, nosljavega glasu ustavila in naredila samo-odpuščanje. Sprotnost!

2. Uporabljam ga, ker je zabaven - ker je resnica preveč kruta…

mi je uspelo bolj ali manj na silo izustit iz sebe, ker se mi je po glavi podila horda misli na temo ''WTF je pa narobe, če se zabavam na tak način!''.

Samo-odpuščanje + samo-korekcija

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z zabavanjem sebe in drugih s pomočjo risankastega glasu potlačevati kruto resnico / bežati pred odgovornostjo za soočenje s sabo in svetom in tako po nepotrebnem odlašati s tem kar je potrebno naredit/predelat v dobrobit vseh.

Ko opazim, da risankast glas uporabljam z namenom, da bi se izognila soočenju/odgovornosti – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se z bežanjem od dejanske fizične realnosti s pomočjo risankastega glasu in vseh prijetnih asociacij, ki jih sproža ločujem od sebe.

Zavezujem se, da bom ob uporabi risankastega glasu preverila-ozavestila faktor, ki ga je sprožil / povod v ozadju. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila oklepati se risankastega glasu kot načina zabave in se z izjavo ''WTF je pa narobe, če se zabavam na tak način!'' upirala samo-iskrenemu vpogledu. 

Risankast glas / zrcaljenje kot podpora + aspekti

Teden, dva nazaj sem se družila s kolegi, s katerimi si drznemo medsebojno zrcaliti naše umojebe kot način podpore pri samorealizaciji. Vsaj občasno. Ker tega početja na žalost nismo navajeni in z lahkoto reagiramo z odporom kadar nam prisotni odzrcali nesmisel ki se ga gremo.

Prijatelji po navadi ne počnejo tega, ane? Prijatelji so za to, da si ugajajo, da medsebojno uživajo v prijetni družbi. Da podpirajo zablode drugega, ker vedo, da bo tako drug podprl njihove umojebe in jih ne bo spravljal v neroden in neprijeten položaj. V katerem bi morali sebi pred drugimi priznati, da so – zgrešili. Da niso ravnali zdravorazumsko.

Dost zajebana dilema – kdaj in kako zrcalit zablode drugega – ker je sam tako ujet v njih, da jih ne vidi ali jih potlačuje. Vidi se mi da je izbrati pravi čas in način za zrcaljenje umojebov drugemu (kakor tudi sebi) poglavitna življenjska veščina.

Kolegici je prejšnji teden očitno uspelo izbrati pravi čas, vsebino besed, intonacijo glasu, jakost glasu in argumente s katerimi me je pomagala premaknit/potisnit sem – na ta virtualni list papirja z namenom da izpišem eno izmed svojih zablod.

Opomnila me je, da pogosto uporabljam ''cartoon character''  oz. glas kot ga imajo liki iz risank in mi direktno povedala, da je to zelo omejujoče. Najprej sem odreagirala z rahlim šokom, potem mi je vse skupaj ''padlo dol''… naenkrat mi ni bilo več (tako zelo) fajn.

Kritika s komentarjem, da samega sebe omejuješ je težko prijetna in sprejemljiva, čeprav zna dosledno argumentirana nastopati kot super podpora.  Ženska mi je povedala, da govori na podlagi predelave tega karakterja pri sebi. Verjetno je prav s tem dejstvom pridobila mojo pozornost – saj sem bila v tistem trenutku v svojih mislih okupirana z opravičevanjem uporabe risankastega glasu / z odporom do sprememb. Kjer je reakcija, je pod njo tudi večji ali manjši kup sranja, zato začenjam s čiščenjem.

Za začetek si zabeležim aspekte vezane na risankast glas, ki mi trenutno pridejo na misel:

1.      Že precej avtomatizirana uporaba tečnega, nosljavega glasu doma – s katerim si grem že sama na živce.

To je bila prva asociacija takoj za tem ko mi je kolegica odzrcalila moj ''cartoon character'' .

2.      Uporabljam ga, ker je zabaven - ker je resnica preveč kruta…

mi je uspelo bolj ali manj na silo izustit iz sebe, ker se mi je po glavi podila horda misli na temo ''WTF je pa narobe, če se zabavam na tak način!''.

3.      Določen način smejanja, ki ga uporabljam kot ščit.?.

je bila moja naslednja asociacija na opozorilo na ''cartoon character''. Tudi na moj pogosti čudno-smejalni odziv me je moral opozoriti kolega, ker ga sama več nisem tako intenzivno zaznavala / se mi ni zdel kritičen. Dozdeva se mi, da sta risankast glas in čuden smeh (nervozen?) dve manjši veji na eni veliki. Bom videla tekom predelave…

4.      K. - sošolka iz faksa, ki je pogosto uporabljala tak ljubek risankast glasek skupaj s srčkano mimiko.

To mi je bilo tako všečno in zabavno, da sem pri tem začela sodelovati tudi sama.

5.      Pozornost

je to kar dobim s tem načinom vokalizacije. Zakaj jo hočem? Me moti ker je ne dobim drugače? Hočem izpast zabavna?

Prav tale kolegica, na pobudo katere sem začela predelovati ''risankast glas'', me je podprla s svojim blogom http://hildajourneytolife.blogspot.com/2014/01/day-181-decontructing-cartoon-character.html v katerem predeluje karakter ''liki iz risank''. Prebrala sem nekaj odstavkov in opazila, da sva izpisali kar nekaj skupnih faktorjev/vzrokov/programov/sprožilcev za uporabo risankaste glasu oz. karakterja ''liki iz risank''. Nisem preveč presenečena, kljub temu pa se mi zdi zadeva zelo zanimiva.Odločila sem se, da prekinem branje njenega bloga in najprej predelam svoje naštete točke ter podobnosti in razlike pogledam šele potem ko bom dala vse iz sebe. Čisto na koncu pa dopolnim lastno predelavo s pomočjo njenih perspektiv, ki jih ne bom zaznala na svojem radarju.